Izak Košir  |  foto: Uroš Abram

3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Politika  |  Intervju

Nuša Kerševan, nekdanja županja Ljubljane

»Lokalna politika ni visoka politika, temveč je pritlehna in podtalna. Če želite, da mesto funkcionira, morate nenehno skrbeti za promet, smeti in cevi.«

Nuša Kerševan, zadnja županja Ljubljane pred osamosvojitvijo (in druga ženska na tej funkciji v zgodovini mesta), ima danes 88 let in je še vedno izjemno dejavna, predvsem na položaju predsednice društva Zeleni prstan, ki ureja Pot spominov in tovarištva okoli mesta. Rodila se je v Renčah, na levem bregu reke Vipave, kakih deset kilometrov južno od Nove Gorice. Med vojno je bila premlada, da bi bila partizanka, a odkrito priznava, da se je od »tovarišic«, močnih ženskih osebnosti iz naše polpretekle zgodovine, veliko naučila. V Ljubljano, mesto, v katero je še danes zaljubljena, je s starši, ekonomskimi migranti iz Italije, prišla leta 1934, takrat še otrok. V prestolnici je maturirala, študirala pa je v Beogradu in leta 1950 diplomirala iz zunanje trgovine, po izobrazbi je torej ekonomistka. Izkušnje in znanje je kar 25 let pridobivala v Slovenijalesu, kjer je bila v direktorjevem kolegiju edina ženska. Županovala je med letoma 1986 in 1990, nato je sodelovala pri ustanovitvi Lions kluba Ljubljana, kjer je bila do leta 1995 zakladnica, kasneje se je v klubu posvetila pomoči slepim in slabovidnim ter socialnemu varstvu. V devetdesetih letih je bila članica Socialnih demokratov in celo predsednica strankine veje upokojencev, a je zaradi številnih nerodnosti Boruta Pahorja iz stranke nato izstopila. Danes pravi, da nima več svoje stranke, še vedno pa ima svoje mesto. To ji je leta 2010 podelilo naziv častne meščanke.

Bili ste zadnja županja Ljubljane v Jugoslaviji, vodili ste pet ljubljanskih občin, v katerih je takrat živelo kar 400 tisoč prebivalk in prebivalcev. Na kaj ste iz časa županovanja najbolj ponosni?

Na ljubljansko porodnišnico, ki smo jo zgradili s samoprispevkom. Bila je tudi eden od največjih objektov, ki smo jih zgradili s samoprispevkom. Poleg samoprispevka so bila tu še sredstva zdravstvene skupnosti, ki niso bila sestavni del proračuna, in nekaterih zunajljubljanskih občin, kar se danes, ko se zdi, da vsak skrbi le za svoj vrtiček, morda sliši nekoliko nenavadno.

Nenavadno se danes sliši tudi izraz samoprispevek. Kdo je pravzaprav odločal, kako bo porabljen ta denar?

Samoprispevek je sistem solidarnosti. In to zelo močan. Zanimivo je, da je bila Ljubljana med zadnjimi občinami, ki so uvedle samoprispevek. Bil je potreben, saj je bilo za nove objekte vedno premalo denarja. In da je vse potekalo pregledno in pravično, je bil za vsak samoprispevek razpisan referendum, predlogi pa so prihajali od občank in občanov, ki so bili recimo zaposleni in niso imeli v času službe kam dati otrok. Za primer naj ponazorim, da je bilo pred samoprispevkom v vrtce vključenih le približno 17 odstotkov otrok, ko pa je bil končan tretji samoprispevek, je bilo vanje vključenih že več kot 70 odstotkov otrok. Obnoviti smo morali tudi številne osnovne šole in drugo. Šlo je za največjo akcijo človeške solidarnosti.

Koliko samoprispevkov vam je uspelo udejanjiti?

Bili so trije samoprispevki, prvi je bil namenjen za gradnjo vrtcev in domov za upokojence, torej za socialnovarstvene objekte, drugi je bil za šole, predvsem za osnovne, saj je srednje financirala republika, tretji je bil za kulturne ustanove, denimo za obnovo lutkovnega gledališča in druge društvene dejavnosti, četrti pa potem ni uspel. S tem smo takrat želeli zbirati sredstva za komunalne objekte, denimo za čistilno napravo in podobno, obnoviti smo želeli tudi del Ljubljanskega gradu in ga odpreti za javnost, a takrat se je bolj osredotočalo na osamosvojitev države in na misel, da bi morala država pravzaprav sama financirati te objekte.

Ljubljana ima danes srečo, da je bilo toliko infrastrukture zgrajene že prej, da je mogoče zdaj mesto malo šminkati. Vendar mesto potrebuje tudi to.

Takrat se je zaradi samoprispevka v razmeroma kratkem času v Ljubljani zgradilo in obnovilo kar veliko stvari.

Ja, zelo veliko. Takrat smo politiki in občani stopili skupaj. Predlagatelj samoprispevka denimo ni bila zgolj mestna oblast, temveč tudi posamezne občine, interesne skupnosti in drugi. Dober primer je bila prej omenjena nova porodnišnica, saj je bila stara bolnišnica stara že skoraj sto let, razmere v njej niso bile več idealne, bile so težave z okužbami, stiska s prostorom in podobno. Projekt smo speljali, čeprav je najprej ljubljanski klinični center nasprotoval gradnji nove porodnišnice. Predstojnica takratne je bila profesorica Lidija Andolšek, ki nam je prišla naproti in je skupaj z nami zelo vztrajala pri gradnji novega objekta. Poleg nas so bili v tej akciji, ko smo zbirali sredstva za gradnjo, zelo dejavni starši otrok, ki so se rodili v stari porodnišnici.

Vidim, da imate tu plaketo, ki ste jo prejeli ob 30-letnici porodnišnice.

Ja, lani decembra je minilo 30 let od dograditve. Takrat so me povabili na prireditev in sem se z veseljem odzvala, saj sem na ta projekt res ponosna. No, tako sem po treh desetletjih prejela zahvalo. Zato sem strokovnega direktorja ginekološke klinike UKC Ljubljana dr. Adolfa Lukanovića vprašala, zakaj prav zdaj, in mi je odgovoril, da je prav zdaj pomembno dati zgled, kako smo se nekoč lahko za skupno dobro hitro vse dogovorili in dogovorjeno tudi udejanjili. Veste, od začetka zbiranja samoprispevka do gradnje porodnišnice je preteklo zgolj pet let, kar je za današnje razmere morda nepredstavljivo. Če ne bi bilo samoprispevka, bi bila danes Ljubljana, kar zadeva društvene dejavnosti, zelo podhranjena. Naslednji projekt, ki se mi zdi pomemben, je bila akcija, pri kateri smo se s podjetji dogovorili za obnovo srednjih šol, saj je na državni ravni po navadi za Ljubljano zmanjkalo denarja.

Zanimivo, danes vlada ravno nasprotno prepričanje, da se državni denar steka predvsem v Ljubljano in da imamo v Sloveniji zelo centralistično ureditev.

Vendar je takšno prepričanje napačno, saj ni povsem tako. Gre za podobno zavajajoče razmišljanje, kot nekoč v Jugoslaviji, ko se je govorilo, da se ves denar steka v Beograd.

V Jugoslaviji je bilo kar nekaj pomembnih političark, vseeno pa so prevladovali moški. Danes se uvajajo kvote, da bi se število žensk v politiki povečalo. Kako se je takrat počutila ženska v politiki?

Takrat smo imeli v družbenopolitičnem prostoru nekaj zelo aktivnih in zelo uspešnih žensk. Če jih naštejem le nekaj, moram omeniti Vido Tomšič, ki je znala brez velikega cirkusa stvari premakniti naprej, Lidijo Šentjurc, narodno herojko, Olgo Vipotnik, med drugim predsednico skupščine samoprispevka, Ado Krivic, sicer mamo pravnika Matevža Krivica, Majdo Gaspari, nekoč sekretarko za zdravstvo, socialno in otroško varstvo, pa Dolfko Boštjančič in še bi lahko naštevala. Bilo je kar nekaj tovarišic, dovolite mi, da jih tako imenujem, ki so naredile ogromno za širše dobro vseh na zelo različnih področjih. Ada Krivic denimo za otroke z motnjami v razvoju, kjer ji je veliko pomagala Lidija Šentjurc, ki pa se pri tem ni želela izpostavljati, saj je imela sama otroka z motnjo v razvoju.

So se v družbenopolitično dogajanje pri nas ženske dejavneje vključile šele po 2. svetovni vojni, ker so takrat dobile volilno pravico?

Zagotovo. To je bil pomemben mejnik. Pred vojno v Jugoslaviji ženske tako rekoč niso bile povabljene k soodločanju o prihodnosti države in družbe, po vojni pa so te tovarišice prišle iz partizanov, kjer so že bile soudeležene pri odločitvah in dejavnostih. Takrat sem bila sicer še smrklja, saj sem bila, ko je bilo konec vojne, stara šele 15 let.

Te tovarišice sem kasneje osebno spoznala, jih izjemno cenila, predvsem pa sem se od njih veliko naučila. Veste, nobene stvari niso delale na pamet ali zato, da bi povzdigovale sebe – vse so delale predvsem v dobro družbe in največ v interesu otrok.

Kako odgovarjate tistim, ki pravijo, da je v prejšnjem režimu vladalo enoumje?

Enoumje je bilo ustvarjalno. Vendar nas v »enoumju« v to, da smo želeli kaj narediti in smo to tudi speljali do konca, ni nihče prisilil. Poglejte, kako danes mečkajo z nekaterimi stvarmi, denimo z drugim tirom, slovenske železnice so med najslabše urejenimi v Evropi.

In še zdaj nimamo nove ustrezne glavne železniške postaje v Ljubljani.

Načrte za novo postajo, ki so bili izbrani na natečaju, smo imeli že leta 1990, torej še pred osamosvojitvijo, in že takrat je bila možnost, da dobimo evropska sredstva, čeprav nismo bili v Evropski uniji. No, ko smo zapustili magistrat, je nova mestna oblast vse zmetala stran.

Razprava o džamiji je stara, saj je bilo najprej načrtovano, da bi stala na Tomačevski cesti. Temu je takrat nasprotovala rimskokatoliška cerkev, ker je imela že v načrtu novo cerkev na Žalah.

V Ljubljani danes zaradi Airbnbja in drugih dejavnikov doživljamo gentrifikacijo. Cene stanovanj in najemnine so predvsem v mestnem središču izjemno visoke. Zlasti mladi si stanovanj danes sploh ne morejo privoščiti. Kako ste takrat urejali stanovanjsko politiko?

Takrat smo imeli poseben sklad za stanovanja. Ob tem, da so bili takrat mestni, občinski in izvršni sveti, so obstajale tudi interesne samoupravne skupnosti za posamezna področja, v katerih so se zbirala sredstva. Danes bi temu rekli socialna stanovanja, vendar so bila to povsem navadna stanovanja. Bila je tudi možnost menjave stanovanja, če je bilo tisto, v katerem ste bivali, za vas premajhno, na voljo so bila zelo ugodna družinska posojila za gradnjo hiš in tako dalje. V Ljubljani je bil nekoč velik problem daljinsko ogrevanje. Slovenska prestolnica je bila v Jugoslaviji prva, ki je imela več kot 60 odstotkov stanovanjskega fonda vezanega na daljinsko ogrevanje oziroma priklopljenega na toplarno. Šlo je za izjemno napreden projekt.

Sedanjemu ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću, poleg tega, da ga hvalijo, da je veliko naredil za prenovljeno podobo Ljubljane, očitajo tudi, da se odloča predvsem za lepotne posege, ki jih je nato mogoče volivkam in volivcem dobro »prodati«.

Ljubljana ima srečo, da je bilo toliko infrastrukture zgrajene že prej, da je mogoče zdaj malo šminkati mesto. Vendar mesto potrebuje tudi to. Naša parola je bila nekoč »Gradimo mesto za človeka«. Pomembno je, da je občan z mestom zadovoljen in da v njem rad živi. Tudi včasih smo poslušali predvsem ljudi, ki tu živijo. Županu Jankoviću moram priznati, da je bilo v zadnjih letih res veliko narejeno.

Ljubljančanke in Ljubljančani, pa tudi turisti in obiskovalci pohvalijo predvsem za cestni promet zaprto središče mesta. Nekoč so se mimo Prešernovega spomenika vozili avtomobili in avtobusi. Kako to, da se ni že prej poskrbelo za stari del mesta, prijaznejši do pešcev in kolesarjev?

To zamisel smo skušali uresničiti že takrat, predvsem zato, da bi stari del mesta ohranili. A pri trgih, kot sta Mestni in Stari trg, je bila težava denimo s kanalizacijo in vodovodom, oba sta bila v groznem stanju. Takrat je bila prioriteta, da se hkrati z napeljevanjem daljinskega ogrevanja menjavajo in postavljajo tudi te cevi. Včasih sem se šalila, da lokalna politika ni visoka politika, temveč je pritlehna in podtalna. Če želite, da mesto funkcionira, morate nenehno skrbeti za promet, smeti in cevi. Še to lahko dodam, da ko smo za promet zaprli Stari in Mestni trg, so se kar vsule pritožbe tamkajšnjih prebivalcev, čeprav smo jim uredili dovoze in ponudili možnost, da se uredijo parkirišča na notranjih dvoriščih, ko smo odstranili stare drvarnice. Župan Jože Strgar, ki je prišel za mano, je nato popustil pritisku ter Mestni in Stari trg ponovno odprl za promet. Danes, zato ker si pri hoji pomagam z berglami, se po središču mesta malo teže gibljem, saj moram za prevoz s kavalirjem najprej do Zmajskega mostu, na avtobus se namreč ne upam, da ne bi kje padla, zato pa več uporabljam taksi, ki je v Ljubljani dobro organiziran in razmeroma poceni.

Ljubljana je tudi do invalidov vse prijaznejše mesto, saj se je v zadnjem času uredilo veliko klančin. 

Res je. Klančine smo začeli uvajati že v mandatu, ko sem bila županja, v okviru evropske pobude, takrat smo predvsem preurejali težko dostopna mesta, ki so bila za invalide ovira, od Opere do Narodnega muzeja in zdravstvenih domov.

Najbrž niste pričakovali, da bo nekoč v Ljubljani toliko turistov?

Ne, tega pa res nisem pričakovala, čeprav smo se že takrat trudili Ljubljano čim bolj odpreti. Kot turistka sem prepotovala ogromno sveta in moram reči, da je ves svet prepoln turistov. Ko sem bila pred osmimi leti ponovno v Parizu, v njem zaradi nepopisne gneče sploh nisem več uživala, pa sem ga imela zelo rada.

Občanke in občani Ljubljane že tradicionalno volijo levico. Tudi župan oziroma županja je v prestolnici nujno predstavnik leve politične opcije. Nemalokrat gre nekako za skoraj povsem drugačno sliko kot drugod po Sloveniji.

Res je, vendar vam moram povedati, da sem bila letos nad izidi državnozborskih volitev v Ljubljani kar malo presenečena, saj je desnica dobila več glasov kot po navadi. Res pa je tudi, da premalo ljudi hodi na volitve.

Danes se cerkev, ki jo v Sloveniji povezujemo predvsem z eno stranko, veliko manj prikrito vključuje v predvolilne tekme in odločanje o referendumskih vprašanjih kot nekoč. Kako je takrat mestna oblast sodelovala z ljubljansko nadškofijo?

Ko sem bila županja, smo odlično sodelovali z nadškofom Alojzijem Šuštarjem. O marsičem smo se lahko pogovorili, in tudi, če so kaj potrebovali, smo jim šli na roke, če smo presodili, da je upravičeno. Takrat smo imeli pri mestnem svetu komisijo za odnos z verskimi skupnostmi. Sestajali smo se dvakrat na leto, enkrat smo jih povabili mi, drugič oni nas. Šuštar mi je napisal tudi zelo lepo poslovilno pismo, v katerem mi je napisal, kako dobro smo se razumeli. Danes so predstavniki rimskokatoliške cerkve sicer prav tako vabljeni na mestne proslave, vendar se jih ne udeležujejo. Pridejo evangeličani, pravoslavci in muslimani, katoličanov pa ni. Zadnji nadškof, ki je prihajal na srečanja, je bil Alojz Uran. Stanislav Zore, če se ne motim, je prišel zgolj enkrat. Naj vam v okviru tega povem še en zanimiv pripetljaj. Pred leti sem bila v Cankarjevem domu na neki prireditvi in sem opazila takratnega nadškofa Šuštarja, ki je ravno govoril z neko gospo, zato sem pristopila, da bi ga pozdravila. Ko sem se približala, sem ugotovila, da pravzaprav govori s soprogo takratnega župana Strgarja, ki je bila popolnoma presenečena, da se midva z nadškofom poznava in da me je tako prijazno pozdravil. Gospod Šuštar ji je na njeno začudenje odgovoril, da je »bil pri gospe Kerševan večkrat na kavi kot pri vašem možu«. To, da se takrat s cerkvijo nismo razumeli, so pretiravanja, ki ne držijo.

V Ljubljani bomo dobili džamijo, končana naj bi bila prihodnje leto. Je bila pobuda za postavitev džamije dana že kdaj pred osamosvojitvijo?

Seveda, že leta prej. Razprava o džamiji je stara, najprej je bilo načrtovano, da bi stala na Tomačevski cesti. Temu je takrat nasprotovala rimskokatoliška cerkev, ker je že imela v načrtu novo cerkev na Žalah. Džamija se potem ni gradila tudi zaradi tega, ker je bila parcela tam premajhna, poleg tega muslimanska skupnost za to ni imela denarja, mestna ali državna oblast pa verskega objekta ne more financirati, saj je cerkev ločena od države.

Omenila sva Jankovića, kakšne spomine pa imate na druge ljubljanske župane in županje, ki so bili na tem položaju pred njim, oziroma kakšne izkušnje imate z njimi?

Prvi za mano po osamosvojitvi je bil Jože Strgar, ki je želel Ljubljano narediti katoliško, vendar mu to ni uspelo. Takrat so opustili tudi Kmečko ohcet, ki je bila civilna in ne cerkvena poroka ter obenem eden od največjih turističnih dogodkov, nanj je prišlo tudi do 60 predstavnikov tujih medijev. Strgar je takrat želel uničiti še Pot spominov in tovarištva, ker naj bi bil to spomenik komunizmu, zato so požagali stebre oziroma jambore z rdečimi zvezdami in s tem uničili njihovo statiko. Takrat smo ustanovili Zeleni prstan, društvo za ohranitev pomena Poti spominov in tovarištva, ki ga še danes vodim, in z njim preprečili, da bi nova mestna oblast uničila ta pomembni spomin, čeprav nam je Strgarjeva mestna oblast vzela financiranje. Za njim je prišel Dimitrij Rupel, pri katerem smo dosegli, da nam je vrnil del proračunskih sredstev. No, Rupel me je, ko je bil župan Ljubljane, nekoč vprašal, a vi se pa niste nikoli skregali, pa sem mu odgovorila, seveda smo se, vendar smo se skregali v moji pisarni, okna smo zaprli, da se ni nič slišalo ven, kregali pa smo se predvsem o tem, kaj bomo naredili, in ne, česa ne bomo. Pa, verjemite mi, je bil včasih prav izziv spraviti interese vseh petih ljubljanskih občin skupaj. Županji, ki sta sledili, Vika Potočnik in Danica Simšič, sta imeli do Poti spominov in tovarištva boljši odnos in sta nas podpirali, sedanji župan Janković prav tako.

Ko so na slovensko-hrvaško mejo postavili žico, sem predsedniku vlade Miru Cerarju napisala pismo. Odgovora nisem prejela. Žic in ograj ne razumem. Zame je že v Ljubljani preveč količkov.

Zeleni prstan je pravzaprav pot ob bodeči žici, ki je bila dolga dobrih 32 kilometrov in je med 2. svetovno vojno omejevala mesto. Takrat jo je postavil okupator, danes je žico nekoč okupirana Slovenija postavila na mejo s Hrvaško. Ste se kdaj sprehodili ob tej žici?

Nisem. To je grozljivo. Ko so na slovensko-hrvaško mejo postavili žico, sem predsedniku vlade Miru Cerarju napisala pismo. Odgovora nisem prejela. Žic in ograj ne razumem. Zame je že v Ljubljani preveč količkov.

Danes se veliko govori o seksizmu na delovnem mestu. Ste ekonomistka in ste kar 25 let službovali v Slovenijalesu, kjer ste bili v direktorjevem kolegiju edina ženska. Ste bili takrat kdaj deležni moškega šovinizma?

Tega, iskreno, nisem občutila. Verjetno pa je kaj tega bilo. Ženskam, ki so bile v službah v podjetjih, takrat ni bilo lahko, saj smo se še borili z vprašanjem varstva otrok v vrtcih in podobno. Spomnim se, da so bili takrat predlogi, da bi v zunanji trgovini delali ves dan, saj se je tako delalo v tujini, zaradi česar zunanji partnerji niso vedno imeli dostopa do naših ljudi. Zato so imeli nekateri pomisleke, da bi na vodilne položaje postavljali ženske. Predlagala sem deljeni delovni čas, a so me sodelavke prepričale, saj niso imele kam dati otrok, jaz pa jih nisem imela.

V Ljubljani je zelo malo ulic, še posebej v strogem mestnem središču, poimenovanih po ženskah.

Res je, je pa po ženskah poimenovanih veliko osnovnih in srednjih šol. V času mojega županovanja smo sicer preimenovali zelo malo ulic. Če pogledam zdaj nazaj, je bila to morda res napaka. Zagotovo pa je zdaj veliko prostora za takšne pobude.

Če bi lahko v zgodovini Ljubljane posebej omenili enega župana, kdo bi to bil?

Ivan Hribar. Še vedno. Imela sem to srečo, da sem ga osebno poznala, mama je bila pri Hribarjevih šivilja in sem morala gospodu Hribarju vsako leto pokazati spričevalo. Za vsako petico sem dobila dinar. Takrat sem bila še otrok, stara kakih sedem, osem let, k njemu pa me je vedno peljala soproga. Spomnim se, da je v poletnem času pil čaj na vrtu vile Zlatica, ki jo je hčerka kasneje podarila mestu, saj drugih sorodnikov ni bilo. Hribarjevo hčer so po očetovem samomoru, župan je zaradi italijanske okupacije mesta skočil v Ljubljanico, zaprli in ji je moja mama nosila hrano in perilo. Na to se je gospa Zlatica potem vedno spomnila. Ivan Hribar je bil velik in načelen gospod, iz njegove knjige sem se veliko naučila o Ljubljani, moram pa vam povedati, kot nekdo, ki ga je videl v živo, da je njegov portret, ki visi v Mestnem muzeju, kakor bi gledal njega, tako je pristen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.