Saša Arsenovič, kandidat za mariborskega župana

»Želim si, da bi bili na to mesto ponosni tudi sicer, ne pa samo zaradi nogometa«

Maribor je mesto, kjer bo županska tekma najbolj napeta. V njem kandidira največ kandidatov – do zaključka redakcije jih je bilo evidentiranih 13. Še preden je svojo kandidaturo napovedal Saša Arsenovič, je v javnomnenjskih anketah najbolje kazalo trenutnemu županu Andreju Fištravcu in bivšemu županu Francu Kanglerju, ki ga je tokrat jasno podprla tudi SDS. A teden dni pred rokom je Arsenoviča predlagalo nekaj uglednih mariborskih imen, od kulture, sociale do gospodarstva, kot je pesnik Andrej Brvar ali humanitarec Boris Krabonja. Arsenovič je v Mariboru znan podjetnik, ki je v zadnjih letih rešil kar nekaj propadajočih objektov in za njihovo prenovo dobil celo Steletovo priznanje za ohranjanje kulturne dediščine. Ker mu je zmanjkalo časa, je sprva računal, da bo za župana kandidiral s pomočjo ene od političnih strank, a se je tik pred zdajci odločil, da bo poskušal kot neodvisni kandidat. Ko smo se z njim pogovarjali, je še zbiral podpise.

Sicer ste podjetnik, ampak predlagam, da pogovor začnemo z vprašanjem identitete.

Pa dajva.

Leto 2012 je bilo prelomno. Vsak Mariborčan ve, kje je bil, ko so se tukaj začele vstaje. Kje ste bili vi?

Tedaj sem bil sredi svojega posla. Zaključeval sem urejanje lastniških odnosov dveh hiš na Koroški cesti, kjer sem končal majhen magisterij iz ekonomije. Objekta sem namreč moral odkupiti od osmih različnih lastnikov, od katerih je vsak postavljal svoje pogoje. To je bila potem osnova za vse nadaljnje korake, ki so pripeljali do tega, kar zdaj vidite na Glavnem trgu in Koroški cesti.

Ampak verjetno se spomnite tudi dogodkov na cesti?

Seveda. Tistega časa se spominjam celo z nekakšnim nelagodjem. Deloma me je bilo strah, da bi srd ljudi ušel izpod nadzora. K sreči se potem tisti upor ni končal z najhujšim.

Ste bili na strani protestnikov?

Sem pravnik in sem videl pogodbo, ki jo je tedanji župan Franc Kangler podpisal s podjetjem Iskra Sistemi, odgovornim za vzpostavitev radarskega sistema v mestu. Iz tiste pogodbe, recimo iz kazenskih klavzul, ki so začele veljati zaradi odpovedi pogodbe, je bilo vidno, da je bila v njej občina šibka stran in da je bilo besedilo napisano v prid izvajalca. Tudi meni je bilo jasno, da občina tedaj ni sledila interesu občanov. Dobil sem občutek, kot da je bil župan ugrabljen. Da ne omenjam, kje so tedaj postavili radarje. Niso jih postavili z namenom ščitenja npr. otrok ali šolarjev, ampak da bi polnili blagajne na odprtih odsekih.

Torej ste bili na strani protestnikov?

Seveda. A ne samo zaradi tega primera. Na strani vstajnikov sem bil tudi zato, ker sem prepričan, da je treba drugo največje slovensko mesto voditi na neprimerno bolj urban način, kot ga je gospod Kangler.

Ampak nato je vstajniški župan postal Andrej Fištravec. 

Od Fištravca sem tudi sam veliko pričakoval. Predvsem zato, ker je kot profesor in sociolog popolnoma drugače komuniciral z javnostjo kot vsi njegovi predhodniki. Upal sem, da se bo pod njim mesto začelo hitreje razvijati. A se ni. Tudi zato sem napovedal svojo kandidaturo za župana. Prepričan sem, da mesto ni učinkovito vodeno, da se premalo ukvarja z razvojem. Naj ponudim prispodobo: športnik potrebuje jasen cilj in motiv, neko tekmo, da trenira in se odpoveduje vsakodnevni zaspanosti. Včasih imam občutek, da zaposleni v mestni upravi nimajo takšnega skupnega cilja. In ker so projekti slabo vodeni, se ta zaspanost vsak dan odraža tudi v življenju mesta. Drugače povedano: Maribor se v zadnjem času ni razvil tako, kot so se razvila mnoga druga mesta v Sloveniji.

Povečanega obiska kitajskih obiskovalcev v svojih lokalih ali hotelih še niste zaznali?

Dejansko nas azijski turisti obiskujejo, ampak zato, ker precej dobro sodelujemo z agencijo, ki jih sem pripelje iz Gradca. Sicer pa ne opažamo, da bi v zadnjem obdobju Maribor postal nekakšna vstopna točka Kitajske za Evropo. Tega učinka ali preboja, o katerem govori trenutni župan, ni. Ali ga pa še ni. Sam še nikoli nikamor nisem šel tolikokrat, kot je ekipa gospoda Fištravca šla na Kitajsko, in to brez rezultata. Razen če se seveda motim in se pripravlja nekakšen veliki pok.

In zato ste se zdaj odločili, da tudi sami vstopite v lokalno politiko?

Dejansko sem o tem razmišljal zadnjih šest let, odločitev pa je zdaj padla tudi zaradi tega, kar mi je rekla moja 10-letna hčerka: kar lahko narediš danes, ne prelagaj za štiri leta. To je parafraza stavka, ki sem ga ponavljal njej pri domačih nalogah. Za kandidaturo sem se odločil zato, ker želim upravičiti zaupanje ljudi, ki mi ga zadnja leta vsakodnevno izkazujejo v mestu. Rad bi vrnil upanje in rad bi spodbudil razvoj. Maribor je skupaj z javnimi podjetji ter zavodi trenutno zelo šepav servis svojim občanom in obiskovalcem.

Verjamem, da bi ga lahko precej izboljšal. V servisu sem precej dober. Maribor je recimo v zadnjem finančnem obdobju iz evropskih skladov počrpal desetkrat manj denarja na prebivalca, kot je to uspelo Ljubljani. Maribor je verjetno eno od redkih evropskih mest v svojem redu velikosti, ki ima zabojnike za smeti še vedno po ulicah. Niti to ni urejeno. To je ena, mikro plat mojega programa, ki ga ponujam in ki ga bomo podrobneje predstavili v predvolilnem času.

Kaj pa je vaša makro vizija?

Vsaka dolga pot se začne s prvim korakom. Podobno, kot lahko tudi doma samega sebe prepričaš o neki zgodbi na način, da sprva nekaj pospraviš. Tudi sam bi v Mariboru začel dobesedno tako, s čiščenjem nesnage, torej zabojnikov za smeti. Na splošno pa bi rad Maribor ponovno spremenil v mesto, v katerem bodo ljudje radi živeli, bili ponosni, da v njem živijo, da bodo odšli na tuje po znanje, da ga potem uporabijo doma, in da bomo v Maribor privabili tudi tuje možgane. Želim si, da bi bili na to mesto ponosni tudi sicer, ne pa samo zaradi nogometa, 2Cellos in uspešnih kulturnih dogodkov. Ceste je seveda treba plastiti – a to je premalo za župana drugega največjega slovenskega mesta. Moja makro vizija je širša – za to pa bo treba poseči globoko med ljudi.

Ampak ne morete zanikati, da v zadnjih letih mesto ni doživelo nekega razvoja.

Narejeno je bilo bistveno manj, kot so ljudje pričakovali. Sam sem v tem času dokazal, da znam voditi izredno zahtevne projekte pod veliko težjimi pogoji, v času krize in z upoštevanjem omejitev, ki jih nalaga varovanje kulturne dediščine. Kot veste, sem lani prejel Steletovo priznanje za ohranjanje kulturne dediščine na predlog Zavoda za varstvo dediščine. Ljudje so na tem mestu gledali propadajoče hiše, nato pa so videli, da jim je mogoče z novimi pristopi dodati vrednost. Prav ti ljudje so me v zadnjih letih tudi spodbujali, naj grem v politiko, upajoč, da bom uspel kot župan narediti za to mesto še več.

Edini, ki je na tej ulici kaj spremenil, je bilo moje podjetje, Galerija Gosposka, ki je v Maribor v zadnjih letih vložilo več kot mesto samo.

Toda Koroška ulica, na kateri sva zdaj, je v zadnjih letih tudi doživela precejšnjo spremembo.

Edini, ki je na tej ulici kaj spremenil – če upoštevamo, da sodi barvanje prometnih oznak v sklop rednih nalog komunalnega podjetja –, je bilo moje podjetje, Galerija Gosposka, ki je v Maribor v zadnjih letih vložilo več kot mesto samo. Razen ureditve trga Leona Štuklja in obnove Lutkovnega gledališča žal ne vidim drugih sprememb. Maribor ima po eni strani srečo – a tudi smolo –, da si lahko njegovi prebivalci služijo kruh čez mejo, pri čemer so precej zdoma. Prihodkov je torej v mestu več, kot bi jih bilo sicer. Drugič pa smo imeli v zadnjem obdobju izredno srečo zaradi spremembe tokov v turizmu. Prebivalci zahodne in severne Evrope v zadnjem času manj letajo v potencialno krizne države, kot sta Turčija in Egipt, in se več vozijo z avtomobili na morje. Ker jim je Maribor na poti, so ga imeli v zadnjem času priložnost spoznati, vprašanje pa je, ali smo ta potencial dobro izkoristili. Ja, mesto si je zaradi teh razlogov malce opomoglo in tudi Slovenija je s širšo regijo kot turistična destinacija postala močnejša, zaradi česar se je del obiskovalcev, namenjenih v Zagreb, Ljubljano ali Gradec, ustavil tudi pri nas. A vse to so še vedno drobtinice glede na potencial, ki ga mesto ima. Res ne vidim, da bi mesto samo kaj storilo za to. Nimamo fonda za fasade, mesta nismo odprli za pešce in kolesarje, ukvarjamo se z navideznimi problemi, s študijami, namenjenimi samim sebi, in podobno.

Imate kak vzor? Dunaj je recimo mesto, ki je bilo večkrat razglašeno za najbolj prijazno do prebivalcev predvsem zaradi svoje socialne politike in velikega deleža neprofitnih stanovanj.

Dunaj nam ni zgolj vzor zaradi socialne note, ampak tudi zaradi svoje multikulturnosti. Mesto, ki je meni blizu in kjer sem precej časa živel, je München z izjemno velikim odstotkom zelenih površin v mestu. München tudi živi z reko, v Mariboru pa je reka zgolj ovira pri prehajanju z enega na drugi breg. Zato sem napoved za župana napovedal na obrežju Drave, ob medicinski fakulteti kot simbolu znanja. Všeč mi je tudi Lizbona, s svojimi ozkimi uličicami: Poštna ulica v Mariboru je morda zametek tega, je pa takšnih neizkoriščenih delov Maribora še veliko. Poštna je dober primer, kaj se zgodi z ulico, če jo zapremo za promet. Podoben razvoj je doživel Grajski trg. To so kraji, kjer lahko vidimo, česa vse je zmožna človeška kreativnost, če dobi priložnost.

Nedavno ste dejali, da vam je med župani vzor Zoran Janković. 

Gospoda Jankovića cenim zaradi njegovega menedžerskega pristopa. Rezultati njegovega županovanja so dobro vidni in od njih imajo Ljubljančani in obiskovalci mesta zelo veliko. Izredno pohvalno je, kako je v navezavi z mestnim arhitektom, gospodom Janezom Koželjem, uredil mesto. Cenim to njegovo doslednost pri doseganju ciljev.

Ostali očitki, ki letijo nanj, me v tem kontekstu ne zanimajo.

Janković je, še preden je postal župan, svoj politični kapital požel v trenutku, ko so ob njegovi odstavitvi z mesta predsednika uprave Mercatorja zaposleni za njim jokali. Kako pa vi ravnate s svojimi zaposlenimi?

Jaz pa si želim, da moji zaposleni za menoj ne bi jokali. Želim si, da bi te zgodbe, ki sem jih uspešno zastavil, kljub mojemu novemu izzivu z njimi živele še naprej.

No, zanima me, ali imate socialni čut ali pa so za vas zaposleni zgolj človeški kapital. 

O tem naj sodijo moji zaposleni. Je pa v skupini ljudi, ki me predlagajo za župana, tudi Boris Krabonja, ki se z društvom Up-ornik na svoj način bori proti socialni izključenosti v mestu.

So vaša podjetja Krabonjevim pobudam donirala pomoč?

Ne bi bilo primerno, če bi o tem javno govoril.

Ste županski kandidat, ki je neznanka v politiki. S katerimi svojimi preteklimi projekti dokazujete, da boste kos funkciji? 

S športom sem se naučil izgubljati. Vsak dan kje kaj izgubim. Kljub temu pa je na moji osebni poti veliko stvari, na katere sem ponosen. Ponosen sem, da sem samostojno odšel v Nemčijo in uspel v popolnoma tujem okolju vzpostaviti teniško šolo, ki je bila več kot uspešna in kamor sem pritegnil tudi druge slovenske tenisače. Dandanes mi nihče ne more očitati, da mi je pomagala babica ali oče. Potem sem z bratovo družino v Sloveniji zagnal zgodbo podjetja S. Oliver. Ta mreža zaposluje več kot 500 ljudi v skoraj 50 trgovinah, kar dokazuje, da znam voditi tudi večje sisteme. Čeprav sem se od tam umaknil, zaposleni posledic niso čutili. Ravno nasprotno, danes ima to podjetje v Mariboru sedež za celotno območje bivše Jugoslavije. Seveda me pol Maribora pozna po lokalu Takos, kjer sem pokazal, da se v nekem lokalu da spodobno jesti in spodobno zabavati. Poznam gradbeništvo, poznam upravne postopke, vem, kako iz nič ustvariti nekaj, kjer vznikne novo življenje. Pri gradnji oziroma prenovi hotela Garden Rooms, mojega zadnjega projekta, je sodelovalo več kot 60 podjetij, katerih delo sem seveda sam koordiniral.

Vaši nasprotniki so sicer prepričani, da bi tudi oni lahko uspeli na kredit, tako kot vi. Sešteli so, da imate za skupaj osem milijonov evrov kreditov. Je to res?

To je seštevanje jabolk in hrušk. Drugače od mnogih, ki so dobivali kredite na lepe oči, jih sam dobivam zaradi rezultatov in dobrih projektov. Niti sekunde še nismo zamudili pri vračanju posojil, zaradi česar imamo odprta vrata pri vseh bankah. Cifre, ki krožijo, pa so absurdne in kažejo na nepoznavanje področja. Res je, da imam na Galeriji Gosposka vpisano maksimalno hipoteko v višini pet milijonov evrov, a od tega je dejansko koriščenih le dobrih 900 tisoč evrov, vse ostalo je potencial, ki ga ima podjetje v očeh banke – če bo seveda naslednji projekt novo investicijo upravičeval.

Kopališče na mariborskem otoku je spet zanimivo zgolj zato, ker je tako vintage, saj se ga v zadnjem času nihče ni dotaknil z gradbenimi stroji.

Torej so podjetja nizko zadolžena?

Imam kredit pri dveh bankah in ga redno servisiram. Sicer pa sem posojila vzel in dobil leta 2012, ko so bile banke skrajno konservativne. Poleg tega da ne zamujam pri servisiranju dolga, mi tudi noben dobavitelj ne more ničesar očitati. Pri poslovanju sem zelo previden. Obnovo leta 2014 kupljenega Žičkega dvora ravno zaradi tega izvajamo tako počasi, korak za korakom. In še nekaj: Galerija Gosposka je lastnica številnih nepremičnin, ki niso obremenjene in imajo dohodek iz naslova najemnin, s katerimi plačujemo kredite. Pri hotelirski in gostinski dejavnosti si dejansko lahko privoščim poslovanje brez dobička.

Je pa verjetno res, da bodo vaše županske odločitve hočeš nočeš vplivale na vaše zasebne družbe. Z drugimi besedami: korupcijska tveganja v vašem primeru niso majhna.

Če bom postal župan Maribora, bom postal župan vseh. Predvsem pa želim uresničiti projekte, ki jih je mesto že načrtovalo v preteklosti, pa jih ni uspelo nikoli uresničiti. Za prenovo Lenta, Vojašniškega trga in Koroške ceste so že izdana gradbena dovoljenja; vse to so projekti, ki morajo biti zgolj izvedeni, moja prednost je, da to znam narediti. Ne mislim špekulirati pri spremembah namembnosti zemljišč. Če pa se bo izboljšala urejenost mestnega središča, bo to imelo seveda splošni vpliv na vse.

Torej bo vaš fokus na področju gradbeništva?

Ne, na razvoju v vseh segmentih, vrtci, šole, sociala, kultura, univerza, šport.

Maribor je v preteklosti eksperimentiral z javno-zasebnimi partnerstvi. Čiščenje odpadnih voda je v mestu privatizirano, po tej poti je nekaj časa šel javni prevoz, pohorska vzpenjača. Kaj mislite o tem?

Sama ideja javno-zasebnega partnerstva je dobra. Če je občina lastnik, pa nima znanja ali denarja, da bi sama nekaj naredila, ne vidim v tem nič spornega.

Ali še drugače: Bi javni promet vrnili prek koncesije podjetju Veolia? Ali pa smeti: Nekatere občine prisegajo na Saubermacher? 

Če mi jablana vsako leto obrodi jabolka, je pozimi ne bom posekal za drva. Strateška področja v najširšem smislu morajo biti v lasti občine, ker lahko ta najlažje in najučinkoviteje vpliva na izboljšanje servisa in tudi na cene. Je pa res, da bi bilo treba pogledati, kako najučinkoviteje ta podjetja voditi. Vsekakor je smiselno razmišljati, kako s čim manj javnimi sredstvi servis razviti tako, da bo najbolj učinkovit.

Kaj je za vas prioriteta, stadion ali knjižnica?

Stadion je tako daleč, da ga je treba dokončati, ne vem pa še, ali je ta projekt tako velik, da bo spodnesel sredstva drugim športnim panogam. V Mariboru je namreč kar nekaj uspešnih športnih panog, na katere smo že malo pozabili in v katere je tudi treba investirati. Dvorana Tabor je recimo že skorajda neuporabna. Seveda sem spremljal tudi debato o mestni knjižnici in se predvsem jezil, ker na koncu ni bila sprejeta nobena odločitev. V tem primeru bi se pogovoril z zaposlenimi, ki znajo verjetno najbolje oceniti, kaj je prav. Če bomo ugotovili, da je najboljša lokacija za knjižnico tista na Rotovškem trgu, bi s tem tudi nadaljeval. Saj ni tako težko. Vemo, kaj v stanovanju potrebuješ. Rabiš kuhinjo, spalnico in verjetno parkirišče, vprašanje pa je, če potrebuješ savno. Takšno sliko si je treba ustvariti tudi pri mestu.

Zadnja dva župana sta se politično naslanjala na Viole, kjer pa mnogi navijači gojijo radikalizem in nestrpnost ali se celo spogledujejo s fašizmom. Kako vi gledate ta vidik mesta?

Radikalizma nikakor ne podpiram in ta navijaški del mi niti slučajno ni všeč. Sam sem športnik in pozdravljam energijo, ki so jo navijači Viol sposobni pokazati na tekmah, me pa vsakič znova začudi, zakaj mora na koncu tekme zagoreti še bakla.

Bivši župan Kangler je obljubil tramvaj do Pohorja. Vi ne bi volivcev mamili s takšnimi idejami?

Ko bomo izkoristili vse druge potenciale, kot so ceste in javni prevoz, bi si tudi sam drznil o tem razmišljati – ne pa prej.

Zakaj pravite, da je Fištravcu spodletelo?

Fištravec je brez dvoma človek, s katerim se da prijazno pogovarjati, in verjamem, da bo tako še naprej. Dejansko imamo vsi skupen cilj, le da jaz trdim, da mi ga bo uspelo uresničiti. Če pogledam njegovih zadnjih šest let županovanja, vidim, da marsikaj manjka. Ne vem točno, zakaj mu ni uspelo, lahko, da so njegovi posamezni razlogi upravičeni, na splošno pa za neuspeh ni opravičila. Župan je tisti, ki mora najti rešitev in biti mojster v umetnosti možnega. Če bom postal župan, ne bom ponavljal njegovih napak. Prepričan sem, da bom lahko pokazal kaj več od asfaltiranih cest, ki tako ali tako sodijo v področje rednega vzdrževanja.

Kdo je bil potem za vas najboljši župan Maribora? Magdalena Tovornik, Boris Sovič, Alojz Križman?

Verjetno tisti, ki je to mesto zgradil, predvsem v času največjega razvoja, ko je sem prišla železnica.

Ta pa je bil nemško govoreči.

Tudi če je bil nemško govoreči – zdi se mi, da so nam nekdanji prebivalci Maribora zapustili velik potencial. Mesto so umestili med dva hriba, izkoristili so potencial reke, zgradili so naselje starih vil, stadione, naredili so kopališče na otoku, ki je zdaj spet zanimivo zgolj zato, ker je tako vintage, saj se ga nihče v zadnjem času ni dotaknil z gradbenimi stroji. Prav strašljivo je, kako slabo se zavedamo vzrokov, zakaj je tukaj nastalo to mesto. Ali ni konec koncev tudi Magna sem prišla zaradi človeškega dejavnika, ker vedo, da imamo tukaj dobro tehnično znanje?

V zgodbe o stricih in tetah iz ozadja ne verjamem. Glede na to, da smo v Sloveniji zelo dobra podjetja prodali državam, ki so bila še nedavno v vojni, ti strici in tete svoje funkcije očitno ne opravljajo.

Tradicionalno iz zgodb o Mariboru veje pesimizem ali občutek prikrajšanosti, melanholija. Je Maribor zapostavljen?

Ne, ne strinjam se s tezo, da je krivec kdo drug razen nas. Podobno me moti tudi, ko nekateri ponavljajo, kako da v Sloveniji ne znamo voditi podjetij, ker vem, kako pomembno vlogo imajo naši rojaki v upravah zelo velikih družb po vsem svetu. Tudi v zgodbe o stricih in tetah iz ozadja ne verjamem. Glede na to, da smo v Sloveniji zelo dobra podjetja prodali državam, ki so bila še nedavno v vojni, je očitno, da ti strici in tete svoje funkcije ne opravljajo. Verjamem v povezavo Maribora z Ljubljano in sem prepričan, da smo sami sposobni to mesto razvijati. Ljudje so tukaj zelo kleni in vztrajni, če želijo kaj premakniti, zaradi česar me ni strah, da ne bi mogli biti bistveno boljši, kot smo. Želim si seveda povezovanja z državo in pomoči pri centralnih temah, kot je beg možganov.

Ampak mislim, da imate tudi vi en problem. Ste tenisač, pravi Mariborčan pa mora biti smučar. 

Saj sem. Sem iz generacije, ki je ob šestih zjutraj hodila na avtobus številka šest stat v vrsto pred pohorsko vzpenjačo, ki se je vila do telefonske govorilnice, da smo potem prišli na Pohorje. To je bil čas povezovanja, ki ga danes več ni.

Zakaj? 

Ker je danes smučarska vozovnica za Mariborčana, ki je tukaj doma in ki ima družino in dva otroka, bistveno predraga. Danes si morda lahko povprečna družina smučanje na Pohorju privošči parkrat na leto. Sam bi poskušal Mariborčanom dati celo nekakšno subvencijo pri nakupu smučarskih kart – verjamem, da je to mogoče narediti. Če bi se ljudje več družili na Pohorju, bi tudi gostinstvo imelo kaj od tega. Zdajšnja cena servisa gotovo ne upravičuje – čeprav moram izreči vse spoštovanje ljudem, ki to zgodbo sedaj peljejo naprej. Sprva je namreč kazalo, da bo center zamrl.

Zakaj poskušate kandidirati za župana kot nestrankarski kandidat?

Ker nikoli nisem bil član nobene stranke, bom pa kljub temu vesel podpore.

Veljate za uspešnega podjetnika, tudi kritičnega do politike. Želite pa postati politik. Vas je tudi malce strah, da si boste umazali ime?

Strah? Strah me ni. Čutim pa zelo veliko odgovornost. S tem, ko sem šel v to zgodbo kot nekdo, do katerega nihče ne goji večjih zamer, ki gradi, razvija mesto in daje zgled drugim gostincem, so mi bila vsa vrata odprta. Ko greš v politiko, pa te seveda ljudje gledajo drugače. Čarobne palčke nimam, vem, da bo to težka naloga. V tem smislu se ne bojim, imam pa zdravo mero spoštovanja do tistega, česar ne poznam dovolj dobro. Zavedam se običajne nevarnosti novinca v politiki: marsikaj je obljubljal, pa tega ni uresničil. A vseeno sem prepričan, da bom nekega dne lahko rekel: to sem naredil veliko bolje, kot če bi nalogo prepustili drugim, ki se zdaj potegujejo za županski stolček v Mariboru.