Vasja Jager

2. 11. 2018  |  Mladina 44  |  Politika

Orbánov napad

Prekmurje velja za pozabljen del države, pa vendar se za naklonjenost njegovih prebivalcev pulita tako Ljubljana kot Budimpešta. Zakaj madžarska vlada namenja toliko denarja Prekmurju?

Madžarski nacionalistični krogi sanjajo o povrnitvi nekdanjih ozemelj. Tudi v Prekmurju je slišati zavajanja, da se bo prihodnje leto iztekla veljavnost Trianonske pogodbe iz leta 1919, s katero so zavezniki Madžarski odvzeli dve tretjini ozemlja. Na sliki Orbán s poljskim predsednikom vlade pred zemljevidom velike Madžarske.

Madžarski nacionalistični krogi sanjajo o povrnitvi nekdanjih ozemelj. Tudi v Prekmurju je slišati zavajanja, da se bo prihodnje leto iztekla veljavnost Trianonske pogodbe iz leta 1919, s katero so zavezniki Madžarski odvzeli dve tretjini ozemlja. Na sliki Orbán s poljskim predsednikom vlade pred zemljevidom velike Madžarske.

Madžarski premier Viktor Orbán ljubi nogomet. Ali še bolje, obseden je z njim. Za ta šport ga je navdušil ded, ki mu je v rani mladosti razpredal zgodbe o legendarnih porazih madžarske »lahke konjenice« pod vodstvom napadalca Ferenca Puskása v finalih svetovnega prvenstva leta 1938 in 1954. Mali Viktor je požiral dedove pripovedi in se zatrdno odločil, da bo postal nogometaš, ko odraste. V letih se je z vztrajnostjo in trdim delom prerinil do mladinskega moštva tedaj uglednega kluba Videoton in nato vendarle spoznal, da je bolj kot za preigravanje nasprotnikovih branilcev nadarjen za lomljenje kosti na političnih terenih. Svoji obsesiji pa se Orbán vendarle ni odrekel; tudi po tem, ko je leta 1998 prvič prevzel vodenje madžarske vlade, je še vedno igral za neko vaško moštvo v četrti ligi. Žogo rad brcne še sedaj, v zrelejših letih.

»Nogomet je nenavadna kombinacija svobode in vojaštva,« je nekoč dejal. »Moraš delovati kot del kolektiva, obenem pa moraš biti kreativen. To odraža dilemo sodobne družbe – biti organiziran in svoboden obenem. Na zelenici lahko najdem odgovor, v politiki pa ni tako preprosto.« Danes je Orbán goreč navijač kluba FC Puskás iz mesteca Felcsút nedaleč od Budimpešte. Svojo naklonjenost do kraja, v katerem je z družino živel od desetega leta starosti, je izkazal skrajno nazorno – z ustanovitvijo nogometne akademije in gradnjo razkošnega stadiona, ki z bakrenimi konicami in visoko streho bolj kot na stadion spominja na katedralo, kot so se izrazili pri britanskem Guardianu. Objekt sprejme 3800 navijačev, kar je dvakrat več, kot znaša populacija Felcsúta. Toda ta podatek Orbána in njegovih oligarhov, ki se redno srečujejo na častni tribuni FC Puskása, ne moti.

Mogočniki podobnega kova v drugih državah si postavljajo spomenike in mavzoleje, Orbán pa gradi nogometne stadione. Poleg »katedrale« v Felcsútu so v zadnjih letih z državnim denarjem zgradili še sodobni kompleks za budimpeški klub Ferencváros in le za spoznanje manjšega v Debrecenu. Za tekme prihajajočega evropskega prvenstva, ki ga bo Madžarska gostila kot ena izmed 13 gostiteljic, v Budimpešti pripravljajo razkošni nacionalni stadion, ki bo sprejel 68.000 ljudi. Orbánova vlada pa pospešeno gradi tudi zunaj madžarskih meja. Za obnovo stadiona kluba madžarske manjšine KFC Komarno na Slovaškem bo dala šest milijonov evrov, za madžarsko nogometno akademijo v Vojvodini pa 14 milijonov. Že leta 2016 pa je Orbánova vlada sprejela odločitev, da bo dva milijona evrov namenila za gradnjo stadiona in delovanje nogometne akademije v Sloveniji, v Lendavi; v začetku tekočega leta je projektu odobrila nove štiri milijone.

»Potrebujemo smotrne naložbe«

Gre za podružnico Puskáseve akademije iz Felcsúta, ki sicer sodeluje še s klubi v Romuniji, Ukrajini in na Poljskem. Slovenska filiala bo opremljena z najsodobnejšo infrastrukturo, ki bo vključevala pet igrišč z umetno travo – od tega bosta dve ogrevani –, vadbeni center z nastanitvenimi zmogljivostmi ter igrišče za odbojko. Del infrastrukture bo vezan na prenovljeni dijaški dom bližnje dvojezične srednje šole. Težava je le, da Lendava Orbánovih zelenic v resnici ne potrebuje, pojasnjuje tamkajšnji občinski svetnik, dolgoletni učitelj telesne vzgoje Ivan Koncut. »V občini imamo dvanajst nogometnih igrišč. In zdaj bodo gradili še pet novih – kaj bomo s tem? To bo treba vzdrževati in to bo na plečih občine in njenih prebivalcev, kar sem povedal tudi na občinskem svetu.« Ob tem Koncut, čigar žena je Madžarka, izrecno poudarja, da njegovi pomisleki ne izhajajo iz nacionalizma in da upošteva le osnovno ekonomsko logiko: »Mi potrebujemo smotrne naložbe, ki bodo ustvarjale delovna mesta in prihodke.« A zdi se, da je Viktor Orbán mislil tudi na to.

Orbánova nogometna akademija v Lendavi: pet ogrevanih igrišč in najsodobnejši vadbeni center s prenočitvenimi zmogljivostmi. Gre za podružnico Akademije Ferenca Puskása iz mesta Felcsút, ki je madžarskemu voditelju še posebej ljuba.

Orbánova nogometna akademija v Lendavi: pet ogrevanih igrišč in najsodobnejši vadbeni center s prenočitvenimi zmogljivostmi. Gre za podružnico Akademije Ferenca Puskása iz mesta Felcsút, ki je madžarskemu voditelju še posebej ljuba.

Nogometna igrišča so namreč le eden izmed načinov, kako njegova vlada skrbi za rojake, ki živijo onstran madžarske meje. Še pomembnejše so številne subvencije, ki jih Budimpešta na območjih z madžarsko manjšino namenja za spodbujanje kmetijstva in gospodarstva ter delovanje kulturnih društev. Samo za razvoj vrtcev v karpatskem bazenu na meji z Ukrajino je Madžarska po besedah državnega sekretarja Petra Szilagya namenila okoli 120 milijonov evrov, s katerimi naj bi zgradili 150 novih vrtcev in obnovili okoli 400 obstoječih. »Tisti, ki pripadajo množici po svetu raztresenih Madžarov, so poslednji branik in zvesti varuhi madžarske kulture, zato jih vlada podpira z vrsto programov,« je lani novembra na srečanju ministrov dejal Szilagy.

Med območji, na katera se steka denar iz Budimpešte, je tudi Prekmurje. Leta 2016 sta Slovenija in Madžarska podpisali dogovor o medsebojni gospodarski pomoči manjšinama in na tej podlagi je leto dni kasneje v Lendavi začel delovati Zavod za regionalni razvoj madžarske narodnosti, ki razdeljuje nepovratna sredstva iz madžarskega proračuna. V prvem letu mu je Orbánova vlada odobrila 1,5 milijona evrov, razdelili so jih med 155 upravičencev; že v tem letu so vsoto podvojili, do denarja pa je prišlo 316 kmetov in podjetnikov iz Prekmurja.

Kim Džong Un ima spomenike. Turkmenbaši si je postavil mavzolej. Viktor Orbán gradi stadione.

»Matica v Budimpešti izdatno podpira madžarsko manjšino,« pravi pripadnik slednje Mihael Kasaš, doktor kemije in biodinamični kmetovalec, sicer pa prav tako svetnik v lendavskem občinskem svetu. »V Lendavi so leta 2016 odprli konzulat in tako močno olajšali administrativne zadeve, z nepovratnimi sredstvi pa podpirajo predvsem male kmetije, ki sicer najtežje preživijo.« Razpisna sredstva so razdeljena na tri področja – kmetijstvo, podjetništvo in turizem, pri čemer prvi dve pokrivata naložbe v osnovna sredstva, v turizmu pa je denar namenjen zlasti povečanju prenočitvenih zmogljivosti. Do denarja, s katerim Madžarska sofinancira tri četrtine izkazane vrednosti neke naložbe, so upravičene fizične osebe, ki pripadajo manjšinskemu prebivalstvu ali govorijo madžarsko. Pri podjetjih pa zadostuje že, da zaposlujejo takšne kadre. Velikodušnost Orbánove vlade torej ni omejena izključno na madžarsko diasporo, temveč lahko sredstva pridobijo tudi slovenske družbe.

Mit o pozabljeni periferiji

»Ljudje so veseli, kako bi ne bili? Kažejo mi novi traktor in se smejijo, da jim ga je kupil Orbán,« razlaga Koncut. In dodaja, da madžarska vlada na nek način počne le to, kar bi morala že slovenska. »Ljubljana se je do Prekmurja od nekdaj obnašala mačehovsko. Če so lahko pripeljali Yaskawo v Kočevje, ki je še bolj kot mi pomaknjeno proti koncu sveta, zakaj ne morejo česa podobnega storiti za nas? Kaj pa smo Prekmurci preostanku Slovenije? Pred volitvami se hodijo vsi politiki kazat k nam in obljubljajo razvojni preboj, potem pa je vse pozabljeno. Če Orbán izkorišča njihovo neumnost, potem s svojega vidika dela zelo pametno.« Tovrstno razmišljanje je razumljivo glede na statistiko, ki poglablja vtis o zaostalosti Prekmurja in Prlekije, ki skupaj tvorita pomursko regijo. Leta 2014 je vlada Mira Cerarja sprejela pravilnik o razvrstitvi regij, ki je temeljil na 14 demografskih, socialnih, ekonomskih in okoljskih merilih. Na podlagi slednjih je bil Pomurju dodeljen najvišji indeks razvojne ogroženosti. Pomurska regija je glede na ostale najbolj izrazito odvisna od kmetijstva, ima najstarejše prebivalstvo, povprečna plača je za 160 evrov bruto nižja od slovenskega povprečja, brezposelnost pa najvišja v državi; avgusta je njena stopnja znašala 12,5 odstotka, kar je krepko več od osem odstotkov, kolikor znaša skupno slovensko povprečje. Toda težko bi trdili, da se v Ljubljani tega ne zavedajo vsaj v enaki meri kot v Budimpešti.

Leta 2009 je vlada Boruta Pahorja sprejela poseben zakon o razvojni pomoči Pomurski regiji v obdobju 2010–2017; njegovo veljavnost je parlament sredi lanskega leta na predlog NSi podaljšal do leta 2019. Začetek programa je bil sicer vse prej kot spodbuden, saj ga je omadeževala domnevna korupcija takratnega Pahorjevega sekretarja Andreja Horvata, ki je del razpisnih sredstev s pomočjo ljudi iz agencije Pristop namenjal svojim prijateljem. Kljub temu je projekt zaživel, v celotnem obdobju pa bo država zanj porabila 33 milijonov evrov. Daleč največji del je namenjen spodbujanju začetnih investicij podjetij in ustvarjanju novih delovnih mest. Doslej naj bi ta denar Pomurju prinesel 867 novih služb.

V prvem letu sheme je Madžarska za nepovratna sredstva v Prekmurju namenila 1,5 milijona evrov. Že naslednje leto so znesek podvojili.

To pa še ni vse. Neslavno prvo mesto na omenjenem seznamu Cerarjeve vlade je pomenilo, da je Pomurje tudi prvo na vrsti, ko se delijo državna sredstva za velike naložbe, ki naj bi pomembno dvignile življenjsko raven. Do leta 2020 bo država med drugim uredila vodovod v Rogaševcih, reševalno postajo v Murski Soboti in biosferno območje reke Mure; skupna vrednost vseh projektov po tem programu znaša okoli 188 milijonov evrov. Na področju kmetijstva pomembne spodbude zagotavljajo subvencije, ki jih prek razpisov deli Agencija za kmetijske trge, poleg tega denarja pa prekmurski kmetje dobivajo še sredstva iz Programa razvoja podeželja, ki jih zagotavljata slovenski in evropski proračun. Leta 2016 je bilo iz tega naslova v Pomurski regiji razdeljenih dobrih 32 milijonov evrov. In končno je tukaj še 1,2 milijarde poroštev Slovenskega regionalno razvojnega sklada za kredite za malo gospodarstvo v najbolj severovzhodnem koncu države. Ves ta denar seveda ne more odpraviti težav, s katerimi se spopadajo ljudje ob madžarski meji. A brez njega bi bilo še znatno slabše.

Ko ne veš, kaj bi, vzemi traktorski priključek

Kaj je torej ključni razlog, da se prekmurski Madžari prijavljajo na razpise za denar Orbánove vlade – užaljenost nad domnevno preveliko centralizacijo Slovenije ali navdušenje nad Budimpešto? Nič od tega, temveč preprost pragmatizem, odgovarjajo sogovorniki. »Predstavljajte si, da ste sami v podobnem položaju. Da živite na nekem slabo razvitem območju v tuji državi, pa se domovina ponudi, da vam bo pomagala z denarjem. Zagotovo bi ga vzeli,« je prepričan urednik portala Lendava Info Leon Novak. Podobno razmišlja dolgoletni poslanec LDS v parlamentu Geza Džuban: »Kolega mi je rekel, da so mu praktično ponujali zastonj denar, zato ga je pač vzel. Z njim si je kupil nov traktorski priključek; drugega se ni spomnil.« Za priljubljenost aktualne madžarske sheme nepovratnih sredstev v Prekmurju sta zelo pomembni hitrost in enostavnost vseh postopkov. Vloga za sredstva je kratka, upravičenec jo izpolni v pol ure, odgovor in denar prejme v nekaj dneh; prijavo je mogoče v vsega nekaj korakih izvesti tudi prek spleta. Na drugi strani so procedure pri slovenskih razpisih po ocenah sogovornikov dolgotrajne in pretirano zapletene.

Akademija v Bački Topoli v Vojvodini bo stala 17 milijonov evrov.

Akademija v Bački Topoli v Vojvodini bo stala 17 milijonov evrov.

Subvencije in nogomet niso edino, kar po madžarski soseščini ponuja Orbánova vlada. Ena prvih Orbánovih potez ob ponovnem vzponu na oblast je bila leta 2011 sprememba ustave, v katero so zapisali, da »obstaja le en madžarski narod, ki mora biti enoten, zato bo Madžarska odgovorna za usodo Madžarov, ki živijo zunaj njenih meja«. Na tej podlagi so zagnali obsežen program podeljevanja državljanstev pripadnikom diaspore. Njegov temeljni cilj je bil povsem pragmatičen – Orbán je seveda načrtoval, da bodo novi državljani postali zvesti podporniki njegove politike in volivci stranke Fidesz. Že lani je število državljanstev, podeljenih po tem programu, preseglo milijon. Na parlamentarnih volitvah leta 2014 pa je glasove oddalo okoli 130 tisoč Madžarov, ki živijo zunaj domovine; Orbán jih je k udeležbi pozival s posebnimi dopisi, v katerih je med drugim zapisal, da »skupaj odločamo, ali bomo izboljšali kakovost naših življenj, obranili našo kulturo in še naprej krepili našo varnost ... Računam na vas!« Poziv je bil uspešen, 95 odstotkov madžarskih zdomcev je podprlo stranko Fidesz.

V skladu s to usmeritvijo madžarska vlada spodbuja tudi manjšino v Prekmurju, naj sprejme državljanstvo. Da Slovenija pozna in tudi spremlja te procese, so nam potrdili na zunanjem ministrstvu, ki ga vodi Miro Cerar. Ter dodali, da so odnosi med državama odlični in da ni nobene potrebe, da bi problematizirali početje madžarske politike. Zdi se namreč, da je slednja v Prekmurju precej manj agresivna kot drugod. »Ne vem, da bi se šli kakšno obsežnejšo akcijo. Enkrat, morda dvakrat na leto na konzulatu predstavijo možnost pridobitve državljanstva, pa politiki nas opominjajo nanjo ob madžarskem nacionalnem prazniku 15. marca,« pravi Kasaš. Koncut pa zatrjuje, da njegova žena pred volitvami leta 2014 ni prejela nobenega dopisa, četudi je madžarska državljanka: »Narod tukaj je pošten. Ljudje pravijo, da ni korektno, da uveljavljajo volilno pravico onstran meje, če pa živijo v Sloveniji in tukaj plačujejo davke. Moj prijatelj, ki je stoodstotni Madžar, mi je rekel, da nima prav nobene potrebe po volilni pravici na Madžarskem.«

Ljubljana ni pozabila na severovzhod. Slovenska država v Pomurju financira mala in srednja podjetja, spodbuja zaposlovanje, skrbi za kmete in obnavlja infrastrukturo.

Pomanjkanje vernikov

Vsekakor Orbánovo oblast Prekmurje zanima in gotovo ima v njem svoje interese. Ob podpisu pogodb o zagotavljanju nepovratnih sredstev za Prekmurje lani avgusta je državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Levente Magyar jasno povedal, da je »cilj madžarske vlade spodbujanje ekonomskih zmogljivosti madžarske skupnosti v Prekmurju do stopnje, ki bo naredila konec procesom asimilacije, ki trajajo že več desetletij«. Da tudi na severovzhodu Slovenije čutijo odmeve Orbánovih stališč, pa priča tudi dejstvo, da so nam prav vsi sogovorniki pripovedovali o negotovosti, ki se po Prekmurju širi ob prihajajoči stoti obletnici podpisa Trianonske pogodbe, ki bo naslednje leto.

Trianon velja za največjo katastrofo v madžarski zgodovini; gre za mirovni »sporazum«, ki so ga zmagoviti zavezniki po prvi svetovni vojni določili Madžarski in po katerem je slednja ostala brez kar dveh tretjin svojega dotedanjega ozemlja in prebivalstva. Nacionalistični krogi že nekaj časa širijo govorice, da naj bi bil rok trajanja pogodbe omejen na sto let in da se bo leta 2019 začelo oživljanje nekdanje Velike Madžarske. Svetnik Koncut pravi, da zaradi tega »vsi v Prekmurju z negotovostjo čakamo naslednje leto«. Toda napovedi nacionalistov bi se izpolnile le, če bi spremembo Trianonske pogodbe poleg Madžarske zahtevale prav vse države, ki si delijo mejo z njo – kar pa se seveda ne bo zgodilo.

Kot dečka je Orbána za nogomet navdušil ded, ki mu je pripovedoval o podvigih legendarne reprezentance pod vodstvom napadalca Puskása. Danes svoje navdušenje prenaša na nove rodove. Ob neki priložnosti je nogomet označil za »nenavadno kombinacijo svobode in vojaštva«. (Na fotografiji ob odprtju akademije v Bački Topoli v Vojvodini)

Kot dečka je Orbána za nogomet navdušil ded, ki mu je pripovedoval o podvigih legendarne reprezentance pod vodstvom napadalca Puskása. Danes svoje navdušenje prenaša na nove rodove. Ob neki priložnosti je nogomet označil za »nenavadno kombinacijo svobode in vojaštva«. (Na fotografiji ob odprtju akademije v Bački Topoli v Vojvodini)

»Nekateri skušajo provocirati z izjavami glede razveljavitve Trianona in vrnitvijo na nekdanje meje, vendar gre za posameznike, ki izstopajo iz povprečja. Vsekakor v madžarski skupnosti v Sloveniji ni izrazitejšega nacionalizma. Prevladuje sicer mnenje, da Orbán dela v pravo smer, četudi s trdo roko, in ljudje so veseli njegove podpore, to pa je tudi vse. Eni razmišljajo tako, drugi drugače, najnevarnejša pa so posploševanja,« opozarja Kasaš. Podobno razmišlja urednik Novak: »Ne morem reči, da zaznavam kakšne skrajne težnje. Nasprotno, Madžari v Sloveniji so vzorno integrirani in sam imam veliko prijateljev, ki pripadajo drugi ali tretji generaciji manjšine in se z nacionalnostjo sploh ne obremenjujejo.«

Orbána in Fidesz nedvomno mikajo potencialni volivci in volivke v Prekmurju. Obstajajo izjeme, na splošno pa slednjim ni dosti do politike.

V volilni register madžarske manjšine je vpisanih približno 6000 volivcev in volivk. Ti ljudje pa so večinoma v odličnih odnosih s svojimi slovenskimi prijatelji in sorodniki.

Kot pojasnjuje Koncut, »je mešanja toliko, da že ne vemo več, kdo izvira od kod. Vsakdo ima v žlahti koga, ki ima nekaj madžarske krvi. Zato ne bomo Prekmurci pristali na nobene delitve, ki bi nam jih vsiljevala politika, in bomo še naprej živeli v slogi.« To pa pomeni, da se nacionalisti na obeh straneh meje trudijo zaman. Pomurje kot regija namreč ne izstopa le po statistikah o demografski in socialni ogroženosti, temveč po še enem podatku – Pomurska regija, torej območje Prekmurja in Prlekije, ima najmanjši delež tujih državljanov med prebivalci med vsemi slovenskimi regijami; prebivalcev, ki uradno spadajo pod tujce, je vsega 1,5 odstotka. Zdi se torej, da se je nogometni navdušenec Orbán v svojem zagonu spet uštel in da se mu je ponovila zgodba s »katedralo« v Felcsútu. V Prekmurju je »vernikov« namreč precej manj, kot pa bi si jih želel.

Madžarska je velikodušnejša do svojih zdomcev

Tri milijone evrov nepovratnih sredstev, kolikor jih je za letos Madžarska odobrila za razpise v Prekmurju, je precej več od skupnega zneska, namenjenega programom, prek katerih slovensko skupnost na Madžarskem podpira naša država. V letih od 2010 do 2014 je urad za Slovence po svetu za manjšino v Porabju namenil približno toliko denarja, kot ga Orbán za Madžare pri nas nameni v enem letu. Urad je v občini Gornji Senik obnovil kulturni dom in spodbujal domačo obrt in rokodelstvo, kar je stalo milijon evrov. Še 1,2 milijona je šlo za ohranjanje travniških sadovnjakov, razvoj domačih izdelkov in predelovalnico sadja v Porabju. Slabih 800 tisočakov je bilo namenjenih za opremljanje 233 porabskih gospodinjstev z optično povezavo in vzpostavitev studia za televizijo tamkajšnjih zamejcev. Glede na poročilo o izvajanju strategije gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in zamejci je leta 2017 največji del bremena podpore madžarskim Slovencem nosila Razvojna agencija Slovenska krajina Monošter, ki se financira z evropskimi sredstvi, naše ministrstvo za kmetijstvo pa ji je priskočilo na pomoč z organizacijo delavnic in organiziralo udeležbo na kmetijskih sejmih. Celoten proračun Urada za Slovence po svetu, ki poleg Madžarske skrbi za manjšine v Italiji in Avstriji in podpira zdomce po vsem svetu, za letos znaša 8,5 milijona evrov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.