Tajno sledenje neosumljenim

Policijsko orodje za sledenje mobilnim napravam

Lovilec vaših telefonskih pogovorov

Lovilec vaših telefonskih pogovorov

Iz aktualne novele zakona o kazenskem postopku so na ministrstvu za pravosodje že pred novim letom umaknili najspornejše novosti – opustitev sodne preiskave in sporna zaslišanja na policiji –, ki so bile predvidene že v času prejšnje vlade. V noveli ostajajo le še dobrodošle novosti glede obravnave žrtev kaznivih dejanj in pa sporni »lovilci IMSI«, orodje za tajno policijsko sledenje in snemanje mobilnih telefonov.

Slovenska policija že ima dva lovilca IMSI, enega je kupila že leta 2004, drugega pa leta 2009. Čeprav pravne podlage za rabo takšnih naprav ni imela. Oba je vmes že tudi nadgrajevala in posodabljala in skupaj za nakupe in kasnejše posodobitve plačala 1,3 milijona evrov. Nadgradnja, ki jo predvideva letos, naj bi stala še dodatnih 770 tisoč evrov.

Tako dragega orodja za boj s kriminalom policija ne uporablja, pač pa ga kupuje in nadgrajuje, ne da bi imela zagotovilo politike, da ji bo omogočila zakonito rabo? Ne, bi rekli. Vsa dosedanja policijska pojasnila o (ne)rabi tega orodja so bila medla. Dvomi pa so upravičeni, vsaj če pogledamo zatrjevanje policije, da prosilcev za azil ne vrača na Hrvaško v nasprotju z zakoni. Podatki iz prakse kažejo, da počne prav to.

In zakaj so lovilci IMSI sporni? Težava je v tem, da gre za orodje, ki je neselektivno in se uporablja zoper vse posameznike z mobilnim telefonom na nekem območju. Sledi se njihovi lokaciji, s potrebnimi nadgradnjami lovilcev pa se lahko tudi snemajo pogovori. To velja za vse, morebitne osumljence in vse druge.

Kljub temu so si takšno orodje omislile številne policije, saj naj bi s tem šle v korak s časom, v korak z razvojem sodobnih tehnologij, ki osumljencem omogočajo, da se izogibajo policiji. Točno tak argument za uzakonitev lovilcev IMSI je pred dnevi navedla tudi pravosodna ministrica Andreja Katič.

A takšno generalizirano »iskanje« storilcev kaznivih dejanj, indicev in dokazov med osumljenimi in vsemi drugimi ni skladno s sodobnim razumevanjem človekovih pravic v kazenskih postopkih. Vzemimo praktični primer. Če policija ve, da preprodajalec mamil živi v enem od stanovanj v večstanovanjski hiši, ne pa točno, v katerem, bi ga najlaže našla tako, da bi preiskala vsa stanovanja. A če bi policija to počela, bi se ji smejali, se nad njo zgražali in hitro dosegli, da bi takšno srednjeveško-inkvizicijsko početje opustila.

Če pa uporablja lovilec IMSI – in pri tem je vseeno, ali ima za to podlago v zakonu ali ne –, je vse v redu? Na načelni ravni je pač uzakonitev lovilca IMSI nekaj takega, kot če bi uzakonili, da sme policija premetati celoten stanovanjski blok, ker ve, da v enem izmed stanovanj biva kriminalec.

V bistvu je še huje, v tem primeru bi bili neosumljeni lastniki stanovanj vsaj obveščeni o policijski preiskavi in bi jo lahko spremljali, policiji gledali pod prste. Pri lovilcu IMSI pa se vse to zgodi tajno. Kaj policija potem počne z lokacijskimi podatki in posnetki naključnih preiskovancev, ne ve nihče – tudi ti ljudje sami ne, saj nikoli ne izvedo, da jim je policija tajno sledila.

V obdobju, ko zaradi evropske direktive o varstvu osebnih podatkov (GDPR) podpisujemo soglasja za obdelavo osebnih podatkov celo v knjižnicah, sta uvedba in raba lovilcev IMSI v posmeh varovanju zasebnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Drago Menegalija, predstavnik Policije za odnose z javnostmi za področje kriminalitete

    Tajno sledenje neosumljenim

    Spoštovani, za zagotovitev objektivnejše obveščenosti javnosti in v skladu z 42. členom Zakona o medijih zahtevamo, da objavite naslednji odgovor policije v povezavi s člankom, ki je bil 7. februarja 2019 objavljen v tedniku Mladina in na spletni strani z naslovom »Tajno sledenje neosumljenim«. Več