Jure Trampuš

15. 2. 2019  |  Mladina 7  |  Politika

Kako so fojbe postale opravičilo za napade na slovensko manjšino in Slovence

Razrast fašizma

Italijanski notranji minister in vodja Lige Matteo Salvini med prireditvijo pri bazoviški fojbi. V polemiki po prireditvi je med drugim dejal, da je bila edina krivda žrtev ta, »da so bili Italijani, kdor zanika, dvakrat ubije. Mi ne pozabimo.«

Italijanski notranji minister in vodja Lige Matteo Salvini med prireditvijo pri bazoviški fojbi. V polemiki po prireditvi je med drugim dejal, da je bila edina krivda žrtev ta, »da so bili Italijani, kdor zanika, dvakrat ubije. Mi ne pozabimo.«
© Profimedia

V vasi Bazovica, nedaleč od italijansko-slovenske meje, stojita spomenika. Eden je slovenski, postavljen je v spomin bazoviškim žrtvam. Tam so bili septembra 1930 ustreljeni štirje antifašisti, člani TIGR-a, medvojne tajne domoljubne organizacije, obsojeni na prvem tržaškem procesu. Gre za skromen kamniti steber z imeni ubitih.

Drug spomenik, pravzaprav spominski park, stoji streljaj stran, je razkošnejši, postavila ga je italijanska država. Na tem mestu naj bi bila namreč fojba, kraško brezno, v resnici pa je bil tam opuščen rudarski jarek, kamor so takoj po drugi svetovni vojni, na začetku maja 1945, pripadniki jugoslovanske vojske zmetali trupla aretiranih in pred vojaškimi sodišči na hitro obsojenih ljudi. Številka pobitih na tem kraju ni bila nikoli natančno določena, po nekaterih podatkih naj bi jih bilo nekaj sto, med njimi so tudi v zaključnih bojih ubiti nemški vojaki. Italija sicer nikoli ni želela raziskati, kdo leži tam pod zemljo, koliko je bilo tam res pobitih ljudi – koliko je bilo Italijanov, koliko drugih. A dejstvo je, da so se poboji v Bazovici zgodili. Bazoviški spomenik, jeklena konstrukcija, križ in italijanska zastava, pomeni mitološko točko italijanskega spomina na žrtve fojb, tam se dogajajo komemoracije, tja prihajajo ugledni politiki, tja romajo šolarji. Kot vsaka mitološka točka ima tudi ta z zgodovino in njenim dogajanjem malo povezave.

Sovraštvo in vojna

»V soboto sem bil v Bazovici, na drugi strani, pri slovenskem obeležju,« pravi nekdanji italijanski senator Stojan Spetič, dolgoletni zamejski politik. »Mimo nas so po cesti hodili ljudje, ki so se odpravili na uradno italijansko slovesnost ob dnevu spomina na fojbe in eksodus. Vse to sovraštvo se je dobro čutilo, viselo je v zraku, ljudje, ki so hodili mimo, so psovali, kričali, nas zmerjali, da smo morilci, likvidatorji in podobno. A hvala bogu je to samo ena stran zgodbe, spomnite se novembrskega shoda gibanja CasaPound v Trstu, nas, ki smo neonacistom nasprotovali, je bilo nekajkrat več kot tistih drugih.«

Predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani se je tri dni po vzklikih »o italijanski Istri« in »italijanski Dalmaciji« opravičil. Ljudje naj bi ga zgolj narobe razumeli.

Predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani se je tri dni po vzklikih »o italijanski Istri« in »italijanski Dalmaciji« opravičil. Ljudje naj bi ga zgolj narobe razumeli.
© Profimedia

Poboji v Istri, v Trstu in na Goriškem so se med drugo svetovno vojno dogajali v dveh obdobjih. Najprej so se zgodili v Istri neposredno po kapitulaciji Italije, v času brezpravja in maščevanja so prihajajoči hrvaški partizani, pa tudi domačini, ubili okoli 400 ljudi, predvsem članov fašistične stranke, sodelavcev okupatorskih oblasti, med ubitimi so bili tudi nedolžni. Po mesecu dni, oktobra 1943, so Nemci v hitri protiofenzivi »čiščenja Istre« v kaotičnih spopadih pobili okoli 2000 partizanov in nekaj tisoč civilistov, požigali so vasi, morili, plenili, obešali, in potem ko so vzpostavili nadzor, še dve leti izvajali represalije.

Drugi del zgodbe o fojbah se je začel maja 1945. Po že vnaprej sestavljenih seznamih so začasne jugoslovanske oblasti aretirale skoraj 10.000 posameznikov, aretacije so bile povezane predvsem z njihovim medvojnim delovanjem. Dobro polovico ljudi so oblasti izpustile, druge so zaprli, veliko so jih ubili. Skupno število umrlih je okoli 3000; vsi niso končali v fojbah, nekateri so umrli v taboriščih, drugi v zaporih, tretji so bili ustreljeni drugje. Nevenka Troha, ki se je desetletja ukvarjala s fojbami, je v enem izmed intervjujev za Mladino dejala: »Večina usmrčenih je bila povezana s fašizmom, še bolj pa z nemškimi okupatorji. Bili so policijski agenti, financarji, karabinjerji ali ovaduhi. Druga kategorija so tisti, ki so jih likvidirali po pomoti.«

Bakle in zastave po bazoviških ulicah. Pohod so pripravili: gibanje Pro Patria, Odbor za 10. februar in združenje Lega Nazionale.

Bakle in zastave po bazoviških ulicah. Pohod so pripravili: gibanje Pro Patria, Odbor za 10. februar in združenje Lega Nazionale.
© Damjan Balbi

Pobijanje torej ni bilo neposredno v povezavi z etnično pripadnostjo žrtev, temveč z vojnimi razmerami in tudi z ideološkim, razrednim bojem – »čistiti na bazi fašizma« je pisalo v eni izmed partizanskih depeš. Med žrtvami je bilo tudi nekaj partizanov in njihovih podpornikov, domnevnih sovražnikov novega režima.

Povojna, pa tudi medvojna ubijanja zajetih in aretiranih so zločin, vreden obsojanja in zavračanja. »Niso pa slovenska ali jugoslovanska posebnost. Poboji so se dogajali povsod, med drugo svetovno vojno in še mesece po njej. Ne smemo zanikati, pozabiti, spregledati njihove univerzalnosti,« opozarja Keith Lowe, britanski zgodovinar.

Teh in drugih pobojev torej ne moremo nikakor opravičiti, lahko jih poskušamo razumeti. In to vsaj na dveh ravneh: prva je napačen poskus vzpostavitve med drugo svetovno vojno porušenega moralnega reda, torej maščevanje, druga je način vzpostavitve totalitarne oblasti.

V noči pred spominskim dnevom so se na ograji slovenskega goriškega visokošolskega centra pojavili plakati in napisi, ki so slavili mučenike iz fojb. Blocco Studentesco, podmladek skrajnega gibanja CasaPound, je kasneje zatrdil, da so le iskali dialog s slovenskimi dijaki.

V noči pred spominskim dnevom so se na ograji slovenskega goriškega visokošolskega centra pojavili plakati in napisi, ki so slavili mučenike iz fojb. Blocco Studentesco, podmladek skrajnega gibanja CasaPound, je kasneje zatrdil, da so le iskali dialog s slovenskimi dijaki.

Za razumevanje zgodovinskih dogodkov je torej potreben kontekst, na pa politika. Štefan Čok, sodelavec Odseka za zgodovino in etnografijo Narodne in študijske knjižnice v Trstu, tako opozarja, da »zgodovine ne moremo razumeti tako, da gledamo samo obdobje od septembra 1943 do podpisa pariške pogodbe leta 1947. Moramo se vprašati tudi, kaj se je dogajalo pred in po tem času, kaj se je dogajalo v Italiji, v Jugoslaviji, v celi Evropi. Umeščanje nekih dogodkov ne pomeni podcenjevanja nekega pojava, nasprotno, moramo govoriti o fojbah, a govoriti moramo tudi o fašizmu pred njim in o italijansko-jugoslovanskih odnosih po vojni. Brez pravega okvira ni pravega razumevanja.«

Pozabljeni konsenz o zgodovini

Na vprašanje fojb in odgovornosti za zločine, ki jih je v Sloveniji storil italijanski okupator, je med drugim želela odgovoriti tudi skupna slovensko-italijanska zgodovinska komisija, ki je pred skoraj 20 leti raziskovala zapletene odnose med državama. V poročilu, ki je bilo na slovenski strani strokovno in politično sprejeto z večjimi simpatijami kot na italijanski, je tako zapisano, da so po koncu druge svetovne vojne Italiji naklonjeni prebivalci nekdanje Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini. »Tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu – del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb – žrtve so bile večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico).«

»Posvečeno zmagi« – eno izmed gesel gibanja Blocco Studentesco.

»Posvečeno zmagi« – eno izmed gesel gibanja Blocco Studentesco.

Prišlo je do obračuna, povračilnega nasilja, vendar ni šlo za sporadične ekscese, temveč organizirano, državno nasilje. Šlo je »za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ter z italijansko državo, in prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima«.

Prvi odziv predsednika vlade Marjana Šarca na dogajanje v Bazovici. Dan pred tem je Šarec na slovesnosti ob spominu na frankolovske žrtve dejal: »Boriti se za svobodo svojega naroda je in bo vedno častno dejanje.«

Prvi odziv predsednika vlade Marjana Šarca na dogajanje v Bazovici. Dan pred tem je Šarec na slovesnosti ob spominu na frankolovske žrtve dejal: »Boriti se za svobodo svojega naroda je in bo vedno častno dejanje.«

Zgodovinar Čok upravičeno opozarja, da »uradna zgodovina ne more in ne sme obstajati, tega poročila ne smemo tolmačiti kot Sveto pismo«. Hkrati mu je žal, da se na poročilo pozablja, »žal se ne izhaja iz njegovih ugotovitev, lahko smo do poročila kritični, lahko ga nadgrajujemo, a pomeni neki osnoven skupen imenovalec. So pa te stvari naporne. Vedno je namreč težje obravnavati in sprejemati druge zorne kote kot pa imeti na zgodovino črno-beli pogled.«

Dan sovraštva

Razloge, zakaj je bilo to poročilo, ki je bilo mišljeno kot poskus vzpostavitve dialoga med državami, na italijanski strani pospravljeno v predal, je treba poiskati v italijanski politiki. »Po padcu berlinskega zidu je bila razpuščena največja komunistična partija v zahodni Evropi, torej italijanska. Njeni nasledniki, vsaj večina njih, so želeli javnosti dokazati ne le to, da so postali skesani spreobrnjenci, pač pa tudi, da niso več, kar so bili, da torej nimajo nikakršne povezave s preteklostjo,« pravi Spetič. Tako se je nekdanji predsednik italijanske poslanske zbornice, član Demokratične stranke levice, Luciano Violanti v Trstu leta 1998 srečal s Gianfrancom Finijem, tedanjim vodjem Nacionalnega zavezništva. »Pogovarjal naj bi se o spravi in o tem, da naj bi se na eni strani priznali fašistični zločini in taborišča, na drugi strani pa naj bi levica priznala fojbe in povojne obračune v Italiji. Na koncu se je na prvi del pozabilo, sedaj pa se spominjamo samo fojb.« Vse skupaj je pripeljalo do leta 2004, ko je Italija uzakonila dan spomina na žrtve fojb in eksodusa. Že izbira datuma je nenavadna, pravi Spetič. »10. februar je dan podpisa Pariške mirovne pogodbe, ki je zapečatila novo mejo med Jugoslavijo in Italijo. Pariška mirovna pogodba je Italiji priznala, zahvaljujoč odporništvu, da ni bila poraženka kot Nemčija, ampak da je bila vsaj na pol tudi zaveznica. Italiji se ni zgodilo nič hudega, razen tega, da je morala vrniti ozemlja, ki jih je pridobila po prvi svetovni vojni. Namesto da bi 10. februarja praznovali rehabilitacijo Italije, ko je kot fašistična država napadla Grčijo, Jugoslavijo, Albanijo, Francijo, Rusijo, da afriških avantur ne omenjam, danes raje govorijo o izgubljenih ozemljih in pobojih.«

Matteo Salvini ima prav, vsaka roka, ki ubije otroka, je roka zločinca. A omenja le roko komunistov in nacistov, roke fašistov pa ne. V bazoviški fojbi sicer ni nobenega otroka.

Matteo Salvini ima prav, vsaka roka, ki ubije otroka, je roka zločinca. A omenja le roko komunistov in nacistov, roke fašistov pa ne. V bazoviški fojbi sicer ni nobenega otroka.

Enostavno je torej govoriti o fojbah, malo težje pa o taborišču na Rabu, o okupaciji, o roški ofenzivi, o poitalijančevanju, fašizaciji družbe.

V Sloveniji sicer velja prepričanje, da je 10. februar vedno izkoriščan za revizijo zgodovine. Po svoje to drži, posebno če se poslušajo zgolj izjave predstavnikov trenutne oblasti ali pa gledajo filmi, ki jih v tem času vrtijo na RAI. A stvar je bolj zapletena, vsi Italijani niso revizionisti, kot tudi vsi niso občudovalci fašistične preteklosti. »Vsebino dneva spomina so v zadnjih letih določale predvsem lokalne uprave, občine, ki pa so se tega lotevale na različne načine. Lahko pozitivno: v deželo Furlanijo - Julijsko krajino je tako prišlo iz Toskane sto dijakov, učiteljev, obiskali so Gonars, predavali smo jim o narodnih manjšinah, skušali so razumeti kompleksnost nekega prostora, do njega so želeli pokazati spoštljiv odnos. Potem so lahko občine površne – do praznika se obnašajo kot srednješolski dijaki, ki domačo nalogo naredijo hitro. Lahko pa občine ta praznik izkoriščajo za politične namene,« pravi Čok.

Salvini o fašistih ni govoril. In ni govoril niti o fašističnem taborišču na Rabu, kjer je med vojno umrlo 1200 ljudi, med njimi tudi več kot sto otrok, starih manj kot deset let.

Pri uporabi izrazov »mi« in »vi« je treba biti torej pazljiv. »Tudi na italijanski strani je zaradi revizionizma zgodovine marsikdo zaskrbljen. Res je, da se dogajajo pohodi neonacistov v Trstu in Gorici, res pa je tudi, da se je v italijanski politiki in civilni družbi pojavilo opozorilo, da je Italija začela delati korake nazaj. Vsega torej ne smemo posploševati na razmerja med Slovenci in Italijani, prava ločnica bi morala biti drugje. Ali torej v svojem sosedu, naj bo to človek ali država, vidimo prijatelja, s katerim se morda lahko tudi prepiramo, a vseeno je prijatelj, ali pa v njem vidimo sovražnika.«

Politična zloraba zgodovine ni italijanska posebnost, na pohodu je po vsej Evropi. Zgodovinarka Nevenka Troha je zaradi tega že popolnoma pesimistična. »Zgodovinarji lahko raziskujemo, kar si želimo, poskušamo izbrskati, razložiti, opisati, kaj se je dogajalo, začrtati želimo vsaj delno objektivno resnico. Politiki pa potem povedo svojo različico, ki jo novinarji povzamejo. Včasih se celo vprašaš, zakaj se zgodovinarji sploh ukvarjamo s tem. Tudi v Sloveniji nismo boljši, saj tudi tukaj nekateri politiki vedno znova ponavljajo zgodovinske polresnice, ki smo jih že nekajkrat zanikali, pa vseeno krožijo v javnosti.«

Pri vprašanju fojb je tako povsem jasno, da si, kot opozarja Spetič, nekateri politiki v Italiji izberejo zgolj tisto, kar jim je všeč. »Ne govorijo o taborišču na Rabu, ne govorijo o taborišču v Gonarsu, o lagerjih, talcih, ki so jih pobijali v Sloveniji. Druga stvar pa je rehabilitacija fašizma v Italiji. Če na isto raven postaviš fašizem in komunizem, partizanstvo, na koncu vse to pripelje do tega, da desničarske sile dobijo državotvorni obraz.«

Zloraba

Seveda pa ima ta politična zloraba posledice. Fabio Vizintin je že dolga leta župan Doberdoba, zamejske občine. V Doberdobu so leta 2016 postavili spomenik slovenskim žrtvam prve svetovne vojne, kar naj bi bilo sporočilo miru in priznanje slovenski manjšini. »Danes me vedno bolj skrbi, da se sprava oddaljuje,« pravi Fabio Vizintin. »Pojavljajo se očitki, da smo za vse krivi Slovenci, način prikazovanja Slovencev, vseh Južnih Slovanov, kot da so bili krvoločni zmaji, ki so samo ubijali nedolžne Italijane, je krivičen.« Vizintin sicer pravi, da tega sovraštva v vsakodnevnem življenju ni, a stvari se lahko hitro spremenijo. »Na srečo se to politično zaostrovanje v vsakdanjem življenju, v stikih med ljudmi, ne čuti, nasprotno, odnosi med ljudmi so se v zadnjih letih izboljšali, nekatera stara sovraštva počasi ugašajo. A skrbi me, da se bodo stvari znova spremenile, prav v teh dneh se vsi izživljajo nad Slovenci. Na žalost se pozablja na zgodovino, na žalost veliko mladih privlači fašistična ideologija.« In ravno za to gre. Za razrast ideologije fašizma.

Janez Janša je eden od redkih slovenskih politikov, ki ni neposredno obsodil italijanskega zgodovinskega revizionizma, ampak je raje sprenevedavo govoril o zločinih slovenskih komunistov.

Janez Janša je eden od redkih slovenskih politikov, ki ni neposredno obsodil italijanskega zgodovinskega revizionizma, ampak je raje sprenevedavo govoril o zločinih slovenskih komunistov.

Vrnimo se torej na začetek, v Bazovico, na prireditev ob italijanskem spomeniku. Vsi so bili tam, italijanski notranji minister Matteo Salvini, predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani, tržaški škof Giampaolo Crepaldi, župan Trsta Roberto Dipiazza, predsednik deželne vlade Massimiliano Fedriga, tam so bili tudi dijaki in 800 pripadnikov združenja vojaškega rodu alpincev.

Predsednik evropskega parlamenta Tajani je v Bazovici dejal, da je »tu na tisoče nedolžnih žrtev, ki so jih ubili zato, ker so bili Italijani«, žrtve pobojev pa je označil za »žrtve vojne in protiitalijanskega sovraštva, ki so jih ubili vojaki z rdečo zvezdo na kapi samo zato, ker niso spustili italijanske zastave«. Kar je rekel, je netočno in zgodovinsko poenostavljeno. V svojem govoru Tajani fašizma ni omenjal. Še bolj problematičen je bil zaključek. Govor se je končal z vzklikom: »Naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija!« Za te besede je dobil bučen aplavz. Gre za popolnoma nesprejemljivo retoriko, ki je politiki v Evropski uniji, utemeljeni na sožitju in sobivanju, ne bi smeli uporabljati. A Evropska unija dandanes pač ni takšna, »v Evropi se skuša rehabilitirati fašizem v preobleki, ki se ji pravi rasizem, nacionalizem, revanšizem, populizem, to se dogaja vse od Ukrajine do Madžarske, od Poljske do Italije in tudi Slovenije in Hrvaške«, pravi Stojan Spetič.

Večina usmrčenih je povezana s fašizmom, še bolj pa z nemškimi okupatorji. Bili so policijski agenti, financarji, karabinjerji ali ovaduhi. Druga kategorija so tisti, ki so jih likvidirali po pomoti.

Tajani se je po treh dneh opravičil, v pojasnilo je omenjal prijateljstvo do Hrvaške in Slovenije, ter dodal, da obsoja vse totalitarizme, komunizem, nacizem in, tokrat se je nanj spomnil, tudi fašizem. Ostaja pa priokus, da je to storil šele zaradi političnega pritiska, njegov borbeni govor pred zbranimi je že prej dosegel svoj namen.

Drugače je ravnal italijanski notranji minister in podpredsednik vlade Matteo Salvini. Stopil še korak dlje, govoril je o tem, da so otroci, umrli v fojbah, in tisti, ki so umrli v taborišču Auschwitz, enaki. Kasneje je svojo misel dopolnil še z izjavo, da ne verjame, »da je otrok, ki ga je ubila nacistična roka, drugačen od otroka, ki ga je ubila roka komunista«. Seveda ni, metanje otrok v jame, ubijanje, je zavrženo dejanje. Problem pa je seveda v tem, da v fojbah ni otrok. V njih so žrtve, a v bazoviški fojbi ni otrok. »Ne, v fojbah ni otrok, delali smo sezname za tiste, ki so imeli stalno bivališče na našem območju, umrl je samo en otrok, žal, ampak umrl je v Splitu. V fojbah ni otrok,« pravi zgodovinarka Nevenka Troha.

Salvini torej zavaja, namenoma. In z razliko od Tajanija vztraja pri svojem. Ne samo s tem, da si izmišljuje žrtve, temveč tudi, ker ne pove vsega. Res ni razlike med tistimi, ki jih je ubila nacistična ali komunistična roka, a ni razlike tudi med onimi, ki jih je ubila fašistična. Salvini o njih, o fašistih, ni govoril. In ni govoril o fašističnem taborišču na Rabu, kjer je med vojno umrlo 1200 ljudi, med njimi tudi več kot 100 otrok, starih manj kot 10 let.

»Svoja predavanja dijakom velikokrat zaključim s tržaškim koncertom prijateljstva iz leta 2010, ki so ga obiskali tedanji predsedniki Slovenije, Italije in Hrvaške, Danilo Türk, Giorgio Napolitano in Ivo Josipović. Rečem jim, da se je v tistem trenutku na tej slovesnosti v Trstu zaključilo 20. stoletje. Žal imam vtis, da bo treba spremeniti to interpretacijo, zdi se, da se 20. stoletje ponovno odpira,« razmišlja tržaški zgodovinar Čok.

Poklon Branka Grimsa italijanskemu notranjemu ministru Matteu Salviniju. SDS prav neverjetno pogumno zagovarja italijanska stališča.

Poklon Branka Grimsa italijanskemu notranjemu ministru Matteu Salviniju. SDS prav neverjetno pogumno zagovarja italijanska stališča.

Ob tem, kar se dogaja, je težko ostati optimističen. Ne gre samo za govore visokih predstavnikov italijanske in evropske oblasti. Na predvečer dneva spomina na fojbe so se pred slovenskim visokošolskim centrom v Gorici pojavili plakati s fašističnimi gesli mladinskega podmladka gibanja CasaPound, isti CasaPound je februarja ob odprtju svojega sedeža pripravil shod v Trstu, na začetku leta so paradirali tudi v Gorici, lani novembra je bil še en sprevod v Trstu. Podobna zborovanja, grafiti, provokacije se bodo gotovo nadaljevali še naslednje mesece. Trditve, da gre pri vsem skupaj le za predvolilni cirkus, za politično folkloro, so naivne.

Priznanje in opravičilo

Kako torej naprej? Kako v teh znanilcih zloma in gorja prepoznati pot, ki bo vodila stran od krvavega stoletja? Ena od možnosti je odgovor slovenskih oblasti. Slovenska država se je za zdaj odzvala samo na pol, predsednik Borut Pahor in Miro Cerar sta svojima kolegoma na italijanski strani napisala pismo, a do resnejšega diplomatskega ukrepa, do odpoklica veleposlanika, ni prišlo.

Za oblikovanje Evrope miru in sožitja je ključnega pomena, da priznamo fašistične zločine in se osvobodimo prevar ter se zavemo tragedije, brez primerjanja žrtev in iskanja nesprejemljivih utemeljitev.

Pomembnejše je zavedanje, zakaj je fašizem nevaren. Tukaj si lahko pomagamo kar z besedami Italijana Furia Honsella, nekdanjega župana Vidma, sedanjega deželnega poslanca, izrečenimi leta 2014 prav v Bazovici, a pred spomenikom bazoviških žrtev, tistih torej, ki so jih pomorile italijanske fašistične oblasti leta 1930. »Fašizem v resnici še vedno obstaja, zlasti v Italiji,« je dejal Honsell pred štirimi leti. »V vsakem obdobju obstaja nevarnost fašističnega, totalitarističnega odklona. To zadnja leta opažamo v Italiji in tudi v drugih državah ’civilizirane’ Evrope. Fašizem se širi počasi, skoraj neopazno, napaja pa ga široko soglasje, ki temelji na predsodkih in stereotipih, dokler ne bo prepozno in bomo ostali brez demokratičnih pravic ter se znašli v diktaturi. Potem bo za našo rešitev potreben krvav osvobodilni boj.« Bazovice se torej ni treba spominjati le zaradi fojb, le zaradi eksodusa Italijanov iz Dalmacije, Istre in Slovenije, spominjati se je je treba tudi zaradi tistih štirih ljudi, ki so jih pobili fašisti. »Za oblikovanje Evrope miru in sožitja je ključnega pomena, da priznamo fašistične zločine in se osvobodimo prevar ter se zavemo tragedije, brez primerjanja žrtev in iskanja nesprejemljivih utemeljitev. Zato je treba zavrniti in obsoditi vse poskuse, da se zgodovina na novo napiše. Odgovornost se nikoli ne izbriše. Moč nazadnjaškega revizionizma je vedno na preži.« Honsell je svoj govor zaključil z besedami, da ti štirje, ti mučeniki, svojega življenja niso dali le za Slovence, dali so »svoje življenje za vse nas, ne glede na to, kateri jezik je naša materinščina. Ko so se borili za popolno priznanje slovenske identitete, so se borili tudi za našo identiteto, za človeštvo, za demokracijo«. To so pomembne besede.

Naslovnica časnika Slovenec ob italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine. Tako kot nekoč so tudi danes med slovenskimi politiki takšni, ki se v imenu preganjanja nekakšnega komunizma, pravzaprav pa svojih političnih nasprotnikov, priklanjajo italijanskemu nacionalizmu in revizionizmu. Ti so nasledniki politike, ki je med vojno izrekla vdanost Benitu Mussoliniju, so nasledniki politike, ki je sprejela okupacijo kot nekaj dobrega.

Naslovnica časnika Slovenec ob italijanski zasedbi Ljubljanske pokrajine. Tako kot nekoč so tudi danes med slovenskimi politiki takšni, ki se v imenu preganjanja nekakšnega komunizma, pravzaprav pa svojih političnih nasprotnikov, priklanjajo italijanskemu nacionalizmu in revizionizmu. Ti so nasledniki politike, ki je med vojno izrekla vdanost Benitu Mussoliniju, so nasledniki politike, ki je sprejela okupacijo kot nekaj dobrega.

Ko je nemški kancler Willy Brandt leta 1970 obiskal Poljsko, je odšel pred spomenik padlim med varšavsko vstajo in pred njim pokleknil. V tej drži je tiho vztrajal kakšne pol minute. Bila je to gesta človečnosti in opravičila za to, kar so nemški vojaki počeli na Poljskem med drugo svetovno vojno. Nihče izmed visokih italijanskih politikov doslej ni položil venca na slovenski spomenik bazoviških žrtev. Le leta 1999 je Katia Bellillo, tedanja ministrica za deželne zadeve, obiskala Bazovico in se ustavila pri tem spomeniku. A gre za izjemo. Nobeden od italijanskih visokih politikov za zdaj prav tako ni obiskal Raba, ne Gramozne jame ali požganih vasi v Brkinih.

Sovraštvo je tisto, ki napaja fašizem, nesprejemanje, zavračanje, egoizem, občutek nadmoči rojevajo nasilje. Matteo Salvini ne skriva, da se zgleduje po Benitu Mussoliniju. Na obletnico dučejevega rojstnega dne je tvitnil »tanti nemici, tanto onore«, mnogo sovražnikov, mnogo časti, kar je seveda zgolj parafraza fašističnega gesla »molti nemici, molto onore«, veliko sovražnikov, velika čast. Tako se Salvini tudi obnaša. In ni osamljen, Steve Bannon, ta veliki guru Donalda Trumpa, v Salviniju vidi model novega evropskega voditelja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Miloš Lozič, Nova Gorica

    Razrast fašizma

    Italijanske vojaške enote so 11. aprila 1941 prestopile Rapalsko mejo in zasedle del ozemlja nekdanje Dravske banovine v Kraljevini Jugoslaviji, vključno z glavnim mestom banovine Ljubljano. Dobrodošlico so jim izrekli predstavniki Narodnega sveta, ki jih je vodil dr. Marko Natlačen. Poleg dobrodošlice vojaškim enotam so poslali tudi zahvalno pismo Mussoliniju in italijanskemu ... Več

  • Anton Rupnik, Ljubljana

    Razrast fašizma

    Vihar okoli škandaloznega revanšističnega cirkusa, ki so si ga (spet) privoščili večno včerajšnji na italijanski strani meje, se je vsaj malce polegel. Torej je čas za razmislek o nas samih. Več

  • Dušan Pirc, medvojno ilegalno ime Gubec, Ljubljana

    Razrast fašizma

    Pred kratkim mi je pisanje o dogodkih, povezanih z drugo svetovno vojno (2SV), ponovno obudilo moj najbolj boleč spomin in sprožilo potrebo, da ga izlijem na papir. Moja teta in njena hčerkica sta bili v taborišču Jasenovac zverinsko umorjeni. Poznavanje dogajanj v Jasenovcu lahko pripomore, da se grozote 2SV ne bood več ponovile. Več