Borut Mekina

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Ekonomija

Pol milijona na leto

Predsednik uprave privatizirane NLB Blaž Brodnjak si želi višjo plačo. Ne 160 tisoč evrov, ampak pol milijona bruto na leto. Upravičeno?

Blaž Brodnjak, predsednik uprave banke NLB

Blaž Brodnjak, predsednik uprave banke NLB
© Borut Krajnc

Obstaja anekdota, ki očitno ni daleč od resnice. Gre pa takole: Ko se je Slovenija z evropsko komisijo začela pogajati o spremembi zavez glede privatizacije NLB, je v Bruselj – na direktorat za konkurenčnost – odšla ekipa, v kateri je bil tudi predsednik uprave banke NLB Blaž Brodnjak. V tisti ekipi ni bilo finančne ministrice, bila pa sta, poleg Brodnjaka, predstavnik Slovenskega državnega holdinga (SDH) in predstavnik finančnega ministrstva. Na sestanku lani spomladi je evropska komisija pričakovala predstavitev argumentov, zaradi katerih Slovenija banke ne želi prodati. A na presenečenje evrokratov predstavnik finančnega ministrstva o glavnih razlogih ni hotel govoriti, je pa zato večji del časa govoril Brodnjak. O čem? Brodnjak je predstavil predvsem argumente, zaradi katerih bi morala evropska komisija Slovenijo prisiliti, da banko proda, saj da ima sam pod državnim lastništvom tako nizko plačo, da banke niti voditi ne more.

Te, za Brodnjaka obremenilne zgodbe, ki je ni mogoče preveriti, ne bi zapisali, če ne bi ta teden po poročanju Dela Brodnjak nadzornemu svetu privatizirane NLB uradno predlagal, naj mu zvišajo plačo. Naročil naj bi analizo prejemkov primerljivih finančnih ustanov, ki je pokazala, da številni direktorji manjših bank zaslužijo več kot on. Deloitte Slovenija naj bi recimo izračunala, da so člani uprav borznih družb leta 2017 v povprečju zaslužili 216.893 evrov. Tako je Brodnjak nadzornemu svetu predlagal, da mu plačo s sedanjih 163 tisoč evrov bruto dvigne na pol milijona evrov bruto na leto. Argument, da bi torej Brodnjak moral imeti višjo plačo, je, da drugi direktorji zaslužijo več. In mnogi slovenski ekonomisti se s to logiko strinjajo. Igor Masten z Ekonomske fakultete je takoj sporočil, da si Brodnjak seveda zasluži pol milijona evrov na leto, četudi je jasno, da bo v Sloveniji moral skozi pljuvanje. Tudi mi bi v tem duhu lahko nadaljevali populistično, češ, Brodnjak si povečuje plačo, NLB pa napoveduje odpuščanje 20 odstotkov zaposlenih, zapira bankomate in poslovalnice.

Ampak ne gre za to. Bruno S. Frey je eden najbolj znanih švicarskih ekonomistov, ki je zaslovel s svojimi nenavadnimi ekonomskimi analizami, v katere vključuje spoznanja iz psihologije, sociologije in politične znanosti. Rdeča nit njegovega raziskovanja je spoznanje, da materialne stvari ljudi ne osrečujejo tako, kot ljudje menijo, da jih. »Če pogledamo na dolgi rok, je zadovoljstvo z življenjem celo stabilno na približno isti ravni, kar pomeni, da je skorajda neodvisno od bogastva. Razlog je ponovno ta: po eni strani se ljudje navadijo materialnih stvari, po drugi strani pa se vedno primerjajo z drugimi,« je recimo pred leti odgovoril v Mladininem intervjuju. Frey se je med drugim ukvarjal tudi z vprašanjem menedžerskih prejemkov, ki so v zadnjih desetletjih po svetu seveda eksplodirali, in temu trendu želi zdaj očitno slediti tudi Brodnjak. Eksplozija visokih prejemkov seveda nima povezave z zadovoljevanjem realnih potreb, ampak je povezana s simboliko, kar razkriva tudi Brodnjakov primer: Brodnjak si želi imeti višjo plačo, ker imajo še višje plače njegovi kolegi iz manjših bank. Toda zviševanje najvišjih plač ima tudi stranske učinke, povzročanje revščine na drugi strani.

Brodnjak je predstavil predvsem argumente, zaradi katerih bi morala evropska komisija Slovenijo prisiliti, da banko proda, saj da ima sam pod državnim lastništvom tako nizko plačo, da banke niti voditi ne more.

Frey je zato spomnil na alternativno metodo zadovoljevanja menedžerskih muh: to pa so nagrade. Ena od spodbud, da so ljudje aktivni, da delujejo, je seveda denar, a ne samo denar, isto funkcijo imajo nagrade. »Odlikovanja in priznanja so izredno razširjena, danes tudi v zasebnem sektorju. Tam podeljujejo priznanja menedžerjem leta, menedžerjem meseca, oskarje, grammyje, IBM daje ogromno priznanj svojim zaposlenim,« pravi Frey, »v današnji kapitalistični družbi postajajo takšni simbolični znaki izjemno pomembni.« Zakaj? Ker je pogosto tudi služenje denarja samo poskus, da si dobiš družbeno priznanje. In če si na koncu že tako bogat, kot je Bill Gates, potem denar kot sredstvo pripoznanja ne igra nobene vloge več. Potem ti več pomeni naziv veleposlanik Unesca. »V Veliki Britaniji si bogati z istim namenom kupujejo naslove lorda ali viteza,« je opozoril. In če izsledke Freyevih analiz prevedemo na primer Brodnjaka: Če Brodnjak išče priznanje, naj mu zaposleni podarijo rože, on pa naj jih pusti pri miru.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.