Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

22. 2. 2019  |  Mladina 8  |  Politika  |  Intervju

Venezuelski veleposlanik za Mladino: Nočemo vojne. Se bomo pa branili.

»Nočemo vojne. Se bomo pa branili.«

Jesse Alonso Chacón Escamillo je veleposlanik Venezuele na Dunaju, ki je pristojen tudi za Slovenijo. Bil je eden ključnih sodelavcev Huga Cháveza, je tudi nekdanji visoki vojaški oficir, pravosodni minister, minister za notranje zadeve in minister za telekomunikacije in informacije v venezuelski vladi. V Ljubljani se je udeležil dogodka Slovenija v podporo Venezueli.

Rekli boste: za vsem stojijo ZDA. Ampak ali jim niste tudi sami dali priložnosti za posredovanje v Venezueli?

Ne, ne mislim, da smo jim dali priložnost. Mislim, da so si ZDA želele zamenjavo režima v Venezueli, odkar smo leta 1999 spremenili ustavo. Od tedaj se same ponujajo z reformnimi predlogi, na podlagi katerih bi lahko nadzorovale venezuelsko nafto. Do preloma tisočletja so ZDA dejansko gospodarile z našo nafto, z ustavo leta 1999 pa smo nad to panogo prvič prevzeli nadzor in začeli izvajati socialne, politične in gospodarske reforme. Od leta 1998 do 2014 je Venezuela zmanjšala revščino s 46 na 22 odstotkov, skrajna revščina se je zmanjšala z 21 na 7 odstotkov in tudi v OZN so priznali, da je bil naš dosežek rekorden v Latinski Ameriki. A nismo zmanjšali samo revščine, uvrstili smo se tudi med najboljše na svetu po vpisu študentov na univerze. Po letu 2014 se seveda ti podatki slabšajo.

Največje vprašanje je zdaj legitimnost lanskih predsedniških volitev. Obstaja precej znakov, da so bile te neverodostojne. Recimo: zmagovalec in sedanji predsednik Nicolás Maduro je na njih dobil več glasov, kot jih je dobil leta 2013 umrli Hugo Chávez. Je danes Maduro bolj priljubljen od Cháveza?

Predsednik Maduro seveda ni takšen voditelj, kot je bil Chávez. Ta je bil zgodovinski vodja, ki je vplival na celotno območje. Madurov zadnji izid je posledica cele vrste potez, s katerimi je opozicija hotela zlomiti vlado. Ena od prelomnih točk v tem procesu so bila pogajanja med obema stranema s posredovanjem Dominikanske republike. Ta dialog je vodil bivši španski premier Zapatero. Vladna in opozicijska stran sta marca 2018 sklenili sporazum, a tik pred koncem procesa se je skrajno desni del opozicije odločil, da sporazuma ne bo podpisal. Vlada ga je ne glede na to uveljavila, maja smo imeli volitve, a skrajna desnica jih je bojkotirala. Na teh volitvah je Maduro zmagal s 67 odstotki glasov na podlagi volilnega sistema, ki je, kot je nekoč dejal ameriški predsednik Jimmy Carter, najboljši na svetu. Maduro je dobil skupaj 32 odstotkov glasov Venezuelcev, predsednik Trump, denimo, le 25 odstotkov ameriških volivcev.

Toda ZN volitev niso hoteli nadzorovati, Carterjev center, ki je leta 2003 igral dejavno vlogo, tudi ne, predvsem pa so bili številni opozicijski kandidati ali v zaporu ali niso mogli sodelovati na volitvah.

Na volitvah smo imeli več kot 200 mednarodnih opazovalcev, nadzorovale so jih nekatere regionalne organizacije, k nadzoru pa smo povabili tudi EU in OZN. V času volitev je bil v hišnem zaporu le eden od opozicijskih voditeljev, ki je še vedno zaprt – Leopoldo López –, saj je bil vpleten v incident, v katerem je umrlo več kot 50 ljudi. Naš predsednik je bil odprt za vsako politično skupino, ki bi želela sodelovati v volilnem procesu, smo pa prepričani, da je za propadla pogajanja v Dominikanski republiki odgovorno ameriško zunanje ministrstvo. To je bil tudi trenutek, ko se je začel stopnjevati ameriški politično-vojaški pritisk na Venezuelo, kar se je končalo s samorazglasitvijo Juana Guaidója za predsednika države.

Ampak Henri Falcón, ki je zasedel drugo mesto, tudi ni hotel priznati izida volitev.

Falcón je to res rekel javno za neki časopis, ni pa se uradno pritožil.

Razumemo interes ZDA. A kakšni so po vašem mnenju interesi Nemčije, Francije, Španije, Švedske, ki so vse ravno tako priznale Guaidója?

Države Evropske unije poskušajo biti solidarne z ZDA, hkrati pa vidite, da številne niso jasno povedale, ali Guaidója priznavajo ali prepoznavajo. Tudi Slovenija je med njimi. A kakorkoli, Maduro je dobil šest milijonov glasov in EU tega ne priznava, priznava pa človeka, ki se je za predsednika oklical na trgu in katerega stranka ima v parlamentu le 14 sedežev od 167, ki je predsednik Venezuele le na družabnih omrežjih in ki ga v državi ne priznava nihče.

Kaj pa se je recimo zgodilo v Španiji, da priznava Guaidója? Španija je nekoč podpirala Cháveza in nekdanji premier Zapatero si je prizadeval za odpravo notranjih napetosti.

EU navadno gleda na preostali svet iz kolonialne perspektive. Latinskoameriške države vidi skozi optiko Španije in Portugalske, Afriko iz perspektive nekdanjih kolonij Francije, Portugalske in Anglije, Bližnji vzhod in Azijo z vidika Francije in Velike Britanije in tako naprej. Kar zadeva odnose med Španijo in Venezuelo, je predvsem španska ljudska stranka, Partido Popular, na nas gledala kot na kolonijo. Ko so oblast prevzeli španski socialisti (PSOE) s Pedrom Sánchezom na čelu, se je dialog obnovil. Toda njegova vlada je tako šibka, da jo je ljudska stranka prisilila k sprejetju odločitve, skladne z mnenjem ZDA.

Kaj pa druge države EU?

Mednarodni odnosi vedno temeljijo na interesih. Vsaka od držav EU jih ima. Bi pa rad poudaril, da bo zaradi pritiskov ZDA vsa EU na slabšem.

Tri milijone ljudi naj bi bilo v zadnjih letih zapustilo Venezuelo, slišimo, da država doživlja največjo humanitarno katastrofo na svetu.

Poglejte, zadnja leta je zaradi gospodarske krize Španijo zapustilo dva milijona ljudi. Priznavamo, da je zaradi gospodarskih razmer Venezuelo v zadnjih letih zapustilo približno dva milijona ljudi, ampak vzrok za to izseljevanje je po našem prepričanju pretežno povezan z enostranskimi potezami ZDA.

Toda najpomembnejši ukrepi proti vaši državni naftni družbi in ukrepi ZDA na finančnih trgih so bili sprejeti šele pred letom dni, kriza v Venezueli pa traja dlje.

Gospodarska zapora Venezuele se je začela leta 2015, ko je Barack Obama razglasil, da država ogroža varnost ZDA. Venezuela že štiri leta nima dostopa do mednarodnih financ, 30 milijard dolarjev ima blokiranih v tujini. Venezuelski BDP se je od leta 2012 do 2017 zmanjšal, 60 odstotkov tega zmanjšanja je posledica ameriških sankcij, 40 odstotkov pa so k njemu prispevale nižje cene nafte.

Kaj pa korupcija? V Chávezovem času je zaradi visokih cen nafte Venezuela zaslužila kakšnih 1000 milijard dolarjev, nekdanji ministri trdijo, da je 300 milijonov od tega zaslužka izginilo zaradi korupcije.

Glede korupcije lahko odgovorim samo tako: tudi statistike, ki jih potrjuje OZN, kažejo, da se je s Chávezovo vladavino kakovost življenja Venezuelcev izjemno povečala. Živeli smo bolje kot kadarkoli prej. Žal od leta 2015 za državo velja gospodarska zapora, zaradi česar je zašla v gospodarsko krizo.

Gospodarska rast vaše države se iz desetletja v desetletje izredno spreminja, odvisna je od cen nafte. Druge države, bogate z nafto, kot so države Bližnjega vzhoda ali Norveška, so našle poti za stabilizacijo gospodarstva. Vam ni uspelo.

To je res. Ena največjih težav venezuelske družbe, odkar vemo za nahajališča nafte pri nas, je, da nismo zmogli izkoriščati obdobij visokih cen nafte, da bi z dodatnimi naložbami diverzificirali gospodarstvo. To nam ni uspelo pod Chávezom, pa tudi ne v stotih letih pred njim. Ampak po letu 2014 nas je prizadelo predvsem ameriško vmešavanje v naše gospodarstvo.

ZDA so Venezueli preprečile dostop do 30 milijard dolarjev, zdaj pa ponujajo pomoč, vredno 20 milijonov dolarjev.

Navadno slišimo, da je Venezuela primer, ki dokazuje, da socializem ne deluje. Ko ste nacionalizirali naftno industrijo, naj bi bilo 20 tisoč strokovnjakov iz naftne panoge zapustilo državo, zaradi česar se je začela proizvodnja nafte zmanjševati. Marsikdo trdi, da sami niste zmožni izkoriščati svojih bogastev.

Res je veliko strokovnjakov zapustilo Venezuelo tudi v želji ali z namenom, da bi spodkopali našo naftno industrijo. A ena glavnih težav so naložbe. Če ne vlagaš, se črpanje nafte zmanjšuje. Zaradi gospodarskih ukrepov sami v industrijo nismo mogli vlagati toliko, kolikor bi morali.

Ali Venezuela doživlja humanitarno katastrofo?

Ne, v Venezueli ni humanitarne katastrofe. Sodeč po definiciji OZN je lahko humanitarna kriza ali katastrofa posledica vojne ali naravne nesreče. V Venezueli imamo hudo gospodarsko krizo, to priznavamo in sprejemamo mednarodno sodelovanje, ki bi nam lahko pri tem pomagalo. Zato tudi sodelujemo z OZN in drugimi ustanovami, kot je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ali kot je Rdeči križ. ZDA pa poskušajo humanitarno pomoč zlorabiti za vojaško posredovanje, na kar je ta teden opozoril tudi predsednik mednarodnega Rdečega križa. Dejal je, da to, kar ponujajo ZDA, ni humanitarna pomoč.

Podobno je mnenje OZN. ZDA so Venezueli preprečile dostop do 30 milijard dolarjev, zdaj pa ponujajo pomoč, vredno 20 milijonov dolarjev.

Kdaj bodo naslednje volitve in ali vlada pod Madurovim vodstvom namerava razpisati predčasne volitve?

Naslednje parlamentarne volitve bodo leta 2020, vlada pa je odprta za dialog z opozicijo. Nesoglasja, ki obstajajo med opozicijskimi strankami in vlado, moramo rešiti sami, prvi ukrep, ki ga Venezuela potrebuje, pa je konec gospodarske zapore. Dialog, ki tokrat teče v Venezueli, ni dialog z opozicijo, ampak z ZDA. Guaidó je zgolj marioneta. Smo pa zelo zaskrbljeni zaradi vojaških premikov v regiji, kjer imajo ZDA deset vojaških oporišč. ZDA iščejo razpoke v Venezueli, a za zdaj Guaidója, ki se naokoli vozi z avtom v lasti ameriškega veleposlaništva, ne podpira nihče. Ne podpira ga niti opozicija, ne podpira ga nobeden od regionalnih guvernerjev, nobena od pomembnejših organizacij. ZDA zato stopnjujejo pritisk. Nočemo vojne. Nobena vojna ni še nikoli ničesar rešila, se bomo pa branili.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.