Vesna Teržan

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Družba

Primož Jeza, arhitekt

Ustvarjalec inovativne in oblikovno premišljene notranje opreme

Primož Jeza je arhitekt, oblikovalec in predavatelj na ALUO; sedi na stolu Nico-less

Primož Jeza je arhitekt, oblikovalec in predavatelj na ALUO; sedi na stolu Nico-less
© Borut Krajnc

Stol, oblikovan po načelih trajnostnega in vzdržnega gospodarskega razvoja, z uporabo recikliranega materiala in s tem za nekaj odstotkov zmanjšanim ogljičnim odtisom, je stol prihodnosti. Kajti odločitev za odpadke kot surovino za industrijsko proizvodnjo materiala za izdelavo pohištva pomeni tudi korak v smeri družbeno odgovornega oblikovanja. Takšen bi bil kratek povzetek obrazložitev, zakaj je leta 2016 stol Nico-less dobil mednarodno nagrado za odličnost red dot. Tega leta so ustvarjalci zanj prejeli tudi evropsko oblikovalsko nagrado za manjša prodorna podjetja pa nagrado na Mesecu oblikovanja v Ljubljani. Leta 2018 so jim podelili še nagrado green product in na začetku letošnjega leta nagrado v kategoriji inovativnih interierjev – ICONIC. Skratka, stol Nico-less je v zadnjih treh letih arhitekta Primoža Jezo in njegov arhitekturni studio uvrstil med najpomembnejše novice v svetovni interieristiki.

Pri stolu Nico-less je bil potreben natančen premislek, da so lahko oblikovali in izdelali preprost, a hkrati edinstven stol iz recikliranega filca, narejenega iz 60 odstotkov recikliranih PP-plastenk in 40 odstotkov netkanih tekstilnih materialov. Z uporabo toplote in pritiska na filc so ustvarili obliko udobnega stola, ki se prilega telesu. Vendar sam proces ni bil tako preprost. Osnovno raziskovanje materiala in tehnologije je bil vložek studia, kalup in preizkuse že narejenega stola pa je v pooblaščeni instituciji naročil investitor, podjetje DONAR, ki uspešno posluje tudi v Skandinaviji, torej v deželi, ki je še vedno pojem dobrega oblikovanja.

Multimedijski center Kibla v Mariboru je Jeza oblikoval leta 2005; odločil se je za preprost, minimalistični interier, usklajen z dejavnostmi, ki se odvijajo v tem štajerskem središču umetnosti in kreativnih industrij.

Multimedijski center Kibla v Mariboru je Jeza oblikoval leta 2005; odločil se je za preprost, minimalistični interier, usklajen z dejavnostmi, ki se odvijajo v tem štajerskem središču umetnosti in kreativnih industrij.
© Damjan Švarc

Stol je zagotovo eden najstarejših in najpomembnejših predmetov, ki jih je oblikoval človek. Poleg mize in postelje sodi med osnovne pohištvene kose in je nepogrešljiv element notranje opreme. V dolgi zgodovini so bili narejeni stoli nič koliko oblik in velikosti in hkrati je stol naloga, ki se je po ’defaultu’ loti vsak arhitekt ali oblikovalec. In kaj lahko danes snovalec stola naredi drugače, boljše, izvirnejše? Jeza pove, da je stol težka naloga. »Biti mora vzdržljiv, sedenje mora biti prijetno, to pomeni, da moramo upoštevati ergonomijo. Ampak to je danes že standard. Predvsem je nujen velik vložek glede časa, raziskav, preizkusov itd. Že pred leti sem naredil nekaj karbonskih, poliestrnih, kovinskih in lesenih stolov, vendar nobeden ni bil delan za serijsko proizvodnjo. Tokrat je bil prvi v skupini treh stol Nico. V tej seriji je nastal tudi stol Breath – Dih. Ti stoli se razlikujejo po konstrukciji nog in nosilcu lupine, pa tudi po obliki sedala in naslonjala, a še vedno sodijo v isto ’filcasto družino’.«

Stola Nico in Nico-less sta dobila ime po enem najpomembnejših slovenskih oblikovalcev Niku Kralju, ki je med drugim leta 1959 oblikoval več različic stola Lupina v različnih materialih – od pisarniške različice do klubskega naslanjača in naslanjača Lupina 4 in celo stadionskih sedežev. Črpanje navdiha iz dobrih osnov preteklih uspešnih proizvodov slovenske pohištvene industrije je znak samozavesti in hkrati zavedanja, da smo v naših krajih nekoč imeli razvojne inštitute in tudi dobre rezultate. Tako lahko zapišemo, da Jeza razvija projekte na podlagi žlahtne slovenske tradicije.

Vsi trije stoli iz “filcaste družine“; prvi v skupini je stol Nico, ki bo kmalu šel v proizvodnjo, drugi je bil Nico-less, ki je že na tržišču, ter tretji Breath-Dih.

Vsi trije stoli iz “filcaste družine“; prvi v skupini je stol Nico, ki bo kmalu šel v proizvodnjo, drugi je bil Nico-less, ki je že na tržišču, ter tretji Breath-Dih.
© Nejc Lasič

Pravi, da so sedaj že močan tim, ki skupaj raziskuje, načrtuje, preizkuša, da nazadnje izdela prototip, ki gre še v nadaljnje preizkuse vzdržljivosti. Kar nekaj mesecev so porabili, da bi ugotovili, ali lahko naredijo sedalo in naslonjalo enake oblike. »To je na primer Niku Kralju uspelo pri stolu Lupina tako, da je enako oblikovana kosa s konstrukcijo pritrdil enega na mesto sedala in drugega za naslonjalo. Žal, nam zaradi narave materiala to ni uspelo. Poskušali smo spremeniti tok razmišljanja, ki nas je vodil k želji, da bi bila sedalo in naslonjalo v enem kosu. Nismo želeli, da bi zaradi tega izgubili osnovni koncept in že dodelano ergonomsko obliko stola. Uspelo nam je šele, ko smo školjko naredili v enem kosu.

Reciklirani filc smo oblikovali samo s toploto, nobenih trikov in dodatne kemije. Bistveno je bilo, da smo ujeli pravo temperaturo materiala in kalupa, da postane material pravilno čvrst in ravno prav elastičen.« Na trgu je že stol Nico-less, stol Nico, ki je v bistvu sploh prvi med tremi stoli za DONAR, pa bodo začeli proizvajati prav kmalu.

V arhitekturnem studiu je njegova desna roka arhitektka Diana Savković. V njegovi odsotnosti drži v rokah vse niti. Kajti Primož Jeza je tudi predavatelj na ALUO, na oddelku za industrijsko oblikovanje, kjer med drugim predava predmet integralni pristopi v oblikovanju. »Da znajo študentje razumeti, zakaj je dobro gledati malo širše in vedno upoštevati tudi sociološki vidik. In da, ko oblikujejo produkt, razumejo, kje in kako bo uporabljen. Torej, da poleg merila razumejo in upoštevajo tudi kontekst prostora.« Do lanskega leta je poleg tega predaval na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, sedaj je le še mentor pri magistrskih nalogah. Na Fakulteti za arhitekturo je imel seminar v višjih letnikih (projektantsko-oblikovalski seminar) in je predaval izbirni predmet kreativno oblikovanje. Predaval je o sintezi sodobnih tehnologij in metod v oblikovanju ter arhitekturi. »Študentom poskušam podati svež in nekoliko širši pogled na sodobno oblikovanje. Predstavljam jim tudi še žive arhitekte oziroma njihove projekte, ki so, ker se stvari lotevajo inovativno, na neki način nezaželeni na naši fakulteti – torej vse od Rema Koolhaasa, arhitektov D iller Scofidio + Renfro, Garyja Changa, MRVDR, Amande Lavete ... Vsem naštetim, ki pa seveda niso edini, je skupno, da v svoja eksperimentalna dela vključujejo sodobna sociološka in tehnološka dognanja ter s tem odpirajo nova obzorja v bivalni kulturi.«

A vrnimo se v leto 1994, ko se je kariera arhitekta Primoža Jeze začela vzpenjati. Tega leta je naredil opremo za enega izmed kultnih ljubljanskih lokalov z bogato glasbeno ponudbo – Ortobara. Naredil ga je zelo drugače, kot se je takrat, v devetdesetih letih, začelo opremljati prostore, ki so nas toplo sprejeli in nas zabavali, podobno, kot sta bila Nostalgija v Stari Ljubljani in Tru(e)bar na Trubarjevi ulici oblikovalcev Aleša Bratine in tandema Tandar. Jeza je presenetil z eksplozivno mešanico podob in elementov ter ustvaril za slovenski prostor nenavaden ambient. Seveda so bile želje in predstave obeh lastnikov lokala ključne za oblikovanje prostora. A znotraj teh je našel dovolj prostora za svojo ustvarjalnost in posebnosti. Med najzanimivejšimi so zagotovo točilni pult iz nerjavečega jekla, ki daje prostoru poseben poudarek, pa okrogla okna, veliki propelerji in drugi predmeti, ki obiskovalca zaposlijo in ga popeljejo v svet domišljije. Spodnji prostor Ortobara je do danes ostal nespremenjen, kar je redkost v Ljubljani, saj se v tem mestu namembnost in podoba lokalov menjata skoraj vsak drugi mesec. Ortobar je tako postal klasika.

Za tem je naredil še nekaj interierjev, vsak od njih je drugačen in po svoje poseben, a globoko v strukturi vedno z avtorjevim podpisom: Propaganda (1996) in Avantgarda (1999), trgovina Rašica (2000), multimedijski prostor KIBLA v Mariboru (2005), Incognito (2004), Arcadia (2013) in drugi. Trgovina Abitare na Bregu 6 v Ljubljani, ki je nastala leta 1999, je bila čisto nasprotje Ortobara. Iz stare pekarne v pritličju srednjeveške stavbe so s skoraj arheološko natančnostjo izluščili nekdanji tloris in ustvarili očarljiv minimalistični ambient. Tisto, kar daje čarobni učinek in občutek lebdečih tal, so svetlobna telesa, umeščena v vrzel med steno in tlemi. Ta ’vesoljski’ učinek je dosegel z dilatacijo, rezom med obema površinama. Sicer pa je ustvaril široko paleto interierjev, funkcionalnih in prilagojenih željam naročnikov. Dobro je znal oceniti, kaj je z razpoložljivim proračunom mogoče narediti in kako. »Hec pa je, da Slovenci minimalizem razumejo predvsem v smislu, da za takšen interier ni treba odšteti veliko denarja. Misleč, da ’minimalno’, kot se glasi oznaka, ker je vendar vse tako preprosto. Ne zavedajo se, da je prav za takšen interier treba izbrati posebne in izbrane materiale, ti dajo pravi učinek in zagotavljajo tudi kakovost bivanja. Minimalistični interier mora biti zelo natančno načrtovan, njegovi detajli pa izčiščeni.«

Med njegovimi projekti sta bila tudi prenova in preurejanje starih meščanskih stanovanj. Nekatera izmed njih so bila v zadnjih sto letih neštetokrat prezidana, zatorej je bilo iskanje osnovnega tlorisa blizu delu forenzikov. Če je bilo mogoče, je prostor samo očistil, da je spet zadihal. »Naročnikom sem tudi razložil, kakšno je bilo stanovanje nekoč videti, in da ga bom, če jim je to všeč in če bi lahko tako živeli, poskušal rekonstruirati. V takšnih primerih smo se odločili za rekonstrukcijo prvotnega stanja. Sicer pa sem brez kakšnih zadržkov porušil tisto, kar se je smelo, dalo in je bilo treba porušiti za novo namembnost posameznega prostora. Torej tisto, kar je bilo v desetletjih vneseno v osnovni stanovanjski tloris.« Oblikovanje interierja za Jezo ni kopičenje nakupljenih kosov pohištva, nekih statusnih simbolov, ki jih namečeš v prostor. Ne, vedno je treba dati avtorsko noto vsaj z nekaj ustvarjenimi kosi pohištva oziroma z zanimivimi oblikovalskimi izdelki – od luči, obešalnikov, modularnih sedežnih garnitur, zof in miz. Eden izmed njegovih zanimivejših zadnjih projektov je Frankensteinova nevesta, ki pokaže, kako lahko ustvariš različne ambiente zgolj iz osnovnih elementov funkcionalne delovne površine – mize.

Pri snovanju opreme za Ortobar je Jeza presenetil z eksplozivno mešanico podob in elementov ter ustvaril za slovenski prostor nenavaden ambient.

Pri snovanju opreme za Ortobar je Jeza presenetil z eksplozivno mešanico podob in elementov ter ustvaril za slovenski prostor nenavaden ambient.
© Miran Kambič

Na vprašanje, kako to, da nima prav veliko realiziranih arhitekturnih projektov, odgovarja odločno in suvereno: »Ja, to je zato, ker pri arhitekturi sploh nočem delati kompromisov. Preprosto odstopim od nadaljnjega sodelovanja, če se projekt ne razvija po idejnem načrtu. Če je tako, se poslovim. Ni variante, da bi pod pritiskom spreminjal prvotni projekt, ki ga je naročnik že sprejel.« Pravi, da je pri produktnem oblikovanju lažje. Morda zato, ker je takoj vse jasno in ker ni toliko birokratskih zapletov in omejitev, kot so lahko pri arhitekturi. »Pri arhitekturi pa ne sklepam nobenih kompromisov! Tudi in predvsem zato, ker arhitektura ostane za nami, nas preživi. Zdi se mi absurdno, da bi bil za spremembo prvotnega arhitekturnega načrta edini argument finančni razlog.« Pravi, da pri tem ni bilo nobene bolečine, ker je dobro vedel, zakaj se je tako odločil. Prizna pa, da je bilo kdaj boleče, ko se je ukvarjal s scenografijo za reklamne spote in kratke filme. »V bistvu je bila nezavedna bolečina. Padel sem v neki vakuum, ker mi ni bilo jasno, kaj mi pri vsem tem ni všeč. Kaj je tisto, kar me moti.« Kmalu je dojel, v čem je težava. Ves čas je nekaj zidal in nato je to moral podreti, ampak takšna je pač narava scenografije za reklamne spote. Takšna scenografija je efemerna, je začasna. Prav zaradi tega je bila scenografija kratka etapa na njegovi ustvarjalni poti in se je počasi umaknil iz te panoge.

Frankensteinova nevesta je med zanimivejšimi projekti: prikaže, kako lahko ustvariš različne ambiente zgolj iz osnovnih elementov funkcionalne delovne površine – mize

Frankensteinova nevesta je med zanimivejšimi projekti: prikaže, kako lahko ustvariš različne ambiente zgolj iz osnovnih elementov funkcionalne delovne površine – mize
© Damjan Švarc

Primož Jeza se je v zadnjem obdobju posvetil poučevanju novih generacij arhitektov in oblikovalcev ter hkrati razvijanju zanimivih kosov pohištva. Vendar tisto, kar danes oblikovalcem in arhitektom v Sloveniji zares manjka, čeprav smo nekoč že imeli, je kakovostna in razvojno močna pohištvena industrija. Brez nje še tako dobra zamisel ostane na papirju ali pa jo posrka tuja konkurenca in uvrsti v svoj program.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.