Borut Mekina

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Ekonomija

Zakaj so stanovanjska posojila v Sloveniji dražja kot v Nemčiji

Slovenija ostaja brez svojih posojilnih ustanov, ki bi podpirale razvojne projekte

Stanovanjska soseska Brdo v Ljubljani

Stanovanjska soseska Brdo v Ljubljani
© Borut Krajnc

Začnimo s konkretnim primerom, ki je te dni razburil slovenske uporabnike družabnih omrežij. Torej: po spletu je ta mesec zakrožila za marsikoga presenetljiva primerjava med poceni nemškim in dragim slovenskim stanovanjskim posojilom. Nemška banka Commerzbank naj bi ponujala desetletno stanovanjsko posojilo, vredno sto tisoč evrov, po smešno nizki, 0,68-odstotni (efektivni) obrestni meri. Pisec sporočila je poleg – zgrožen – prilepil tudi slovenski primer, češ poglejte, kako vas nategujejo. NLB na podlagi spletnega izračuna enako posojilo ponuja po (kar) 4,03-odstotni obrestni meri.

Bralci so takoj zaslutili, da slovenske banke mastno služijo, še posebej, ker je primerjava med izračunoma pokazala, da Nemec za posojilo banki plača približno tri tisoč evrov obresti in stroškov, Slovenec pa gromozanskih 21 tisoč. Ja, ampak nemški primer je bil le reklama – so dodali nekateri. Toda tudi ko so nejeverni komentatorji sami izračunali posojilo, je velika razlika ostala. Commerzbank ponuja posojilo po 1,39-odstotni efektivni obrestni meri s fiksnimi obrestmi, NLB pa po obrestni meri 4,03 odstotka. V Nemčiji bi vas tako posojilo stalo 7000 evrov, v Sloveniji 21 tisoč. Kako je to mogoče?

Na splošno je mogoče razliko med slovenskim in nemškim posojilom pojasniti s t. i. deželnim tveganjem. Mednarodni finančni trgi pač Sloveniji ne zaupajo tako zelo, kot zaupajo Nemčiji, zato se mora naša država zadolževati po 0,9-odstotni obrestni meri na deset let, Nemčija pa si lahko denar izposoja po devetkrat nižji, 0,1-odstotni obrestni meri. To tveganje nato »podedujejo« vse finančne ustanove v državi. Ampak – poudarjajo na finančnem ministrstvu – z deželnim tveganjem je mogoče pojasniti predvsem razliko, ki nastane pri posojilih z variabilno obrestno mero, v navedenem primeru pa smo primerjali »fiksni« posojili.

Tukaj je zgodba malce drugačna, odgovarjajo s finančnega ministrstva: »Pri fiksni obrestni meri nastopijo tudi drugi dejavniki, kot so bonitetni položaj in pripravljenost sprejemanja tveganj s strani slovenskih bank ter njihova politika upravljanja bilance banke. Na višino fiksnih obrestnih mer vplivajo tudi pričakovanja bank o gibanju inflacije in obrestnih mer v prihodnosti ter razmerje med povpraševanjem po fiksnih in variabilnih posojilih,« so odgovorili z ministrstva.

Podatke o povprečni višini posojil v Sloveniji glede na povprečno višino posojil v evroobmočju imajo v Banki Slovenije, in kot je razvidno iz rednih mesečnih poročil, se Slovenija od drugih držav razlikuje predvsem pri fiksnih posojilih. V primerjavi z drugimi državami evroobmočja so pri nas posojila s fiksno obrestno mero veliko dražja, razlika med slovenskimi in tujimi posojili z variabilno obrestno mero je manjša. To naj bi kazalo, da slovenske banke »pri posojilih s fiksno obrestno mero vkalkulirajo v obrestno maržo tveganje spremembe referenčne obrestne mere v območju evra,« pravijo na ministrstvu, ali če poenostavimo: slovenske banke pri fiksnih posojilih komitente obirajo bolj kot nemške.

Razlogov za to je lahko več, najverjetnejši pa je, da je v Sloveniji povpraševanje po fiksnih posojilih razmeroma veliko, najbrž zato, ker so posojilojemalci še vedno prestrašeni od zadnje finančne krize ali zablod s posojili v švicarskih frankih: varnost cenijo veliko bolj kot Nemci in so zanjo pripravljeni tudi malce več plačati. A zgodba se tukaj še ne konča. Dejansko je razlika med slovenskim in nemškim stanovanjskim posojilom še večja. Pozorni bralec, ki si je ogledal ponudbo Commerzbank, je v drobnem tisku opazil pripombo, da izračun velja brez spodbude banke KFW. Kakšne spodbude neki?

Telefonirali smo v Commerzbank in tam so nam pojasnili: komitent bi pri njih sicer vzel 100 tisoč evrov posojila na 10 let po 1,39-odstotni fiksni obrestni meri, a bi na tej podlagi zelo verjetno zaprosil še za pomoč pri državni Kreditni banki za rekonstrukcijo (KFW), kot je pač v navadi. Ta bi mu polovico – največ 50 tisoč evrov – posojila dala po še ugodnejši, 0,89-odstotni obrestni meri. Vendar to še ni vse. Če bi tak prosilec za posojilo denar potreboval za lastno stanovanje, bi mu banka KFW dala še subvencijo 12 tisoč evrov za vsakega otroka. Skratka, sanjsko. Tako Nemčija izvaja stanovanjsko politiko.

Nemec za desetletno stanovanjsko posojilo, vredno sto tisoč evrov, banki plača približno tri tisoč evrov obresti in stroškov, Slovenec pa gromozanskih 21 tisoč.

A kaj je KFW? Banka KFW je tretja največja banka v Nemčiji, je v lasti države in je nastala po drugi svetovni vojni na podlagi Marshallovega načrta z namenom ponovne izgradnje nekoč uničene države. Zanimivo je, da banka to poslanstvo še vedno opravlja, čeprav je Nemčija danes seveda ena najrazvitejših držav. Vlogo KFW kakšnih deset let priznava celo evropska komisija – ista komisija, ki glede Slovenije že leta in leta v poročilih govori nekaj popolnoma nasprotnega. Da je največji problem slovenskega finančnega sistema državno lastništvo bank. Da bo šele privatizacija državo »revitalizirala« in da bo šele privatizacija znižala stroške poslovanja in pripeljala do cenejših posojil.

Številni politiki, od državnega sekretarja na finančnem ministrstvu Metoda Dragonje do gospodarskega ministra Zdravka Počivalška so v zadnjem času poudarjali, da bi lahko Slovenija po prodaji NLB obdržala vsaj še Abanko. A ko je ta teden slovensko finančno ministrstvo obiskala evropska komisarka za konkurenco Margrethe Vestager, je postalo jasno, da je spet šlo za mokre sanje. Finančni minister Andrej Bertoncelj naj bi bil komisarki ob koncu pogovora zagotovil, da postopek prodaje Abanke »poteka po načrtih«, Slovenija za spremembe ni prosila, Vestagerjeva pa je izrazila zadovoljstvo nad doslej izpeljano privatizacijo.

Ampak v Nemčiji očitno velja druga logika. Obstajajo trije glavni razlogi, zaradi katerih so tam obrestne mere nizke, so pojasnili v KFW, kamor smo telefonirali. Najprej seveda zaradi najboljše mogoče bonitete, ki jo ima Nemčija. Drugič, zaradi močne konkurence v državi, kjer naj bi obstajalo 1800 različnih bank. In tretjič: zaradi sistema javnih, državnih in deželnih bank na čelu s KFW. Ta banka je le vrh ledene gore. Pod njo obstaja še 15 regionalnih razvojnih bank, velikih kot NLB, ki so vse v lasti dežel. »Te banke so način, na katerega Nemčija uresničuje svojo gospodarsko politiko. Več kot polovico posojil, ki jih jemljejo posamezne občine, regije ali mesta za gradnjo komunalne infrastrukture, uresničevanje stanovanjske politike ali zagotavljanje javnega transporta, pride iz tega vira,« so pojasnili v njihovem združenju.

Ja, v Nemčiji, kjer javne ustanove poslujejo prek te – državne – mreže, imajo neke vrste državni socializem. V te državne banke nekatere javne ustanove plasirajo svoja sredstva, druge jemljejo posojila. V Sloveniji česa podobnega nimamo, še manj zdaj, ko smo poleg NKBM prodali še NLB; ali ko bomo prihodnji mesec začeli prodajo Abanke. Slovenske javne ustanove plasirajo svoja sredstva različnim, večinoma tujim bankam, država pa gospodarsko politiko, kot pravi tudi ekonomist Mojmir Mrak, izvaja prek »razbitega sistema med seboj nepovezanih razvojnih institucij«.

Če bi prosilec za posojilo v Nemčiji potreboval denar za lastno stanovanje, bi mu banka KFW dala še subvencijo 12 tisoč evrov za vsakega otroka.

Ljubljanska mestna občina posluje predvsem z banko Unicredit, razberemo iz Erarjevih podatkov, SDH milijonske prilive od prodaje kapitalskih naložb najpogosteje plasira v avstrijsko banko BKS s sedežem na avstrijskem Koroškem … S to banko največ poslujejo tudi druga državna podjetja z milijonskimi depoziti, kot so Holding Slovenske elektrarne (HSE), slaba banka (DUTB), občina Maribor … Hkrati gospodarsko politiko države udejanjajo številni med seboj nepovezani skladi, kot so Eko sklad, Slovenski podjetniški sklad in množica stanovanjskih skladov. V Nemčiji vse te funkcije opravlja KFW s svojo mrežo deželnih bank. KFW je banka, od katere gospodarstvo dobiva ugodna posojila, prebivalstvo pa spodbude in posojila za energetske sanacije.

Mrak pravi, da se bomo tudi v Sloveniji morali odločiti, kakšen »sistem finančnega sektorja bomo imeli«, in morda bo že kmalu – prav pri stanovanjskem kreditiranju – prišel prvi izziv. Koalicija je v pogodbo zapisala obljubo, da bo uvedla »možnost poroštva države za stanovanjska posojila pri državljanih, ki prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje in imajo dohodek, vendar je ta vezan na prekarno delo«. Sliši se logično, a na ministrstvu za okolje in prostor za zdaj še ne vedo, kako bi to izpeljali. Državni sekretar Aleš Prijon je recimo omenil možnost, da bi država izkoristila Slovensko izvozno in razvojno banko – SID banko, ki igra pri nas vlogo, podobno vlogi nemške KFW.

SID banka dejansko že zdaj podeljuje ugodna posojila občinam in malim ter srednje velikim podjetjem v okviru različnih programov financiranja in njen prvi mož, predsednik uprave Sibil Svilan, priznava, da bi ta banka lahko postala še pomembnejši akter v novem razvojnem modelu Slovenije oziroma njegovem finančnem delu: »Banka SID je v skladu z zakonom tudi komunalna banka Slovenije, vendar to pri nas ni bilo uveljavljeno. Lahko bi še obsežneje kreditirali javne institucije, kot so občine in drugi javni subjekti, lahko pa bi bilo tudi obratno. Tako kot v Franciji bi lahko tudi mi uporabljali sredstva teh javnih institucij in organizacij,« našteva Svilan. Nato doda: »SID banka je dala že več pobud in te so podane tudi v študijah učinkov delovanja SID banke, ki so jih opravile neodvisne institucije.«

Kako naprej po tem, ko bo Slovenija očitno prodala še zadnjo državno banko, Abanko? Ekonomisti računajo, da bi vlogo razvojne banke lahko prevzela državna SID banka.

Z njimi se strinja tudi nekdanji finančni minister in nekdanji guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari. Kako naprej po tem, ko bo Slovenija očitno prodala še zadnjo državno banko? »No, saj to je že dolgo jasno,« odgovarja. Privatizirane poslovne banke v Sloveniji bolj tveganih projektov ne bodo več podpirale, zaradi česar bi morali razvojno politiko osredotočiti na enem mestu, pri SID banki: ta bi morala postati glavni in samostojni financer ter koordinator državnih razvojnih programov, »kar pomeni, da bi morali znotraj SID banke oblikovati holdinško skupino, v njej združiti raznorazne sklade in se pri tem tudi jasno upreti evropski komisiji, ki ji to ne bo všeč«. EU naj bi namreč – z izjemo Nemčije, Italije ali Francije – na vzhodu Evrope nasprotovala razvijanju lokalnih razvojnih bank v želji, da bi to funkcijo prevzela Evropska investicijska banka (EIB).

Toda za zdaj vlada in država SID banko dojemata bolj kot »gasilsko« institucijo, ki jo je smiselno aktivirati v času gospodarske krize, drugi akterji na trgu pa jo dojemajo kot nelojalno konkurenco. Zdaj, v času konjunkture, ko je denarja veliko in ko komercialne banke lepo služijo tudi s stanovanjskimi posojili, se mora SID banka dejansko umikati s trga. Njena vloga se zmanjšuje, kar je sicer logično, če država nima razvojne politike in verjame, da bo trg rešil vse. A spomnimo se Hrvaške.

Ta je, tako kot zdaj Slovenija, že pred leti prodala vse svoje banke. In kot nas je že večkrat opozoril hrvaški ekonomist Lovro Božina, se podjetniško kreditiranje po tem ni povečalo, saj so nove zasebne banke zaradi manjšega tveganja denar raje posojale gospodinjstvom, predvsem za varna stanovanjska posojila. Ker banke gospodarstva niso več podpirale, je to začelo propadati. Božina vabi slovenske politike v hrvaško Istro, da si ogledajo razsulo. A tudi občani je niso odnesli nič bolje. Spomnimo se hrvaških posojil v švicarskih frankih. Sodeč po poročilih hrvaških medijev je vsak osmi hrvaški posojilojemalec v švicarskih frankih razmišljal o samomoru. Zakaj se je Slovenija temu vendarle izognila? Ali pa Nemčija?

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.