Marjan Horvat

15. 3. 2019  |  Mladina 11  |  Politika  |  Intervju

Ksenija Dobrila: Manjšinam je treba zagotoviti politično predstavništvo z vpisom te pravice v ustavo

»Nič od našega nam ne sme biti tuje«

Ksenija Dobrila po izvolitvi za novo predsednico SKGZ na sobotnem kongresu v Kulturnem domu v Trstu.

Ksenija Dobrila po izvolitvi za novo predsednico SKGZ na sobotnem kongresu v Kulturnem domu v Trstu.
© Fotodamj@n

Na sobotnem kongresu Slovenske kulturno-gospodarske zveze (SKGZ), ene izmed dveh predstavniških organizacij slovenske narodne skupnosti v Italiji, so člani z dvotretjinsko večino izvolili za novo predsednico Ksenijo Dobrila. Nekdanja učiteljica in ravnateljica, ki je bila v minulih štirih letih predsednica Institucionalnega paritetnega odbora, ki bdi nad udejanjanjem zaščitnega zakona iz leta 2001, je zamenjala prejšnjega predsednika Rudija Pavšiča. V času njegovega 23-letnega predsedovanja Zvezi je bil odobren zaščitni zakon, Slovenija je vstopila v Evropsko unijo in zgodila se je finančna in gospodarska kriza, kar vse je vplivalo na politični in gospodarski položaj Slovencev v Italiji. Zdaj so pred narodno skupnostjo Slovencev v Italiji novi izzivi, povezani s političnimi spremembami v Evropi, zlasti pa s spremembo političnega vzdušja v Italiji, ki ga v vladni koaliciji krojita populistično Gibanje petih zvezd in nacionalistična Liga.

Morda se je res, kot so poročali mediji, novi predsednici SKGZ med predstavitvijo programa na sobotnem kongresu malce tresel glas, kar sama pripisuje »teži odgovornosti«, ki jo z vodenjem Zveze prevzema na svoja pleča. Vendar ima Ksenija Dobrila, prva ženska na čelu Zveze, zelo jasno, tudi operativno uresničljivo vizijo, kako v novih političnih razmerah v Italiji zagotoviti ne le obstoj, temveč tudi razvoj slovenske skupnosti v Italiji; vizijo, utemeljeno tudi na projektih, ki jih je usmerjala, vodila in spodbujala kot predsednica paritetnega odbora.

V pogovoru po izvolitvi ste na vprašanje Primorskega dnevnika o vaših prvih ukrepih na mestu predsednice SKGZ odgovorili, da morate najprej dobiti vse informacije, povezane z organizacijo. A že napis na govorniškem odru je napovedal »čas sprememb«. Kakšnih?

Prepričana sem, da mora Slovenska kulturno-gospodarska zveza postati – ne nazadnje ji to veleva tudi opredelitev v njenem nazivu – bolj povezovalna in bolj prepoznavna na vseh ključnih področjih delovanja naše narodne skupnosti v Italiji, obenem pa se še bolj uveljaviti tudi kot pomemben dejavnik v ustvarjanju odprtega in večkulturnega čezmejnega prostora. Za udejanjanje teh ciljev bi moral vsak deležnik v »mreži«, ki nas povezuje v SKGZ, zasnovati načrt svojega delovanja, z jasno opredeljenimi strategijami in z navedbo operativnih dejavnosti. Tako bi morali ravnati na vseh področjih delovanja narodne skupnosti, šolskem, jezikovnem, pravnem, upravnem, družbenem, medijskem, športnem in gospodarskem. To velja še posebej za šole, steber naše skupnosti, saj se zaradi padanja natalitete in izseljevanja mladih iz našega okolja srečujemo s skrb zbujajočim trendom zmanjševanja števila slovensko govorečih. Potrebujemo strategijo deasimilacije in pridobivanja novih govorcev. Z jezikom obstanemo ali pademo. Obenem pa si moramo prizadevati za večjo pojavnost našega jezika in mu, saj je v minulih stoletjih pomembno prepojil tukajšnje kulturno in politično življenje, zagotoviti priznanje in dostojanstvo, kakršni si zasluži.

Minula štiri leta, pred izvolitvijo na mesto predsednice SKGZ, ste bili na čelu paritetnega odbora, ki bdi nad udejanjanjem zaščitnega zakona, sprejetega v letu 2001. Toda zakon je, čeprav je geografsko območje zaščite manjšine določeno, po mnenju poznavalcev mrtva črka na papirju, saj se določbe o zagotavljanju dvojezičnosti v javni upravi ne izvajajo povsod tako, kot bi se morale. V času vašega predsedovanja paritetnemu odboru je vzniknila pobuda za nekakšno »horizontalno« povezovanje vseh deležnikov, ki skrbijo za uvajanje slovenskega jezika v javno upravo. Na njeni podlagi je nastal deželni Centralni urad za slovenščino, ki koordinira uporabo slovenščine v javnih upravah. Zdi se, da je Urad nekakšen odgovor na pomanjkanje politične volje za udejanjanje členov zakona. Je tako?

Zelo sem ponosna, da je do ustanovitve urada prišlo v času mojega predsedovanja paritetnemu odboru. Centralni urad ima sicer večplastno vlogo. Je koordinator občin, zdravstvenih domov, trgovinskih zbornic, tudi koncesionarjev javnih uprav, torej vseh izpostav na lokalni ravni, ki ponujajo jezikovne storitve tudi v slovenščini. Pred njegovo ustanovitvijo so bile vse te izpostave nepovezane, vsaka izmed njih je imela svoje smernice delovanja, kar je botrovalo temu, da je bila ponekod raven storitev v slovenskem jeziku visoka, drugod pa zanemarljivo nizka. Zgodilo se je celo, da je nekdo iz dolinske občine imel na osebni izkaznici jezikovno drugače strukturiran zapis kot njegov sosed na goriški strani. Prek Urada smo ljudi, ki so zaposleni v teh izpostavah, povezali, uslužbenci Urada pa so jim dali enotne smernice za delovanje. Veliko dela je Urad opravil tudi pri jeziku. Jezikovne prakse pri ponujenih storitvah v slovenščini so bile namreč prej različne, saj so vsaka občina in druge izpostave po svoje prevajale pravilnike in uredbe, ki so nastajali v italijanskem jeziku. Ta jezikovni »babilon« je bilo treba povezati na temelju jezikoslovne znanosti in hkrati s smernicami delovanja zagotoviti uporabo enotne terminologije.

»Vztrajamo, da je treba manjšinam zagotoviti politično predstavništvo z vpisom te pravice v ustavo.«

Ena izmed bolečih točk slovenske narodne skupnosti je vrnitev Narodnega doma v Trstu. Poslopje, ki so ga leta 1920 požgali fašisti, je bilo konec osemdesetih obnovljeno, zdaj pa sta v njem sedež Univerze v Trstu in ena izmed njenih fakultet. Njegovo vrnitev slovenski skupnosti predvideva zaščitni zakon, predlani pa sta se o vrnitvi dogovorila zunanja ministra Italije in Slovenije. Bo Narodni dom do leta 2020, ob stoletnici požiga, vrnjen slovenski narodni skupnosti? Kako daleč ste v pogovorih z italijanskimi oblastmi glede tega?

Smo v zagati, saj pravzaprav ne vemo, s kom se naj pogovarjamo o vrnitvi doma. Prvi sogovornik je seveda tržaška univerza, saj ji je dežela pred desetletji podarila poslopje v lastništvo. Rektor je načeloma naklonjen vrnitvi doma slovenski skupnosti, a opozarja, da bi bila za samo univerzo selitev njenega sedeža in fakultete, ki domuje v njej, prevelik finančni zalogaj. Nekdo iz italijanskih oblasti bo zato moral vztrajati pri selitvi univerze in zanjo nameniti finančna sredstva. Paradoksalno bi bilo, če bi selitev, ki stane po nekaterih ocenah več milijonov evrov, plačali Slovenci, kajti italijanske oblasti so nam objekt odvzele, ukradle. Upam, da nas bo pri naših prizadevanjih podprla Slovenija, saj je o selitvi doma podpisala sporazum z italijanskim zunanjim ministrstvom. Slovenija mora od italijanske strani terjati odgovor, zakaj vrnitev še ni udejanjena. Kot predsednica paritetnega odbora sem na italijanskem ministrstvu za deželne zadeve izpostavila ta problem, a sogovorniki so se odzvali le z dodatnimi vprašanji, ukrenili pa niso ničesar. Tudi z guvernerjem Furlanije - Julijske krajine se pogovarjamo o vrnitvi doma. Več kot vztrajati, da se zakoni spoštujejo, ne moremo narediti.

Predstavniki Slovencev v Italiji večkrat opozarjate na poskuse odtegovanja finančnih sredstev, ki jih Rim, skladno z določbami zaščitnega zakona, namenja delovanju vaših institucij. Lani je bil zaradi napovedane nižje podpore časnikom v Italiji ogrožen obstoj vaših medijev. Kako v takšnih razmerah zagotoviti stabilnost financiranja narodne skupnosti?

Vaš opis financiranja našega delovanja ne drži povsem. Prejšnja vlada je skladno z zaščitnim zakonom uredila finančni dotok manjšinskim organizacijam. Če ne bodo v prihodnje italijanske vlade, sedanja za zdaj tega še ni storila, posegle v ta proračun s krčenjem finančnih sredstev, namenjenih manjšinam, je to vprašanje urejeno. Žal pa zaščitni zakon ne »pokriva« financiranja naših medijev, založniških hiš, tudi radia in televizije ne. Financiranje naših medijev ureja skupni italijanski zakon o medijih. Lani, ko je italijanska vlada napovedala občutno krčenje sredstev za časopise, je bil zato ogrožen tudi obstoj naših medijev. Vendar nam je složno, vsem našim organizacijam, matici, tudi meni kot predsednici paritetnega odbora, oblasti v Rimu uspelo prepričati, da so iz krčenja izvzeti naši mediji, tudi Primorski dnevnik. Drugo bitko na področju naših medijev bijemo na področju slovenskega radiotelevizijskega programa, saj sta državna radiotelevizija RAI in vlada že petkrat podaljšali že zapadlo konvencijo o delovanju, ne da bi jo vsebinsko nadgradili.

»Žal bi mi bilo vsakega razpuščenega cerkvenega zbora, saj je naša pojavnost v družbi zelo pomembna.«

Slovenci že dolgo opozarjate, da vaša pravica do olajšanega zastopstva predstavnikov slovenske manjšine v italijanskem parlamentu in v senatu, ki jo predvideva tudi zaščitni zakon, ni udejanjena. Njegova izvolitev v obeh domovih italijanskega parlamenta je bila doslej pogojena s kandidaturo na volilnih listah drugih strank. Kaj še lahko storite?

Drži. Vsa povojna leta so bili predstavniki slovenske narodne skupnosti poslanci ali senatorji le tako, da so kandidirali na volilnih listah drugih strank, v prvih letih najprej na listi Komunistične partije Italija, nato pa na listi Demokratske stranke. Danes, ko se povsod po Evropi, tudi v Sloveniji in v Italiji, volivci množično odvračajo od klasičnih strank, je tudi izvolitev Slovenca ali Slovenke na kateri izmed italijanskih etabliranih strank negotova, kajti tudi volilno telo Slovencev v Italiji je razpršeno. Zato vztrajamo, da je treba manjšinam zagotoviti politično predstavništvo z vpisom te pravice v ustavo. Mislim, da je iztočnica o olajšanem zastopstvu predstavnikov manjšine v parlament ali v senat, zapisana v zaščitnem zakonu, dovolj natančna, vendar žal ni bilo politične volje, da bi o njej razpravljali denimo ob nedavnem spreminjanju členov ustave, ki zadevajo število članov italijanskega parlamenta obeh domov. A le vpis v ustavo daje manjšinam zagotovilo, da bo njihov glas slišan v italijanski politiki. Seveda je to težko udejanjiti, saj je postopek spreminjanja ustave v Italiji zelo dolgotrajen. Sama se zato zavzemam, da bi člen o olajšanem zastopstvu pripadnikov manjšin vpisali v statut dežele Furlanije - Julijske krajine, saj ima njen statut ustavnopravni značaj.

Slovenci v Italiji imate zdaj dve predstavniški organizaciji, poleg SKGZ še bolj katoliško usmerjen Svet slovenskih organizacij, ki ga vodi Walter Bandelj. Vaš predhodnik Rudi Pavšič se je zavzemal za proces postopnega združevanja obeh organizacij, kajti po njegovem bi bili Slovenci v Italiji močnejši z enotnim predstavništvom. Kako se vi opredeljujete do takšnih pobud za združevanje obeh organizacij? Je to prava pot?

Zagotovo. Če bi združili znanje, strokovnost in moči, ki jih je v obeh predstavništvih obilo, bi bili zagotovo močnejši. Toda s poroko se morata strinjati obe strani. Danes smo v usklajevanju naših vizij že zelo blizu. Tudi sama sem s predsednikom SSO Walterjem Bandljem v zelo dobrih odnosih. Do spojitve organizacij pa seveda ne more priti čez noč. Mislim pa, da smo v zamejstvu, če lahko tako rečem, naprednejši v zbliževanju različnih političnih vizij, utemeljenih na drugačni ideološki paradigmi, kot ste v Sloveniji. Naše odnose gradimo na podlagi priznavanja in sprejemanja različnosti. V procesu dogovarjanja in sodelovanja smo pokopali veliko starih zamer. Sama menim, da bi do spojitve lahko prišlo s postopno nadgradnjo strukture obeh predstavništev. Če bomo pametni, preudarni, lahko pride do spojitve, vendar takšne, ki spoštuje našo različnost, bodisi laičnost naše organizacije bodisi katoliško usmeritev organizacije, ki jo zastopa Walter Bandelj. Nič od našega nam ne sme biti tuje. Cenim delovanje katoliških organizacij v prizadevanjih za obstoj slovenstva v Italiji. Žal bi mi bilo vsakega razpuščenega cerkvenega zbora, saj je naša pojavnost v družbi zelo pomembna. Bistveno je, da drug drugega spoštujemo, se uskladimo glede prednostnih nalog in si zanje složno prizadevamo. Primarne so jezik, šolstvo, kultura, šport in gospodarstvo. Če na teh področjih delujemo enotno, se lahko naše delovanje obrestuje, kar lahko vodi v združitev.

Kako Slovenci v Italiji občutite menjave oblasti v Rimu, zlasti seveda nastop zdajšnje, sestavljene iz populističnega Gibanja petih zvezd in Salvinijeve Lige?

Po volitvah sem imela občutek, da smo vsi v slovenski narodni skupnosti nekako izgubljeni, saj smo izgubili politične sogovornike. Na novo smo morali razmisliti o našem mestu znotraj novih političnih koordinat. Sicer pa v Gibanju petih zvezd ne zaznavam posebnih znakov zanimanja za specifičnosti manjšinske problematike. Ne le v odnosu do slovenske, temveč do vseh dvanajstih italijanskih manjšin. Tudi posebne strategije ali smernic za vključevanje, integracijo ali sodelovanje s priznanimi manjšinami pri tej stranki nisem zasledila. Kar je nenavadno, saj bi morala imeti vladajoča stranka politično vizijo glede manjšinskega vprašanja. Drugače v odnosu do manjšinskega vprašanja ravnajo politiki iz stranke Liga. Tisti, s katerimi največ sodelujemo, denimo z guvernerjem dežele Fedrigo in resornim odbornikom Robertijem, sicer izražajo pripravljenost na pogovor in dogovor, govorijo o sožitju in sobivanju, vendar ne preidejo od besed k dejanjem. Povedno je, da podsekretar na notranjem ministrstvu, odgovoren za sklicevanje institucionaliziranega vladnega omizja, pomembnega telesa za razpravo o položaju manjšin, omizja doslej še ni sklical. Morda je takšen odnos kazalnik, da nismo na njihovem zaznavnem polju, ali pa imajo druge prioritete.

»Od odločitev politikov stranke Liga je odvisno, ali se bomo tudi manjšine znašle med grešnimi kozli.«

Italijanski predsednik Evropskega parlamenta Tajani je z govorom ob dnevu spomina v Bazovici znova obudil strah pred italijanskim iredentizmom. Matteo Salvini, italijanski notranji minister in predsednik Lige, mu je s svojim odzivom le prikimal. Slovenci v Italiji ste dogajanje zagotovo spremljali z mučnim nelagodjem v srcu.

Njune besede smo doživeli kot hud udarec našim prizadevanjem za sobivanje z italijansko večino, ki se je v zadnjih desetletjih občutno izboljšalo. Spraševali smo se, kaj lahko sledi, če bi prevladala takšna smernica delovanja. Bomo spet na zatožni klopi, kot smo bili v povojnih letih? Vemo, da so manjšine vedno lahko priročno sredstvo za politično manipulacijo. Vemo, kako to deluje. Ključni problem Italije je propadanje gospodarstva. Če hoče politika umiriti socialno nelagodje, mora pogled množic preusmeriti v grešne kozle. Zdaj ga v imigrante. Od odločitev politikov Lige, ta čas v italijanski politiki dominantne sile, je odvisno, ali se bomo tudi manjšine znašle med grešnimi kozli. Stare zamere je mogoče zlahka pogreti, so hitro unovčljive. Takšno ravnanje je zelo zelo nevarno, vemo, kam lahko vodi. Zagotovo ne v družbeni razvoj, tudi h gospodarskemu napredku ne prispeva, saj v razmerah razbohotenega sovraštva in nezaupanja tudi gospodarstvo ne more cveteti. Slovenci v Italiji smo bili v dvajsetih letih 20. stoletja žrtve fašizma, v obdobju hladne vojne so na plečih sovraštva do Slovencev vznikale politične stranke, kot je Lista za Trst, in tudi danes lahko slišimo glasove, ki obujajo nestrpnost do Slovencev v Italiji. Le upam, da ne bodo dovolj glasni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.