Vasja Jager

15. 3. 2019  |  Mladina 11  |  Politika

Zeleni alarm

Okoljski resor je življenjsko pomemben za skupnost, novega ministra Simona Zajca pa čaka ukvarjanje z lobiji in okoljevarstveniki

Zdaj že bivši minister Jure Leben je bil zelo aktiven. Na fotografiji sodeluje pri čiščenju kanalov v Seči.

Zdaj že bivši minister Jure Leben je bil zelo aktiven. Na fotografiji sodeluje pri čiščenju kanalov v Seči.
© Borut Krajnc

Pred prihodom Jureta Lebna na položaj ministra za okolje in prostor je bil ta resor dolga leta zadnja karta pri koalicijskem kupčkanju, vodili pa so ga povečini nemotivirani ljudje, katerih strokovnost je bila pomanjkljiva. Irena Majcen iz Desusa je bila medla in povsem neprepoznavna v javnosti, Dejana Židana iz SD in Franca Bogoviča iz SLS je zanimalo zgolj kmetijstvo, predsednik Desusa Karl Erjavec, ki ga je premier Pahor na predlog računskega sodišča po Erjavčevih besedah razrešil »zaradi nekih kant«, pa pravzaprav nikoli ni skrival brezbrižnosti do resorja. Šele Leben je odločno zagrizel v številna občutljiva vprašanja in se spoprijel z lobiji, ki delujejo na tem področju. Po njegovem odstopu je vodenje ministrstva prevzel dosedanji sekretar Simon Zajc, ki ga čaka težko delo. Po Lebnovem odhodu so ostale odprte številne fronte, za nameček pa stopnjevanje neustreznega odnosa do okolja prinaša nove in vse resnejše izzive.

Bržkone najpomembnejši del zapuščine zdaj že nekdanjega ministra je napoved posebnega zakona, s katerim bi natančno uredili zbiranje in predelavo odpadkov; na to opozarjajo stroka, nevladniki in tudi gospodarske družbe. Leben je napovedal, da bodo po novem morala podjetja, ki ustvarijo več kot pol tone odpadkov, ministrstvu štirikrat na leto poročati o količini zavržene embalaže in razlogih zanjo. Predelavo, s katero se zdaj ukvarja šesterica zasebnih družb, bi prenesli na eno samo podjetje v javni lasti. Toda to je lahko zgolj začetek, opozarja Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije. Največja težava je tako imenovana lahka frakcija oziroma okolju nevarno gorivo, ki nastane po predelavi odpadkov, zlasti plastike, in se ne sme odlagati na odlagališčih. »Na leto v Sloveniji proizvedemo okoli 210 tisoč ton lahke frakcije. Pri tem ustvarimo še približno 70 tisoč ton nevarnih odpadkov, ki ostanejo po recikliranju problematične embalaže; potem je tu še 60 tisoč ton blata iz čistilnih naprav in 30 tisoč ton nevarnih industrijskih odpadkov.«

Skupaj tako v državi vsako leto nastane približno 370 tisoč ton odpadkov, ki jih ni več mogoče predelati in ki jih ne smemo odložiti na odlagališča. Zato jih vozimo na sežig v Avstrijo, nekaj se jih sežge tudi v Celju, toda po Zupančevih besedah odločno premalo. Vsako leto se tako po regijskih centrih za ravnanje z odpadki in skladiščih družb za predelavo nakopiči po 160 tisoč ton novih nevarnih odpadkov; počasi že zmanjkuje prostora. Leben je zato napovedal začetek dogovarjanja z družbami za predelavo odpadkov, komunalnimi podjetji in okoljevarstveniki o postavitvi sežigalnice v Sloveniji. Zdaj bo moral zahtevno nalogo opraviti novi minister Simon Zajc. »Sicer nam bodo nevarni odpadki, še posebej lahka frakcija, ušli izpod nadzora. Preden bomo spremenili navade ljudi in podjetij, bo minilo 15, 20 let,« opozarja Zupanc.

Ni časa za počitek

Med preizkušnjami, ki jih je Leben – ne po lastni volji – prepustil Zajcu, je tudi zgodba, pomembna za oblikovanje slovenskega javnega mnenja. Gre za projekt Magnine lakirnice v Hočah, ki je po izdaji okoljevarstvenega dovoljenja pripravljena na obratovanje. Toda le prva faza, načrti predvidevajo še drugo in tretjo – gradnjo novih dvoran in pomembno povečanje proizvodnih zmogljivosti. Težava je, da so ti objekti predvideni nevarno blizu vodnim virom, na kar je Leben menda opozoril Avstrijce. Ti nad svarili seveda niso bili navdušeni, saj bi zaradi njih morali preprojektirati celotno naložbo in pridobivati dodatna dovoljenja, za to pa bi porabili dodaten čas in denar. Toda Leben je vztrajal pri svojem, neuradno pa je slišati, da je to mnenje potrdil tudi na februarskem sestanku s predstavniki okoljevarstvene organizacije Rovo. Zdaj bo moral hoško podtalnico braniti Zajc, poleg Magne pa bodo pri tem njegovi nasprotniki tudi lobisti Pristopa, ki so jih najeli Avstrijci.

Z ekološkega vidika je posebej občutljiv projekt, o katerem se v širši javnosti govori precej manj kot o Magni ali o hidravličnem drobljenju v Prekmurju, ki ga je ministrstvo pod Lebnom – oziroma agencija za okolje Arso – poslalo v dodatno presojo in tako odložilo vsaj do leta 2021. Vmes se bo minister Zajc po vsej verjetnosti moral precej ukvarjati z gradnjo ljubljanske kanalizacije čez vodonosnik med Brdom in Ježico. Gre za največji okoljski projekt, sofinanciran z evropskim denarjem, zanj je odobrenih kar 69 milijonov evrov sredstev, skupna vrednost pa znaša 135 milijonov. Arso je sicer že izdal okoljevarstveno soglasje, zapletlo se je po pritožbi organizacije Alpe Adria Green. V tej so prepričani, da projekt pomeni resno nevarnost za okolje in tudi za zdravje uporabnikov vodovodnega omrežja, saj po njihovem mnenju pri sedanjih načrtih obstaja znatna verjetnost, da se bodo fekalije izlivale v pitno vodo.

Hidravlično lomljenje v Prekmurju še ni docela pokopano, treba bo brzdati Magnine želje, bdeti nad ljubljansko kanalizacijo, obraniti Muro pred elektrarnami in rušiti črne gradnje vplivnežev.

Zato je organizacija poslala pritožbi evropski komisiji in evropskemu parlamentu. Kot so pojasnili na ministrstvu za okolje, je Jure Leben na podlagi te, pa tudi pritožb civilnih pobud odredil revizijo ustreznosti tehničnih rešitev predvidenega kanala: »Revizija bo omejena na traso med Tacnom in mostom čez Savo na Dunajski cesti. Ocenila naj bi ustreznost tehnične rešitve kanala in predlagala mogoče boljše rešitve.« Zdi se malo verjetno, da bi pregled pokazal resnejše pomanjkljivosti, še posebej, ker na ministrstvu poudarjajo, da ljubljanska občina »tvorno sodeluje pri vseh procesih«. Če bi se vendarle izkazalo nasprotno, bi bil to velik zalogaj za ministra Zajca, saj bi s tem prevzel odgovornost za morebitne zaplete z bruseljskimi milijoni, za nameček pa bi si nakopal mogočnega nasprotnika v ljubljanskem županu Zoranu Jankoviću. Če tega ne stori, se bodo nanj skoraj zagotovo spravili nevladniki in zaskrbljeni krajani.

Novi minister za okolje Simon Zajc. Za začetek bi lahko ostale ministre prepričal, da se na skupni sestanek na Brdo ne pripelje vsak s svojo visokoogljično limuzino.

Novi minister za okolje Simon Zajc. Za začetek bi lahko ostale ministre prepričal, da se na skupni sestanek na Brdo ne pripelje vsak s svojo visokoogljično limuzino.
© Borut Krajnc

S tem pa seznama zahtevnih nalog, ki čakajo Simona Zajca, še zdaleč ni konec. Treba bo dokončno obraniti Muro pred pohlepom Holdinga Slovenske elektrarne (HSE) in Dravskih elektrarn (DEM), ki bi na Unescovem biosfernem območju gradila verigo osmih elektrarn; Leben je tik pred odstopom objavil osnutek uredbe o odvzemu koncesije zanje, vendar postopek še ni zaključen, epilog medresorskega usklajevanja pa bo odvisen od novega vodstva na ministrstvu za okolje. Treba bo vložiti odškodninsko tožbo proti občini Moravče, če se bo izkazalo, da so bila opozorila župana Milana Balažica o odlaganju nevarnih odpadkov neutemeljena; tedaj bo Zajc moral držati besedo, ki jo je dal Leben, in prek sodišča izterjati približno 70 tisočakov za stroške dodatnih pregledov, s čimer lahko to malo občino finančno spravi na kolena. Treba bo zagotavljati ustrezno finančno in politično podporo gradbeni inšpekciji pri rušenju črnih gradenj. Predvsem pa bo treba nadaljevati dialog z okoljevarstveniki, ki ga je Leben začrtal z ustanovitvijo sveta za sodelovanje z nevladnimi organizacijami.

Počistiti goro umazanije

Vsi ti križi in težave novega ministra zbledijo v primerjavi s sistemskimi rešitvami, ki jih bo moral sprejeti, in to v kratkem. Tako kot Sebastijan Zupanc tudi starosta slovenske ekologije dr. Dušan Plut med njimi kot prednostno nalogo poudarja rešitev vprašanja odpadkov. Temu dodaja še vprašanje prometa, ki ga je po njegovem mnenju treba prilagoditi načelom trajnostne mobilnosti. »V tem kontekstu je težava predvsem razpršena poselitev in treba je ugotoviti, kako urediti individualne prevoze.« Tretje žarišče je po njegovem mnenju kmetijstvo, ki ostaja pomemben dejavnik onesnaževanja; Slovenija se je znašla v zagati, saj mora povečevati samooskrbo s kmetijskimi pridelki, sočasno pa zmanjševati obremenitve okolja in varovati vire pitne vode, ki jih intenzivno kmetovanje še posebej ogroža. Četrti ključni izziv Plut vidi v uresničevanju koncepta krožnega gospodarstva, ki bi temeljilo na ponovni rabi izdelkov in bi uporabljalo obnovljive vire energije ter opuščalo nevarne kemikalije. Andrej Gnezda, vodja projektov pri organizaciji Umanotera, na seznam dodaja še boj proti podnebnim spremembam: »Na tem področju mora Slovenija nujno pospešiti aktivnosti in sprejeti napovedani podnebni zakon, urediti moramo podnebni sklad, če želimo doseči omejitev zvišanja otoplitve ozračja na 1,5 stopinje Celzija in speljati prehod v brezogljično družbo do leta 2040.«

Potreba po superministrstvu

Iz tega sledi, da bi moralo biti ministrstvo za okolje končno prepoznano kot eden najpomembnejših, če ne celo najpomembnejši izmed vladnih resorjev, saj nosi breme iskanja in uveljavljanja ne le učinkovite okoljske politike, temveč kar novega razvojnega koncepta družbe. »Paradigmo trajnostnega razvoja je treba povezati z gospodarskim in družbenim napredkom; brez tega ne bo ničesar,« opozarja Plut. Če hočemo torej speljati prehod na naslednjo stopnjo družbenega razvoja, mora ministrstvo za okolje delovati kot svojevrstno superministrstvo, ki bo dejavno soudeleženo pri pripravi ukrepov zelene davčne politike, nepremičninskem davku, načrtovanju prometnih tokov, dodeljevanju kmetijskih subvencij, gradnji novih zmogljivosti za pridobivanje električne energije, izvajanju strategije v turizmu ... »Zato smo iz Umanotere že lani avgusta Marjanu Šarcu, takrat še kandidatu za premierski stolček, poslali odprto pismo, v katerem smo ga opozorili na dolgoletno sistematično razgradnjo institucij in instrumentov varstva okolja pod prejšnjimi vladami,« pravi Andrej Gnezda. »Po Lebnovem odstopu smo mu poslali nov dopis in ga pozvali, naj na ta položaj znova imenuje odločno in strokovno osebo.«

Toda Simon Zajc je bil takoj deležen očitkov o pomanjkljivi strokovnosti. Jure Leben je imel številne izkušnje s tega področja, že leta 2008, pri 27 letih, je prevzel vodenje Centra za obnovljive vire in varstvo okolja Pivka, bil je podsekretar v nekdanji vladni službi za podnebne spremembe, nato je bil leta 2012 na ministrstvu za kmetijstvo med drugim namestnik vodje delovne skupine za pripravo zelene davčne reforme, septembra 2014 je bil za kratek čas imenovan za sekretarja na ministrstvu za okolje. Zajc si je prve poklicne izkušnje z varstvom okolja pridobil v preteklih šestih mesecih, ko je bil Lebnov sekretar. Zato Andrej Gnezda na vprašanje, ali utegne biti oseba, za kakršno se je na čelu tega resorja v pismu premieru Šarcu zavzemala Umanotera, odgovarja previdno: »Ne poznam ga dovolj dobro, da bi lahko utemeljeno sodil o njegovih sposobnostih.«

Resna preizkušnja bo gradnja ljubljanske kanalizacije na vodovarstvenem območju. Če Zajc poseže vanjo, tvega srd ljubljanskega župana in izgubo evropskih milijonov. Če ne, bo na udaru nevladnikov.

Dušan Plut pa ne skriva, da si je za Lebnovega naslednika oziroma naslednico želel človeka z več relevantnimi referencami; poimensko je omenil prav Andreja Gnezdo in še klimatologinjo Lučko Kajfež Bogataj. Do imenovanja Simona Zajca je zato zadržan, vendar poudarja, da si zasluži priložnost: »V tem trenutku se mi zdi ta izbira vprašljiva, saj je z vidika stroke popolna neznanka. Mu pa srčno želim, da bi to začetno nezaupanje odpravil z dobrim delom.« Edini, ki ima konkretne izkušnje z novim ministrom, je Sebastijan Zupanc, s katerim se je Zajc v vlogi državnega sekretarja redno srečeval na sestankih, kjer so razpravljali o komunalnih dejavnostih in predelavi odpadkov. Na podlagi teh izkušenj si je direktor Zbornice komunalnega gospodarstva o nasledniku Jureta Lebna ustvaril dobro mnenje: »Ves čas je bil konstruktiven, pokazal je dobro poznavanje področja in razumel, da je nujno nemudoma ukrepati. Zato verjamem, da bo nadaljeval začrtane aktivnosti, in s tega vidika se mi zdi prava izbira za ta položaj.« Samo upamo lahko, da ima prav. Glede na zahtevnost opisanih nalog je jasno, da si Slovenija na položaju okoljskega ministra preprosto ne more privoščiti še enega Karla Erjavca.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Grega Košak, arhitekt, Ljubljana

    Zeleni alarm

    Naivno sem mislil, da sta interesa vzhodnega in zahodnega kapitala istovetna: ustvarjati njihovim lastnikom optimalni donos z upoštevanjem vedno bolj pomembnih okoljskih standardov. Pa me je sedanja slovenska izkušnja v Prekmurju poučila, da temu vendar ni tako: na zračni razdalji cca 70 km, od severneje ležečih Petišovcev proti jugozahodu v Rogaško Slatino sta dve kompletno različni, okoljsko odgovorni praksi;... Več