16. 3. 2019 | Politika

Milan Kučan: Mladi imajo prav. Imajo vzrok za jezo.

Objavljamo govor nekdanjega predsednika republike Milana Kučana z današnje spominske slovesnosti na Javorovici v Šentjerneju. V njem se je dotaknil boja mladih za boljšo prihodnost in okoljevarstva. Obenem pa je spomnil tudi na boje prejšnjih generacij, denimo na partizanski upor, ki ga označil za eno od najčistejših legitimacij, ki jih ima naš narod pred zgodovino.

Milan Kučan podpira prizadevanja mladih v boju za boljšo prihodnost. Planet B ne obstaja.

Milan Kučan podpira prizadevanja mladih v boju za boljšo prihodnost. Planet B ne obstaja.
© arhiv Mladine

Kar se je zgodilo tukaj, se ne bi smelo zgoditi. Ne bi se smelo zgoditi na Javorovici, ne bi se smelo zgoditi drugje. Ne bi se smelo zgoditi nikjer. Pa se je vseeno zgodilo in se dogaja tudi danes. Danes smo ljudje bolj ali manj tihi opazovalci vojnih strahot, prizadeti in pretreseni, a nemočni, da bi vanje posegli. Politične elite, ki odločajo o vojni in miru, se iz preteklosti niso naučile, da so vojne njihov poraz. Ko spregovori orožje, modrost obnemi in besede utihnejo. Tako je bilo od nekdaj. Tako je bilo v vojni, v kateri se je zgodil zločin, ki se ga danes spominjamo. Tako je bilo v vojni proti Sloveniji in tako je tudi danes. Ali bo tako tudi jutri, je vprašanje, ki nas mora skrbeti. Gre za našo prihodnost, za prihodnost naših otrok, gre tudi za prihodnost planeta.

Človek ni nikoli doslej razpolagal z orožjem, s katerim lahko ogrozi in celo konča življenje na Zemlji. Velike orožarske korporacije v lovu za svojim dobičkom potiskajo svet v oboroževalno tekmo in v nov vrtinec hladne vojne. Svet je potisnjen v proces globalne porazdelitve interesnih sfer med velikimi nosilci gospodarske, finančne, vojaške in politične moči. Ureditev sveta, ki je nastala po 2. svetovni vojni, postaja preteklost. Mednarodni pravni red in ustanove, ki so bili ustanovljeni z nalogo, da ga varujejo in razvijajo, razpada. Nadomeščajo jih brezobzirni interesi velikih sil in korporacij, ki stojijo za njimi. Zdi se, da odločajo samo še razmerja moči in nič več načela in vrednote mednarodnega pravnega reda, ki je bil zgrajen na izkušnjah strahot 2. svetovne vojne, zato da bi človeštvu zagotovil mir in blaginjo. Na ustanovno listino Organizacije združenih narodov in Deklaracijo o človekovih pravicah, dostojanstvu in svoboščinah, ki naj mir zagotavljajo, je sklicevanja vse manj. Svet, v katerem nekaj sto ljudi razpolaga z več bogastva kot vse ostalo človeštvo, take ureditve očitno ne potrebuje.

Na resnost posledic razpadanja mednarodnih ustanov in mednarodne pravne ureditve je opozorila na nedavni varnostni konferenci v Münchnu tudi kanclerka Angela Merkel. Svet je očitno pred dramatičnimi spremembami. Razpad mednarodnih ustanov lahko pomeni, da bo svet ostal brez učinkovitih orodij, s katerimi bi lahko vplival na razvoj dogodkov in preprečeval možne konflikte.

Naravni viri planeta postajajo vse bolj predmet spopadov za monopole, zaradi neodgovornih posegov človeka v naravo in spregledovanja opozoril, da imata razvoj in gospodarska rast tudi svoje objektivne omejitve, pa je okolje že zdaj zelo ogroženo.

Te nevarnosti še poglabljajo skrbi za okoljske probleme. Naravni viri planeta postajajo vse bolj predmet spopadov za monopole, zaradi neodgovornih posegov človeka v naravo in spregledovanja opozoril, da imata razvoj in gospodarska rast tudi svoje objektivne omejitve, pa je okolje že zdaj zelo ogroženo.

Čas, ki je pred nami, poln izzivov in negotovosti, je čas, ki od politikov in vseh nas državljanov zahteva streznitev. Prihodnost je povsem odprta, nepredvidljiva in vse prej kot samoumevna. Prinaša različne možnosti, tudi priložnosti. A niso vse dobre.

Kot vsak zrel narod, ki se zaveda svoje odgovornosti, moramo tudi Slovenci premisliti svoje mesto v svetu in ovrednotiti možnosti, ki jih imamo. Čas je, da slovenski politiki, tudi evropski poslanci, delujejo v interesu Slovenije in ne v interesu drugih držav, zavezništev in strankarskih sopotnikov v tujini.

S svojo državo Slovenci gotovo nimamo veliko vpliva na te spremembe, a to ne pomeni, da lahko odločitve o naši in o skupni usodi prepustimo drugim. Lahko in moramo se pripraviti na spremembe in se zanje tudi ustrezno usposobiti.

S svojo državo Slovenci gotovo nimamo veliko vpliva na te spremembe, a to ne pomeni, da lahko odločitve o naši in o skupni usodi prepustimo drugim. Lahko in moramo se pripraviti na spremembe in se zanje tudi ustrezno usposobiti.

Da bi to zmogli, moramo končno preteklost prepustiti zgodovini. Preteklost ne sme bremeniti politike in ji jemati moči za spopad z izzivi, ki jih prinaša življenje. Čas je, da se sprijaznimo s preteklostjo, takšno kot se je dogodila, in da je ne poskušamo popravljati ali spreminjati za nazaj. Takšna kot je, polna svetlih dejanj in tudi temnih strani, je naša in je skupna. Kvečjemu se kaže iz nje kaj naučiti.

Kar tačas potrebujemo, ni enotnost za vsako ceno in o vsem. Potrebujemo pa strinjanje glede temeljnih ciljev, ki bodo osmišljali naša prizadevanja. Za to potrebujemo močno socialno povezanost med nami na temelju vrednot, zapisanih v naši ustavi, z visoko stopnjo solidarnosti. Samo tako bomo zmogli. Potrebujemo solidarno družbo brez prevelikih socialnih razlik, v kateri bo spoštovano dostojanstvo slehernega človeka, brez poniževanj in žalitev; družbo, v kateri bo vsak človek zaželen ter solidaren in odgovoren do drugih in do skupnosti. Družbo, ki bo odgovorno gospodarila z naravo in jo varovala za prihodnje rodove. Je to želeti preveč? Morda, a druge dobre poti za prihodnost ne vidim.

Do streznitve in presoje, ali so taka pričakovanja res prevelika, nam ta čas pomagajo mladi ljudje. Ti so se odločili v večji meri vzeti svojo prihodnost v svoje roke. Želijo preprečiti, da bi mi, starejši, nepopravljivo pokvarili svet, ki jim ga zapuščamo. Včeraj so se pozivu 16-letne švedske dijakinje Grete Thunberg odzvali mladi učenci, dijaki in študentje po vsem svetu s protestom in svarilom pred grozečimi posledicami podnebnih sprememb in pred sprenevedanjem uradnih politik, takih, ki niso sposobne tvornega sožitja, ker se hranijo na konfliktih. Pridružili so se jim tudi mladi Slovenci. Ti so že pred dnevi na zasedanju otroškega parlamenta v DZ povedali, da si želijo več besede pri odločanju, več posluha zanje, ker gre za njihovo prihodnost.

Mladi, nekateri še otroci, nam kažejo, v kakšni družbi živimo, postavljajo nam zrcalo. Vsak petek mlada Greta ne gre v šolo. Proteste bo nadaljevala. Kot David proti Goljatu. A neomajno.

Mladi imajo prav. Imajo vzrok za jezo. Tisto jezo, o kateri je pisal velik humanist in borec proti fašizmu, moj prijatelj Stéphane Hessel: jezo, ki naredi človeka bojevitega, ga sili k ukrepanju in ki se zlije v mogočen tok zgodovine, ki pelje do večje pravičnosti in večje svobode. Zjezite se in uprite, je mlade pozival ta veliki človek. Vendar boj za prihodnost ne sme ostati samo boj Grete Thunberg in njenih vrstnikov. V resnici namreč ponujajo pravo alternativo. Ta ni v orožju in v dokazovanju, kdo je sposoben večjega človeškega in materialnega uničenja. Edina alternativa je, da človeštvo svoje potenciale usmeri v razvoj okoljevarstvenih znanj in tehnologij. Predmet prestižnega boja med velesilami naj ne bo sposobnost za sejanje smrti, pač pa sposobnost za varovanje življenja in narave. Zahteva mladih je glas razuma in je vredna spoštovanja in podpore.

Boj za prihodnost ne sme ostati samo boj Grete Thunberg in njenih vrstnikov. V resnici namreč ponujajo pravo alternativo. Ta ni v orožju in v dokazovanju, kdo je sposoben večjega človeškega in materialnega uničenja. Edina alternativa je, da človeštvo svoje potenciale usmeri v razvoj okoljevarstvenih znanj in tehnologij.

To je dolg naše generacije. Kot je bil dolg generacije naših staršev, da so se uprli zli usodi, ki so nam jo namenili fašistični in nacistični okupatorji. Stopili so v neenakopravni boj in ne glede na žrtve skupaj z demokratičnimi zavezniki zavarovali človeško civilizacijo pred uničenjem. Ta dolg je generacija naših staršev z bojem za svobodo in narodovo dostojanstvo častno izpolnila. Hvaležni ji moramo biti. Partizanski upor je ena najčistejših legitimacij, ki jih ima naš narod pred zgodovino.

O tem govorim zato, da se ne bi ponovili dogodki, kot je bil ta tukaj na Javorovici. Dogodek, ki se ne bi smel zgoditi. Govorim zato, da se tega spomnijo tudi kandidati za poslance evropskega parlamenta, ki jih bomo volili konec maja in zato, da bi prisluhnili jezi, ki je na noge dvignila mlade ljudi po vsem svetu. Pa tudi mi se spomnimo tega, preden bomo na voliščih zaokrožili številke pred imeni kandidatov. Del naše prihodnosti bo v njihovih rokah. Tukaj pokopanih junakov pa se spomnimo z dolžnim spoštovanjem in hvaležnostjo.

PREBERITE SI TUDI ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Spletna Mladina na Facebooku

@SpletnaMladina na Twitterju