Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Politika  |  Intervju

Tanja Fajon, evropska poslanka: Ne smemo podcenjevati pojavov novodobnega fašizma

»Politiki v evropski prestolnici govorijo nekaj, ko pridejo v svoje države, pa pogosto nekaj drugega«

Tanja Fajon je v Bruselj prišla leta 2001; bila je dopisnica RTV Slovenija. Tega časa se spominja kot obdobja evforije. Danes je Bruselj drugačen, manj je povezovanja, manj zaupanja, manj je iskanja skupnih poti. Nekatere države namenoma skrbijo zgolj zase, druge bolj zanimajo lokalne volitve kot pa skupna evropska prihodnost. »To ni dobro,« pravi, vendar ni črnogleda. Na volitvah pričakuje dovolj dober rezultat, čeprav raziskave javnega mnenja napovedujejo, da bo njena politična skupina S&D izgubila nekaj deset poslanskih sedežev; podobno projekcije napovedujejo tudi za EPP. Okrepile se bodo evroskeptične stranke, predvsem zaradi Nemčije in Francije. Fajonova pravi, da bi bilo najbolje, če bi se v Evropi oblikovala koalicija njene politične skupine ter drugih zelenih in levih strank.

»Evropa je še vedno bogata celina, kjer bi morali imeti socialno pravičnejše življenje za vse, pošteno plačilo za pošteno delo, enake evropske standarde za minimalne plače, krajše delovnike in boljše zdravstvene standarde.« Zato poziva, naj »ljudje volijo tiste stranke, ki jim bodo zagotovile te spremembe. Sile, ki zdaj vladajo v Evropski uniji, tega ne bodo storile.«

Poznate župana Ilirske Bistrice Emila Rojca? Je član vaše stranke.

Seveda ga poznam.

Se vam zdi socialdemokratsko, da govori na zborih, kjer ljudi ščuvajo proti migrantom? Spregovoril je v Jelšanah, pa tudi v Črnomlju.

V stranki smo se z županom že pogovorili v času protestnega shoda v Jelšanah. Zanimalo nas je, kakšen je njegov pogled na to, kar se dogaja, kako je živeti ob meji. Tudi sama sem govorila z ljudmi, ki tam živijo, zanimali so me njihovi strahovi, občutki. Očitno je, da ljudje v obmejnih krajih nimajo dovolj informacij, ni dialoga z oblastmi. Po svoje jih je treba razumeti. Če želijo v majhnem kraju postaviti velik sprejemni center za prosilce za azil, so ljudje zaskrbljeni. Župan trdi, da se je počutil zelo osamljenega in da je zgolj poslušal ljudi. V svojem govoru ni širil sovraštva. Če bi ga, bi imela z njim tudi sama resne težave.

Nobena slovenska vas si ne želi sprejemnega centra, a država ga pač mora narediti v obmejni občini, ne pa na primer v Bohinju. Oblast, tudi lokalna, mora ljudem predstaviti prave informacije, mora jih pomiriti, namesto da prispeva k njihovi jezi.

Se strinjam, te sprejemne centre bomo res morali narediti ob mejah, tam, kjer so migranti. Ne smejo pa biti preveliki, tako da bi presegali število prebivalcev v posameznih krajih. Vemo, kako dolgo trajajo postopki za pridobitev pravice do mednarodne zaščite, in v prevelikih centrih lahko po nepotrebnem pride do napetosti.

Ko se nekje pojavi možnost za center, kjer bi bili nameščeni begunci, se zbudi ulica. Domačini begunce razumejo kot jedrske odpadke, nihče jih ne želi imeti na lastnem dvorišču.

Kar govorite, je res grozljivo, a naj vas popravim, ker niste natančni. V Ljubljani je veliko število pribežnikov. Tudi ljubljanski župan Zoran Janković pogumno in na ves glas govori, da je ljudem treba pomagati. Večja težava je, kako politika komunicira z ljudmi – ali ustvarja preveč strahu in ga potem izkorišča ali pa ljudem ne da natančnih informacij. Ljudje so nezaupljivi. Tistim, ki prihajajo, bomo seveda morali pomagati. Žal je v Sloveniji ozračje zastrupljeno. Spomnite se leta 2015, tistega velikega vala ljudi. Tudi takrat politika ni dobro komunicirala s prebivalci; glasnejši, vplivnejši so bili tisti, ki so sejali strah in stereotipe. In ti so se žal prijeli.

Pred dnevi se je zgodil incident z ugrabitvijo domačina, kasneje je bil organiziran protestni shod z jasnim političnim namenom. Vse to smo že videli, poteka kot po učbeniku, a zanima me nekaj drugega: ima slovenska policija res premalo pooblastil?

Obsojam, kar se je zgodilo, vesela sem, da gospod ni bil huje prizadet, tudi policija je osumljence hitro prijela. Prepričana pa sem, da je Slovenija varna, da policija dobro dela. Znova se je izkazalo, da žica in ograje ne morejo ustaviti tistih, ki želijo priti v Evropo. Izzive migracij bi morali reševati bolj celovito, začeti bi morali tam, kjer je izvor, v državah, od koder bežijo ljudje, hkrati pa bi morali tudi na ravni Evropske unije postaviti bolj učinkovito migracijsko politiko.

Poglejte, kako se spreminja Italija, kako nekaj kilometrov od slovensko–italijanske meje korakajo posamezniki z zastavami in črnimi škornji. Ne smemo podcenjevati pojavov novodobnega fašizma.

Žal vas moram prekiniti. Besede politikov, obljube, strategije, vse to je lepo in prav, ampak lani je v Kolpi umrlo vsaj 10 ljudi, pa ni bilo demonstracij ali pozivov za izredno sejo sveta za nacionalno varnost.

Res je grozljivo, da ljudje umirajo v Kolpi, grozljivo je, da njihove človeške stiske izkoriščajo kriminalne združbe. Vsaka žrtev je žrtev preveč. Vprašajmo pa se tudi, zakaj se povečuje število nezakonitih prehodov meje. Salvini je v Italiji mejo zelo zaprl. EU Italiji pri tem vprašanju ni ravno pomagala, hkrati pa je Salvini skrajnež, ki vodi protipriseljensko politiko. Podobno dela Orban. Tudi zaradi teh vzrokov se je del migracijskega toka usmeril proti Sloveniji in skoznjo.

Kako bi sami na ravni EU rešili to vprašanje? Bili so poskusi, bile so migrantske kvote, a nič ni obveljalo. Je kriza EU (vprašanje migracij je njen dober pokazatelj) oziroma brezno, v katero počasi padamo, posledica pomanjkanja solidarnosti med državami in ljudmi?

EU bi lahko te izzive z migracijami lažje obvladovala, če bi imeli evropske vlade in evropski voditelji več razumnosti in poguma. Spodletelo je vsej EU, ne gre za krizo migracij, gre za krizo evropskih institucij, njenih politik in njenih politikov. V evropskem parlamentu smo pripravili vso potrebno zakonodajo, pripravili smo reformne predloge, vključene so bile kvote, razmislek o tem, kako ljudi, ki prihajajo, vključiti v evropsko življenje, pa to na koncu ni bilo uveljavljeno. Razlogi so nacionalizem, neodgovorne evropske vlade, nevarni populizem, izolacijske politike.

Že dolgo bivate v Bruslju. Leta 2001 ste postali dopisnica RTV, zdaj ste že desetletje v političnih vodah. Kako se je v tem času EU spremenila? Zakaj je čas evforije zamenjal čas sebičnosti?

Evropa se je precej spremenila, ne samo na slabše, a počasi res izgineva občutek povezanosti, pripadnosti evropski ideji, iskanje skupnih rešitev. V zadnjem desetletju je EU doletela vrsta kriz: ekonomska, finančna, socialna, moralna, migracijska, prišle so podnebne spremembe, nemiri v sosednjih državah, zgodili so se Putin, Trump, Erdogan, brexit – preden smo pogasili eno krizo, je izbruhnila nova. EU je v tem času pozabila na izvorne temelje, na strateški premislek o tem, zakaj je nastala. Pozabila je, da temelji na povezovanju in sodelovanju, na solidarnosti in spoštovanju. Ta razlika se čuti tudi v Bruslju, politiki v evropski prestolnici govorijo nekaj, ko pridejo v svoje države, pa pogosto nekaj drugega. Vedno več je krhanja dogovorjenih evropskih politik.

Kdo potem vlada v EU? Komisija, svet, lobisti, velike države, vlade? Evropski parlament in poslanci gotovo ne, ste brez realne politične moči. 

Ne strinjam se s tezo, da smo nepomembni; pred kratkim mi je v parlamentu uspelo preprečiti, da bi se zamajal schengenski sistem. Sprašujete me, kdo vlada: ko gre za pomembne odločitve, se največkrat pokliče v Berlin, zadnje čase tudi v Pariz. Gonilna sila v tej naši EU je še vedno Nemčija. Kar koli torej predlaga komisija ali pa parlament, na koncu sprejemajo ali blokirajo evropske vlade. Te pa svojo moč v zadnjem času izkoriščajo na napačen način.

Kako razumete nedavno pismo predsednika Francije Emmanuela Macrona? Kar piše, zveni zelo proevropsko, predlaga temeljno prenovo, govori o pomenu okolja, socialnem ščitu, celo o evropski preferenci za evropske izdelke, o obliki protekcionizma.

V njegovem pismu ni nič novega, nič pretresljivega. Glede na to, kar dela v Franciji, se mi ne zdi, da iskreno zagovarja bolj solidarno, bolj pravično, bolj socialno Evropo. Nasprotno, ima predvsem liberalne ideje. Res pa je, da se v EU že nekaj časa pogovarjamo, kakšna naj bi bila prihodnost naše skupnosti. Imamo več idej. Govorim o bolj ali manj povezani obliki integracije, a če smo politično realni, si moramo priznati, da v kratkem času nismo sposobni narediti radikalnih sprememb. Trenutno žal ne moremo odpirati pogodb in pisati novih velikih zgodb.

Govorila sva o Nemčiji. Danes je jasno, da je bila njena politika glede pomena fiskalnega varčevanja v času ekonomske krize napačna. Jasno je tudi, da je bila v Sloveniji dokapitalizacija bank vsiljena, višina bančne luknje pa ocenjena kot prevelika. Kako se spominjate tistega časa, kaj ste počeli evropski poslanci, kakšna je bila vloga slovenske vlade? Tudi vaša stranka je bila v njej. 

Takrat smo v naši evropski politični skupini delali vse, da bi ustavili stroge varčevalne ukrepe. Govorili smo o investicijah za zagon gospodarstva, za ustvarjanje novih delovnih mest. Niso nas poslušali. Da smo imeli prav, se je izkazalo na primeru Grčije, ki je zaradi hudih varčevalnih ukrepov praktično pokleknila. Od tistega časa se stvari niso spremenile. Treba bi bilo razmisliti o celotnem ekonomskem modelu in njegovi prenovi. Tudi brexit nas opozarja, da je moč države za ekonomsko politiko premajhna. Države bi morale dobiti več možnosti za pomoč bankam, ne pa da so prisiljene v hitre prodaje. V Sloveniji je trenutno bistveno, da znova premislimo, kaj je naš strateški interes, katera podjetja naj obdržimo v lasti države.

Za dokapitalizacijo bank smo po konservativnih ocenah dali vsaj milijardo evrov preveč. Veste, koliko denarja je to, koliko denarja za socialne programe ali kaj drugega?

Res je, a na drugi strani je Slovenija vseeno uspela, k nam ni prišla razvpita trojka, vlada Alenke Bratušek je kljub vsemu preprečila najslabši scenarij.

Kako razumete pojav populizma? Kakšna politika sta Matteo Salvini in Victor Orban?

Salvini in Orban spadata v zelo nevarno skupino politikov. Ko je Orban začel graditi stolpe in ograje, je bila EU še sposobna ustvariti boljšo migracijsko politiko in učinkovitejše upravljanje zunanjih mej. V evropskem parlamentu smo se z njegovo politiko začeli ukvarjati že prej, v času, ko je začel omejevati svobodo medijev, akademsko svobodo, ko je omejeval javne shode. Vse to je v navzkrižju z demokratičnimi standardi EU, z njeno premiso pomena svobode in vladavine prava. Orbanov tip vodenja je res prava nevarnost za unijo, njegova politika je politika manipulacije in strašenja. Zelo podobno počne tudi Salvini v Italiji. Nista pa edina, tudi Sebastian Kurz je na mejo med Slovenijo in Avstrijo v času, ko ni bilo nobenega razloga, poslal helikopterje in vojsko, da je naredila predstavo za domačo javnost. Vsi ti politiki so izjemno nevarni. Ker manipulirajo, ker strašijo ljudi zgolj zato, da jih lažje obvladujejo in vodijo. Včasih me to spominja na Evropo v obdobju pred začetkom druge svetovne vojne.

Pa strašenja s tem fašizmom, nacizmom vseeno ni malce preveč?

Gre za opozarjanje, in tega ni nikoli preveč. Poglejte, kako se spreminja Italija, kaj počne CasaPound, kako nekaj kilometrov od slovensko–italijanske meje korakajo posamezniki z zastavami in črnimi škornji. Ne smemo podcenjevati pojavov novodobnega fašizma. Pred kratkim smo ravno zaradi tega v evropskem parlamentu sprejeli resolucijo »Ustavimo neofašizem, neonacizem in sovraštvo v Evropi«.

Treba bi bilo razmisliti o celotnem ekonomskem modelu in njegovi prenovi; tudi brexit nas opozarja, da je moč države za ekonomsko politiko premajhna.

Ugleden italijanski politik in predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani se z vami najverjetneje ne bi strinjal.

Zaradi njegovega govora v Bazovici sem ga pozvala k odstopu, čeprav, če sem iskrena, nisem pričakovala, da bo to storil. Vseeno smo mu poslali zelo jasno sporočilo, da za politike, ki niso državniki, ampak na domačem terenu vodijo populistično, nacionalistično politiko, ni prostora na vodilnih mestih v evropskih institucijah. Tajani je človek dveh obrazov, v evropskem parlamentu se obnaša kot Evropejec, voditelj, v Italiji pa deluje populistično in nacionalistično. Kot da se včasih niti ne zaveda, kaj počne s svojimi izjavami.

Ne zaveda? Saj je v politiki že desetletja.

Kolikor ga poznam, včasih resnično ne ve, kakšen pomen imajo njegove izjave, koliko škode lahko naredijo. V Bazovici je recimo pozval k revidiranju zgodovine, želeli smo mu prinesti knjige, zemljevide, želeli smo mu razložiti, kaj se je dogajalo. Res se je potem opravičil Slovencem in Hrvatom, a to ni dovolj. Predsednik evropskega parlamenta bi se moral v času, ko imamo že velike težave z nacionalizmom in populizmom, tudi s sovraštvom, bolj zavedati, kaj lahko izreče.

Pa se vam zdi, da je res več sovražnosti?

Poslušajte ljudi, spremljajte spletna omrežja, preberite, kaj pišejo nekateri portali. Tudi sama sem v zadnjih dveh letih dobila veliko sovražnih, žaljivih in vulgarnih sporočil, celo groženj s smrtjo. Res nevarno pa je to, da tovrstna govorica postaja del glavnega toka politike.

Vaša stranka SD ima v rokah ministrstvi za pravosodje in kulturo. Lahko pripravi zakonske spremembe, ki bodo omejile sovražni govor.

Del te težave naj bi rešili skozi nastajajočo medijsko zakonodajo, res pa je prav tako pomembno vprašanje, kako na internetu bolje uravnavati lažne novice in sovražni govor. Kot posameznik danes nimaš pravih mehanizmov, da bi ukrepal. Če si prizadet, lahko vložiš zasebno tožbo, kar sicer stane, imaš pa tudi možnost, da se obrneš na policijo. A škoda je že narejena. Laži so bile spuščene v javni prostor in tudi če pravosodni organi čez nekaj let odločijo tebi v korist, dobiš le moralno zadoščenje. Če si ves čas tarča manipulacij in laži, česar je res veliko, se vsega tega navadiš, prizadene pa to ljudi, ki so okoli tebe, kar je včasih res težko. Sama sem na policijo prijavila dva primera s Facebooka. V zvezi z mojo domnevno povezavo z Georgom Sorosem sem se obrnila tudi na novinarsko častno razsodišče zaradi poročanja Demokracije, Nove24TV in Reporterja.

Ste ali niste Soroseva plačanka?

Nisem. Sorosa nisem nikoli spoznala, nikoli ga nisem videla, nikoli nisem z njim sodelovala, od njega nisem dobila niti evra niti kakšne druge podpore. A nekateri mediji so – ne da bi me o tem kdaj sploh vprašali – to trditev predstavljali kot dejstvo, pisali so, da sem na Sorosevi plačilni listi, in čeprav je novinarsko častno razsodišče razsodilo, da so kršili več členov kodeksa, se ni zgodilo nič. Ta trditev se pojavlja še danes.

Sicer pa, kot da bi bilo to kaj zares slabega, sprašujem vas o teoriji zarote, sprejela sva diskurz populistov, tistih, ki izkrivljajo. A vse to, ves populizem, radikalizirani nacionalizem sta le del širše zgodbe. Bistveno je vprašanje, zakaj se pojavljajo tovrstni politični procesi, kdo je zanje kriv, kaj so pravi razlogi za jezo množic. Ni kriv le tisti, ki izkorišča negotovost med ljudmi, krive so tudi politične elite. Natančno te, tudi vaša stranka, so pripravile humus za razrast politik sovraštva.

Politične elite so skozi krize ali zaradi njih res povzročile nezaupanje med ljudmi. Zdaj, v času, ko so ljudje ranljivi, se je ustvaril prostor za politike, ki izkoriščajo njihovo negotovost. Tudi za socialdemokracijo je bilo v zadnjih desetih letih bistveno vprašanje, kako in zakaj nam v času finančne krize ni uspelo prepričati ljudi, da govorimo v njihovem imenu. A danes se zadeve umirjajo, imamo gospodarsko rast, zvišuje se zaposlenost, krepi se tudi moč naše politične skupine. Portugalska je z Antoniom Costo dokazala, da je mogoče državo voditi tudi z ukrepi, ki niso strogo varčevalni, podobno se dogaja po španskih volitvah. Morda sem optimistična, a mislim, da se s takimi rezultati val skrajne desnice in nacionalizma umirja.

Zelo optimistično – malo prej ste govorili o času pred drugo svetovno vojno …

Seveda, opozorila ostajajo in skrajnim pojavom se moramo odločno upreti, ampak zadnje raziskave Evrobarometra vendarle kažejo, da prihaja do preobrata. Prvič po desetih letih med Evropejci prevladuje razmišljanje, da tam, kjer imamo skupne izzive, hkrati potrebujemo močno EU. Zgodba skrajne desnice iz Nizozemske, Avstrije, Madžarske, Italije, Nemčije, Francije se zaustavlja. Ko ljudje začutijo, da imajo več možnosti za delo, več varnosti, da se jim življenje izboljšuje, da imajo neko prihodnost, se vrača tudi zaupanje v politiko.

Vse to je morda res, a glavno vprašanje majskih evropskih volitev ni, ali bo zmagala levica ali desnica, temveč koliko skrajnih, evroskeptičnih, radikalnih, nacionalnih strank se bo uspelo prebiti v parlament.

Gotovo bodo tri najmočnejše politične skupine ostale enake kot danes. Torej Evropska ljudska stranka, naša Skupina naprednega zavezništva socialistov in demokratov ter liberalna Alde. Vse tri smo proevropsko usmerjene. Po volitvah v evropskem parlamentu gotovo ne bo tako zelo velike nacionalistične skupine, da bi imela premoč.

Vse od komisije Romana Prodija, zadnjih 15 let torej, so evropsko politiko obvladovale konservativne sile. Kdo bo vladal po tokratnih volitvah?

Če ljudje danes niso zadovoljni, če si želijo preobrat, naj volijo druge politične sile. Evropa je še vedno bogata celina, na kateri bi morali imeti socialno pravičnejše življenje za vse, pošteno plačilo za pošteno delo, enake evropske standarde za minimalne plače, krajše delovnike, boljše zdravstvene standarde. Naj torej ljudje volijo tiste stranke, ki jim bodo zagotovile te spremembe. Sile, ki zdaj vladajo v Evropski uniji, tega niso storile. In tudi ne bodo.

Kako gledate na fenomen nekdanjega grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa?

Politično znova ni uspel, njegov vseevropski projekt gibanja za demokracijo DIEM25 ni bil dovolj odmeven. Z zanimanjem prebiram njegove knjige, razmišljanja, bila sem v ljubljanski Drami, kjer so predstavili politični program njegovega gibanja, a na žalost ni bilo ravno veliko ljudi. Nekatere Varufakisove ideje so zanimive, druge precej utopične. Varufakis na volitvah sicer kandidira v Nemčiji, a kot kažejo napovedi, ne bo izvoljen.

V Evropi na eni strani vse obrača kapital z multinacionalkami, korporacije ne plačujejo niti vseh davkov, na drugi strani pa skoraj 90 milijonov ljudi živi pod pragom tveganja revščine. Tudi ogromno otrok.

V zadnjem času se je vaša politična skupina oddaljila od Evropske ljudske stranke. Zakaj? Si predstavljate, da bi po volitvah znova oblikovali koalicijo? 

S strankami, kakršna je Orbanova Fidesz, ne moremo sodelovati, tudi če je del širše evropske politične skupine. Res sem vesela, da smo se v drugi polovici mandata približali Levici in Zelenim. Ljudje se upravičeno bojijo prihodnosti, saj vidijo nepravičen svet. V Evropi na eni strani vse obrača kapital z multinacionalkami, korporacije ne plačujejo niti vseh davkov, četudi ustvarjajo milijardne dobičke, na drugi strani pa skoraj 90 milijonov ljudi živi pod pragom tveganja revščine. Tudi ogromno otrok in mladih. Vse to je treba spremeniti. Sama bi si želela, da bi socialni demokrati vodili EU ob boku z drugimi levimi in zelenimi strankami. To bi bilo res nekaj dobrega.

Kako razumete spor Manfreda Webra z Viktorjem Orbanom? Najprej je EPP zamrznila članstvo Fideszu, zdaj pa je Orban odrekel podporo vodilnemu kandidatu lastne stranke.

Govoriti o politični konkurenci morda ni prav, a EPP je kljub vsemu zelo pomembna politična sila v smislu povezovanja Evrope. Ima pa tudi resne težave. Zdaj, ko jo je Orban praktično zapustil, stoji pred močnim notranjim razkolom – ne vem, kaj bodo v tem primeru storili evropski poslanci slovenske SDS–EPP.

Ustaviva se pri korporacijah. EU in nekatere države se že leta trudijo vpeljati panevropski digitalni davek, pa ga vedno blokirajo druge države. Kako torej najti soglasje na davčnem področju? V EU imamo še danes nekaj davčnih oaz.

Davki so v domenah nacionalnih držav. Sama se zavzemam za uveljavitev digitalnega davka, za velike korporacije pa za neke določene skupne stopnje davčnih osnov. Velika tehnološka podjetja ne plačujejo davka na dobiček tam, kjer ga dejansko ustvarijo, temveč tam, kjer prikazujejo, da ga ustvarjajo, to pa so davčne oaze. S komisarjem Pierrom Moscovicijem smo v tem mandatu uspeli vsaj oblikovati seznam davčnih oaz za tretje države in v evropskem parlamentu smo sprejeli vrsto priporočil.

Priporočila še niso dosežek. Vse to ni nepričakovano, odhajajoči predsednik Evropske komisije je Jean-Claude Juncker, nekdanji finančni minister in premier Luksemburga, ene največjih davčnih oaz.

Prišli smo vsaj do priporočil, zdaj pa so na vrsti evropske vlade, ki morajo imeti politično voljo, da nekaj naredijo. Te žal ni veliko.

Kako ocenjujete delo vodje Evropske komisije Jean-Clauda Junckerja?

Minus tri.

Skoraj dobro torej.

Prišel je čas, da odide. Junckerja poznam še iz obdobja, ko sem bila novinarka, več kot osemnajst let. Bil je Evropejec, želel si je povezano in močno Evropo, včasih je bil bolj socialdemokrat kot konservativec. Tako je bilo nekoč, a v zadnjih letih se je začelo kazati, da ga je dolga politična kariera načela, utrudila. Izgubil je nekdanje vizionarstvo, žal tudi del razsodnosti. To se je pokazalo v primeru razsodbe arbitražnega sodišča, ko je stopil na stran političnega zaveznika hrvaškega premierja Andreja Plenkovića, namesto da bi se, kar je za predsednika Evropske komisije edina možnost, postavil na stran mednarodnega prava.

Ni vse slabo. Poglejte mlade – njih zanimajo drugačne politične teme, zanima jih prihodnost, ne pa nacionalne razlike ali razhajanje, zanima jih povezovanje.

Tudi v Sloveniji ima Juncker kakšnega političnega zaveznika, ki nasprotuje odločitvi arbitražnega sodišča.

Slovenija pri stvareh strateškega interesa na mednarodnem parketu ne zna nastopati poenoteno. Hrvati so pri tem bolj spretni; morda se doma prepirajo, morda so doma nacionalisti, a ko pridejo v Bruselj, nastopajo z enim jezikom. Zato so v prednosti.

Če Juncker ni več evropski vizionar, kdo potem je? Kakšen človek naj bi, izpustiva Fransa Timmermansa, vodilnega kandidata vaše stranke, vodil novi evropski projekt?

Ideja združene Evrope, ideja Roberta Schummana, Konrada Adenauerja in drugih državnikov je bila res nekaj velikega. Je zagotovilo miru. Če torej, kot pravite, izpustiva Fransa Timmermansa, ne vem, ali imamo danes v politiki evropskega voditelja, ki bi razmišljal tako velikopotezno, ki bi razmišljal o prihodnosti. Ni pa vse slabo. Poglejte si mlade, njih zanimajo drugačne politične teme, zanima jih prihodnost, ne pa nacionalne razlike ali razhajanje, zanima jih povezovanje. Dobro vedo, da je mogoče krizo podnebnih sprememb rešiti le s sodelovanjem vseh držav. Leta 2001 sem prišla v Bruselj kot novinarka in teh let vstopanja se spominjam kot časa velikega entuziazma. Zdelo se nam je, da smo Slovenci postali Evropejci, bili smo zgodba o uspehu, vsi so nas poznali, postavili so nas na zemljevid, padle so meje, ljudem so se uresničile sanje. Danes je drugače, preveč je skepse, preveč nejevolje, a sama še vedno verjamem v projekt povezane Evrope. Morda je Evropa danes v krizi, a še vedno živimo v prostoru, ki je varen, ljudje pa živijo relativno dobro. Evropski projekt je utemeljen na svobodi in demokraciji, na solidarnosti, na vladavini prava, na ideji o človekovih pravicah. Te stvari niso samoumevne in ohraniti jih moramo tudi za prihodnje generacije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.