Darja Kocbek

1. 7. 2019  |  Družba

Protivohunski zakon ne ločuje med žvižgači in vohuni

V času, ko ima predsednik države težave pri razlikovanju med novinarji in »sovražniki ljudstva«, so sodišča in ljudje tisti, ki morajo vztrajati, da žvižgači in vohuni niso eno in isto

Žvižgač Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa

Žvižgač Julian Assange, ustanovitelj WikiLeaksa
© Flickr / David G Silvers, Cancillería del Ecuador.

Obtožba ustanovitelja WikiLeaksa Juliana Assanga po protivohunskem zakonu (Espionage Act) je zaskrbela podpornike svobode medijev in tudi nekatere ostre kritike Assanga, ker je vlada ZDA ta zakon uporabila za obtožbo proti založniku.

Jameel Jaffer v New Yorkerju piše, da uporaba protivohunskega zakona, ki je star več kot 100 let, za zadušitev govora, ki je ključen za demokracijo, ni novost. V dvajsetem stoletju je bila ob več obtožbah po tem zakonu obsojena samo ena oseba, ker je posredovala informacije medijem. Leta 1984 je bil to analitik pomorskih sil Samuel Loring Morison, ki je enemu od medijev posredoval fotografije naslednje generacije sovjetskih letal. Leta 2001 ga je predsednik ZDA demokrat Bill Clinton oprostil.

Administracija njegovega naslednika republikanca Georga Busha je zaradi razkrivanja tajnih informacij preganjala več predstavnikov vlade. Preganjanje ljudi, ki razkrivajo tajne informacije novinarjem, po protivohunskem zakonu pa je postalo nekaj običajnega v času administracije Bushevega naslednika demokrata in Nobelovega nagrajenca za mir Baracka Obame. V času, ko je bil Obama predsednik ZDA, je bilo po protivohnskem zakonu zaradi razkrivanja tajnih informacij novinarjem obsojenih osem ljudi. To pomeni, da je administracija Obame po tem zakonu obsodila več ljudi kot vse administracije od leta 1917, ko je bil uveljavljen, skupaj. S to prakso zdaj nadaljuje administracija Obamovega naslednika sedanjega predsednika ZDA Donalda Trumpa.

V času, ko je bil Obama predsednik ZDA, je bilo po protivohnskem zakonu zaradi razkrivanja tajnih informacij novinarjem obsojenih osem ljudi. To pomeni, da je administracija Obame po tem zakonu obsodila več ljudi kot vse administracije od leta 1917, ko je bil uveljavljen, skupaj. S to prakso zdaj nadaljuje tudi administracija Donalda Trumpa.

Na določeni ravni je obtožbe zaradi razkrivanja tajnih informacij mogoče razumeti. Vlada mora biti sposobna varovati svoje skrivnosti, kar pa ni mogoče, če bi vsak uradnik ali pogodbeni sodelavec vlade lahko odločal, katere informacije so za objavo. Rast števila obtožb po protivohunskem zakonu je problem zato, ker ni več razlike med ljudmi, ki posredujejo tajne informacije tujim tajnim službam, in ljudmi, ki jih posredujejo medijem, oziroma med ljudmi, ki hočejo škodovati interesom ZDA, in ljudmi, katerih namen je obvestiti javnost o zlorabah oblasti. Zakon namreč ne predvideva možnosti, da bi javni interes po obveščanju o nesposobnosti vlade, korupciji ali kriminalu lahko odtehtal interes vlade za zaščito skrivnosti. Ne ločuje med žvižgači in vohuni. S tem, ko po protivohunskem zakonu rutinsko obtožuje ljudi, ki so vir informacij za novinarje, tudi vlada ZDA ne vidi več te razlike. 

Res je, da so razkritja informacij medijem včasih bila škodljiva. Prav tako je res, da v zadnjih 20 letih brez žvižgačev ne bi izvedeli za mučenje zapornikov v iraškem zaporu Abu Graib in ameriškem vojaškem zaporu Guantanamo na Kubi, za mučenje terorističnih osumljencev v skrivnih zaporih tajne agencije CIA v tujini. Prav tako ne bi izvedeli za tajni program ameriške Agencije za državno varnost (NSA), ki je namenjen prisluškovanju telefonskih pogovorov in zbiranju podatkov iz spletnega komuniciranja, ki ga je razkril Edward Snowden.

Za zagotovitev pravice javnosti, da ve, ni potrebno zaščititi le novinarje in založnike, ampak tudi vire. V zadnjih letih so zagovorniki svobode medijev od sodišč zahtevali, naj vladnim uslužbencem, ki so obtoženi po protivohunskem zakonu, omogočijo, da se branijo z argumentom, da je interes javnosti po informacijah, ki so jih razkrili, večji od interesa vlade, da te informacije ščiti. 

V času, ko ima predsednik države težave pri razlikovanju med novinarji in »sovražniki ljudstva«, so sodišča in ljudje tisti, ki morajo vztrajati, da žvižgači in vohuni niso eno in isto.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.