Vesna Teržan

20. 9. 2019  |  Mladina 38  |  Družba

Talija s čipkastim šalom

Prenovljena in razširjena stavba Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana naj bi vrata odprla jeseni 2025, kmalu pa naj bi ji sledil še NUK II

Stara stavba gledališča bo ohranila vhodni portal, pred njo bodo obnovili trg, ki bo nov potencial za javne dogodke in druženje meščanov

Stara stavba gledališča bo ohranila vhodni portal, pred njo bodo obnovili trg, ki bo nov potencial za javne dogodke in druženje meščanov

Stara dama SNG Drama se bo pomladila, z letošnjo pomladjo je prišel nov minister za kulturo in z njim svež veter v jadra vsaj dveh kulturnih ustanov – Narodne in univerzitetne knjižnice in Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana. Ministra Zoran Poznič in Jernej Pikalo sta dala pobudo in zagotovila denar za pripravo celotne projektne dokumentacije in tako zagnala več let mirujoče kolesje, ki bo omogočilo začetek gradnje obeh stavb, prepotrebnih in pomembnih za slovensko kulturo. Prva je za gradnjo na vrsti SNG Drama, kajti za njeno prenovo je bil skrajni čas že zdavnaj. Stara stavba je povsem dotrajana, streha se krivi, saj je iz leta 1911, torej iz leta, ko so stavbo zgradili in jo izročili v uporabo, tudi strop nad odrom je tik pred tem, da se zruši, električna napeljava je iz treh različnih obdobij, komajda še varna, tehnična oprema je zastarela, igralci nimajo ustreznih vadbenih prostorov, prostori so vlažni in plesnivi ... Pa vendar, nekaj se premika in slovenska kultura, bodimo optimistični, bo dobila eno povsem novo zgradbo – to je NUK II – in prenovljeno stavbo SNG Drama s prizidkom. Ja, spet smo obtičali pri prizidku, podobno kot pri SNG Opera Ljubljana in Narodni galeriji. Zato se nas je že prijel vzdevek dežela samoprizidkov.

Ali je naključje ali pa tudi ni, avtorji arhitektur obeh novih stavb, ki se nam obetata, so Bevk Perović arhitekti. Njihove rešitve so najboljše in najustreznejše po mnenju strokovnih komisij na obeh javnih natečajih. Izbrali so jih za najboljše na ponovljenem mednarodnem natečaju za NUK II leta 2012 in tudi na ponovljenem natečaju za SNG Drama Ljubljana leta 2017.

Matija Bevk in Vasa J. Perović sta studio ustanovila že leta 1997 in od takrat sprojektirala nekaj izrednih arhitektur ter zanje dobila tudi več domačih in mednarodnih nagrad. Za stanovanjski kompleks Zeleni gaj v Šiški sta leta 2002 prejela Plečnikovo nagrado in bila zanj naslednje leto nominirana za mednarodno nagrado Miesa van der Roheja. Podobno se je zgodilo leta 2004, ko sta bila za rezidenco nizozemskega veleposlaništva v Ljubljani nominirana za Plečnikovo nagrado in za nagrado Miesa van der Roheja. Ta dejstva govorijo, da sta že na začetku ustvarjalne poti dobivala priznanja v širšem evropskem prostoru in leta 2005 dobila nagrado Prešernovega sklada za arhitekturno produkcijo v letih 2002–2004. Nato so sledile Plečnikove nagrade leta 2005 za socialna stanovanja Polje in leta 2007 za študentska stanovanja Poljane v Ljubljani, zagotovo eno izmed njunih najboljših del, ter leta 2007 posebno priznanje Miesa van der Roheja za stavbo (spet prizidek!) Fakultete za matematiko Univerze v Ljubljani. Niz nagrad se je nadaljeval tudi leta 2009 in 2011, ko sta prejela Plečnikovi medalji za stanovanja v Kranju in za tri zasebne hiše v Ljubljani.

Kaj je tisto, kar Matija Bevk in Vasa Perović delata drugače od drugih? Kaj je tisto, kar dela njuno arhitekturo posebno in takšno, da izstopa iz povprečja? Nekoč sta dejala, da je vse, kar najdeta na konkretni lokaciji, so pogoji in okoliščine iz katerega pri projektiranju izhajata. V devetdesetih letih se je pogosto govorilo o arhitekturnem kontekstu in genius loci, a se je veliko tega končalo le pri estetskih in likovnih premisah. Bevk in Perović razumeta idejo konteksta nekoliko širše in upoštevata dane razmere in možnosti. »Pogoj je najin moto,« se nasmehne Perović, »seveda upoštevava kontekst lokacije, torej to, kako so stvari videti in kako delujejo v nekem prostoru. Obstaja pa še niz drugih kontekstov in pogojev, ki jih moramo upoštevati. Zgodovinski vidik je le eden izmed njih. Pomemben je položaj v mestu, seveda je pomemben tudi denar, ki je na razpolago za gradnjo, pomembne so aktualna politika in socialne razmere. Pa še marsikaj drugega. Ves ta seštevek pogojev, ki utegnejo biti včasih tudi nasprotujoči si, ustvari novo prostorsko situacijo, ki nakazuje potencial za prihodnost.« Bevk ga dopolni: »Če poskušaš vse te stvari razumeti, jih interpretirati in vplesti v svojo arhitekturo, si na dobri poti. Ustvarjanje arhitekture je raziskava vplivov, razmer, želja naročnika, možnosti in ovir, tudi pravil in predpisov. Končni projekt pa je rezultat običajno precej dolgega procesa ukvarjanja z vsem tem, projekt nikoli ni ideja ’na prvo žogo’.«

Matija Bevk in Vasa J. Perović zagotovo sodita med najzanimivejše in najuspešnejše slovenske arhitekte.

Matija Bevk in Vasa J. Perović zagotovo sodita med najzanimivejše in najuspešnejše slovenske arhitekte.
© Borut Krajnc

Njun odnos do snovanja arhitekture je širok, saj poskušata razmišljati širše od same podobe in videza arhitekture, ki bo nastala. Estetski učinek je pri njiju posledica seštevkov vseh razmer in možnosti na terenu, pri naročniku, v družbi, celoten zgodovinski trenutek je pomemben. Uloviti trenutek in hkrati postaviti arhitekturo, ki se bo za namen, za katerega je bila postavljena, uporabljala še desetletja, je prav tako eden izmed njunih motov. Takšen razmislek ju je vodil tudi pri projektiranju SNG Drame. »Naš projekt raste iz spoštovanja do historične stavbe. Dozidava izvira iz razumevanja starega, zastavljena je zelo simetrično, na prvi pogled tudi trdo, ampak prav to zahteva stara historična stavba,« Perović razloži, kako sta se lotila prenove drame in prizidka. Bevk poudari: »Gre za to, da se Drama kot institucija vrne mestu in se ji ponovno ustvari ustrezna pozicija v prostoru, fizično in mentalno – da postane jasna točka družbene identitete in obenem skladen element v prostoru mesta. Historični objekt naj bo še vedno v ospredju, novi del pa kot ozadje in podpora programu.«

Poglejmo nekatere poudarke pri prenovi SNG Drame – stara stavba gledališča bo ohranila sedanji vhodni portal, pred sedanjim glavnim vhodom bodo obnovili trg, ki bo vezni člen med starim in novim vhodom v podzemno avlo – gledališki foaje. Ta bo osrednje vozlišče poti obiskovalcev gledališča. Vkopan bo prečno pod sedanjo gledališko dvorano, imel bo naravno osvetljavo s svetlobniki. Perović razlaga: »V starem delu stavbe ostane historični interjer – dvorana s sedeži, oder je že v novem delu, v novem prizidku. Torej, ves zadnji del drame, tj. današnji dotrajani prizidek iz šestdesetih let, se podre, vse do odrske odprtine, do historičnega odrskega portala. Staro kupolo nad odrom vrnemo v njeni prvotni obliki, tudi višina odrskega stolpa se ne bo spremenila. Prvič, ker to ni nujno potrebno, drugič, ker na to opozarja nekoliko pretiran dvig odrskega stolpa pri operi.« Izkušnje in podatki o vseh napakah, ki so bile narejene pri prizidku ljubljanske opere, so v opomin, kako naj se ne dela. Hkrati pa se Bevk in Perović že v osnovi stvari lotevata nekoliko drugače. Tudi v zemljo vkopani novi foaje bo imel bistveno širši program, kot ga ima tisti pri operi. Iz njega se bo vstopalo v več dvoran: v dvorano velikega odra, v Malo dramo, ki bo sedaj pridobila prostore prav v kleti, pa v dvorano za eksperimentalne uprizoritve in lahko tudi v novo vadbeno dvorano, ki bo imela prostor v enaki višini, kot ga ima scenografija glavne dvorane, kar bo snovalcem predstav omogočilo boljšo vadbo in načrtovanje predstav 1 : 1. Skratka, ustvarjene bodo boljše možnosti za priprave vsebinske in mizanscenske podobe predstav. V prizidku bodo nameščeni prostori za tehniko, tam bodo tudi sestavljalnica odrske opreme, garderobe za igralce in sanitarije. Perović razkrije: »Drama je posebna po tem, da njene predstave potujejo v zabojnikih – vse od scenografije do rekvizitov in kostumov. V Dramo iz skladišč, ki so v Šentvidu, pripeljejo zabojnik in iztovorijo predstavo. Zaradi takšnega načina dela smo morali zagotoviti prostor za vsaj šest zabojnikov, ki se hkrati skladiščijo v stavbi drame.« Bevk razloži, da gre za optimizacijo uporabe gledališča. »Glavne delavnice in gledališki depoji bodo ostali dislocirani. Drugače od samega gledališča so ti lahko locirani na mestnem obrobju. Samo gledališče pa mora ostati v mestnem središču.« Njun odziv na predlog, da bi novo gledališče zgradili kje na robu mesta, je odklonilen. Perović odločno razloži: »Ne, s tem se ne strinjam. Gledališče sodi v mestno središče. Gledališče je v sodobni visokotehnološki družbi postalo krhka struktura, s katero je treba ravnati zelo pazljivo. Predvsem v razmerju do javnosti in gledališke publike. Preselitvi na rob mesta bi lahko sledila zmanjšanje obiska in marginalizacija institucije. Gre za nacionalni teater, ki mora biti vidno vključen v družbo in ustrezno reprezentiran.« Prav zaradi tega poudarjata, da mora gledališče živeti z mestom tudi čez dan. Poleg tega, da se iz foajeja vstopa v vse dvorane, so vanj umestili tudi kavarnico pa atrij, obrnjen proti Cankarjevemu domu, ki bo morda mesto predstav na prostem. Zavedajo se, da mora imeti podzemni foaje trdno programsko strukturo in da bi lahko Drama skupaj z napovedanimi spremembami v okolici ustvarila novo zanimivo identiteto središča prestolnice. Ugotovimo pa lahko, da sta mesto Ljubljana in država še enkrat po nemarnem zamudila priložnost za novo gledališče v središču mesta, saj bi lahko povsem novo gledališče zgradili tam, kjer se zdaj že gradi novi »komercialni Šumi«. Predlogi za gradnjo novega gledališča na Južnem trgu pa so že zdavnaj pristali na smetišču zgodovine.

Poleg prostorske razširitve starega gledališča, obnove historične stavbe in konstrukcijskih inovacij ter strojnotehničnih inštalacij in same odrske tehnike sta pomembna tudi arhitektura in estetski učinek prizidka. Ta bo resnično nov element, tisto, kar se bo videlo na zunaj in bo mestu dajalo nov arhitekturni poudarek. Fasadni ovoj prizidka bo iz perforirane nerjaveče pločevine. Prekrival bo polne stene in hkrati zaslanjal tudi steklene površine. Ustvarila se bosta globina in medprostor, ki bosta učinkovala kot naguban, prosojen odrski zastor. Takšna fasada naj bi vzpostavila enakopraven dialog med novim in starim, ju povezala prav s to prispodobo perforirane zavese, torej strukturiranega stavbnega plašča, ki je eden izmed priljubljenih motivov Bevk Perović arhitektov. »Lahko rečem, da sva obsedena z definicijo arhitekturnega objekta. Oblačenje hiše je od zmeraj, še posebej od časa Gottfrieda Semperja, od 19. stoletja, zanimiva tema,« pove Perović in doda, da koža, plašč, ogrinjalo ali kakorkoli že to imenujemo, stavbo definira in ji da značaj. »Plašč iz perforirane kovine pri prizidku SNG Drama ima več funkcij. Najprej je funkcionalna prvina, ker prekrije prizidek, kjer je umeščen tehnični del teatra. Tako se pod plaščem menjavajo okna in polne stene, s tem fasada zakrije vse prostore produkcijskega dela in jim hkrati da svetlobo. Sledi estetska prvina, ko svetloba pronica skozi plašč, hkrati pa plašč funkcionira kot ornament in navsezadnje deluje tudi kot klimatska zaščita. V odnosu do historičnega objekta pa se jasno vzpostavi pozicija ’ozadja/backgrounda’, ki je hkrati viden in neviden v mestu, je zavesa notranjega življenja SNG Drame. Historični objekt pa ohrani svoj urbani primat,« razloži Bevk.

Novi foaje SNG Drame bo imel širok program; iz njega se bo vstopalo v več dvoran, bo osrednje vozlišče poti obiskovalcev gledališča. Vkopan bo prečno pod sedanjo gledališko dvorano, osvetljevali ga bodo naravni svetlobniki.

Novi foaje SNG Drame bo imel širok program; iz njega se bo vstopalo v več dvoran, bo osrednje vozlišče poti obiskovalcev gledališča. Vkopan bo prečno pod sedanjo gledališko dvorano, osvetljevali ga bodo naravni svetlobniki.

Plašč je pomemben tudi pri NUK II. Za izhodišče pri strukturiranju plašča so povzeli ritem masivne fasade Plečnikove zavarovalnice Triglav, ki stoji na koncu Miklošičeve ceste. Prevzet je kot likovni motiv, hkrati pa so želeli obnoviti Plečnikovo idejo o konstrukciji kot osnovnem ogrodju vsakega arhitekturnega objekta. Vendar ima pri NUK II fasadni plašč vlogo konstrukcije tudi zares, ne zgolj simbolno in likovno. Eden izmed vzrokov so arheološke najdbe iz obdobja rimske Emone, ki jih bodo ohranili in situ in bodo vidne v novi stavbi. NUK II se bo gradil tako rekoč na rimskih ostalinah. Tako nimajo možnosti za navadno konstrukcijo hiše, ki bi bila lahko vpeta v tla oziroma v arheološke ostaline. Tudi zaradi tega fasadni plašč prevzame velik del teže in vloge konstrukcije, zato je tehnično in tehnološko zahtevnejši.

Oba projekta, NUK II in SNG Drama, sta zelo kompleksna, programsko in arhitekturno ter tehnološko. Bevk in Perović sta, zavedajoč se meja svojih sposobnosti in znanja, k sodelovanju pritegnila več strokovnjakov. Pri gledališču strokovnjake za odrsko tehniko in akustiko, predvsem pa je pomembno, da dobro sodelujeta z gledališčniki, saj potrebujeta natančne podatke o vseh njihovih zahtevah, potrebah, željah, vizijah ... Skratka, pravo informacijo, kako oni uporabljajo gledališče. Podobno je tudi pri knjižnici, kjer bosta morala sodelovati s strokovnjaki, ki dobro poznajo specifike sodobne knjižnice. »Nismo arhitekti tisti, ki bomo odločali o tem, kakšna mora biti knjižnica leta 2025 in kakšen mora biti njen ustroj, ampak so to knjižničarji in predstavniki sorodnih strok. Mi moramo narediti ustrezno odprto in fleksibilno arhitekturo, ki bo zadovoljila vse potrebe naročnika in bodočih uporabnikov,« zatrjuje Perović. Hkrati je pomembna vloga obeh stavb v samem mestu, torej koliko in kako mu bosta pripadali, se odprli prebivalcem ter zapolnili nekatere vrzeli v prestolnici.

Pogled na notranjost, na osrednjo avlo NUK II.

Pogled na notranjost, na osrednjo avlo NUK II.

Bevk Perović arhitekti so ambicijo, da bi gradili tudi zunaj Slovenije, imeli že dolgo pred krizo, ki je bušnila v gradbeno industrijo tam okoli leta 2008. Zavedali so se, da pripadajo širšemu prostoru. »Takrat je bilo nujno, da poskusimo tudi s projekti zunaj Slovenije. Bili smo v dobri delovni kondiciji in ustvarjalni formi. Morali smo nadaljevati delo, če bi čakali na boljše čase znotraj slovenskega prostora, bi šla forma k vragu, sploh ne bi več obstajali,« prizna Perović. Projekti, ki so nastali v zadnjih desetih letih, so razpršeni po Evropi. V Bruslju so tik pred izročitvijo nove stavbe pedagoške fakultete uporabnikom, v Ostendeju delajo stanovanja za starejše in izvajajo velik projekt socialnih stanovanj v Antwerpnu, v Pragi imajo v delu štiri projekte, v Bratislavi pa kar skupino sedmih stolpnic s skupaj 2000 stanovanji.

Pred tremi leti so zmagali na natečaju za stavbo kulturnega središča – Neue Galerie und Kasematten – v Dunajskem Novem mestu. Tudi tukaj so morali upoštevati historično stavbo in narediti spoj z novo. Objekt je bil že marca letos izročen v uporabo. Zmagali pa so še na natečaju za za zdaj najvišjo stanovanjsko stolpnico na Dunaju. To je ključni projekt gradnje na območju dunajske severne železniške postaje. Urbanisti so predvideli gradnjo nekaj stolpnic in projekt poimenovali Sneguljčica in sedem palčkov. Bevk Perović arhitekti projektirajo Sneguljčico, avstrijski arhitekti pa sedem palčkov. »Lokacija je zanimiva, na robu parka z lepimi pogledi na Dunaj. Te poglede bomo prebivalcem tudi omogočili, načrtujemo velike balkone, vsaka dnevna soba bo imela veliko, posebej oblikovano ločno okno. Nepravilna oblika tlorisa stavbe, ki se skozi etaže večkrat spremeni, je posledica obračanja objekta proti pogledom in želje po ustvarjanju potrebne specifike in individualnosti znotraj obsežne stanovanjske gradnje,« predstavi projekt Bevk, Perović pa hudomušno doda, da bo stolpnica nenavadne, trapezoidne oblike, skozi nadstropja bo spreminjala formo, tako bodo zmanjšali njeno robustnost. Procesi dela so različni, v Sloveniji delajo in sprojektirajo celoten projekt od začetka do konca sami, za nekatere evropske države pa so morali model in metodo delovanja prilagoditi lokalni zakonodaji in pravilom igre.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.