Borut Mekina  |  foto: Uroš Abram

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Politika  |  Intervju

Brane Golubović: Slovenija bo dosegla napredek pri razvoju šele, ko bosta vlado vodili dve stranki

»Slovenija bo dosegla napredek pri razvoju šele, ko bosta vlado vodili dve stranki. Vse, kar je več, nas v zadnjih tridesetih letih zavira.«

Brane Golubović (1969) je predsednik poslanske skupine LMŠ ter koordinator koalicijskih strank in Levice v parlamentu. V preteklosti je bil član več liberalnih strank. Kariero je začel v LDS, katere član je bil več kot 20 let in kjer je, kot pravi, predstavljal njihovo »levo krilo«, ki se je med drugim zavzemalo tudi za demilitarizacijo Slovenije. Leta 2011 je prestopil k Pozitivni Sloveniji in bil prvič izvoljen za poslanca, nato pa je, po razpadu stranke, neuspešno kandidiral za Zavezništvo Alenke Bratušek. Ker ni bil izvoljen, pravi, se je iz politike umaknil in se zaposlil v domači občini Kamnik, kjer pa ni ostal dolgo uradnik, saj je kmalu spoznal župana Marjana Šarca. Kot član najožje skupine svetovalcev mu je nato pomagal pri predsedniških in državnozborskih volitvah in se tako vrnil na politično prizorišče.

Pravkar prihajate s koalicijskih pogajanj, kjer ste sprejeli pomemben sklep.

Drži, vsaj dva smo sprejeli. Gospodarski minister Zdravko Počivalšek nas je seznanil s stanjem v Adrii Airways in z ukrepi, ki bi lahko sledili. Zdravstveni minister Aleš Šabeder pa nam je predstavil način ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v dveh korakih.

Šabeder je minister iz vaše strankarske kvote. Kako si torej v LMŠ predstavljate ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja?

Vsi koalicijski partnerji, vključno z Levico, se seveda strinjamo, da je treba dopolnilno zdravstveno zavarovanje ukiniti. A ključno vprašanje je, kako nadomestiti pol milijarde evrov veliko luknjo, ki bi nastala z ukinitvijo. Tukaj pa so se v zadnjem mesecu pojavila mnoga razhajanja. Da bi ta gordijski vozel koalicijskega dogovarjanja z Levico presekali, je ministrstvo za zdravje skupaj z ministrstvom za finance pripravilo alternativni predlog, sestavljen iz dveh korakov. V prvem bi dopolnilno zavarovanje prenesli na javno zdravstveno zavarovalnico, torej na ZZZS, tako da bi obstoječi model s položnicami ostal enak kot doslej. Pri čemer bi verjetno znesek na njih znižali, ker bodo v javnem sistemu ostala sredstva, ki jih zasebne zavarovalnice zadržijo za svoje t. i. administrativne stroške. V drugi fazi pa bo ministrstvo za zdravje sprejelo ukrepe, s katerimi bi pri pobiranju te dajatve upoštevali tudi premoženjski položaj plačnika. Ta model bi določili v drugi fazi zato, ker moramo vzporedno omogočiti še dolgotrajno oskrbo.

Kdaj bi naredili prvi in kdaj drugi korak?

S prvim korakom bi morali pohiteti, saj vsi pričakujemo, da bo do konca 2020 ministrstvo za zdravje predstavilo celovit zakon o zdravstvenem varstvu in zavarovanju, skupaj z zakonom o dolgotrajni oskrbi. Se pa zavedam, da bomo morali predlog ukinitve dopolnilnega zavarovanja poslati še v usklajevanje v Ekonomsko-socialni svet (ESS), zaradi česar lahko nastanejo zamude. Je pa moja želja in želja LMŠ, da se vse to čim prej odvije.

Se vam zdi, da je ukinitev tega zavarovanja tudi odkrita želja ostalih koalicijskih partneric?

Ja.

Malce ste se nasmehnili.

Ja, ker vsi dobro vemo, kaj se je s temi spremembami dogajalo v prejšnjem mandatu. Ampak ravno zaradi tega bomo zdaj poskusili ta oreh streti z majhnimi koraki. Če smo se v koalicijski pogodbi zavezali k ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, verjamem, da ostale stranke zadržkov ne bodo imele.

Koliko je k tej odločitvi ministrstva za zdravje prispeval konflikt z Levico?

Dobra stran Levice in partnerskega sodelovanja z njo je vsekakor, vsaj po mojem mnenju, da nas pri nekaterih stvareh priganja. Drugič pa: v vsakem primeru bi ta projekt izpeljali, ker je projekt del koalicijske pogodbe. In ja, mogoče so nas v Levici le malce spodbudili, da gremo po tej poti hitreje, kot smo sprva načrtovali.

Kako resne pa so ideje, da bi v nasprotnem primeru, če torej s tem Levice ne zadovoljite, sklenili partnerstvo z NSi?

Sam sicer dvomim, da sploh obstaja kakšen razlog, zaradi katerega bi Levica zapustila partnerstvo s koalicijo, če se bo vendarle odločila za to pot, pa je moje osebno mnenje, da tak pogodbeni model, kot smo ga imeli doslej, za ostale stranke ni primeren. Verjetno bi potem šli po neki še težji poti, se pravi, da bi potem imeli koalicijo petih strank, ki se bo za posamezne projekte pogajala z vsemi opozicijskimi strankami, od primera do primera.

Dobra stran Levice in partnerskega sodelovanja z njo je vsekakor, da nas pri nekaterih stvareh priganja.

Velik preizkus koalicije bo seveda proračun za naslednje leto. Premier Marjan Šarec je ta mesec zaradi manjše predvidene gospodarske rasti presenetljivo govoril o tem, da je treba varčevati na socialnem področju. Menite tako tudi v poslanski skupini? 

Predsednik vlade ni rekel, da je treba varčevati pri sociali. V mislih je imel le, da je model socialnih transferjev nepregleden, zapleten in nepravičen in da ga moramo zaradi tega prenoviti. Ministrstvo za socialo je tako z interventnim zakonom pripravilo tri ukrepe. Z enim bi uredili osebno asistenco, z drugim varstveni dodatek, s tretjim pa bi spremenili način ugotavljanja premoženja pri otroških dodatkih. Cilj teh ukrepov ni bilo varčevanje, ampak pravičnejši model dodeljevanja socialnih transferjev. V koaliciji smo se naposled dogovorili z ministrico, da bo te predloge sprememb vložila po redni poti v zakonodajni postopek.

Ampak dejstvo je, da ste želeli zmanjšati socialne izdatke. Premier je prav tako izrazil začudenje, da v času gospodarske rasti dajemo vse več za socialo, nevladne organizacije pa so nato opozorile, da kljub gospodarski rasti socialni problemi ostajajo ali še naraščajo.

Zame je pomembno le, da so formule, po katerih se socialni transferji izračunavajo, usklajene in pravične. Pred dvema letoma je bila minimalna pokojnina določena pri 500 evrih in varstveni dodatek ni bil višji od nje. Solistični posegi poslancev pred koncem prejšnjega mandata pa so povzročili, da je varstveni dodatek danes lahko 592 evrov, minimalna pokojnina za 40 let delovne dobe pa 530 evrov. V tem vidim problem.

Torej vas ne mika novi Zujf? 

Nikakor. V prvem letu naše vlade smo sprostili tako rekoč vse varčevalne ukrepe na področju plač v javnem sektorju, dvignili smo minimalno plačo – ne malo, naslednje leto bo ta znašala 700 evrov. Sprostili smo nekatere varčevalne ukrepe na področju starševskega varstva, porodniško, štipendije, otroške dodatke, socialno pomoč smo obdržali na ravni 402 evra. Se pravi, da smo bili v prvi polovici leta zelo socialni in tudi premieru Šarcu boste težko očitali, da je nesocialen, ali da, kot pravijo v Levici, sodelujemo v nekakšnem socialnem zločinu. Sedaj pa smo v drugi fazi zgolj želeli urediti nekatera neskladja v sistemu. In to bomo tudi storili, le da bomo šli po redni poti, znotraj zelo široke debate.

Imate prav, naredili ste veliko, a ostaja vprašanje, ali tudi dovolj. Na eni strani je socialna pomoč še vedno nižja od nujnih življenjskih stroškov, humanitarne organizacije ne opažajo posebnega upada ljudi, ki so odvisni od njihove pomoči, na drugi ima proračun visoke presežke, podjetja pa rekordne in nizko obdavčene dobičke.

Leta 2018 je bila denarna socialna pomoč slabih 300 evrov, danes je 402. Minimalna pokojnina je leta 2018 znašala 500 evrov, naslednje leto bo 550 evrov. Morda se komu zdi, da so to majhni koraki, a se morate zavedati, da nas zaustavljata to famozno fiskalno pravilo in opozicija, ki je v vsakem trenutku skupaj s fiskalnim svetom pripravljena naše proračune poslati v preverjanje na ustavno sodišče. Ne glede na to pa trdim, da je predlog proračuna za prihodnji dve leti socialen in razvojno naravnan.

Če se ne motim, ste se nekoč ukvarjali s socialnim podjetništvom. Drži?

Res je, včasih sem se ukvarjal s tem.

Danes ne več?

Še zmeraj sem prepričan, da so zadružništvo, socialno podjetništvo in pa odgovorno podjetništvo naša prihodnost. Prepričan sem, recimo, da morajo biti komunalne storitve, kot so ravnanje z odpadki, upravljanje čistilnih naprav ali vodooskrba del neprofitnih javnih služb. S temi področji se zasebniki, ki delujejo po tržnih načelih, ne bi smeli ukvarjati, niti za to ne bi smeli dobivati koncesij. Žal imamo v Sloveniji še zmeraj zasebne čistilne naprave, celo zasebno vodooskrbo in tudi težave z ravnanjem z odpadki, ker želijo podjetja na teh področjih služiti, kar se mi zdi nedopustno.

Je tudi Adria Airways opravljala javno gospodarsko službo in bi morala ostati strateško podjetje v državni lasti?

Ja, a na žalost je Adria prišla do točke, ko naj bi imela kar 90 milijonov evrov dolga. Verjetno bi profesorji korporativnega upravljanja na televiziji morali izpostaviti še, da ti nemški menedžerji, ki smo jim zaupali naše podjetje v dobri veri, verjetno v svojem življenju niso prebrali niti ene knjige o korporativnem upravljanju. Minister za gospodarstvo, s katerim smo se danes srečali, je zato tudi dejal, da je ena od možnosti ustanovitev nove Adrie.

Glavna težava z Adrio se je pojavila, ko smo prodali letališče. Vi ste tedaj bili poslanec, mar ne?

Sem.

Ste glasovali za?

Da, sem, za tisti seznam 15 podjetij.

Zakaj?

Z današnje perspektive bi lahko rekel, da je bila Slovenija tedaj ekonomsko napadena. Pritisk Mednarodnega denarnega sklada ali evropske komisije je bil izreden. Spomnim se, kako so nam vladni predstavniki tedaj razlagali, da moramo prodati teh 15 podjetij. Če teh podjetij ne uvrstimo na seznam za prodajo in če ne spremenimo zakona o bančništvu, so nam rekli, bo prišla evropska trojka in bo šlo vse le še navzdol. Danes nam je seveda jasno, da smo tedaj ravnali napak in da bi marsikatero podjetje z omenjenega seznama morali izpustiti.

Leta 2013 je minister Čufer zagotovil, da bo prodaja strokovna, transparentna in da bomo iskali strateške vlagatelje. Nič od tega pri prodaji Adrie niso upoštevali. Je pa res tudi, da je bila Adria prodana šele leta 2016, kar pomeni, da bi država prodajo še lahko ustavila ali izbrala primernejšega kupca. Z izbiro obstoječega lastnika Adrie, ki je podjetje pripeljal v stečaj, so v SDH ravnali zelo neodgovorno.

Pravite, da ste se iz tega marsikaj naučili. Ampak kje je LMŠ v tem letu to znanje uporabila? Saj je pod vami šla še Abanka, pa NLB …

Težko komentiram. Prodajnih zavez evropski komisiji ni dala ta vlada.

Pravite, da ste v začetku leta precej državnih sredstev namenili sociali, v drugi polovici pa sprejemate davčno reformo, kjer boste odpustili predvsem premožnejšim. Zakaj?

Davčna reforma še ni dogovorjena, res je bila poslana vladi, a smo jo začasno umaknili. Pri tej reformi smo upoštevali, da bodo v prvem dohodninskem razredu ostali tisti, ki prejemajo minimalno plačo in ki se bo z naslednjim letom dvignila na 700 evrov, poleg tega se bodo ločeno upoštevali vsi dodatki in še regres smo razbremenili. V drugem in tretjem davčnem razredu se davčna osnova znižuje za eno odstotno točko, pri zadnjem, petem dohodninskem razredu pa ministrstvo za finance predlaga razbremenitev tako, da bi se ta razred začel pri 80 tisoč evrih dohodka in ne pri 70 tisoč kot doslej. Ampak vse to je še delovno gradivo in sam menim, da je vprašanje petega dohodninskega razreda še vedno odprto, pa tudi, kako se bo dvigoval davek na dobiček.

Ko ste začeli mandat, ste se znašli pod velikim pritiskom delodajalcev, ki so celo grozili z izselitvijo. Socialni dialog znotraj Ekonomsko-socialnega sveta je zdaj zamrl. Kaj boste storili?

Delodajalci so verjetno užaljeni, ker smo brez njihovega soglasja povišali minimalno plačo in ker obstaja koalicijsko soglasje o zvišanju minimalne urne postavke za študentsko delo. Poleg tega so zdaj začele opozicijske stranke v parlamentarno proceduro vlagati zakone, ki bi morali biti sprva obravnavani v Ekonomsko-socialnem svetu. Zame je sedaj pomembno, da partnerji spet sedejo za mizo, je pa ideja, da bi socialni dialog reformirali, tudi smiselna. V tem trenutku je namreč vlada partnerica v ESS in menim, da bi tukaj parlament moral dobiti vlogo. Ekonomsko-socialni svet je namreč pomembna ustanova. Predstavljajte si, kako bi se odzvali na Mladini, če bi recimo NSi postala koalicijska partnerica in bi potem v NSi zakone, ki so po volji delodajalcem, začeli v parlamentarni postopek vlagati brez soglasja sindikatov.

Pravzaprav sem se spomnil nekega drugega primera. In sicer spremembe tobačnega zakona o zamiku uvedbe enotne embalaže. Za ta zakon so lobirale tobačne multinacionalke, pod njega ste se podpisali tudi vi in ga poslali v parlament mimo ESS. Vaš komentar?

Ja, in potem je ta zakon padel. Še zmeraj pa verjamem, da nova embalaža kajenja ne bo zmanjšala. Za to potrebujemo druge ukrepe.

Leta 2013 je minister Čufer zagotovil, da bo prodaja strokovna, transparentna in da bomo iskali strateške vlagatelje. Nič od tega pri prodaji Adrie niso upoštevali.

Ampak vi ste se podpisali pod zakon, ki mu je tudi vaše ministrstvo za zdravje nasprotovalo.

Drži, ministrstvo smo potem tudi poslušali in zakon ni bil sprejet. Tako da bodo v začetku naslednjega leta tobačni izdelki pakirani v enotni embalaži.

Zdaj ko se v koaliciji pripravljate na sprejem proračuna, mnogi izražajo svoje nezadovoljstvo. Ta teden so bile to kulturne organizacije, ki so opozorile, da ste v koalicijskem sporazumu zaman obljubili podvojitev sredstev za nevladne organizacije in samozaposlene v kulturi. Se pa, zanimivo, ne pritožujejo v vojski in v policiji, kamor bo šlo precej več denarja kot v preteklosti. 

Primera kulturnikov ne poznam še, a verjamem, da bo vlada našla rešitev. Glede policije pa je notranji minister Boštjan Poklukar večkrat dejal, da nam policistov primanjkuje in da so slabo opremljeni.

Po podatkih EU smo bili leta 2016 s 400 policisti na 100 tisoč prebivalcev na osmem mestu med najbolj policijskimi državami. Finska, Danska, ali Švedska imajo enkrat manj policistov kot mi. Pri vojski pa smo lahko začudeni nad tem, da se ji proračun povečuje, četudi še ni sprejeta bela knjiga o tem, kakšno vojsko si sploh želimo.

Pričakujem, da bo bela knjiga o obrambi sprejeta v kratkem, se mi pa zdi logično, da sredstva zgotovimo že sedaj. Kaj bo obrambno ministrstvo potem kupovalo, je odvisno od bele knjige, ki mora biti sprejeta pred nakupi vojaške opreme.

In kakšno vojsko si vi želite, vojsko z oklepniki ali vojsko s helikopterji?

Nisem obramboslovec, se mi pa seveda zdi, da helikopterske enote opravljajo tudi družbeno odgovorno delo.

Ste koordinator koalicije v parlamentu. V javnosti vsake toliko časa slišimo, da je koalicija tik pred razpadom. Kako se razumete?

Za zaprtimi vrati si radi odkrito povemo neke stvari, in prav je tako, groženj z odhodom iz koalicije pa doslej še nisem slišal. O nas lahko v medijih marsikaj preberete, se pa morate zavedati naslednjega: manjšinska vlada zahteva precej več koordinacije in komunikacije. V enem od zadnjih primerov smo denimo ministrici Kseniji Klampfer naročili, da predstavi vse ukrepe na socialnem področju, za katere misli, da bi bili smiselni. Ona je to storila, dokument je nato šel k vsem koalicijskim partnerjem, tudi k Levici, nato se je pojavil v medijih. S tem sicer nimam težav, je pa treba razumeti, da gre za delovno gradivo, o katerem teče razprava, in ne za uradni predlog. In tega je veliko. Včasih je morda kakšna velika politična stranka oblikovala zakon in ga brez sprememb spravila v parlament, sedaj pa je delo drugačno, kar mora razumeti tudi javnost.

Zamenjali ste več strank. Se vam ne zdi, da bi bilo treba tri liberalne stranke, ki precej neresno nosijo imena po voditeljih, združiti v eno in tako normalizirati politiko?

Morda. Moje mnenje je, da bo Slovenija dosegla napredek pri svojem razvoju šele, ko bosta vlado vodili največ dve stranki. Vse, kar je več, nas v zadnjih tridesetih letih zavira.

Stranke smo namreč ujete v neskončnem boju za volivce in zato hočeš nočeš pogosto predlagamo kratkoročne ukrepe.

Bi bilo še bolje, če bi vlado vodila le ena stranka po kitajskem vzoru?

Ne. Govorim o tem, da bi lahko koalicije, ki bi jih sestavljalo manj strank, sprejemale dolgoročnejše ukrepe. Zdaj smo namreč stranke ujete v neskončnem boju za volivce in zato hočeš nočeš pogosto predlagamo kratkoročne ukrepe. Dolgoročnih, ki nas sedaj čakajo, kot so dolgotrajna oskrba in prenova državne infrastrukture – če želimo biti v Sloveniji pripravljeni na četrto industrijsko revolucijo –, pa stranke skorajda nismo sposobne izpeljati. Spomnim se časov dr. Drnovška, ko se o politiki v javnosti ni govorilo toliko, kot se govori sedaj. Danes se mi zdi, kot da je politika postala že pravi boj za pozornost. Ko je Levica začela pogajanja o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, je pogajanja začela s fototerminom, sestanek pa se je končal z izjavami za medije. Takšen šov ni več namenjen vsebini, ampak obliki. Pri tem nismo več daleč od nekoga, ki kraljuje na Instagramu. S tega vidika pravim, da bi dve močni stranki lahko delo veliko lažje opravili.

No, vsepovsod smo priča spremembam, ki jim ni mogoče ubežati. Če ste se nekoč politiki morali prilagoditi na televizijo, se morate sedaj na Twitter.

Da. Ampak kljub vsemu – prejšnji teden sem v vašem tedniku bral intervju s Snowdnom, ki je dejal, da ljudje več ne razmišljamo, ampak le še čustveno zaznavamo probleme. Spomnil sem, da smo se nekoč še trudili z iskanjem pravih vprašanj, na katera smo potem iskali odgovore. Ne vem, koliko nas je še takšnih v politiki, ki si želimo zastavljati prava vprašanja. Predsednik vlade pravi, da se mu drugi blok jedrske elektrarne zdi dober – s čimer se sam strinjam –, in polovica Slovenije skoči po njem. Ali v Sloveniji potrebujemo drugi blok jedrske elektrarne, je po mojem pravilno vprašanje, na katero potrebujemo odgovor.

Računsko sodišče je med vrsticami v zadnji reviziji vlado pozvalo k organizaciji referenduma. Boste naredili referendum o NEK2?

S tem nimam težav. Vprašanje je, kdaj. V svetu se dokumentacija za nuklearko pripravlja pet let, nuklearke pa se gradijo še pet let. Če si priznamo, da bomo v Sloveniji za to potrebovali 15 let, in če računamo, da bo sedanja nuklearka prenehala obratovati leta 2043, to pomeni, da je treba odločitev sprejeti do leta 2028. Imamo torej še slabih osem let časa za javno razpravo, za informiranje javnosti o prednostih in slabostih jedrske energije, predvsem pa se moramo bolj ukvarjati z obnovljivimi viri energije. V naslednjih letih moramo narediti na tem področju kar največ za to, da vidimo, ali res potrebujemo drugi blok. Šele potem, po letu 2028, bo prišel trenutek, ko bo treba organizirati referendum.

Torej predsednikov svetovalec Damir Črnčec, ki ga je posredno mogoče povezati z Westinghousom, ni v konfliktu interesov?

Čas, ko se bomo dejansko morali odločati o gradnji in iskati ponudbe, je še daleč.

Če sva že pri premierovih svetovalcih: Miro Cerar se je z vrha stranke pravkar poslovil z ugotovitvijo, da se je očitno obdal z napačnimi svetovalci. Tega tveganja pri vašem vodji ne vidite?

Ko prebereš knjigo, s katero se strinjaš, preberi še knjigo, s katero se ne strinjaš. In tudi naš premier se je obdal s svetovalci, ki imajo diametralno nasprotna stališča. Pri izbiri njegovih svetovalcev kvečjemu vidim prednosti.

Sodili nas boste lahko naslednje leto. Takrat boste lahko ocenili, ali smo res spali.

Kdo od teh svetovalcev pa je bil največkrat pri vas v poslanski skupini?

Gospa Benedik. Gospod Črnčec nas je obiskal zgolj dvakrat ali trikrat, z Benedikovo pa smo delali na področju sociale, javnega sektorja in še česa. Se pa seveda slišimo tako z gospodom Urlepom kot gospodom Črnčecem ali gospodom Mallijem, ki je pristojen za evropske zadeve.

Eden vaših večjih projektov iz preteklosti je bil vpis pravice do pitne vode v ustavo. To se je zgodilo daljnega leta 2016. Kaj se je do danes konkretno zaradi tega spremenilo?

Na ministrstvu za okolje in prostor obljubljajo, da se bo zakonodaja uskladila z omenjeno ustavno odločbo do začetka naslednjega leta. Največ težav bo, ker zaradi novega 70.a člena ustave vodooskrbe ne bodo več mogli izvajati zasebniki, ampak le še javna podjetja. Mislim, da sta še dve podjetji – eno od njih je v Kamniku –, ki prek koncesije izvajajo vodooskrbo.

Ampak takrat, pred štirimi leti, ste želeli še več. Dejali ste, da bi bilo treba prepovedati podeljevanje koncesij za stekleničenje pitne vode in tudi za odvajanje in čiščenje, kjer sedaj kraljujejo korporacije. Sedaj ste precej vpliven politik, kaj boste storili?

Le z majhnimi koraki se daleč pride. Mi smo se pred leti odločili, da je vodooskrba minimum, ki ga bomo zapisali v ustavo. Podobno bomo sedaj storili pri ukinitvi dopolnilnega zavarovanja. Tudi tukaj bomo naredili majhen prvi korak, zato da s prevelikim projektom vsega ne zaustavimo. Se pa z vami strinjam. Medobčinska čistilna naprava, ki obratuje v Domžalah, je javno podjetje. Podjetje zelo dobro gospodari in ustvarjene presežke vrača v razvoj ali občinske proračune. Na drugi strani pa imamo Maribor, kjer čistilno napravo upravlja korporacija in kjer je stanje slabo. Podobno je pri ravnanju z odpadki. Vse to so dejavnosti, ki so preveč pomembne, da bi jih prepustili trgu.

Torej zagovarjate recimo zakonsko nadgraditev omenjenega 70. a člena ustave v smeri, kot ste jo sedaj nakazali?

Da. Saj je Jure Leben, ko je še vodil ministrstvo za okolje, razmišljal, da mora dejavnost ravnanja z odpadki, tudi sežigalnica, postati neprofitna. Upam, da bo to urejeno v zakonu o varstvu okolja, ki bo do konca tega leta vložen v parlament.

Marsikaj ste v tem intervjuju že povedali, je pa vendarle dejstvo, da vaša koalicija v prvem letu večjih reform ni speljala.

Sodili nas boste lahko naslednje leto. Takrat boste lahko ocenili, ali smo res spali. Ne morem se strinjati, da se nismo lotili tudi najtežjih vprašanj. Zakon o dolgotrajni oskrbi je v pripravi in pravkar se dogovarjamo o načinu financiranja. Smo pred ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja, kar različnim vladam ni uspelo. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je prav tako že bil usklajen na ESS; z njim pri pokojninah dvigujemo odmerne odstotke. Vsi bodo postopoma zato dobili večje pokojnine. Kot veste, se pripravljamo tudi na spremembe na davčnem področju in na področju zdravstva.

Kaj pa stanovanjsko področje? Ta teden je premier Šarec dejal, da tudi nepremičninskega davka v koaliciji očitno ne boste zmogli sprejeti.

Mislim, da bo v roku dveh, treh tednov šel v javno razpravo stanovanjski zakon – ta res zamuja, se strinjam –, bomo pa z njegovo pomočjo omogočili zadružništvo, stanovanjski skladi bodo dobili nove možnosti pridobivanja sredstev, okrepili bomo mnoge alternativne javne stanovanjske sheme, uvedli bomo stroškovne najemnine in tako do leta 2025 zagotovili 7000 neprofitnih najemnih stanovanj. Iz DUTB se bodo na republiški stanovanjski sklad do konca tega leta prenesle prve tri parcele in nato naslednje štiri. Davek na nepremičnine bi nadomestil več lokalnih davkov in uredil to področje. Glede na trenutna politična razmerja pa ocenjujem, da ni veliko možnosti, da bi bila zakonodaja v tem mandatu sprejeta. Vsekakor pa si bom prizadeval, da se o uvedbi nepremičninskega davka izvaja široka strokovna debata, v katero morajo biti vključene predvsem občine.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.