Peter Petrovčič  |  foto: Borut Krajnc

4. 10. 2019  |  Mladina 40  |  Politika  |  Intervju

Pozapremo delavce, ne kapitala

Intervju: Tomaž Peršolja, vodja sektorja za organizirano kriminaliteto v upravi kriminalistične policije

Kakšen je pogled na migracije in z njimi povezano tihotapstvo skozi oči največje ovire na poti v zahodno Evropo – varnostnih organov v državah na balkanski begunski poti. Recimo skozi oči slovenske policije. O tem smo spregovorili s Tomažem Peršoljo, vodjo sektorja za organizirano kriminaliteto.

Načinov prečkanja Slovenije brez vednosti varnostnih organov je kar nekaj. Najosnovnejši je prevoz do slovensko-hrvaške meje, pešačenje čez mejo in od tam prevoz naprej proti Italiji, mar ne?

Največ poti res poteka tako. Migranti s prevozom ali kar peš pridejo iz Bosne in Hercegovine prek Hrvaške do slovenske meje, čez mejo pešačijo in na slovenski strani sporočijo svojo lokacijo, da jih tam pobere prevoznik in jih odpelje naprej v ciljno državo. So pa tudi taki, ki vso pot pešačijo. Pri tem jim pomagajo tihotapci, ki jim na teh poteh pripravijo nekakšne markacije …

Le da so te nekoliko drugačne od tistih na planinskih poteh?

Seveda. Recimo zgolj nekaj zavezanega za vejo ali kaj podobnega. Tu govorimo predvsem o ilirskobistriškem in obalnem območju, kjer so razdalje med Hrvaško in Italijo najkrajše in jih je mogoče prepešačiti v dnevu ali dveh. Poleg tega pa je tudi kar nekaj prehodov meje z vozili, pri čemer navadno sodeluje več oseb oziroma več vozil. Potem so še prevozi v tovornjakih, kjer se to skoraj vedno zgodi brez vednosti voznika tovornega vozila. V zadnjem obdobju sploh nismo imeli nobenega voznika tovornjaka, ki bi vedoma peljal ljudi čez mejo.

Ah, to najbrž trdijo vsi vozniki tovornjakov …

Ne, res ne vedo, kaj imajo v tovornem prostoru. Vidijo se recimo tudi poškodbe na tovornjaku, ki kažejo, da je šlo za nasilni vstop. Sicer pa je dokaj preprosto ugotoviti, kdaj so v tovornem prostoru potniki. Policisti imajo na razpolago nekatere tehnične pripomočke, recimo za ugotavljanje prisotnosti ogljikovega dioksida. Tako je mogoče dokaj hitro ugotoviti prisotnost ljudi v tovornem prostoru. Če se ugotovi koncentracija, ki kaže na prisotnost ljudi, se začne iskanje.

V kakšnem stanju pa so ljudje, ki jih najdete?

Večinoma niso v slabem stanju. Težave se pojavijo predvsem, ko gre za prevoze v tovornjakih, zlasti kadar potujejo v vročini ali mrazu. Tedaj sledi nujna medicinska pomoč, šele potem policijski postopki. Enako je pri ljudeh, ki jih najdemo po večdnevnem pešačenju.

Obstajajo pa tudi elegantnejši načini prečkanja Slovenije.

Del migracij se izvaja z uporabo ponarejenih ali prirejenih listin ali pa tako imenovanih dokumentov look-alike, kjer oseba, ki je podobna drugi, potuje z dokumentom osebe z že urejenim statusom v zahodni Evropi. Pri tem gre večinoma za pot z letalom, zato te primere najpogosteje odkrijemo na brniškem letališču. Največkrat tako ravnajo državljani azijskih držav, ker se nam Evropejcem azijski obrazi pač zdijo med seboj zelo podobni.

Na tihotapce se obrača toliko ljudi tudi zato, ker zagotavljajo neko jamstvo. Storitev se plača šele po prihodu v ciljno državo.

Je porast tihotapstva, povezanega z migracijami, zadnja leta velik?

Če pogledamo malo v zgodovino, v čase balkanske krize, so se začeli ljudje takrat prav tako razseljevati in migracije proti zahodu so se povečale. Tedaj se je povpraševanje po pomoči pri spravljanju ljudi čez mejo na nedovoljen način, če smemo temu tako reči, povečalo. Potem so rasle tudi tihotapske organizacije. Zelo podobno je bilo leta 2015 in 2016, v času množične migrantske krize. Tako je tudi zdaj. Ljudje vidijo možnost za dodaten zaslužek in ponudijo te storitve migrantom.

Kakšna je struktura tihotapcev, v veliki večini so to še vedno tuji državljani?

Struktura izvajalcev teh storitev se je precej spremenila. V preteklosti, ko Slovenija še ni bila vključena v schengensko območje, so bili to večinoma slovenski državljani oziroma bivajoči v Sloveniji. Zdaj se je to spremenilo. Po vstopu v schengensko območje so se začele z organizacijo prehoda slovenske meje ukvarjati predvsem tuje kriminalne združbe.

Tihotapstvo je organiziran posel, v njem, recimo na balkanski migrantski poti, ni prav veliko naključij, kajne?

Drži. Organizirane kriminalne združbe, ki vodijo celoten posel, so v Turčiji ali tudi v Grčiji, kjer se začnejo tihotapske poti po balkanski migracijski poti. Tam se sklepajo pravi dogovori. Tam je organizirano celotno potovanje do ciljne države v zahodni Evropi. Njihovi predstavniki na različnih točkah balkanske poti iščejo izvajalce, ki bodo uspešno izpeljali nedovoljene prehode meja. Tudi cena za celotno potovanje se določi v Turčiji ali Grčiji in se dokončno plača po prihodu v ciljno državo. Vse vmesne etape se navadno ne plačujejo vnaprej. Izvajalci dobijo plačilo po opravljenem delu. Le majhen delež se plača vnaprej na začetku poti, večina pa na koncu poti, v Italiji, Franciji, državah Beneluksa … Tako je zagotovljeno neke vrste jamstvo, da bo storitev dejansko opravljena. Tudi zaradi tega se na organizatorje tihotapskih poti obrača toliko ljudi, saj ponujajo neko jamstvo.

Kako potem ta denar, plačilo storitve, pride do organizatorjev v Turčiji?

Gre za sistem prenosa gotovine, ki je podoben sistemu Western Union, le da deluje bolj na območjih islamskih držav. Tam je kultura nekoliko drugačna. Dogovor se spoštuje. Ko se sprosti denar, recimo v Nemčiji, se v Turčiji izplača tistemu, ki je do njega upravičen. Denar se fizično tihotapi v Turčijo, če je manj kot 10 tisoč evrov, pa ga tako ali tako ni treba prijaviti na carini. Tako denar pride do organizatorjev, kriminalnih združb.

Kaj pa je z izvajalci tihotapskih storitev vzdolž balkanske poti, kdaj ti dobijo plačilo? 

Plačani so, ko je pot končana. Ko dokažejo, da so recimo migrante pripeljali v Italijo, kar je zdaj, s pametnimi telefoni, dokaj lahko dokazati, dobijo plačilo.

Ja, ti pametni telefoni. Saj je logično, zakaj jih policije vzdolž balkanske poti jemljejo migrantom, jih uničujejo …

Konkretnih podatkov o ravnanju drugih policij nimamo. A iz postopkov s tujci ugotavljamo, da so jim mobilni telefoni v veliko pomoč pri prečkanju meje. V pomoč pa so seveda tudi izvajalcem tihotapskih storitev. Tehnološki pripomočki, kot so GPS-naprave, pametni telefoni, zemljevidi na telefonih, vsi olajšajo pripravo in izvedbo prehoda meje za kriminalne združbe. Tako laže iščejo najlažje prehodna mesta, ugotavljajo prisotnost policije in podobno.

Kakšna pa je okvirna cena tihotapske poti od Turčije do katere izmed držav zahodne Evrope? 

Na tej poti velja cena nekako okoli 150 evrov na osebo na prehod meje. Je pa odvisna od načina organizacije, načina prevoza in se zvišuje. Od dva do tri tisoč evrov je znesek za pot od Turčije do Italije. Državljane Kitajske takšna pot od doma do zahodne Evrope stane od deset do 12 tisoč evrov na osebo. Takšne cene dosega tudi organizacija poti, ki vključuje prirejene ali ponarejene potne liste in letalski prevoz v ciljno državo.

Pred časom je bila aktualna zgodba, da naj bi bili celo nekateri pripadniki varnostne službe iz azilnega doma za plačilo sodelovali pri tihotapljenju ljudi iz zaprtega dela doma na prostost in potem naprej v Evropo.

Zadevo še preverjamo, zato tega ne morem komentirati.

Azilni dom je zaradi prisotnosti tujcev tihotapsko vedno zanimiva točka.

Kriminalne združbe in posamezniki zmeraj delujejo na mestih, kjer je povpraševanje po tihotapskih poslih, po prevažanju ljudi v kako drugo državo. Skoraj vsako leto imamo preiskavo kake kriminalne združbe, ki je med ljudmi, živečimi v azilnem domu, iskala take, ki bi želeli nadaljevati pot v kako drugo državo.

Glede na to, da je tihotapski posel v razcvetu, je več možnosti, da bi pri njem sodelovali tudi policisti.

Takih podatkov nimamo. Mogoče tudi zato, ker na meji policisti vedno delujejo v skupinah – patruljah – in način dela policije kaj takega onemogoča. Če bomo take podatke zaznali, bomo seveda takoj obvestili posebni oddelek na SDT.

Pred časom se je veliko govorilo o ugrabitvi, za katero so bili trije migranti dokaj hitro obsojeni na zaporne kazni in izgon iz države. Tedaj se je veliko govorilo, da četrtemu sostorilcu …

Take so res bile navedbe oškodovanca, a preiskava je pokazala, da so delovali sami in se tudi sami odločili, da storijo tako neumnost, če temu tako rečemo.

Vprašljivo je, koliko bi bila omejitev gibanja sprejemljiva in dopustna za ljudi, ki so zaprosili za mednarodno zaščito.

Policija že dlje predlaga, naj se prosilcem za azil omeji gibanje, naj se priprejo oziroma zaprejo v azilni dom oziroma njegove izpostave do končne odločitve o prošnji za azil. Kakšno je vaše mnenje o tem? 

To vprašanje je v domeni postopka mednarodne zaščite in v pristojnosti drugega dela ministrstva za notranje zadeve. Naloga policije je izpolniti dokumentacijo, če migrant izrazi namero za oddajo prošnje za azil, in jo izročiti upravnemu delu ministrstva. Tu se policijsko delo konča. Seveda si policija vedno želi nekoliko olajšati delo, z omejitvijo gibanja bi omejevali morebitno sekundarno kriminaliteto, seveda pa tudi migracije same. A gotovo je vprašljivo, koliko bi bila omejitev gibanja sprejemljiva in dopustna do ljudi, ki so zaprosili za mednarodno zaščito. To je stvar politične presoje, stvar zakonodajalca.

Slovenska policija v skladu z meddržavnim sporazumom Hrvaški vrne večino ljudi, ki jih prestreže na meji. Ampak vsi ti ljudje se potem spet in spet vračajo.

Večinoma poskušajo ponovno, to je res. Iz mednarodnega sodelovanja pa izhaja ugotovitev, da se ljudje, ki jim z večkratnimi poskusi in v daljšem časovnem obdobju ni uspelo priti v ciljno državo, začnejo vračati v tako imenovano izvorno državo balkanske poti, najpogosteje v Grčijo, saj imajo tam večjo možnost dobiti delo.

Slovenska policija torej tem jemlje upanje, jih lomi, dokler se ne zlomijo? 

To je mogoče videti tudi kot učinkovitost policije pri omejevanju migracij, pri čemer policija deluje zakonito, strokovno in v skladu z zagotavljanjem človekovih pravic. Je pa tudi res, da je med tistimi, ki se odločijo za pot v Evropo, večina mladih moških. Pogosto pridejo sem z lažnim upanjem. Ko prispejo v zahodno Evropo, številni ugotovijo, da so v podobnem ali enakem položaju kot doma. Večina teh ljudi je slabo izobražena, dela zanje v zahodni Evropi, ki gospodarstvo vse bolj utemeljuje na visokotehnološkem razvoju, ni več toliko kot nekoč. Morebitna socialna podpora, kolikor je je, se sicer morda z vidika življenja v izvorni državi ne zdi tako majhna, a v Evropi po navadi ne zadostuje niti za najemnino.

Tako kot vse druge je tudi balkanska begunska pot le začasen pojav. Se bo za slovensko policijo kaj spremenilo že z vstopom Hrvaške v Schengen? Se utegne migracijski pritisk na slovenski meji nekoliko zmanjšati?

Dvomim, gre za globalni problem, s katerim se ne spoprijemamo samo mi. Ne vidim niti razlogov, da bi se migracijski pritisk zmanjšal, saj se Hrvaška intenzivno pripravlja na vstop v Schengen in tudi na meji izvaja vse ukrepe po schengenskih standardih oziroma vsaj naj bi se jih trudila izvajati. Nobena meja pa ni neprepustna. Tudi Italija nam očita, da neki odstotek migrantov pride tja čez Slovenijo, česar sicer ne moremo zanikati.

Verjetno imate kake ocene, koliko ljudi prestrežete, koliko pa vam jih uide?

Tistega, kar nam uide, ne vidimo. Morda bi kaj lahko sklepali na podlagi številk. Vsakodnevno slovenska policija na meji s Hrvaško ustavi od 50 do 100 migrantov, italijanska policija pa nam jih je letos vrnila nekaj več kot 200.

Kaj pa tihotapci, ki jih odkrijete, kakšna usoda jih čaka?

V zadnjih nekaj letih se je izoblikovala posebna praksa. Večinoma se pogodijo že na prvi sodni obravnavi, priznajo krivdo in dobijo zaporno in denarno kazen. Kazni so odvisne od okoliščin, recimo hudosti kaznivega dejanja. Če med potjo ni bilo pretiranega ogrožanja ljudi, so kazni od osem mesecev do enega leta zapora ter od pet do osem tisoč evrov. Če je šlo za več ljudi in če je bilo ogroženo njihovo zdravje, so kazni višje. Tujci pa dobijo kot dodatno kazen še izgon iz Slovenije. Skoraj 90 odstotkov vseh prijetih tihotapcev je tujcev.

Kakšna je struktura teh ljudi, koliko jih je s socialnega dna in koliko takih, ki jim nekaj mesecev zapora in nekaj tisoč evrov pomeni zgolj »davek« na sicer dober zaslužek?

Precejšen delež je ljudi s socialnega dna, ki si s tem zagotovijo sredstva za preživetje, številni so odvisniki od drog in potrebujejo dodatna sredstva. So tudi člani tujih kriminalnih združb, ki živijo v tujini in zanje ne moremo vedeti, kakšen je njihov socialni položaj. A verjetno ne dosega življenjskega sloga vodij kriminalnih združb. Če pa govorimo o samih organizatorjih tihotapstva, živečih recimo v Turčiji, ti od tega brez dvoma lahko zelo dobro živijo.

V Sloveniji torej pozaprete delavce, ne pa kapitala?

Kapitala, če temu tako rečemo, ki bi deloval na območju Slovenije, je na tem področju zelo malo. Vedno pa v takih primerih opravimo tudi finančne preiskave z namenom izsleditve nezakonitega premoženja. Sodelujemo s tujimi varnostnimi organi, tudi v mednarodnih preiskavah, s katerimi se razdirajo kriminalne združbe, ki vodijo te posle.

Pa se jih kaj razdre?

Se jih. Je pa res, da na njihovo mesto takoj stopi kaka druga kriminalna združba. Tako bo, dokler bo povpraševanje po tihotapstvu obstajalo, to pa bo gotovo še nekaj časa, saj je v tem delu sveta več migrantov.

Torej ni dvoma, da migracije poganjajo tihotapstvo. Ker poslušamo tudi, da je pravzaprav ravno nasprotno in da je vse skupaj del zarote o »invaziji« muslimanskega sveta v Evropo.

Ne. To ne bo držalo. Vse ugotovitve držav, sodelujočih v Evropolu, Interpolu in Frontexu, kažejo, da je migracijski pritisk tisti, ki poganja tihotapstvo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.