Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

11. 10. 2019  |  Mladina 41  |  Politika  |  Intervju

Matej Tašner Vatovec, Levica: Vlada je hitro začela iskati podporo na desnici

Vodja poslanske skupine stranke Levica o tem da bo stranka vlado podpirala le, če se bodo dogovorili o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, o umiku predlaganih protisocialnih politik in zmanjšanju davčnih odpustkov za bogate

»Postopnost je pot do tega, da se ne zgodi nič«

Marjan Šarec, ki že leto dni vodi manjšinsko vlado, se je znašel pred prvo resno politično preizkušnjo. Pravzaprav premislekom – stranka Levica, ki je v partnerskem sporazumu z vlado, mu je zaradi različnih razlogov začela umikati podporo. Zdaj ima pred seboj dve možnosti, ali se s partnersko stranko skuša dogovoriti o drugačni vsebini politik, ki jih podpira vlada, ali pa se odloči za obrat, za drugo pot, za smer, ki bo pomenila odmik od levosredinske usmeritve.

V kakšnem razmerju sta Levica in vladna koalicija? V zapletenem, sovražnem, ljubezenskem?

To razmerje razumem kot spopad dveh konceptov. Razlika med staro politiko, ki jo je na žalost prevzel tudi predsednik vlade Marjan Šarec, in pojmom politike, kot ga razumemo v Levici, se je zelo jasno pokazala v zadnjih dneh. Od odločitve, da bomo organizirali stranko in skušali priti v parlament, politiko razumemo kot sredstvo, s katerim izboljšujemo življenja ljudi, spreminjamo sistem in odpravljamo krivice v družbi. Podlaga za to je naš program: solidarna, ekološka, trajnostna, socialna politika je mogoča izključno v primeru, če je namesto kapitalizma v veljavi demokratični socializem. In ta koncept trka ob stari, zacementirani pogled politike.

Kakšna naj bi bila ta politika? 

To je neoliberalna politika, ki se med desnico in sredino razlikuje zgolj v odtenkih, ne pa po smeri razvoja, politika, ki obljublja in zapisuje marsikaj, čeprav ne verjame, da bo to kdaj naredila. Govori o tem, kako bo izkoreninila revščino, se spopadla s podnebnimi spremembami, odpravila korupcijo, in ko pride ta trenutek, ta hic Rhodus, hic salta, teh ciljev ne uresniči – še več, družbo odmika od njih.

Je vaša vloga ta, da koalicijo priganjate k odločnejšim korakom?

Problem koalicije ni velikost pastirske palice Levice ali odločnost koraka koalicije, temveč smer, v katero ta vlada koraka.

Levica je že nekajkrat zagrozila s prekinitvijo sodelovanja z vladno koalicijo. Dr. Vlado Miheljak bi dejal, da grozite, pa nič storite, ker se vam zmanjšuje politična moč.

Ne, mi nismo grozili, a ob protisocialnih, nerazvojnih in za družbo škodljivih ukrepih vlade Marjana Šarca ali kogarkoli drugega bomo vedno kritično reagirali. Levica bo trdno vztrajala, da se zaveze in dogovori iz sporazuma o sodelovanju z vlado izvedejo, ne samo obljubijo. Žal se način delovanja vlade ne spreminja, koalicija se z nami ne usklajuje niti pri osnovnih stvareh, kot sta proračun ter davčna reforma, in se obnaša, kot da spomladi podpisani sporazum sploh ne obstaja.

Na začetku se ustaviva pri dodatku za delovno aktivnost. Gre za relativno majhen proračunski znesek, 16 milijonov evrov. Zakaj ministrstvo za delo vztraja pri njegovi ukinitvi?

Ministrstvo za delo pravi, da ljudem zaradi dodatka grozi »past delovne neaktivnosti«. A resnica je, da velika večina v to past ni ujeta, saj že delajo, so že zaposleni. Edina past, v katero so ujeti, je past revščine, revščine zaposlenih. Ne gre toliko za denar, gre izključno za varčevanje. To je simbolna gesta politike, ki je prepričana, da država preveč nameni za najranljivejše; v brezposelnih in prejemnikih socialnih pomoči vidi le lenuhe in goljufe. Ministrstva za delo argumenti o tem, da je revnih v Sloveniji še vedno več kot pred krizo in da bo ukinitev dodatka prizadela več kot 24 tisoč ljudi, predvsem zaposlenih in njihovih otrok, ter jih pahnila še globlje v revščino, ne zanimajo.

Marjan Šarec bi rad dve nezdružljivi stvari: sliko levosredinskosti in dejansko neoliberalne politike.

Na ministrstvu govorijo o zlorabah, o tem, da je ta dodatek kriv, da dolgotrajno brezposelni ne želijo več delati. Koliko je teh zlorab? Ima ministrstvo podatke?

Ne, nima jih. V parlamentu ob začetku obravnave predloga smo od vlade zahtevali analizo, tabele, dokaze o zlorabah, kje se dogajajo … Ničesar nam niso pokazali in v enem izmed odgovorov priznali, da dokazov za to nimajo. Kljub temu so tezo o zlorabah socialne pomoči, o »črnih mercedesih« na centrih za socialno delo uporabljali kot glavni argument krčenja socialne pomoči. Oblast razloge, s katerimi opravičuje svoje ukrepe, ustvarja sama. Dva meseca so govorili o tem, da ljudje z dodatkom za delovno aktivnost dobijo 90 % minimalne plače samo s socialnimi transferji, brez dela, kar je laž.

Zakaj ministrstvo pravi, da se ljudje izogibajo delu, hkrati pa je pri nas rekordno nizka brezposelnost?

Točno to. Ne le da se ljudje ne izogibajo delu, brezposelnost je rekordno nizka in delavcev celo primanjkuje, še bolj pa primanjkuje kakovostnih delovnih mest. Problem ni pri ljudeh, ki ne bi želeli delati, problematičen je razvojni koncept slovenskega gospodarstva, problematična je politika zaposlovanja, ki je usmerjena k nizko kvalificiranim delovnim mestom z nizkimi plačami.

Zakaj nasprotujete ideji, da bi se morali prejemniki socialnih pomoči vključiti v javna dela, saj se bo sicer njihova socialna pomoč prepolovila? To je predlagala SDS, prikimale pa so ji vladne stranke.

Kar sta se dogovorili in sprejeli SDS in vlada Marjana Šarca, pomeni uvedbo prisilnega dela v zameno za to, da se revnim zaposlenim vzame do 205 evrov. Ampak človeka pač ne moreš kar prisiliti, da sprejme neko delo. To bi bilo v nasprotju s kopico zakonov, tudi z ustavnimi določili. V Sloveniji so take ideje že imeli. Nekateri so trdili, da bi morali ljudje, ki dobivajo socialno pomoč, oddelati teh osem ur brezplačno. Prisilna javna dela za manj kot minimalno plačo rušijo funkcijo socialne pomoči kot blazine, ki pomaga tistim v težavah. Bizarno je, da pogoj prisilnega dela zdaj sprejemajo stranke, ki so pred volitvami zagovarjale uvedbo univerzalnega temeljnega dodatka.

Večkrat ste dejali, da je Šarčeva vlada neoliberalna. Neoliberalna? Vlada je dvignila minimalno plačo, dvignila je plače ljudem, zaposlenim v javnem sektorju, samo letos bo za socialne transferje namenila 155 milijonov evrov več kot lani …

Vprašajmo se raje, zakaj je ta vlada dvignila minimalno plačo, zakaj je ohranila dvig socialne pomoči in odpravila varčevanje na sociali? Zato, ker so bili ti ukrepi lani prvi korak k potrditvi Marjana Šarca kot predsednika vlade. To namreč niso bile koalicijske zaveze, to so bile zahteve Levice. … potrdila pa jih je parlamentarna večina. > Se veda, v zame no za podporo Le vice vladi in mandatarju. Upam, da niste pozabili na koalicijsko pogodbo, ki jo je Marjan Šarec praktično uskladil s svojo prvo izbiro: Matejem Toninom in NSi. Če si v NSi v zadnjem trenutku ne bi premislili, ne bi bilo dviga minimalne plače in višjih socialnih pomoči, davčna reforma za bogate bi bila verjetno med prvimi ukrepi. Takrat se je zdelo, da je za predsednika vlade protisocialna in odkrito neoliberalna smer popolnoma legitimna politična izbira.

Ampak začrtanega kurza predsednik vlade potem ni spreminjal. Zakon z novim letom predvideva še eno povečanje minimalne plače, pa vlada ne govori o tem, da bi te zaveze spremenila.

Na ves glas res ne. Vendar sta se na nedavnem srečanju z gospodarstveniki predsednik vlade in gospodarski minister Zdravko Počivalšek javno spraševala, ali je model minimalne plače finančno vzdržen. Bojim se, da se bo ta fronta znova odprla. Na to nakazuje tudi predlagana davčna reforma, saj daje bistveno več tistim, ki so najpremožnejši.

Gre za simbolni boj, a ta boj ima občutne posledice za ljudi.

Država pri reformi dohodnine predvideva 138 milijonov evrov primanjkljaja. Največji delež tega izpada bo zadeval srednji sloj; 90 milijonov evrov odpustka za okoli 1,4 milijona ljudi v državi, posameznike, katerih dohodki znašajo skupno do višine dveh povprečnih plač. Težko je trditi, da vlada pomaga zgolj bogatašem. 

Ne gre za razbremenitev srednjega razreda. Več kot dve tretjini ljudi v Sloveniji prejemata manj kot povprečno plačo in ti bodo dobili zelo malo. Delavec na minimalcu 1,6 evra za vse leto. Kako je na drugi strani, naj vam pojasnim na osebnem primeru. Kot vodja poslanske skupine bi imel, če bo ta davčna reforma uveljavljena, na letni ravni več za dobrih 700 evrov. Sprašujem vas, ali s svojim dohodkom resnično spadam v razred ljudi, ki ga je treba dodatno davčno razbremenjevati?

Predstavniki Inštituta 8. marec že mesec dni opozarjajo, da bi ukinitev dodatka za delovno aktivnost najbolj prizadela najrevnejše. Na fotografiji prebirajo izjavo malo pred začetkom seje parlamentarnega odbora, kjer se je večina poslancev strinjala z ukinitvijo te oblike socialne pomoči.

Predstavniki Inštituta 8. marec že mesec dni opozarjajo, da bi ukinitev dodatka za delovno aktivnost najbolj prizadela najrevnejše. Na fotografiji prebirajo izjavo malo pred začetkom seje parlamentarnega odbora, kjer se je večina poslancev strinjala z ukinitvijo te oblike socialne pomoči.
© Črt Piksi

Ne le vodje poslanskih skupin, več denarja naj bi dobili tudi tisti, ki imajo povprečno plačo, okoli 150 evrov na leto.

Postavlja se konceptualno vprašanje, zakaj ni vlada bolj razbremenila prvih dveh dohodninskih razredov in hkrati bolj obremenila zadnja dva. Reforma, ki jo predlaga minister Andrej Bertoncelj, ruši progresivno obdavčitev in ponovno daje več tistim z najvišjimi plačami: menedžer z 10 tisoč evri plače bo dobil 2000 evrov letno, delavec na povprečni plači pa za 4 položnice dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Lahko bi davčno reformo izpeljali drugače, lahko bi res nižali obdavčitev plač, a začeti bi morali na drugem koncu. V Levici zagovarjamo idejo, da je treba bolj razbremenjevati v nizkih razredih in obremenjevati v višjih, zraven pa končno pravično obdavčiti še kapital in premoženje.

Predlagana vladna reforma predvideva tudi to. Od zvišanja obdavčitve kapitala država pričakuje dodatnih 17 milijonov evrov prihodkov letno, še 47 milijonov evrov pa naj bi se v proračun nateklo na račun predlaganih sprememb pri obdavčitvi podjetij. 

Kljub temu pa je Slovenija še vedno država, tako kažejo tudi mednarodne primerjave OECD, ki ima prenizko obdavčitev kapitala. Zato smo se v sporazumu z vlado dogovorili, da se bo obdavčitev dobička postopoma dvignila na evropsko povprečje 22 %, a vlada tega spet ni spoštovala in ostajamo na 19 %. In kot kaže nikogar ne zanima, da davčna reforma vrta 74-milijonsko luknjo v prihajajočem proračunu, še preden je sprejet.

V bistvu gre za simbolni boj, na eni strani so bogati, na drugi revni, na eni strani delavci, na drugi kapitalisti. Številke vašim besedam o neoliberalnih politikah Marjana Šarca pritrjujejo le deloma.

Pozabljate, da ta vlada govori tudi o zmanjševanju varstvenega dodatka za upokojence in invalide, tudi o tem, da ni dovolj denarja za izredno uskladitev pokojnin. S tega stališča je vrtanje 74-milijonske luknje v proračun zaradi davčnih odpustkov za bogate nedopustno. Ena od zavez v tej koaliciji je bila tudi, da bi razbremenjevali delo. To lahko razumem, a v koalicijski pogodbi so še druge zaveze. Postavlja se vprašanje političnih prioritet. Kaj se dogaja z ukinjanjem dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja? Na zadnjih pogajanjih smo skupaj z ministrstvom za zdravje ugotovili, da bi ukinitev, kot jo predlaga Levica, prinesla 68 milijonov evrov teže za proračun. Zakaj pa ne bi denarja raje namenili temu ukrepu? Gre za simbolni boj, a ta boj ima občutne posledice za ljudi.

Pokazali smo veliko pripravljenosti na kompromise. A nekje je meja. Ta meja ni dogmatizem, ampak vztrajanje pri spoštovanju dogovorov in politični doslednosti.

Če pogledamo spletni monitor ukrepov, ki naj bi nastali v sodelovanju z Levico, je bil edini do zdaj sprejeti zakon tisti o nepremičninskem posredovanju. Kaj se zares dogaja z vašim memorandumom o sodelovanju z vlado? Kaj je z ukinitvijo študentskih servisov, kaj je z zunanjimi izvajalci, ki delajo v javni upravi, kaj je z omejitvijo rasti višine najemnin?

Večina ukrepov, ki jih omenjate, stoji, ker vladna koalicija ne želi izvesti dogovorjenega. Med pogajanji smo prišli še najdlje pri minimalni urni postavki za študentsko delo, a ves čas se nad nami kot Damoklejev meč pojavlja grožnja usklajevanja z Ekonomsko-socialnim svetom. Vsak korak, ki ga želimo pri Levici narediti, je pogojen z njim.

Zakaj se ne bi pogovarjali z Ekonomsko-socialnim svetom? 

Nič ni narobe s pogovorom s socialnimi partnerji. Treba pa je zelo jasno razmejiti pristojnosti. Vlada lahko na Ekonomsko-socialni svet kadarkoli pošlje kateregakoli od zakonov, ki jih je Levica vložila v parlamentarno obravnavo, kar se je v preteklem mandatu tudi že zgodilo. A mi kot poslanska skupina že zaradi formalnih razlogov na tem svetu ne moremo sodelovati, Levica ne more govoriti v imenu vlade. Vlada je odgovorna za informiranje, a ne smemo pristati na to, da ta svet govori, katere zakone lahko državni zbor sprejme in katerih ne. To bi bilo kršenje avtonomije zakonodajne veje oblasti in po vsej verjetnosti tudi ustavnih načel.

Že nekaj tednov se z ministrstvom za zdravje pogajate o ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kaj se dogaja? 

Prvi odzivi na naš predlog zakonskih sprememb so bili na vladni strani izrazito negativni. V javnosti so skušali prikazati, da je predlog neizvedljiv, da bi povzročil finančno luknjo v višini 150 milijonov evrov. Po desetih sestankih na različnih ravneh nam je uspelo v celoti uskladiti zakon, s katerim se dopolnilno zavarovanje ukinja, hkrati pa smo razliko pri vprašanju financiranja več kot prepolovili. Bili smo že zelo blizu dokončne uskladitve, potem pa je prišel od koalicije predlog, ki ni nič drugega kot zavlačevanje. Z njim bi radi zavlekli usklajevanja čez potrjevanje proračunov, ko pa ne bodo več potrebovali naše podpore, bo šla ukinitev dopolnilnega zavarovanja v predal, kjer nabira prah že 16 let.

Kaj je narobe z njihovim predlogom, ki govori o postopnosti – najprej predvideva ukinitev posrednikov, zasebnih zavarovalnic, in šele potem bolj pravičen izračun višine dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja?

Zakon, o katerem govorite, ne obstaja, ni ga na papirju. Gre zgolj za idejni koncept, o katerem govori minister Aleš Šabeder. A politična zgodovina nas uči, da je postopnost zgolj pot do tega, da se na koncu ne zgodi nič. Argument ministrstva za postopnost naj bi bilo dejstvo, da je nemogoče tako hitro uskladiti progresijo, višino, po kateri bodo različni razredi plačevali različne zneske, čeprav je časa dovolj. Še enkrat – gre za zavlačevanje.

Naj vam odgovorim s krilatico, da je dogmatizem smiseln, politična realnost pa nekaj drugega.

Zavarovalniški lobi ima gotovo več kot 50 milijonov razlogov, zakaj se upira našim predlogom. Spomnite se raje, kako je vse skupaj potekalo. Cilj Levice in koalicije je enak, ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in prenos v obvezno zavarovanje. Čeprav je odprt le še način financiranja, se je pojavila informacija, da ima minister druge rešitve. Preprosto ne razumem, zakaj bi bil ministrov predlog, ki je enako nesolidaren in nepravičen kot zdaj veljavna ureditev, dober. Vendar pogajanja še niso zaključena in upam, da bomo dopolnilno zavarovanje ukinili.

Vlada je hitro začela iskati podporo na desnici; očitno nima težav, ko jo išče pri šovinistih in nacionalistih.

Zdi se, da je vaša stranka razklana, eni spominjajo na portugalske socialiste, drugi so bolj ludistični. Podobni ste nemški Die Linke, ki postaja politično nerelevantna, brez moči, vpliva, njene volivce pobirajo Zeleni. Kaj je torej meja dogmatizma, trme, ponosa, kje se začne politična modrost? 

Naj se vrnem k Miheljaku; v izjavi, ki ste jo navedli, pravi tudi: »Levica bi lahko postavila neko novo politično formo, in to je doslednost.« Točno to poskušamo narediti. Vlado smo podprli na podlagi dogovorov, ki so zdaj serijsko kršeni. Pokazali smo veliko pripravljenosti na kompromise. A nekje je meja. Ta meja pa ni dogmatizem, ampak vztrajanje pri spoštovanju dogovorov in politični doslednosti.

Vas premier vlade Marjan Šarec še potrebuje? 

Kljub temu da so bili začetki obetavni, z minimalno plačo, ohranitvijo socialnih pomoči in ukinitvijo nekaterih varčevalnih ukrepov, je vlada hitro začela iskati podporo na desnici; očitno nima težav, ko jo išče pri šovinistih in nacionalistih – proračun je že zadnjič podprl Jelinčič. Odkar je bil Marjan Šarec potrjen za predsednika vlade, nas zaradi glasov v parlamentu večino časa ne potrebuje. Po zadnjem letu pa lahko sklepam, da mu pridemo prav, ko slika svojo levosredinskost. A rad bi imel dve nezdružljivi stvari: sliko levosredinskosti in dejansko neoliberalne politike, ki jih izvaja – tu se bo moral odločiti, ali želi prvo ali drugo. Minimalni pogoji našega sodelovanja z vlado, to se bo jasno pokazalo v naslednjih tednih, so še vedno ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, umik predlaganih protisocialnih politik in davčnih odpustkov za bogate. Če se o tem z vlado ne bomo dogovorili, ne vidim razloga, da bi jo še vedno podpirali.

 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.