Borut Mekina

29. 11. 2019  |  Mladina 48  |  Politika

Kamniška zveza

Kako oblast pod Šarcem kadruje v gospodarstvu

Finančni minister Andrej Bertoncelj sodi v krog lekovcev, ki danes obvladujejo Slovenski državni holding in procese kadrovanja v družbah, za katere je SDH pristojen.

Finančni minister Andrej Bertoncelj sodi v krog lekovcev, ki danes obvladujejo Slovenski državni holding in procese kadrovanja v družbah, za katere je SDH pristojen.
© Borut Krajnc

Šmarca je majhno, obcestno naselje v Kamniku. V krajevni skupnosti živi okoli 1500 občanov. Vas ima cerkev, športno društvo in seveda tudi prostovoljno gasilsko društvo. Med občani Šmarce je dandanes najbolj znan predsednik vlade Marjan Šarec, med gospodarskimi družbami, ki imajo v Šmarci svoje mesto, pa je najpomembnejša Menina. Menina je podjetje svetovnega slovesa, v katerem izdelujejo krste. V francosko-italijanskem, ameriškem, avstrijskem ali nemškem dizajnu jih prodajajo po vsej Evropi. Kakšen poznavalec lokalnih razmer bi si celo upal reči, da prenekateri starši iz Šmarce pomislijo, da bi bilo zaradi bližine tovarne Menina morda dobro, če bi imel sin lesarsko izobrazbo.

V podjetju, kjer je danes zaposlenih 115 ljudi, so v preteklosti izdelali krsto za maršala Josipa Broza - Tita, kasneje za ubitega srbskega premiera Zorana Đinđića, kosovskega predsednika Ibrahima Rugovo ali nedavno za hrvaškega pevca Oliverja Dragojevića. Od leta 2015 so tudi glavni dobavitelj pogrebne opreme za ljubljanske Žale, ki pri njih na leto kupi za milijon evrov opreme. Bralec si je sedaj verjetno že ustvaril vtis, da Menina ni kar neka zakotna obrtna delavnica, ampak precej vredno podjetje z dolgoročno perspektivo in zagotovljenim trgom. A v nadaljevanju moramo biti še natančnejši.

Podjetje Menina je vredna več milijonov evrov. Koliko? Naštejmo nekaj preteklih dogodkov, iz katerih je mogoče sklepati o ceni. Leta 2009 sta dva od njenih vodilnih, direktor Jože Homar in direktor proizvodno-tehničnega sektorja Igor Brnot, v eni od formalnih vlog tržno vrednost podjetja sama ocenila na 4,9 milijona evrov. Drug mejnik je bilo krizno leto 2012. Ko je Banka Celje leta 2012 zaradi težav enega od tedanjih lastnikov Menine, holdinga Mercata, naročila vrednotenje, je cenilec izračunal, da je Menina, ki ima svojo podružnico še v Srbiji, vredna 16 milijonov evrov. Banka Celje je nato delnice zaplenila in jih po hitrem postopku odkupila po tedaj najnižji možni ceni, sodeč po kateri naj bi bilo podjetje vredno tri milijone evrov.

V zadnjem obdobju v Sloveniji resda svojci umrle raje upepelijo kot zakopljejo v krsti, so pa po letu 2012 poslovni prihodki podjetja kljub temu rasli zaradi izvoza. In sodeč po zadnjem letnem poročilu je bila Menina lani knjigovodsko vredna 6,6 milijona evrov. Zakaj izpostavljamo vse te številke? Menedžerji Menine, torej Šarčevi sovaščani, ki jih je na skupinskih slikah mogoče pogosto najti skupaj na raznih proslavah, so namreč nedavno podjetje kupili za počen groš. Banka Celje je leta 2012 ceno delnice podjetja vrednotila na več kot 300 evrov, menedžerjem pa je sedaj uspelo delnice podjetja pokupiti po ceni 32,98 evra, kar bi pomenilo, da je podjetje vredno le 1,5 milijona evrov. Morda bi še lahko zamahnili z roko, češ, so se pač dobro pogajali. Ampak primer je še bolj tragikomičen. Tudi prodajalci, ki so Menino prodajali v imenu države, so namreč bili njihovi sovaščani. In Šarčevi znanci.

Kamnik je kraj, ki ga predsednik vlade Marjan Šarec dobro pozna. Ljudem v njem zaupa. Zato številni Kamničani danes zasedajo pomembne položaje v paradržavnih gospodarskih družbah.

Kamnik je kraj, ki ga predsednik vlade Marjan Šarec dobro pozna. Ljudem v njem zaupa. Zato številni Kamničani danes zasedajo pomembne položaje v paradržavnih gospodarskih družbah.
© Uroš Abram

Ključen je bil 17. junij letos, ko je slaba banka (DUTB) podjetju v lasti Menininih menedžerjev prodala 20-odstotni delež podjetja po ceni 32,98 evra za delnico. S tem je bil nadaljnji razvoj dogodkov zakoličen. Ker so menedžerji z nakupom 20-odstotnega deleža prebili mejo 50 odstotkov lastništva, so morali v skladu z zakonodajo objaviti tudi prevzemno ponudbo. In ker so ključni del podjetja prevzeli po ceni 32,98 evra, jim je nato poleti Agencija za trg vrednostnih papirjev (ATVP) morala dovoliti tudi objavo prevzemne ponudbe po tej isti, nizki ceni, po kateri lahko zdaj tudi iztisnejo še vse preostale delničarje. Da bi preverili, kakšne občutke imajo ob tem neposredno prizadeti, smo jih nekaj poklicali. Martin Maček, katerega podjetje ima 0,23 odstotka lastništva, nam je seveda povedal, da s ceno »absolutno ni zadovoljen«. A mali delničarji seveda pri tem niso edini prizadeti. Ker je DUTB delež prodala pod ceno, po kateri je podjetje kupila Banka Celje, smo razliko krili mi vsi, z denarjem, ki je bil leta 2013 namenjen sanaciji bank.

Iz DUTB so nam sicer odgovorili, da je prodajni postopek potekal zelo profesionalno. Sporočili so nam, da so pred prodajo izvedli interno vrednotenje, da so prejeli več zavezujočih ponudb in da so med pogajanji zviševali ceno. A na eno od ključnih vprašanj na DUTB niso želeli dati pojasnil. Po naših informacijah je bil namreč pri njih za primer pristojen njihov uslužbenec Matej Jančar, ki pa je doma iz Kamnika. Živi v istem kraju, v katerem živijo prevzemniki, in je z vsaj dvema prijatelj na družbenih omrežjih. Si je Jančar lahko privoščil, da za pogajalsko mizo stiska svojega sovaščana, s katerim bo živel še mnoga leta po tem, ko DUTB več ne bo obstajala? Seveda ne. Na ta potencialni konflikt interesov bi moral biti pozoren predvsem glavni DUTB-jev nadzornik. A kaj, ko je dejansko tudi on iz tega istega, prelepega kamniška okolja.

Mreža odnosov, ki jo Šarec plete, je zaplankana. Zgrajena je okoli dveh, treh klik z ozkim naborom kandidatov. Očitna pa je tudi velika koncentracija moči.

Za poslovanje DUTB je danes odgovoren Tomaž Besek, ki ga je decembra lani vlada Marjana Šarca imenovala za predsednika upravnega odbora slabe banke. Besek je pravzaprav Jančarjev sosed. Doma je točno 2,3 kilometra proč od Jančarja in 3,3 kilometra proč od Marjana Šarca. Besek in Šarec se poznata že dlje časa. Pod županom Šarcem je recimo Besek, sicer član SD, opravljal funkcijo predsednika nadzornikov v kamniškem podjetju Velika Planina, ki upravlja tamkajšnjo nihalko, bil pa je tudi svetnik v Osnovni šoli 27. julij. Opisani primer prodaje podjetja Menina tako ni le primer potencialne korupcije. Ponazarja tudi nekaj značilnosti oblasti, ki jo poskuša v zadnjem letu vzpostaviti Marjan Šarec. Ta mreža odnosov, ki jo Šarec plete, je po eni strani izredno omejena. Zgrajena je okoli dveh, treh klik z ozkim naborom kandidatov. In drugič, očitni sta zelo jasna hierarhija odločanja in zelo velika koncentracija moči.

Šarčev svetovalec za nacionalno varnost Damir Črnčec načeluje najbolj brezsramnemu kadrovskemu ešalonu. V šahu imajo Telekomove medije, če bo šlo, pa bodo obvladovali še Petrol.

Šarčev svetovalec za nacionalno varnost Damir Črnčec načeluje najbolj brezsramnemu kadrovskemu ešalonu. V šahu imajo Telekomove medije, če bo šlo, pa bodo obvladovali še Petrol.
© Borut Krajnc

Ena od teh klik so torej Kamničani. Pod premierom Šarcem so njegovi kamniški sovaščani zasedli celo vrsto pomembnih položajev. Besek denimo, je pravi supermenedžer. Morda zna danes že celo leteti: preden je Šarec postal premier, je Besek ustanovil in vodil računalniško podjetje 360ECM z osmimi zaposlenimi. Danes pa poleg najodgovornejše funkcije v slabi banki opravlja še nadzorniško funkcijo v Holdingu Slovenske elektrarne (HSE), kar spet ni ravno majhno podjetje. Za povrh vsega je aprila letos postal celo začasni poslovni direktor v HSE. In če je bil superman zgolj eden, jih Kamnik premore kar nekaj. Poleg DUTB in HSE krog Šarčevih sovaščanov nadzira še Družbo za avtocesto (Dars). Septembra je SDH kot namestnika predsednika nadzornega sveta v Darsu imenoval Borisa Božičnika. Božičnikove reference med drugim so: v Kamniku ima manjše družinsko svetovalno gradbeno podjetje Singrad, tam je tudi predsednik lokalnega teniškega društva. Tako je Božičnik nedavno postal še namestnik predsednika nadzornega sveta v podjetju Istrabenz Turizem, ki je od letos v lasti slabe banke in ima v lasti šest obalnih hotelov.

Drug pomemben kadrovski bazen z značilnim vzorcem so »lekovci«. To so kadri, ki jim zaupa Šarčev ekonomski svetovalec Vojmir Urlep. Urlep, nekdanji predsednik uprave Leka, s Šarcem sodeluje od vsega začetka njegovega vstopa v državno politiko. Njegov najpomembnejši kandidat za funkcijo je seveda finančni minister Andrej Bertoncelj, ki je v preteklosti vodil družbo Lek USA. Seveda pa ni osamljen. Urlepov vpliv se v širše gospodarstvo širi prek Slovenskega državnega holdinga (SDH), za katerega je v vladi pristojen Bertoncelj. Verjetno bralec ne bo presenečen, če opozorimo na to, da od aprila letos kadrovsko komisijo v SDH, to je komisijo, ki je pristojna za izbor nadaljnjih kadrov po slovenskem paradržavnem gospodarstvu, vodi »lekovec«. Ime mu je Samo Roš, zadnjih devet let je bil kot član uprave Leka odgovoren za kadrovsko področje. A za Urlepov vpliv je še pomembnejši državni sekretar na ministrstvu za finance, pristojen za državno premoženje, Alojz Stana. Do januarja je bil na ministrstvu za finance za to področje odgovoren Metod Dragonja (SAB). Sedaj je to Stana, verjetno že član LMŠ.

Zveza med Stano in Urlepom na prvi pogled sicer ni tako očitna, a kaj, ko so najmočnejše vezi prav tiste, ki jih ne vidimo. Oba smo vprašali in oba sta nam potrdila, da se poznata še iz mladih let, s študija ekonomije ne Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru na začetku devetdesetih let prejšnjega tisočletja. Sodelovala pa sta tudi kasneje, ko je Stana vodil Geoplin, Urlep pa Lek. Lek je namreč predvsem pri Petišovcih v Prekmurju, kjer proizvajajo antibiotike, velik porabnik energije: »Z gospodom Urlepom se poznava iz Maribora, kjer sva oba magistrirala na Poslovni fakulteti, po letu 2006 pa tudi iz poslovnega sodelovanja, saj je bil Geoplin dobavitelj zemeljskega plina družbi Lek,« nam je denimo odgovoril Stana.

Ena od značilnosti Šarčeve kadrovske mreže je lojalnost. Zaradi česar lahko v njej najdemo tudi kadre, ki so se v preteklosti povsem podredili drugim političnim skupinam, recimo SDS.

Kaže, da je predvsem lojalnost – bolj kot strokovnost ali neodvisnost – eden izmed pomembnih elementov kadrovske politike lekovcev. Stana, po poklicu strojnik, je denimo zelo lojalen kader. Za svoj karierni vzpon se lahko zahvali bivši vladi Janeza Janše. Domnevamo, da je pri tem šlo za nasvet mariborske družine Petek, ki je Janši tedaj svetovala, koga iz Maribora kam postaviti.

Do prve vlade Janeza Janše je bil Stana član uprave v Mariborski livarni, ki je od začetka devetdesetih ves čas nihala med življenjem in smrtjo. Pod Janšo je nato postal glavni direktor Geoplina in kasneje član uprave. Do Janševe gospodarske politike nikoli ni bil kritičen, ravno nasprotno. Bil mu je hvaležen. V hčerinski družbi Plinovodi, ki jo je nadzoroval skupaj s kolegom Boštjanom Napastom, so leta 2012 s fingiranim razpisom zaposlili hčerko Janeza Janše in sina tedanjega predsednika poslanske skupine SDS Jožeta Tanka. No, zdaj je Stana očitno postal vnet podpornik LMŠ. In po novem se tudi Napastovo ime pojavlja pri ugibanjih o tem, kdo bo zasedel prvo mesto Petrola ali Telekoma.

Prstne odtise naveze Urlep-Stana, ki danes nadzoruje SDH, so vidne po vsem gospodarstvu. Vlada je recimo konec lanskega leta za predsednico nadzornega sveta imenovala zavarovalničarko Karmen Dietner, ki danes vodi Pokojninsko družbo A. Dietnerjeva je nato za predsednika uprave SDH izbrala svojega zavarovalniškega »kolega« Gabrijela Škofa, nekoč predsednika uprave zdravstvene zavarovalnice Adriatic Slovenica in predsednika Društva za pravno ekonomski razvoj zavarovalništva. Matjaž Merkan pa je za tri mesece pod to navezo postal predsednik uprave Telekoma. Merkan ni bil zavarovalničar, je pa zaupnik Aleša Mikelna, sedanjega predsednika zavarovalnice Vzajemna. Prav Mikeln je leta 2013 Merkana predlagal na njegovo prejšnje delovno mesto, to je na vrh mariborsko-zreškega podjetja SwatyComet.

Če so Kamničani morda lokalpatrioti, lekovci stavijo na lojalnost, zaradi česar lahko v njihovi mreži pogosto najdemo tudi kadre, ki so se v preteklosti povsem podredili drugim političnim skupinam. To je recimo sedanja začasna predsednica uprave Petrola Nada Drobne Popovič, ki je ravno tako karierni vzpon doživela v času prve in druge vlade Janeza Janše. Magistrirala je na »Jambrekovi« Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije. Pod prvo vlado Janeza Janše je postala notranja kontrolorka v Železniškem gradbenem podjetju (ŽGP), pod drugo pa poslovna direktorica Slovenskih železnic. V Janševem obdobju je bila poslušna. Februarja 2013, tik pred koncem Janševe vlade, je recimo dosegla odstop dolgoletnega predsednika uprave Slovenske odškodninske družbe (Sod) Tomaža Kuntariča, ki je šel stranki SDS izjemno v nos. Tako je prišla v upravo Soda kot Sodova bivša nadzornica. Zdaj je dosegla odstop uprave Petrola pod vodstvom Tomaža Berločnika. In tudi zdaj je na podoben način zavzela direktorsko mesto.

Na vrh Telekomovih medijev pa jim je uspelo imenovati cenzorja, nekoga, ki nima nobenih izkušenj na medijskem ali gospodarskem področju, je pa prijatelj Damirja Črnčeca.

Lekovci so doslej že dodobra razrušili dobre prakse korporativnega upravljanja. Na SDH, ki ga lekovci nadzorujejo, obstaja kadrovska komisija, kot smo že zapisali. Kadarkoli se kje v državnem gospodarstvu pojavi prosto nadzorniško mesto, mora potencialne kandidate pred tem ta komisija verificirati. Kandidate, ki jih predlaga komisija sama, ali pa kandidate, ki jih želi kadrirati uprava, mora komisija preveriti in označiti za primerne ali neprimerne. Komisija mora zato delovati neodvisno od uprave SDH, zaradi česar so vse do aprila letos to sestavljali zunanji člani. Po novem ne več. Komisijo sedaj tako ali tako vodi Urlepov zaupnik Samo Roš. Poleg tega je podpredsednica komisije aprila letos postala kar zaposlena na SDH – in tako odvisna od aktualne uprave – Urška Podpečan. Eden izmed naših virov, ki pozna delovanje komisije od znotraj, a ne želi biti imenovan, nam je dejal: »Zdi se, kot da ni več političnega konsenza o tem, da je treba kadrovati po strokovnih načelih.« A ta »odvisnost« imenovanja državnih nadzornikov postaja še toliko bolj skrb zbujajoča, ker se je pri SDH v zadnjem času razbohotila še ena precej neprimerna korporativna praksa: vse pogosteje se predsedniki uprav imenujejo prav iz vrst nadzornikov.

Opisali smo dve glavni osi moči Šarčeve vladavine. Obstaja še tretja. Poleg Kamničanov in lekovcev se pod Šarčevo vladavino bohoti še en kadrovski bazen, ki je pravzaprav pri svojih potezah najbolj brezsramen. Njegove posledice smo lahko videli 25. oktobra, na dan, ko je odstopila uprava Petrola s Tomažem Berločnikom na čelu. Spletni portal Siol, ki je v lasti Telekoma, je na tisti dan, še preden je v medije prišlo uradno sporočilo, objavil do vlade Marjana Šarca kritičen članek, ki ga je takoj povzela Slovenska tiskovna agencija (STA). Ta je zapisala: »Po navedbah Siola gre očitno za novo fazo zamenjave uprave Petrola, ki naj bi si jo del koalicije želel že več mesecev. Že pred spomladansko skupščino družbe so, kot navaja portal, posamezniki iz vladajoče LMŠ preverjali možnosti za zamenjavo nekaterih članov nadzornega sveta, ki naj bi bili preveč naklonjeni upravi, a do te ni prišlo.« Zanimivo je, da je ta članek, ki ni govoril o vseh domnevnih nepravilnostih Berločnikove uprave, kmalu za tem s portala izginil. Na Siolu in Planet TV, drugem Telekomovem mediju, so nato v nadaljevanju razkrivali vse mogoče domnevne Berločnikove nečednosti in tako legitimirali njegovo zamenjavo.

Kdo ima danes na Telekomu takšno »moč«? Januarja letos je nadzorni svet Telekoma v upravo na položaj odgovorne za finance in za obe odvisni družbi, ki izdajata Siol in Planet TV, imenoval Vido Žurgo. O tem, kako je bila imenovana, tedanja predsednica nadzornega sveta Lidija Glavina z nami ni želela govoriti, je pa znano, da je Vida Žurga – nekoč je bila tudi računovodkinja SDS – leta 2017 doktorirala pri Damirju Črnčecu, ko je ta še predaval na Fakulteti za državne in evropske študije, s temo »Vpliv zniževanja javnofinančnih izdatkov na nacionalno varnost«, v kateri je ugotovila, da vojska potrebuje več denarja. Leta 2015 pa mu je, kot je mogoče razbrati iz sodnega registra, prodala svoje tedanje računovodsko podjetje Iglu. Kdo je Damir Črnčec?

Šarčev ekonomski svetovalec Vojmir Urlep, ki si je zagotovil širok vpliv v gospodarstvu, stavi na lojalnost. Zaupa predvsem nekdanjim zaposlenim v Leku in svojim Mariborčanom.

Šarčev ekonomski svetovalec Vojmir Urlep, ki si je zagotovil širok vpliv v gospodarstvu, stavi na lojalnost. Zaupa predvsem nekdanjim zaposlenim v Leku in svojim Mariborčanom.
© Borut Krajnc

Danes je seveda državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Marjana Šarca, pred tem pa je bil eden od predstavnikov in promotorjev nestrpne, rasistične propagande, novega vala širjenja sovraštva, zarot, zbujanja strahov. Politični nasprotniki so bili zanj idioti, Neslovenci ali družbene manjšine so bili zanj drhal, ki prinaša bolezni, kot so garje, sindikate je primerjal s terorističnimi organizacijami. Damir Črnčec je bil leta 1994, ko je bil po aferi Depala vas kot obrambni minister odstavljen Janez Janša, eden glasnejših protestnikov v podporo Janši. Decembra leta 2005 je Črnčeca na mesto direktorja vojaške obveščevalne varnostne službe postavila prva Janševa vlada, v času druge Janševe vlade je Črnčec postal vodja Sove in nato vodja Odbora 2014, ki je protestiral za njegovo izpustitev iz zapora. Kasneje naj bi se Janša in Črnčec oddaljila. Leta 2016 je bil Črnčec celo dekan prej omenjene fakultete, a so pogodbo z njim zaradi nezadovoljstva z njegovim delom prekinili. Potem je začel sodelovati s Šarcem.

Karkoli je Šarec pač hotel doseči – pa tudi če je imel plemenite namene –, posledice niso najboljše. Telekom in Petrol sta v ključnem trenutku brez pravega vodstva.

Od julija ni več dvoma, kdo ima glavno besedo v Telekomovih medijih. To je sedaj Črnčec. Julija je namreč nadzorni svet na položaj direktorja obeh Telekomovih medijev imenoval Rolanda Žela. Kot so nam pojasnili na ministrstvu za obrambo, je Žel, Črnčečev prijatelj, pri sedanjem slovenskem EU-komisarju Janezu Lenarčiču v Bruslju do nedavna opravljal naloge na delovnem mestu »podsekretar – obrambni svetovalec PMG in EDA«. Pristojen je torej bil za sestankovanje v okviru evropske obrambne agencije in evropske politično-vojaške skupine, zaposlen pa je bil tudi v direktoratu za obrambne zadeve, kjer se je ukvarjal s pripravo strateških dokumentov nacionalne varnosti z obrambnega področja, kriznega upravljanja … Skratka, nadzornemu svetu Telekoma je uspelo za finančno direktorico postaviti nekoga, ki nima nikakršnih izkušenj z vodenjem velikih podjetij, niti izkušenj s področja telekomunikacij. Na vrh Telekomovih medijev pa jim je uspelo imenovati nekoga, ki nima nobenih izkušenj na medijskem ali gospodarskem področju, je pa prijatelj Damirja Črnčeca.

Prav je sicer, da ima politična oblast nadzor nad gospodarstvom. Imamo zahodnoevropske države, v katerih ni takšnih institucij, kot je SDH, ampak imajo posamezna ministrstva kadrovske pristojnosti, podobno, kot jih ima slovensko infrastrukturno ministrstvo na področju energetike. Nič ne bi bilo narobe, če bi Marjan Šarec svoje nadzornike posejal po podjetjih veliko bolj neposredno. Ne bi se mu bilo treba skrivati za predsednikom uprave SDH ali DUTB, kjer očitno sedaj nekateri dobivajo visoke plače le zato, da služijo kot paravan politiki. V zadnjih letih, po ekonomistu Bogomirju Kovaču, ki je vodil predhodnico SDH, AUKN, zato te položaje večinoma zavzemajo manj znani posamezniki, ki so zato bolj vodljivi in odvisni. A tega političnega kadrovanja Šarcu ne očitamo. Skrb zbuja vsebina. Vsak opazovalec je lahko presenečen, koga on in njegovi svetovalci postavljajo na pomembne položaje.

Karkoli je Šarec pač hotel doseči – pa tudi če je imel plemenite namene –, posledice niso najboljše. Obe izredno pomembni podjetji, Telekom in Petrol, sta v ključnem trenutku brez pravega vodstva. Petrol je na eni strani pred pomembnimi investicijami, s katerimi bi moral tlakovati tranzicijo stran od naftne odvisnosti, k uvajanju zelenih tehnologij. Telekom pa je na drugi strani pred pomembnimi odločitvami o uvajanju tehnologije 5G. S kadrovanjem na Telekomu bi se moral ukvarjati premierov svetovalec za informacijsko družbo, kjer je Slovenija pri razvitosti pod povprečjem EU, ne pa svetovalec, ki je preokupiran s Telekomovim medijskim vplivom.

V Sloveniji izkušnjo z napačnim političnim kadrovanjem že imamo. Posledice političnega kadrovanja nekompetentnih, predvsem v času prve vlade Janeza Janše, čutimo še danes. Istrabenz je še vedno v stečajnem postopku, Mercator še vedno išče perspektivo, Intereuropo je sedaj morala kupiti Pošta, banke smo izgubili, izgubili smo živilskopredelovalno industrijo. Če bodo Šarčev kabinet zanimale predvsem drobtinice, ki padajo z mize, utegnemo v prihodnosti izgubiti še to, kar nam je ostalo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Matej Pirc, Glavni izvršni direktor, DUTB

    Kamniška zveza

    V članku Kamniška zveza (z dne 29.11.2019) je avtor članka Borut Mekina v zvezi s prodajo družbe Menina in s tem povezanimi odgovornimi osebami na DUTB zapisal neresnično navedbo, ki daje javnosti izkrivljen pogled na delovanje DUTB, zato je nujno prikazati nasprotno dejstvo. Več