Peter Petrovčič  |  foto: Borut Krajnc

24. 1. 2020  |  Mladina 4  |  Politika  |  Intervju

Dr. Ljubo Bavcon: »Osebno me je prizadelo, saj je Rupnikova policija mojo mamo hudo mučila«

Sodba vrhovnega sodišča, ki rehabilitira domobranskega generala Leona Rupnika, si po mnenju profesorja Bavcona zasluži ustavno presojo in ustavno obsodbo

Razveljavitev sodbe poveljniku domobranskih sil Leonu Rupniku, ki je med drugo svetovno vojno sklenil pakt s hudičem, in posledična rehabilitacija domobranskega generala sta prizadeli dostojanstvo še živečih žrtev domobranstva in njihovih potomcev. Dr. Ljubo Bavcon, že dolgo upokojeni profesor Pravne fakultete v Ljubljani, je eden izmed njih. Z njim smo se pogovarjali o sodbi vrhovnega sodišča, ki Rupnika rehabilitira, njenih pravnih in družbenih implikacijah ter boju za razveljavitev krivične odločitve vrhovnih sodnikov.

Kako ste se počutili ob informaciji, da je vrhovno sodišče razveljavilo obsodilno sodbo zoper domobranskega generala Leona Rupnika? 

Najprej me je vse skupaj razjezilo. Osebno me je prizadelo tudi zaradi tega, ker je Rupnikova policija leta 1945 mojo mamo tako mučila, da je imela zaradi tega vse življenje zdravstvene posledice. Pa tudi zato, ker je kakih dvajset bežigrajskih mladinskih aktivistov OF, med njimi tudi mene, izdal eden od kolaborantskih ovaduhov in sem bil obsojen na osem let zapora ter skoraj tri leta presedel v italijanskih in nemških kaznilnicah. Zaradi te odločitve sodišča sem neposredno osebno prizadet, zaradi izdajalskega delovanja Rupnika in njegovih sodelavcev sta bila med številnimi drugimi borci za svobodo prizadeta tudi moje človeško dostojanstvo in moja svoboda.

Sodba je pomembna z več vidikov, ima pravne ter tudi politične in družbene posledice. 

Da, predvsem gre za dva vidika. Eden je politični, drugi pa je pravni. Ker so zgodovinska dejstva znana in sodba seveda nima nobenega učinka na zgodovinska dejstva, bi na prvo mesto postavil pravna vprašanja. Vendar pa ne morem mimo političnega vidika te sodbe, saj me spominja na zlorabe prava in sodstva v totalitarnih režimih. Če vas spomnim na številne in znamenite montirane politične procese, kot so na primer proces zoper Dimitrova v nacistični Nemčiji, serija političnih procesov v nekdanji stalinistični Sovjetski zvezi in pri nas dahavski procesi, je ta spomin še kako utemeljen. Gre za to, da vladajoči režim najde ali si izmisli sovražnika neke politične teze ali stališča, ga obtoži in postavi pred sodišče zato, da bo avtoriteta sodstva potrdila to politično tezo in obsodila njenega dejanskega ali namišljenega sovražnika. To je bila seveda neskončno nesramna zloraba prava in pravosodja in to velja danes še bolj, glede na zadostne tovrstne izkušnje. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena v imenu vnuka Leona Rupnika, je točno taka. Gre za poskus rehabilitacije nacionalnega izdajalstva, oborožene, politične in vsakršne drugačne kolaboracije. Sodišče naj bi z avtoriteto sodne veje oblasti potrdilo, da so se vsi malo prej omenjeni pojavi in delovanja ter njihovi izvajalci pravzaprav borili proti komunizmu in zaradi tega naj bi bili junaki in zmagovalci druge svetovne vojne, narodnoosvobodilni boj pa naj bi bil razglašen za komunistični zločin, za nelegitimno revolucijo ter za samovoljni prevzem oblasti.

Je pa za poznavalce sodba tudi s pravnega vidika vprašljiva, mar ne? 

S pravnega vidika je zadeva za mene čudna in hkrati morda tudi ne tako čudna. Čudno je, če je bila sodba sprejeta soglasno. Če pa domnevamo, da je šlo za odločitev večine proti manjšini, potem to niti ni tako čudno.

Do ponovnega sojenja domobranskemu generalu Rupniku sploh priti ne more. Zato je sklicevanje na ponovni postopek v tej sodbi zame nesramno sprenevedanje.

Ja, res, na čudnost nekaterih družbeno občutljivih odločitev sodnih vrhov smo se z leti že malo navadili. Ne gre pa samo za to, pač pa za nekonsistentnosti znotraj sodbe same. 

Sama sodba pove, da je velika večina trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti v pretežni meri takšna, da jim ni mogoče pritrditi. Takšna ugotovitev se pojavlja še v zelo številnih točkah sodbe. Po tem pa ta ista sodba to negira v nekaterih nadaljnjih točkah, zlasti v končni 84. točki, kjer pravi, da so kršitve v postopku zoper Rupnika tolikšnega pomena, da pomenijo bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki terja razveljavitev sodbe. Med obema stališčema je jasno neskladje. Na prvi pogled je videti, kot da je bila zavrnilna sodba pravzaprav že napisana in je bila potem s preglasovanjem spremenjena v samo nekaterih točkah. Sodba vsebuje dele, v katerih se po vrsti zavračajo trditve iz zahteve za varstvo zakonitosti, ter hkrati tudi odločitev, da se zahtevi ugodi in sodbo zoper Rupnika razveljavi.

Prav ta celotna, popolna razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje sta najbolj presenetljivi. 

Če sodišče že ni želelo za vrniti zahteve za varstvo zakonitosti, kot je to predlagal državni tožilec, bi sodbo zoper Rupnika lahko razveljavilo v določenih točkah, kjer obrazložitev ni zadovoljiva, v ostalih točkah pa potrdilo. So se pa odločili za popolno razveljavitev in zadevo poslali v ponovno sojenje, za katero so se seveda zavedali, da ni mogoče. V 139. členu zakona o kazenskem postopku je namreč izrecno povedano, da sodišče ustavi postopek v primeru, ko ugotovi, da je obtoženec mrtev. Do ponovnega sojenja sploh priti ne more. Zato je sklicevanje na ponovni postopek v tej sodbi zame nesramno sprenevedanje.

Ker so vrhovni sodniki z razveljavitvijo sodbe Rupnika dejansko in tudi formalno oprostili, odločili, da je nedolžen? Ker je glede na nadaljnje možne pravne postopke mogoč le še tak rezultat? 

Seveda. Po razveljavitvi sodbe lahko zdaj tožilec vztraja pri obtožbi, a sodišče mora ustaviti postopek, ker je obtoženi mrtev. Druga možnost je, da tožilec enostavno umakne obtožbo, kljub temu da je bilo njegovo stališče, da bi bilo treba zahtevo za varstvo zakonitosti v tem primeru zavrniti. Tretja možnost je, da tožilec ne napravi ničesar. V tem primeru pa bo zadeva po dveh letih zastarala. Ne glede na to, kako bodo tekli nadaljnji postopki, je odslej možen samo en sklep – da krivde ni. To pa pomeni rehabilitacijo. Ta pa ima dva vidika. En vidik je osebno za Rupnika ali njegove potomce, drugi vidik pa so širše družbene posledice, ki pomenijo rehabilitacijo narodnega izdajstva, kolaboracije z najhujšimi stoletnimi sovražniki. Gre za rehabilitacijo vojnih hudodelstev in hudodelstev zoper človečnost, ki so bila obsojena na nürnberških procesih. V nobeni drugi državi v Evropi ne pade nikomur na misel, da bi zahteval razveljavitev nürnberških procesov, čeprav jim je pravno mogoče marsikaj očitati.

General Leon Rupnik govori na protikomunističnem zborovanju v Unionski dvorani, Ljubljana, 24. september 1944

General Leon Rupnik govori na protikomunističnem zborovanju v Unionski dvorani, Ljubljana, 24. september 1944
© Fotograf: neznan, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Glede odločitve vrhovnega sodišča imate sicer tudi druge pravne pomisleke.

Da. Sodba je v bistvu nesorazmerna. Zato, ker se opira na manjšino procesnih napak, ki jih sodišče ugotavlja, in so te minorne v primerjavi s količino in težo hudodelstev, ki jih Rupniku očita prvotna sodba in ki jim tudi vrhovni sodniki priznavajo materialno resnico. Vprašljiva je tudi z vidika kakovosti. Zakon o kazenskem postopku v 371. členu navaja razloge, zaradi katerih je mogoče razglasiti neko sodbo za nezakonito. Tam se 11. točka 1. odstavka tega člena, ki govori o slabostih obrazložitve sodbe in na katero se kazenski senat vrhovnega sodišča opira, pojavlja kot zadnja. Drugi, bistvenejši razlogi za razveljavitev so navedeni na začetku, recimo kršitev pravice do obrambe ali če je sodišče prekoračilo obtožbo. Kazenski senat vrhovnega sodišča se na primer tudi veliko ukvarja z vprašanjem o pomenu priznanja in pri tem zavrača trditev tožilca, da je obtoženi Rupnik priznal očitana mu kazniva dejanja ter da je to eden izmed dokazov. Priznanje je vedno bila okoliščina, ki je potrjevala druge dokaze. Šele pred leti smo v Sloveniji sprejeli spremembe po vzoru iz ZDA in priznanju dali poseben pomen in postopek. Toda to ne pomeni, da je priznanje brez pomena, in navajal ga je tudi nekdanji zakon o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo.

Osebno me je prizadelo, saj je Rupnikova policija mojo mamo hudo mučila, sam pa sem zaradi obsodbe pred italijanskim vojaškim sodiščem tri leta presedel v italijanskih in nemških kaznilnicah.

Čudno je torej, da so bile glede na zgodovinsko obdobje spoštovane vse možne pravice obtoženca, sodba pa je razveljavljena zaradi domnevno pomanjkljive obrazložitve – pravnega instituta, ki je še dandanes, 70 let kasneje, bolj kot ne v razvoju.

Kršitve, ki jih ugotavlja ta sodba, se nanašajo na pomanjkljivo obrazložitev prvotne sodbe zoper Rupnika, ne pa na kake druge, pomembnejše kršitve. Sodišče samo je v sodbi večkrat zatrdilo, da je treba gledati obrazložitev sodbe kot celoto. Da tudi če v nekaterih točkah ni obrazložitve ali je skromna, to še nič ne pomeni, ker da je treba gledati na obrazložitev kot na celoto, skupaj z uvodom in v vseh točkah sodbe skupaj. Če bi bilo to upoštevano, bi vrhovni sodniki težko trdili, da je obrazložitev obsodbe zoper Rupnika tako pomanjkljiva, da zahteva razveljavitev sodbe. Poleg tega, paradoksalno, so razlogi za razveljavitev, ki jih vrhovni sodniki navajajo v 35. točki svoje sodbe, pravzaprav ena sama trditev, ki ni obrazložena. Pa še nekaj je treba poudariti. Zakon glede zahteve za varstvo zakonitosti pravi, da je zoper pravnomočno sodbo mogoča taka zahteva brez kakršnihkoli pogojev. V nadaljevanju pa piše, da če gre za kako drugo odločbo sodišča, pa je to pravno sredstvo dopustno vložiti samo, če je mogoče pričakovati odločitev o kakem pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava, sodne prakse. Seveda lahko rečemo, da ta pogoj izrecno ne velja za pravnomočne sodbe, pač pa le za druge odločbe sodišča, a napotilo, kaj je smisel oziroma odločilni vzrok za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, je jasno.

Sodba je bila sicer v določenem delu javnosti sprejeta z odobravanjem. Vas je to presenetilo, glede na to, da je bil Rupnik ne le domobranski poveljnik, pač pa tudi izpričan antisemit? 

Gre za politično sodbo, ki jo potomci izdajalcev slovenskega naroda, kolaborantov in vojnih hudodelcev zlorabljajo za potrjevanje teze o tem, da so zmagovalci, ker so se borili proti komunizmu. Kazenski senat vrhovnega sodišča pa je zlorabo dovolil s krhkimi in protislovnimi argumenti. Sodbe in razglasitve, da Rupnik ni kriv, morda večina slovenskega prebivalstva ne bo odobravala, bo pa odprla vrata nadaljnjim zlorabam v korist tistih političnih sil na Slovenskem, ki so že med vojno služile nacifašistični ideologiji in njihovim nečlovečnim metodam. Verjetno pa bo koristila tudi uveljavljanju materialnih interesov z zahtevami za vrnitev nekdaj zaplenjenega premoženja.

Zdi se, da gre za preveč sporno odločitev, da bi ostalo pri tem. Bi se moralo o tem izreči ustavno sodišče? 

Po mojem mnenju gre za zadevo, ki je vredna ustavne presoje. Če bo takšen zahtevek vložen, ga bom sam gotovo podpisal kot oseba, ki ima pravni interes, ker so, kot rečeno, Rupnikovi domobranski policisti mučili mojo mamo, sam pa sem bil obsojen pred italijanskim vojaškim sodiščem na zaporno kazen, ki sem jo tri leta tudi presedel v zaporih. Mislim, da je razveljavitev sodbe zoper Rupnika napad na človeško dostojanstvo in na pravico do prostosti in svobode neposrednih in posrednih žrtev medvojne oborožene politične in vsakršne druge kolaboracije, ovaduštva in vojnih zločinov.

V bistvu je ustavno sodišče že odločalo o podobni zadevi, imenovani »Titova cesta«. In dejali so, da ne bodo dovolili »rehabilitacije« Tita s postavljanjem novih spomenikov na javnih mestih … 

Da. Težko bi sedaj dejali, da o aktualni zadevi ne bodo vsebinsko odločali. Tako kot v tistem primeru gre tudi tu za primer kršitve človekovega dostojanstva in njegovih pravic.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.

Pisma bralcev

  • Matevž Krivic, Spodnje Pirniče

    »Kršeno je moje človekovo dostojanstvo«

    Ob razveljavitvi obsodbe Leona Rupnika Več

  • Vika Kostič, Ljubljana

    »Kršeno je moje človekovo dostojanstvo«

    Oglašam se, kot del tistega ljudstva, ki ga je senat vrhovnega sodišča s sodbo VS I Ips 3425/2014, s katero je bila razveljavljena pravnomočna sodba zoper Leona Rupnika, zlorabil. K pisanju me je dokončno spodbudilo pismo mag. Matevža Krivica, objavljeno v Mladini št. 5 z dne 31.1.2020. Več

  • Franci Gerbec, Kremenica

    »Kršeno je moje človekovo dostojanstvo«

    Prepričan sem, da morajo biti sodbe sodišč takšne, da jih razume tudi pravni laik. Pri razveljavitvi te sodbe pa ni prav nič jasno, saj je vrhovno sodišče s svojim pravdorekom poskrbelo za nešteto pravnih vprašanj, ki bi se jim morala posvetiti celotna sodna oblast. Več