Hočete življenje ali pravice?

Vsi se sprašujejo: joj, kako bo izgledal svet, ko bo vsega tega konec? Kakšna bo prihodnost? Že zdaj jo lahko vidite – pogledati morate le, kakšne ukrepe, odloke in zakone sprejemajo vlade in vladarji. Jasno, vsi ti ukrepi, odloki in zakoni naj bi veljali le začasno, v času pandemije in izrednih razmer, toda v resnici so tisto, o čemer režimi in vladarji sanjajo. Iz njihovih sanj je mogoče sklepati, kakšna bo prihodnost.

Pa poglejmo, o čem sanjajo. V Azerbajdžanu, kjer lahko dom zapustiš le, če ti to z esemesom dovolijo oblasti, zapirajo vse, ki kritizirajo vladno politiko, v Kambodži, Mjanmaru, Egiptu in na Tajskem cenzurirajo medije in družabna omrežja (ponekod nadzorujejo tudi telefonske komunikacije), na Kitajskem so ljudi povezali z aplikacijo, ki določa, ali lahko potujejo, v Čilu so na ulice poslali vojsko, v Paragvaju in Keniji policija brutalno obračunava s kršitelji policijske ure, v Iranu in Armeniji sledijo telefonom, v Indiji morajo ljudje vsake pol ure poslati selfi, ki dokazuje, da so res v karanteni. In ja, v Mjanmaru kaznujejo ulične umetnike. Kot v Sloveniji. Začasno. V imenu »javnega zdravja«.

V Trumpovi Ameriki, kjer kršiteljem karantene v številnih zveznih državah grozijo z visokimi zapornimi in denarnimi kaznimi (prebivalci Kentuckyja ne smejo zapustiti Kentuckyja, v Rhode Islandu lahko policija ustavi vsakogar z newyorško registracijo ipd.), pravosodno ministrstvo od kongresa pričakuje, da bo v času izrednih razmer odobril »pridržanje« ljudi za nedoločen čas (brez sojenja ipd.).

V Alžiriji se je zadnje leto razmahnilo protestno gibanje – vrstili so se protesti. Nič več. Zdaj protestnike in aktiviste in kritike in novinarje zapirajo – ker s svojim početjem kršijo varnostno razdaljo in karanteno, ker ogrožajo »javno zdravje«, »nacionalno varnost« in »integriteto nacionalnega ozemlja«. To se je zgodilo tudi v Hongkongu, Indiji in Rusiji – vlade so pandemijo prelevile v sredstvo za obračun s protestniki. Protesti so se morali končati – ker so kužni, ker širijo virus.

Izraelski premier Benjamin Netanjahu – večen, permanenten, neskončen – je državo in sodišča zaprl ravno v trenutku, ko naj bi mu začeli soditi zaradi korupcije. Že prej je kakopak poskrbel, da zakonodaja nima nič proti, če vlado vodi premier, ki je pravnomočno obtožen korupcije. Kako slovensko.

Poljske oblasti majskih predsedniških volitev niso preložile, so pa prepovedale predvolilno kampanjo. Zakaj? Točno: ker ogroža »javno zdravje«, varnost, življenja. Volitve brez predvolilne kampanje? Je to prihodnost pandemične politike? Mar volitve brez predvolilne kampanje ne spominjajo na volitve brez protikandidatov? V Boliviji pa je začasna vlada, ki je pučistično zrušila Eva Moralesa (in ki po novem sodno preganja vsakega kritika svoje politike), majske volitve preložila. Volitve ogrožajo človeška življenja. Naj kar ostane tako, kot je.

Iz teh ukrepov, odlokov in zakonov – iz teh političnih sanj – lahko sklepamo, da prihodnost ni svoboda. Da prihodnost ni demokracija. In da prihodnost ni protest. Protest po novem ogroža »javno zdravje«. Svoboda je nevarna. Demokracija tudi. Smrtno nevarna. Izpostavlja nas okužbi. Ogroža življenja. Ko vlade in vladarji opozarjajo, da se bomo prekužili šele enkrat prihodnje leto, hočejo v resnici reči: ne težite nam več s temi svoboščinami in pravicami!

V Alžiriji je začela vlada na spletu objavljati osebne podatke oporečnikov, kritikov in novinarjev, kar seveda pomeni, da se je vlada začela obnašati kot trol. To je odblesk prihodnosti, v kateri vlade postanejo troli. To je odblesk prihodnosti, v kateri se uresniči Janšev odgovor na vprašanje novinarke Dnevnika, »kaj imate na dnevnem redu«: VAS! Vi – mediji, kritiki – ste na našem dnevnem redu! Z vami se bomo ukvarjali! Diskreditirali vas bomo!

A kaj je to v primerjavi s filipinskim predsednikom Rodrigom Dutertejem, ki je policiji in vojski zapovedal, naj postrelita člane opozicije in protestnike, ki kršijo karanteno, »navadne« ljudi, ki kršijo policijsko uro, pa je dal zapreti v pasje kletke.

V številnih državah lahko mediji objavljajo le uradne številke in podatke o koronavirusu. Kaj to pomeni za prihodnost, je na dlani: vlade in vladarji očitno sanjajo o medijih, ki bi objavljali le uradne številke in podatke. Viktor Orbán je na Madžarskem izdal odlok, ki prepoveduje razširjanje »lažnih novic«. Združeni arabski emirati so to storili že nekaj dni prej. Le še slepim ni jasno, kako bo to videti v prihodnosti: kaj je »resnica«, bo povedala vlada. Dovoljeno bo le še objavljanje »resnice«.

Iz teh ukrepov, odlokov in zakonov – iz teh političnih sanj – lahko sklepamo, da prihodnost ni svoboda. Da prihodnost ni demokracija. In da prihodnost ni protest.

V Jemnu so postregli s končno rešitvijo »resnice« – izdajanje časopisov so kratko malo prepovedali. Zakaj? Ker »izvirajo iz nekdanjega komunističnega režima«? Ne, ampak zato, ker se lahko s časopisom okužiš. Na njem je lahko virus. Kako bi to izgledalo pri nas? Poglejte Janševe »medije«.

Digitalni gulag

Vladimir Putin – permanenten, neskončen, dosmrten – pripravlja nadzorovalni sistem, ki bo zajemal podatke aplikacij za sledenje telefonom, nadzornih videokamer za prepoznavanje obrazov, črtnih kod in kreditnih kartic. Anna Nemtsova (Daily Beast) pravi, da bi to lahko »vso Rusijo spremenilo v digitalni gulag, ki bo ostal v veljavi še dolgo po tem, ko pandemije ne bo več«. Lahko ga bodo uporabljali tudi za nadzorovanje drugih – kužen si lahko na več načinov. Odvisno od ideologije.

Kaj se je zgodilo, ko je v Izraelu izbruhnil novi koronavirus, si zlahka predstavljate: oblasti so Palestince še bolj zategnile, še bolj stisnile, okrepile so policijske racije v palestinski skupnosti, stopnjevale so represijo, razdejale nekatera naselja, beduinom v puščavi Negev pa menda uničile pridelke. Rekli boste: mar niso tega počele že tudi prej?

Ja, vsekakor, toda zdaj so to počele brez strahu, da bodo zaradi tega deležne zgražanja ali protestov mednarodne javnosti. Zdaj je to povsem legalno in normalno – ljudi je treba zaščititi pred virusom! Je bilo treba razdejati naselja in uničiti pridelke? Kaj se pa ne držijo karantene! Kaj pa ne ubogajo!

A to še ni vse: Palestince so izraelske oblasti hitro razglasile tudi za prenašalce virusa – potemtakem za tiste, ki so »kužni« in »nevarni«. Za tiste, ki lahko okužijo nič hudega sluteče Izraelce. Kaj to pomeni, je na dlani: Palestince – prej »teroriste«, zdaj »kužne« – je treba izolirati, osamiti, ograditi, karantenizirati (v Gazi? najgosteje naseljeni skupnosti na svetu? noro!). Palestinci pa so manjšina – to vemo. Kaj to pomeni za prihodnost? Tole: nezaželene manjšine – »kužne«, »parazitske«, »tuje«, itak »nehigienične« in zato že naravno »nevarne« – bo mogoče zlahka, nekaznovano in brez kakšnih posebnih pravnih argumentacij izolirati. Segregirati. Zapreti. Umakniti izpred oči. Ker ogrožajo »javno zdravje« – »zdravje nacije«.

Pomeni, da se tudi brezdomcem in beračem ne piše dobro. Prihodnost bo namreč »očistila ulice«. Dobesedno. Pozive k »čiščenju« ulic – k dezinfekciji javnih površin – že slišimo. Cilj »čiščenja« bo »čistost«. Begunci nimajo nobenih možnosti. Viktor Orbán je skušal izbruh novega koronavirusa povezati z begunci. To so skušali storiti tudi pri nas: virus je k nam prinesel Maročan! Spomnite se le, kakšno razočaranje je bilo, ko se je izkazalo, da »Maročan«, ki je prišel iz Maroka, ni bil Maročan, ampak Slovenec.

In hujše ko bodo katastrofe, ki so pred nami (pandemije, naravne nesreče, gospodarske krize, podnebne krize ipd.), bolj se bo vse to spodvijalo v retoriko: država mora najprej poskrbeti za svoje! Nacionalizem bo dobrodošel, saj bo deloval kot varnostni ukrep, kot nujni del »našega« imunskega sistema. Tako kot šovinizem. In zakaj pa ne – rasizem. Turške oblasti že poročajo, da so Turki odporni proti novemu koronavirusu – ker imajo posebne, enkratne, superiorne gene. Ste videli, kako so se Trumpu zasvetile oči, ko je povedal, da so črnci za novi koronavirus dovzetnejši od belcev?

Na Kitajskem, kjer se je vse skupaj začelo (bodo Kitajci plačali reparacije? se bodo opravičili? ali jih bomo morali pod vodstvom Joca Pečečnika še naprej »ropati«?), mediji brezmejno slavijo oblasti in kitajski sistem. China Daily sporoča: »Če kitajski sistem ne bi imel takšnih enkratnih institucionalnih prednosti, bi se svet morda boril proti pogubni pandemiji.« Oho. Ironija je kakopak v tem, da se svet bori natanko proti pogubni pandemiji! A nič hudega – če ne bi bilo Kitajske, njene partije in njenega predsednika, bi bilo še huje! Mnogo huje! Ja – bilo bi pogubno. To ni še nič.

Kitajci torej sporočajo: svojemu vrlemu političnemu vodstvu moramo biti hvaležni, ker nas je rešilo pred pogubno pandemijo in gotovo smrtjo! Brez političnega vodstva nas ne bi bilo! To, da je ta retorika, ki od ljudstva terja servilnost in hvaležnost (oh, in občudovanje), tipično kitajska, pa naj vas nikar ne zavede: če je kitajska, še ne pomeni, da ne more v času krize – in izrednih razmer – postati tudi naša. Ljubite, spoštujte in slavite svoje vladarje, ker vas rešujejo! Ker se junaško borijo proti virusu! Ker dobivajo vojno! Ker stojijo na fronti! Z maskami! In ker osebno in neustrašno sprejmejo vsako pošiljko zaščitne opreme.

Glorificiranje velikega vodje

Kitajci sporočajo: kitajska partija je rešila svet – in rešila ga je, ker je kitajska in ker je partija. Ste slišali, da je kdo protestiral? Ste slišali, da je kakšna država, kakšna vlada, kakšna mednarodna organizacija temu oporekala? Ne. Kje neki. Itak se zdi, kot da je kitajska partija le prikimala Svetovni zdravstveni organizaciji, ki je februarja izjavila, da se na stotisoče Kitajcev ni okužilo zaradi kitajskega »agresivnega odziva«. A lepo prosim – le zakaj bi vlade kitajski retoriki oporekale? To retoriko bodo entuziastično posvojile: mi smo vas rešili – in rešili smo vas, ker smo MI in ker delujemo trdo, odločno, muskularno in učinkovito, kot partija. Krivulja je začela padati, ker smo naredili red!

Ni kaj, pandemija je ustvarila razmere, v katerih se zdi opevanje junaških vladarjev nekaj povsem naravnega. Dmitri Kiseljov, ruski televizijski voditelj, Putinov propagandist, je oznanil: »Iskreno rečeno – Rusija ne more živeti brez Putina.« Če to preberemo med vrsticami: zmagujejo avtoritarni režimi. Če to prevedemo v »katastrofalno« prihodnost: vlade in vladarji bodo ljudi prepričevali, da je v dobi permanentne krize najbolje, da si želijo vlade in vladarje, ki bodo permanentno na oblasti. Saj veste: da se ne bodo vlade vsakič znova učile, kako reševati ljudstvo. Viktor Orbán se je dal v času pandemije – v času krize – razglasiti za dosmrtnega vladarja Madžarske, Putin pa za dosmrtnega vladarja Rusije. In 22. aprila bo ljudstvo to, da ni alternative, le še referendumsko potrdilo. Po možnosti kar na daljavo, prek mejla.

Politiki se po novem itak spoznajo na vse, tudi na medicino, virologijo, epidemiologijo, infektologijo. Donald Ivanovič Trump svojemu ljudstvu predpisuje hidroksiklorokin, beloruski predsednik Aleksander Lukašenko pa savno in vodko. Turkmenistanski vladar Gurbanguli Berdimuhamedov je oznanil, da sta karantena in varnostna razdalja nepotrebni, ker je sam odkril, kako ustaviti razširjanje koronavirusa – deželo je treba le »nadišaviti« z dimom nekega zelišča (harmala). Dim je strup za »nevidno zlo«. Konec krize.

Ta, ki je prestrašen, ni malenkosten. Volitve? Preveč tvegane. Neodtujljive politične pravice? Koga brigajo! Hočete življenje ali pravice?

Vidimo pa še nekaj: Kitajska dobrohotno pomaga Srbiji. Kitajska dobrohotno pomaga Italiji. Kitajska dobrohotno pomaga Madžarski. Kitajska dobrohotno pomaga Sloveniji. Pošilja nam maske, zaščitno opremo, ventilatorje – nekaj jih dobimo kot donacijo, nekaj jih plačamo. Toda Kitajska je tu, ko jo najbolj potrebujemo. Nadomešča našo vlado? Ne, temveč Evropsko unijo. Jebeni Bruselj. Tako kot Rusi v Italiji nadomeščajo Evropsko unijo, ki je spet odpovedala in razočarala. Ni prihitela na pomoč. Rusija pač. In Kitajska tudi.

Kako bo to spremenilo retoriko po Evropi, si lahko kar mislimo: Evropska unija je irelevantna! Kaj pa je Evropska unija naredila za nas? Kje je bila, ko smo jo potrebovali? Zakaj nas ni reševala pred pogubno pandemijo? Kaj imamo od Evropske unije, se bodo začeli za Britanci spraševati še Italijani in Španci in Francozi in Madžari – oh, in Slovenci. Ne bi nas smelo presenetiti, če bi države zaprle svoje meje – če bi torej odpovedale šengen in ponovno uvedle nadzor. Kot nekoč. Bi vas presenetilo, če bi drugi tir zgradili skupaj z Madžarsko in Kitajsko?

Ne, Kitajska ne nadomešča naše – ali madžarske, italijanske, srbske itd. – vlade, toda kitajsko sporočilo, da je Kitajska v bitki z virusom uspešna prav zato, ker je trda, odločna in učinkovita, v očeh javnosti legitimira trdo reševanje permanentne, neskončne, večne pandemične krize, ki je pred nami in ki zveni kot sequel Busheve neskončne vojne proti terorju. Teror je neviden, morilski in neizkorenljiv – kot virus. Kdor misli drugače, ogroža »zdravje nacije«.

Prej je Bruselj grenil življenje vladam, ki so se obnašale nedemokratično, avtokratsko – zdaj bo moral molčati. Vlade bodo lahko povsem mirno in nekaznovano ravnale nedemokratično in avtokratsko – ker je Bruselj odpovedal. Ker je evropska demokracija odpovedala. Ker so jim morali pomagati Kitajci in Rusi. Fašizacija Evrope bo tako prostovoljna kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Kdor ni z nami, je za virus!

Azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev – permanenten, nesmrten, večen, neskončen, nezmotljiv – je predlagal, da bi izolirali kar kompletno opozicijo. Kar je približno tako, kot bi rekel, naj izolirajo demokracijo. Mar je ni izolirala že avstralska vlada? Mar ni do avgusta suspendirala parlamenta? In mar ni demokracije izoliral tudi Viktor Orbán? Mar ni suspendiral parlamenta? Mar ne vlada z odloki? Mar ni izdal nujnih »antipandemičnih« odlokov, s katerimi je prevzel kontrolo nad gledališči, s katerimi je obračunal z »liberalno kulturno hegemonijo«, s katerimi je zapečatil vse pogodbe o kitajskih vlaganjih v madžarske železnice in s katerimi je transspolnim prepovedal zamenjavo spola? Ob vsem tem lahko le vzdihnete, ja, koronavirus je Orbánov požig Reichstaga. Ne le njegov, se razume. To je požig Reichstaga 2020.

Distopično? Vsekakor. Toda pred nami je doba permanentne krize, ko bodo ljudje zlahka verjeli, da je za vse najbolje, če opozicijo izolirajo. In demokracijo tudi. Vlade in vladarjev, ki v teh težkih – očitno neskončnih, večnih, permanentnih trenutkih – rešujejo ljudstvo, ne sme nič ovirati ali motiti, prav nič, čisto nič, ne svoboda izražanja, gibanja in zbiranja, ne ustavne kaprice, ne pravna država, ne človekove pravice, ne begunci, ne LGBTQ+, ne boj proti podnebnim spremembam, ne panika, ki bi jo lahko zganjala demokracija. In ne žvižgači. Na Kitajskem so jih aretirali in zaprli. V Turčiji tudi. Prihodnost ni žvižg. Žvižganje je brez prihodnosti.

Vlade in vladarji očitno računajo, da bodo ljudje v prihodnosti – med dvema pandemijama, med tisto, ki bo za nami, in ono, ki bo pred nami – zlahka verjeli, da malce represije ali cenzure ne škodi zdravju. Virus pač. So vas zaprli, ker ste zapustili svojo občino? So vas pretepli? So vas mučili? Ne, le kazen ste plačali. Poglejte v prihodnost: policaju boste hvaležni, da vas je kaznoval. Vladi boste hvaležni, da vas je disciplinirala in spravila v red. Sploh pa: kaj je cenzura v primerjavi z virusom? In kaj je represija v primerjavi z virusom?

Ilham Alijev je opozicijo razglasil za »peto kolono«. Noro? Absurdno? Niti ne. Kot ste opazili, zadnje čase številni politiki – Janša še posebej – poudarjajo, da smo v vojni. V vojni? Zakaj v vojni? Iz preprostega razloga: da bi lažje demonizirali vse kritike vlade. Opozicijo. Medije. Če namreč kritiziraš vlado, ki je v vojni z virusom, pomeni, da si na strani virusa. Če je vlada v vojni z virusom, pomeni, da opozicija dela za virus. V dobi permanentne vojne z virusom bi vlade svoje kritike – z opozicijo vred – zlahka prikazale kot »petokolonaše«. O tem, da bodo za to zelo motivirane, ni nobenega dvoma. In ja, Republika Azerbajdžan bo brez težav postala članica Evropske unije. Če je Madžarska.

Oglaševanje strahu

Ko je izbruhnila pandemija, so evropske demokratične države – od Italije in Španije do Francije – takoj sprejele kitajski model »vojne« proti virusu: mesta, občine in države so zaprle, uvedle so sanitarne kordone, okužene so ločile od svojcev, izpraznile so ulice, svobodo in demokracijo so zamrznile, nihče se ni smel več premakniti. Ljudstvo je ubogalo. Kar je bilo logično in nujno – če nočemo še hujše pandemije, še hujše katastrofe.

Toda pri tem nekaj vendarle bode v oči: prav to, da je ljudstvo tako hitro in tako množično ubogalo. Res neverjetno je, kako hitro lahko ljudje povsem zapustijo javni prostor in ga prepustijo državi. Za vlade in vladarje je bil to vrhunski test: če ljudi dovolj prestrašiš, te ubogajo. Brez besed. Brez pripomb. Brez protestov. Le dovolj jih moraš prestrašiti.

In če jih dovolj prestrašiš, potem niti nimajo občutka, da pri totalitarnem vladanju uporabljaš totalitarne – kitajske  – metode. Če jih dovolj prestrašiš, potem vse to, kar ljudje recimo v Severni Koreji počnejo pod prisilo (in kar se nam zdi grozljivo, groteskno in scela nesprejemljivo), počnejo prostovoljno.

Če so ljudje prestrašeni, imajo občutek, da so represivni ukrepi nujno potrebni. Represivne, totalitarne ukrepe je treba le nastaviti tako, da ne delujejo represivno in totalitarno, totalitarno pa ne delujejo pod pogojem, da jih ljudje sprejmejo prostovoljno, da v njih prepoznajo svoj interes in svojo moralno resnico (to je dobro za nas!), potemtakem pod pogojem, da imajo občutek, da so jih sami sprejeli, da so jih sami spisali – da so jih sami terjali. Vlade in vladarji so jih le uslišali.

In natanko to se že dogaja: slovenske javnomnenjske ankete kažejo, da ljudje terjajo še hujše, še strožje, še represivnejše ukrepe, šoferji pa televizijskim ekipam v kamero pripovedujejo, da so ukrepi še preblagi in da bi bilo treba tiste, ki se z avti ilegalno vozijo iz občine v občino, še bolj priviti.

Če kaj, potem si vlade in vladarji želijo prav to, da se ljudje na krizo – na omejitev gibanja, diktate, elemente policijske države ipd. – privadijo, da jo torej ponotranjijo. Bolj ko so prestrašeni, prej se privadijo. Če so dovolj prestrašeni, potem kar sami terjajo še represivnejše ukrepe, še doslednejše izvajanje ukrepov, še strožjo policijo. Bodite strašni! Ustavite nas! Kaznujte nas!

Kot vidimo in slišimo, ljudje tiste, ki kršijo varnostno razdaljo in karanteno (in ki »uživajo« na morju, v hribih ipd.), kar sami ovajajo in prijavljajo, a brez slabe vesti, ker to, pravijo, počnejo za naše »skupno dobro«, v imenu »javnega zdravja«, v imenu varnosti. Vsekakor – paziti moramo, da se ne okužimo. Bodimo solidarni!

A tu je problem: iz tega je mogoče sklepati, da prihodnost obljublja precej izprijeno verzijo solidarnosti – ovajanje in denunciranje v imenu »javnega zdravja«, v imenu skupnega preživetja. Če so ljudje prestrašeni, je njihovo ovajanje nekaj krepostnega, družbeno koristnega in povsem legitimnega. Prihaja čas novih junakov – ovaduhov, špicljev, vohavtov.

Ker pa so vlade in vladarji – tudi naši – že vnaprej napovedali permanentno krizo, neskončne izredne razmere (»to bo še trajalo mesece in leta«, »nič več ne bo tako, kot je bilo«, »privaditi se boste morali na novo realnost«, »poletnih počitnic na morju ne bo«, »dopustov ne bo« ipd.), pomeni, da bo priložnosti za strašenje in zastraševanje dovolj. Nobene ne bodo preskočili. Nobene ne bodo vrgli proč. Vladarji si morajo krize in razloge za izredne razmere navadno izmišljati – zdaj jim bodo padali z neba.

Če se bomo preselili v sanje sodobnih vladarjev, potem bomo očitno gledali, kako nastaja avtokratska internacionala – in upali, da se ne bomo znašli v njej. A zdaj, ko smo pogledali v sanje vladarjev, si lahko mislimo, kako bo izgledala ta nova prihodnost: kateri represivni ukrepi res pomagajo pri zajezitvi pandemije, ne bo jasno (odloki, ki transspolnim prepovedujejo zamenjavo spola, že ne), »nova normalnost« bo strah prelevila v svoje slavnostno dopolnilo, vlade in vladarji bodo lagali tudi tedaj, ko jim ne bi bilo treba, kazali nam bodo bogataše, ki nas zdaj rešujejo z maskami in donacijami in ki jih ne smemo obdavčevati, ker nam potem ob naslednji krizi ne bodo mogli toliko darovati, množično umiranje bomo sprejemali tako stoično kot smrt brez pogreba in žalovanja, razmerje med zdravjem in svobodo bo povsem razglašeno, osamljenost bo postala pandemičnejša od pandemije, v prostovoljno sprejemanje represije se bo zažrlo tiho nasilje, z nakupi bomo, pravi ameriška ekonomistka Homa Zarghamee, podpirali tiste biznise, »ki nam bodo v bližnji prihodnosti pomagali«, vlade in vladarji pa se vsej tej nenadjebljivi moči, vsej tej drastični oblasti, ki jo bodo nagrebli med pandemijo (okej, med permanentno krizo), zlepa ne bodo hoteli odpovedati.

Toda hej, ta, ki je prestrašen, ni malenkosten. Volitve? Preveč tvegane. Neodtujljive politične pravice? Koga brigajo! Zdaj jih upravlja država, prihodnost pa jih bo itak relativizirala in trivializirala: hočete življenje ali pravice?

A sodeč po tem, kakšne ukrepe, odloke in zakone sprejemajo vladarji, bi lahko sklepali, da oblast po novem ne bo le stroj za oglaševanje oblasti, temveč tudi stroj za oglaševanje strahu. Oglaševanje oblasti bo postalo oglaševanje strahu – in oglaševanje strahu bo postalo oglaševanje oblasti.