Neformalni izgon Eritrejcev

Slovenija drugače od drugih evropskih držav odreka gostoljubje Eritrejcem

Eritreja je afriška država, ki je že desetletja ujetnica vojaške diktature. V bistvu je veliko delovno, da ne rečemo koncentracijsko taborišče za državljane. Beg je zato edina možnost v upanju na človeka vredno življenje, preživetje. Zato v Evropi več kot 80 odstotkov prosilcev za azil iz Eritreje dobi status begunca. Tako je bilo do nedavnega tudi pri nas, a nič več. Po novem Slovenija Eritrejo očitno šteje za varno državo, saj praviloma zavrača prošnje njenih državljanov za azil.

Na to so javno opozorili v civilni pobudi InfoKolpa pretekli petek na tiskovni konferenci pred migrantskim centrom Slovenske Filantropije v Ljubljani. »Državljani Eritreje so prisiljeni v opravljanje večdesetletne vojaške službe, ki v resnici pomeni odrejeno prisilno delo in življenje v delovnih taboriščih. Zaradi hudih telesnih naporov, pretepanja in slabe oskrbe številni v teh taboriščih umrejo,« opozarjajo v InfoKolpi in dodajajo, da se Eritreja na seznamih držav, kjer obstaja prisilno delo, ki jih sestavljajo mednarodne organizacije, uvršča med države z najvišjo stopnjo prisilnega dela, »vendar to za slovenske odločevalce ne pomeni zadostnega razloga za podelitev mednarodne zaščite«.

Slovenija je sicer v preteklih letih podelila mednarodno zaščito 77 osebam iz Eritreje, ki so k nam prispele na podlagi programa relokacije iz italijanskih begunskih centrov. Potem je sledil obrat. Našo državo tu in tam po tako imenovani balkanski begunski poti doseže tudi kak Eritrejec in zaprosi za azil. V zadnjem času je bilo takih prošenj okoli 15, a na ministrstvu za notranje zadeve so ugodili le trem, druge so zavrnili.

Ker je Eritreja vojaška diktatura (in dejansko ni varna država), deportacije tja niso mogoče. Slovenija zato Eritrejce vrača na Hrvaško, od tam pa so prek zelene meje izgnani v Bosno in Hercegovino. V takšnih razmerah jim preostane le ena možnost – »beg iz Slovenije proti severu Evrope, kjer imajo realne možnosti, da dobijo status begunca«, pojasnjuje Jošt Žagar iz InfoKolpe in dodaja, da se s tem na primeru eritrejskih prosilcev uresničuje tiha želja notranjega ministrstva o ustvarjanju razmer, v katerih bodo prosilci za azil zaradi ravnanja države prisiljeni »prostovoljno« zapustiti Slovenijo.

V izjavi InfoKolpe ob tem dogodku sicer še piše: »Spomnimo se, da prakse koordiniranega zavračanja prosilcev za mednarodno zaščito določenega državljanstva niso nove. Leta 2016 je MNZ na takšen način zavrnilo afganistanske prosilce, ko pozitivne odločitve ni dobil noben polnoleten posameznik ali družina, navkljub jasnemu poslabšanju razmer v izvorni državi. Tovrstno birokratsko nasilje in postavljanje papirnatih zidov je namenjeno neformalnemu izgonu prosilcev.«