»Potrebno večino, dovolj poslancev, ki bi zamenjali koalicijo, imamo«

Jože P. Damijan je danes eden najbolj citiranih slovenskih ekonomistov, pa tudi kandidat štirih opozicijskih strank, Levice, SAB, SD in LMŠ, za mandatarja nove vlade. Štiri stranke, združene v Koaliciji ustavnega loka (KUL), imajo skupaj 39 poslanskih glasov. Za prevzem oblasti, to je za konstruktivno nezaupnico, jih torej potrebujejo še dodatnih sedem. V koaliciji zato računajo na glasove poslancev stranke DeSUS in še vsaj na tri glasove stranke SMC. Prvi poskus prevzema izvršne oblasti bi se lahko zgodil že sredi naslednjega meseca, verjetno po kongresu stranke DeSUS.

Je izid volitev v ZDA znamenje zatona populističnih politik in populistov? 

Dva vidika sta. Eden je tisti, o katerem je govoril predsednik Evropske ljudske stranke (EPP) Donald Tusk, in sicer da je to priložnost za zaustavitev desnega populizma. Drugi vidik pa je, da je trumpizem zgolj izraz tega, kako politiki obravnavajo ljudske sentimente. Trump je bil morda res nesposoben in nespodoben, je pa nagovarjal prave frustracije. Ljudje se počutijo ogroženi zaradi globalizacije. Izgubili so službe. Prestrašeni so zaradi migracij, ne le v ZDA, tudi drugod, recimo v Veliki Britaniji, kjer je zaradi tega prišlo do brexita. Ljudje vidijo, kako narašča neenakost, Trump pa je vse te frustracije ljudi znal nagovoriti. Za njim bodo zato prišli novi trumpi, morda celo bistveno bolj uglajeni in s tem nevarnejši. Je pa to tudi priložnost za progresivno alternativo, ki mora znati obravnavati ta ista vprašanja na drugačni podlagi, ki ni izključujoča ali nacionalistična.

Vaš odgovor, zakaj so se po svetu v zadnjem času razrasli populisti, je izredno natančen: zato, pravite, ker je svet pustil Kitajsko v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO). Ali niste prav vi, ekonomisti, nekoč ponavljali, da je sproščanje trgovinskih ovir dobro?

Liberalizacija trgovine je, teoretično gledano, dobra, če seštejemo vse njene učinke. Je pa res tudi, da ima sprostitev trgovinskih ovir redistributivne učinke, kar pomeni, da v tem procesu ena panoga pridobiva, druga izgubi. S tem pa tudi nekateri sloji prebivalstva pridobijo, drugi izgubijo. Nekoč smo govorili o avtomobilski in tekstilni industriji, še boljši primer so danes visokotehnološka podjetja. Applovi inženirji si lahko manejo roke, ameriški delavci, ki so nekoč njihove proizvode sestavljali, pa so že preteklost. V seštevku je posledica teh sprememb višja gospodarska rast, a tudi večja neenakost, ker se pozitivni učinki ne porazdelijo enakomerno. Ker se na dolgi rok neenakost povečuje, to vodi tudi v finančno nestabilnost, ker se nekatere skupine prebivalstva morajo močno zadolževati, da lahko preživijo.

Ta ekonomska polarizacija se potem prevaja še v politično, saj razočarani nad globalizacijo ali neustreznimi socialnimi politikami iščejo odrešitelje. Raziskave kažejo, da je vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo vplival na politično polarizacijo, da so v bolj prizadetih regijah ljudje začeli voliti ekstremiste. Raziskave kažejo tudi dolgoročne negativne socialne učinke, denimo na zmanjšanje pogostosti porok, porast ločitev, samomorov, alkoholizma. To je tisti del Amerike, ki potem voli Trumpa, ker jim ta obljublja, da bo zmanjšal uvoz iz Kitajske, zgradil zid na mehiški meji, »osušil močvirje v Washingtonu« in tako naprej.

Za njim bodo prišli novi trumpi, morda celo bistveno bolj uglajeni in s tem nevarnejši. Je pa to tudi priložnost za progresivno alternativo, ki mora znati obravnavati ta ista vprašanja na drugačni podlagi, ki ni izključujoča ali nacionalistična.

Pa velja to tudi za Slovenijo in za našega majhnega Trumpa?

Brez dvoma. Poglejte raziskave javnega mnenja. Kdo voli Janšo? Večinoma so to ljudje z dokončano srednjo ali osnovno šolo, ki težko najdejo dobro zaposlitev – veliko manj je intelektualcev. Gledano po regijah so njegovi volivci skoncentrirani na območjih, ki jih je liberalizacija – v našem primeru je to liberalizacija trgovine z EU po letu 1991 – najbolj prizadela. V Pomurju je denimo delež volivcev SDS veliko večji, kot je v urbanih središčih. Tudi v Mariboru, ki je izgubil veliko industrije, ima Janša več podpornikov kot v Ljubljani. Drugi njegov segment pa so mali podjetniki – ne gospodarstveniki, ki vidijo širšo sliko, ampak podjetniki, ki vidijo le svoj drobni interes in so recimo nezadovoljni z davki. Te Janša dobi na svojo stran s floskulami o debirokratizaciji in znižanju davkov.

Kaj lahko potem mi, v Sloveniji, sploh naredimo za to, da ne bomo nenehno nihali nad tem prepadom? 

Tega nacionalizma ali populizma se ne moreš znebiti, če ne odpraviš vzroka. Kar pomeni, da moramo te frustracije priznati in jih ustrezno obravnavati. Moramo se zavedati, zakaj imajo ljudje z nižjo izobrazbo težave, zakaj nimajo služb, zakaj nekateri delajo v prekarnih delovnih razmerjih brez vsakršne gotovosti v življenju. To pomeni, da moramo slediti takšnim razvojnim opcijam, ki vključujejo rešitve za omenjene probleme. Poskrbeti moramo za dostopnost do kakovostnega izobraževanja in zdravstva. 

Poskrbeti moramo za dobro plačana in stabilna delovna mesta. Poskrbeti moramo za regulacijo tudi fleksibilnih oblik zaposlitev. Tukaj pa nastopi ta evropska zgodba, to je spodbujanje razvoja v skladu z novo paradigmo zelene, tehnološke in pravične preobrazbe. Priča smo avtomatizaciji in robotizaciji, zaradi katere je manj delovnih mest. Zelo enostavna rešitev je davek na robote. Če robot vzame delovno mesto, ga moraš obdavčiti podobno kot delavca. Druga pot so nova delovna mesta prihodnosti, večinoma povezana z demografskimi spremembami. V industriji, ki je včasih pomenila 50 odstotkov BDP, danes pa le še 15, je potreb po delovni sili manj, več je in bo teh potreb na področju storitev, kot so zdravstvo, dolgotrajna oskrba in industrija prostega časa. Z demografskimi spremembami se nam obetajo povsem nove vrste storitev in dobro plačanih zaposlitev.

To je torej nekakšna razvojna vizija. Kratkoročna pa je vaša koalicija ustavnega loka. Zakaj koalicija ustavnega loka? 

Izhajali smo iz ustave in iz neposredne grožnje, ki jo pomeni stranka SDS. Ta ruši ustavne vrednote, zaradi česar želimo zgraditi čim širšo koalicijo, angažirati želimo čim večji del političnega spektra, da se temu postavimo po robu.

Janševa prava agenda je razgradnja liberalne demokratične družbene ureditve, vključno z vsemi neodvisnimi javnimi institucijami, mediji in kulturo, da bi sebi omogočil neomejeno vladanje po Orbánovem vzoru.

Kje SDS in Janša kršita ustavo? 

Janša krši ustavna načela. Na stara leta, v zatonu svoje politične kariere, je očitno ugotovil, da se lahko še kaj nauči od svojega madžarskega mentorja, zato si poskuša oblast zagotoviti s pomočjo njegovih metod. Madžarski premier Orbán je takoj, ko je po letu 2008 dobil večino v parlamentu, začel sistematično rušiti neodvisnost vseh državnih institucij, od centralne banke do regulatornih agencij. Nato se je spravil na medije, šolstvo in pravosodje. Janša sedaj za njim ponavlja isto. Njegova prava agenda je razgradnja liberalne demokratične družbene ureditve, z vsemi neodvisnimi javnimi institucijami, mediji in kulturo, da bi sebi omogočil neomejeno vladanje po Orbánovem vzoru.

Prihajate iz družine, kjer ste v političnem smislu črna ovca. Kot ste sami zapisali na svojem blogu, večina vaših sorodnikov prisega na desne stranke. Ali to pomeni, da zelo dobro, tako rekoč intimno razumete položaj volivcev, ki stojijo za Janšo?

Drži, o tej moji odločitvi, da postanem mandatar, imam doma glasne razprave s svojo ožjo in tudi širšo družino. Ne razumejo ali ne želijo priznati, da je namen našega projekta rešiti državo pred avtoritarizmom. V družinskem krogu se razprave večinoma vrtijo okoli komunizma. Sorodniki so a priori proti levici, ki bi naj bila komunistična. Seveda jim jaz odgovarjam, da politiki v teh strankah s komunizmom nimajo ničesar, saj so bili večinoma rojeni po letu 1980, a sem neuspešen. Drug očitek pa je povezan s socialnimi frustracijami. Večina ljudi v mojem domačem okolju meni, da vlade po osamosvojitvi niso dovolj poskrbele za ljudi. Za propad tovarn, kot je bil TAM, krivijo Drnovška in iščejo nekega rešitelja. V Janši vidijo simbol antikomunizma in so prepričani, da bo prinesel odgovore – čeprav Janša zgolj manipulira z nagovarjanjem frustracij dela prebivalstva in nič drugega.

Ko boste torej prepričali svojo družino, boste znali tudi Slovenijo premakniti v smeri sprave? 

Motite se, ne bom jih prepričal. Proti veri ali ideologiji se ne moreš boriti z racionalnimi razlagami. Ideološka komponenta, ta antikomunistični refleks, ki ga Janša uspešno nagovarja, v teh debatah absolutno prevlada. Pa četudi je bil sam najbolj goreč komunist in je v njegovi stranki koncentracija nekdanjih komunistov največja. In čeprav sam ni naredil ničesar, res ničesar, da bi svojim volivcem pomagal, ga še naprej podpirajo. Te zadeve so res zelo iracionalne. Dva moja strica sta duhovnika, poznam precej duhovnikov, s katerimi se občasno pogovarjam. Oni celo priznavajo, da jim Janša na oblasti ni ničesar dal, da so jim več dale leve opcije, kljub temu pa kot cerkev, kot institucija, stojijo za njim. Zakaj? Zato ker je pač močnejši od njihove NSi.

Vrniva se k vaši novi koaliciji. Kakšen je sedaj vaš načrt, kakšna je časovnica? 

Oblikovanje nove koalicije in konstruktivne nezaupnice Janezu Janši je proces, ki teče. To pomeni, da se pogovarjamo z morebitnimi koalicijskimi partnerji. Načeloma bi lahko prvi konkretni korak naredili po napovedanem kongresu stranke DeSUS, torej po 24. novembru, lahko pa pride do premikov že prej. Lahko da Janševa koalicija zaradi nesoglasij ob slabem obvladovanju epidemije razpade še ta mesec. Lahko, da bo katera od strank koalicije zahtevala odločnejši boj proti epidemiji, česar drugi partnerji ne bodo sprejeli. To je še ena od realnih opcij, ki v zadnjih dnevih raste.

Pogovarjate se s poslanci, ki Janševo koalicijo za zdaj še podpirajo. Raste njihovo nezadovoljstvo zaradi Janševih tvitov ali zaradi epidemije? 

Zaradi epidemije. Tviti so le premierovi avtogoli. Njegovi tviti povečujejo zavedanje znotraj koalicije, da gre za človeka, ki je psihično neuravnovešen in ki mu lastne frustracije ali preference tako zameglijo razum, da s tem škodi državi. Njegovi zadnji tviti, s katerimi do konca podpira Trumpa in verjame, da izid volitev v ZDA temelji na prevari, dokazujejo, da je Janša kot rimski cesar Neron, ki bo požgal vso državo in ob tem pisal svoje lirične pesmi ter zdravil svoje frustracije. V vladni koaliciji so zdaj že vsi sprevideli, da smo vsi, cela država, Janševa kolateralna škoda.

Konkretno to pomeni, da bi po konstruktivni nezaupnici decembra lahko vaša nova vlada prisegla januarja? 

Če čakamo na kongres stranke DeSUS, lahko pride do konstruktivne nezaupnice nekje sredi decembra, tako da bi januarja že lahko imeli novo vlado. Lahko pa seveda že prej, če pride do razpada Janševe koalicije. Mi smo pripravljeni in operativni.

Kako daleč ste zdaj pri konkretnih dogovorih? Ste recimo že rešili vsa kadrovska vprašanja, kot je razdelitev ministrskih stolčkov? 

Glede širše koalicije še ne, ker bodoče koalicijske partnerje še vedno nagovarjamo in za njih puščamo nekatere privlačne resorje proste. V bistvu pa imamo v grobem zadeve pokrite.

Tviti so le premierovi avtogoli. Njegovi tviti povečujejo zavedanje znotraj koalicije, da gre za človeka, ki je psihično neuravnovešen in ki mu lastne frustracije ali preference tako zameglijo razum, da s tem škodi državi.

Lahko zagotovite, da so se koalicijske stranke vaše koalicije spremenile in da bo tokrat drugače, da se voditelji ne bodo prerekali ob vsaki najmanjši dilemi? 

Ta narcisizem majhnih razlik je dramatičen in bo vedno obstajal, ker imamo pač šest strank na levi sredini, ki se borijo za svoj politični kruh. Dokler imamo takšno konfiguracijo, bo vsaka stranka poudarjala le sebe, svoj prispevek. Vsebinski del, konsenz glede potrebnih reform, ukrepov ali političnih prioritet, je jasen in je bil hitro usklajen. Se pa tudi sam bojim, da bodo stranke, s katerimi bomo oblikovali novo vlado, začele predvsem v javnih nastopih vleči vsaka na  svojo stran. V prejšnji vladi Marjana Šarca ste imeli ta problem med SAB in DeSUS, ker je SAB začela nagovarjati volivce stranke DeSUS. Pa nagajanja med Levico in SD ter med LMŠ in SMC. Sem realist, tega ne izključujem, časa do volitev ni več veliko in vem, da bo ta kanibalizem med njimi ponovno oživel. Zato pa sem od strank koalicije KUL tudi zahteval, da vsaka od njih v skupni program vključi svoji dve ključni prednostni nalogi, da se zavežejo k spoštovanju in uresničitvi prednostnih nalog ostalih koalicijskih partnerjev in da je ministrska ekipa sestavljena na podlagi pristojnosti, ne pa politične pripadnosti.

Koliko poslancev stranke SMC ali stranke DeSUS bo prestopilo k vam? 

Vezi, ki jih gradimo, so še vedno zelo krhke. Spomniti se morate, kako se je ta bivša koalicija pod vodstvom Marjana Šarca razšla – z velikimi medsebojnimi obtožbami in zamerami. Predsednik vlade je odstopil, ne da bi pred tem komu kaj povedal, še svojim poslancem ne. Te zamere so še vedno tukaj in vsi seveda želijo neko zagotovilo, da se kaj takšnega ne bo ponovilo. Ampak sam tukaj seveda nisem problem, sem nekdo, ki strasti umirja in združuje. Na usklajevanjih sem doslej poskušal amortizirati zamere. Problem pa je, ker predvsem stranke, ki jih snubimo, snubcem čisto še ne zaupajo in ne verjamejo povsem, da katera ne bo predčasno izskočila iz koalicije. Vendar menim, da se s podpisom sporazuma lahko pred tem zavarujemo. In seveda bi tisti, ki bi izskočil, na volitvah plačal ceno za to.

Na koga pa v SMC in DeSUS ne računate? 

Počivalšek ponavlja, da je bila prejšnja vlada katastrofalna z vidika usklajevanja, da je bila neoperativna, da si sam vanjo nikoli več ne želi. Pri Počivalšku ostaja vprašanje, ali še lahko naredi korak nazaj in ali so ga ostali bivši partnerji pripravljeni sprejeti po tem, kar se je v zadnjih osmih mesecih zgodilo. Nesoglasja in zamere so na ravni posameznih poslancev bistveno manjše. Za velik del poslancev SMC ali stranke DeSUS recimo ločitev od Janše ni problem. Se pa sam zavedam, da je treba te strahove jemati zares in da so tudi upravičeni. Nova vlada mora biti operativna. Zelo hitro moramo normalizirati politično okolje – to je mogoče le brez Janeza Janše. Nato moramo gospodarsko in epidemiološko stabilizirati državo in pod točko tri zagotoviti razvoj. Kot je zdaj videti, potrebno večino, dovolj poslancev, ki verjamejo v te prioritete in ki bi zamenjali koalicijo, imamo.

Ko poslušamo izjave posameznih poslancev, s katerimi se pogovarjate, dobimo sicer občutek, da ste neuspešni. Mnogi javno dvomijo o vaših resnih namenih in ne vidijo razlogov za rušenje vlade.

Zavedati se morate, da so oni še vedno del Janševe koalicije, ki jo morajo še naprej zagovarjati. Nekdo, ki je v zakonu, ne bo javno govoril o svojih zakonskih problemih, ampak bo zakon navzven zagovarjal do konca. Mi smo se na pogovorih sestali tudi z NSi. Seveda smo pričakovali, kakšen bo izplen. V NSi so se z nami sestali predvsem zato, da so lahko javno izpričali lojalnost svojemu vodji. To je normalno in podobno počnejo na deklarativni ravni tudi ostali. Hkrati pa, bolj zasebno, priznavajo, kakšne težave imajo z Janševo ideološko agendo in da so pod določenimi pogoji pripravljeni skočiti s tega vlaka.

Vodja poslancev DeSUS Franc Jurša je dejal, da nameravajo v stranki delo v Janševi koaliciji oceniti šele po prvem letu sodelovanja, torej marca. Sodi ta izjava tudi v kategorijo trditev, ki jih morajo izrekati zakonci? 

Vsak izmed koalicijskih partnerjev mora javno braniti koalicijo. Ko bo prvi rekel, da je konec, bo konec.

Če čakamo na kongres stranke DeSUS, lahko pride do konstruktivne nezaupnice nekje sredi decembra, tako da bi januarja že lahko imeli novo vlado. Lahko pa seveda že prej, če pride do razpada Janševe koalicije.

Obstaja možnost, da se vam priključi tudi NSi? 

NSi bi morala sprva znati svojim volivcem pokazati, da se ne priključujejo komunistom, ampak ravno nasprotno, antikomunistični koaliciji. Drugo vprašanje pa je vprašanje programske kompatibilnosti. Ko se je NSi pogovarjala s Šarcem, je bil osnutek koalicijskega sporazuma povsem drugačen kot sporazum, ki ga je potem koalicija podpisala z Levico. Združiti NSi in Levico znotraj takšne skupine je izredno težko, je pa to mogoče v primeru neke vlade narodne enotnosti. V NSi bi na področju politik morali priznati, da je SDS naredila na področju zdravstva tako velike napake – poleg uničevanja ugleda naše republike na mednarodnem področju –, da je temu treba narediti konec.

Ko boste vložili zahtevo po konstruktivni nezaupnici, boste slišali dva očitka. Prvi je, da pred predsedovanjem EU vlada ne sme pasti. Drugi pa, da vlada ne sme pasti sredi boja proti epidemiji. Kaj boste odgovorili? 

Imamo tranzicijsko ekipo strokovnjakov, ki spremlja epidemiološke razmere in pripravlja ukrepe tako glede bolj učinkovitega spopadanja z epidemijo kot glede delovanja preostalega zdravstva v času epidemije. Pripravlja se program razvoja zdravstva po epidemiji in za 21. stoletje. Praznega teka na tem področju ne bo. Glede predsedovanja EU pa tudi ne vidim težav. Kvečjemu obratno. Predsedovanje danes vodi Svet EU in posamezna država ima zelo malo vpliva na prednostne naloge. Predsedujoča država predvsem gosti določene dogodke. Sicer pa se je vlada Janeza Janše tako ali tako postavila na napačno stran zgodovine. S simpatiziranjem z višegrajsko četverico, z njihovimi avtokrati, s simpatiziranjem s Trumpom, je postala cokla ali nepridiprav v evropski zgodbi progresivnega razvoja in liberalne demokracije. Zato sem prepričan, da bodo v veliki večini evropskih držav veseli, če nam bo uspelo v Sloveniji pomesti s tem nazadnjaškim režimom, saj bo to pomenilo, da se države vračajo k evropskim načelom in vrednotam.

V Sloveniji smo zdaj na vrhu po smrtnih žrtvah zaradi virusa. 

Smo tretja država na svetu, da. 

Je to neka naravna posledica, posledica ohladitve ali posledica političnih odločitev, torej neprimernih vladnih ukrepov? 

V tem rekordu ni nič naravnega. Če bi bila naša epidemija zgolj posledica koledarja, bi imeli v vseh državah podobne razmere, pa jih nimajo. Virus se je v mnogih državah razrasel zato, ker so vse države poleti sprostile ukrepe, nekatere pa so jih nato pozabile ponovno uvesti. Slovenija je prednjačila po tem, da ni pravočasno zategnila zavore, podobno kot je ni Češka ali Belgija. Niso se dovolj hitro odzvali, niti v začetku oktobra, ko je bila eksponentna rast okužb že povsem očitna. S tem so zamudili zadnji vlak, če bi tedaj sprejeli ukrepe, se okužbe ne bi tako drastično povečale. Štiristo ljud več bo po nepotrebnem umrlo zato, ker se vlada Janeza Janše ni dovolj hitro odzvala. Ob prvem valu epidemije je Šarčeva vlada še pred Janševo vlado sprejela zaprtje javnega življenja, ko smo imeli 47 okuženih na dan, Janševa vlada pa se še pri tisoč novih okuženih na dan ni odzvala.

Je to zaradi ščitenja gospodarstva? 

Najbrž. Vsi so ves čas govorili, da si drugega vala omejevalnih ukrepov ne moremo privoščiti. Zaradi tega sta Janša in Počivalšek ves čas taktizirala – dokler jima stvari niso ušle iz rok.

Je pa seveda res, da gospodarstvo mora delovati. 

Države so že ugotovile, da je ukrepe treba sprejeti, saj se v nasprotnem primeru število okužb tako poveča, da je gospodarstvo tako ali tako hendikepirano. Tudi če si ne vem kakšen liberalec, moraš epidemijo ustavljati, sicer se ob povečanju okužb gospodarstvo samo ustavi zaradi okužb med zaposlenimi – z vsemi ostalimi stroški in tragedijami vred. Mednarodni denarni sklad je v oktobrskem World Economic Outlooku zapisal, da je boljše imeti zelo kratke in ostre omejitve, saj so ekonomski in socialni stroški potem manjši, kot pa dolgo pacanje, kot ga imamo sedaj v Sloveniji.

Kakšna je vaša ocena protikoronskih PKP-paketov? Nekateri, kot je ekonomist Veljko Bole, poudarjajo, da vlada ne bi smela potrošiti vsega streliva že v prvi bitki. Drugi so opozorili na to, da je bila vlada pri pomoči preveč selektivna. 

Pregledal sem, kako so se posamezne države odzvale na epidemijo. V grobem je mogoče reči, da so vse države sprejemale podobne ukrepe, razlike so zgolj v podrobnostih. Vse vlade so uvedle subvencije za skrajšani delovni čas, nadomestila za čakanje na delo, poroštvene sheme in podobno. Pri Sloveniji vidim tri težave: prvič, vlada je takoj dala stimulacije nekaterim skupinam ljudi, ki bi jim jih lahko dala šele po koncu epidemije, ker v prvem valu denarja niso mogli potrošiti. Govorim o upokojencih in študentih. Drugič, večji problem je, ker se je vlada lotila dajanja pomoči gospodarstvu zelo nerodno. Pogoji, pod katerimi so bila podjetja do pomoči upravičena, so bili preveč omejujoči, Francija in Britanija sta recimo pomagali vsem v določeni panogi, zaradi česar jima ni bilo treba priglasiti državne pomoči pri evropski komisiji. Mi pa smo to morali storiti in smo izgubljali čas. Tretjič, poroštvena shema je bila polom, bolj restriktivna kot v drugih državah in neusklajena z bankami, zaradi česar je denimo začela delovati šele v drugi polovici julija in je ostala skoraj popolnoma neizkoriščena. Pozitiven je bil ukrep turističnih bonov, vendar bi sam povečal vrednost teh bonov, veljavnost pa razširil tudi na gostinske in kulturne storitve.

Vas ne skrbi, da bodo prihodnje generacije morale plačati veliko breme? 

Nisem prvi, ki pravi: najprej je treba dobiti vojno, potem pa se bomo vprašali, kako jo bomo plačali. To slišite tudi iz Mednarodnega denarnega sklada. Ko je vojna, jo moraš financirati. Dolg Velike Britanije po drugi svetovni vojni je presegal 270 odstotkov BDP. S pomočjo gospodarske rasti in inflacije ga je država potem znižala pod 50 odstotkov. Danes imamo poleg vseh klasičnih mehanizmov za odplačilo državnih dolgov še nov način financiranja prek centralnih bank – te lahko takoj odkupijo vse državne dolgove in jih izničijo ali pa jih podaljšajo v neskončnost, kar je enako.

Ta teden smo bili priča neverjetno nasilnim protestom v središču Ljubljane. So bili ti izpadi izraz avtentičnih frustracij?

Imeli smo pol leta protestov proti vladi Janeza Janše in na njih ni bilo nobenega nasilja. Do incidentov je prišlo edino, ko so na srečanja nekajkrat prišli tako imenovani rumeni jopiči. A njihov prihod je bil povsem očitno insceniran in organiziran zato, da bi med protestnike vnesli izgrede, kar bi vladi omogočilo, da uporabi silo proti demonstrantom ali da proteste javno očrni kot nasilne. Zadnji, nasilni protesti so bili dobro organizirani. Pripravljenost vlade na te proteste pa je bila neverjetna. Že popoldne so zahtevali zaprtje nekaterih javnih institucij, kot je parlament, pripravili so helikopter, specialne enote policije in proti protestnikom uporabili vodni top – hkrati pa jim novinarjev ni uspelo zaščititi. Vandalom so pustili, da razgrajajo. Sodeč po vseh pripravah bi lahko med ljudi poslali kriminaliste v civilu, zavarovali novinarje in bi bila zadeva rešena. A tega niso hoteli, hoteli so prikazati nasilje in ga zlorabiti za očrnitev prejšnjih protestniških shodov, čeprav so se vsi že dan pred temi zadnjimi protesti od njih povsem distancirali in pozvali ljudi, naj se jih ne udeležijo. To je seveda moja interpretacija.

Namen vaše koalicije ni, kot so stranke poudarjale na začetku, priti čim prej do predčasnih volitev, drži? 

Drži. Mandat je treba izpeljati do konca zaradi izvedbe projektov. Do konca aprila moramo v Bruselj poslati nacionalni načrt za odpornost in okrevanje, na podlagi katerega bomo določili smer našega razvoja za naslednjih deset let. Drug projekt je predsedovanje EU. Še več nestabilnosti si pred tem ne moremo privoščiti. Na politični ravni pa je pomembno še, da politični partnerji, ki sodelujejo v aktualni vladi iz SMC in DeSUS, nočejo predčasnih volitev. Seveda zato, ker na njih ne bi bile uspešne, za zdaj pa imajo zagotovljene službe do leta 2022. Njih seveda v novo koalicijo ne moremo privabiti brez zagotovila, da bo nova vlada svoj mandat oddelala do konca.

Če je bila ob predlogu KUL verjetnost konstruktivne nezaupnice petodstotna, je zdaj ta verjetnost, recimo temu, več kot sedemdeset odstotkov.

So ti poslanci, s katerimi govorite, res tako pragmatični? So jim službe tako pomembne, da zaradi njih kljub vsemu vztrajajo v tej vladi? 

Poskušajte se postaviti v njihovo vlogo. Če ste v parlamentu in veste, da po tem gostovanju v Janševi vladi nimate več politične prihodnosti, boste pač vztrajali do konca, kolikor se da. Nekateri poslanci ali ministri pa so mentalno že prestopili. Pri njih je le še vprašanje časa, kdaj se bodo tudi formalno vključili v SDS.

Pravite, da prihajate kot mandatar začasno do naslednjih volitev. Kaj pa, če vas stranke prosijo za kandidaturo? 

Ne bodo. Moral sem celo dati zavezo, da ne bom kandidiral na naslednjih volitvah – ki sem jo dal z veseljem.

Bi se morale stranke vaše koalicije združiti in morda do naslednjih volitev nastopiti še bolj enotno? 

To je precej občutljivo vprašanje. A seveda moram ugotoviti, da je šest strank na levi sredini bistveno preveč, saj takšna količina konkurentov povečuje politično nestabilnost in zmanjšuje njihovo operativnost. Tukaj se bo torej moralo nekaj zgoditi, čeprav za zdaj ni na vidiku nobene spremembe.

Koliko ste v resnici optimistični glede svojega projekta? 

Če je bila ob predlogu KUL verjetnost konstruktivne nezaupnice petodstotna, je zdaj ta verjetnost, recimo temu, več kot sedemdeset odstotkov.