Pahorjeva manipulacija

Morebitna izvolitev dr. Janeza Kranjca bi lahko pomenila dolgotrajno prevlado SDS na ustavnem sodišču, pri čemer predsednik republike izigrava zakonodajo – spet očitno po Janševih željah

Predsednik republike Borut Pahor je v zadnjem letu že velikokrat skušal prisiliti poslance državnega zbora, da bi podprli kandidaturo ustavnega sodnika po želji SDS; nadomestil naj bi ustavno sodnico Dunjo Jadek Pensa, ki bi se ji mandat moral izteči že julija lani. A predsednik republike doslej s kandidati, za katere je bilo jasno, da so kot predlog prišli iz kabineta predsednika vlade Janeza Janše, ni uspel, saj mu je državni zbor že dal vedeti, da takega načina izbiranja ustavnih sodnikov (všečnih SDS) ne podpira. Zavrnili so namreč Anžeta Erbežnika, Barbara Zobec pa je od kandidature odstopila, ko je ugotovila, da ne bi prejela dovolj glasov. Državni zbor je ob tem zelo jasno nakazal, da večina za politično manj profilirane kandidate obstaja; javno izrečeno podporo (tudi v delu koalicije) je recimo imel Andraž Teršek, ki na koncu ni bil izvoljen zaradi posredovanja SDS. A zdaj predsednik Pahor državnemu zboru spet »vsiljuje« novega kandidata s podporo SDS.

Za ustavnega sodnika naj bi tako Pahor predlagal upokojenega profesorja in bivšega dekana dr. Janeza Kranjca. Slednji v splošni javnosti ni znan, saj se nikoli ni osebno izpostavljal, to pa ne pomeni, da ni človek izrazitih političnih preferenc in nazorov. Bil je dolgoletni dekan ljubljanske pravne fakultete; drugače od ostalih dekanov, ki so funkcijo opravljali od dve do štiri leta, je ljubljansko fakulteto vodil kar šest let. Kranjc je nesporna avtoriteta na področju rimskega prava, dolga leta je bil celo edini habilitirani profesor za ta predmet v vsej državi. Od junija 2019 je tudi izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU). Kranjc je sicer že nekaj let v pokoju, čez slab mesec dni bo praznoval 72. rojstni dan.

V javnih arhivih je težko najti kakšno Kranjčevo izjavo, saj se je v javnosti pojavljal zelo redko. Vendar arhivi beležijo njegovo pomembno javno podporo iz preteklosti, in sicer Janezu Janši v zadevi Patria. Dolgoletni sodelavci na fakulteti o Kranjcu ne želijo javno govoriti, tudi zato, ker je kljub vsemu starosta fakultete in svojega predmeta. Izrazi, ki jih uporabljajo njegovi dolgoletni sopotniki, pa so: katoliška askeza, izjemna inteligenca, oster um, osredotočenost, neskončna ambicioznost, precejšnja avtoritarnost, pa tudi da je Kranjc sijajen retorik, govornik in predavatelj. A svojih prepričanj Kranjc ne skriva: svetovnonazorsko gre za trdo konservativnega človeka, v odnosu do prav vseh družbenih in političnih vprašanj – položaja žensk in moških v družbi in družini, pravice do splava, položaja in pravic LGBT skupnosti, položaja pripadnikov manjšinskih verskih, narodnostnih, rasnih manjšin, moderne umetnosti – ima zelo konservativna stališča, trda in neizprosna. Njegovo javno druženje s prostozidarji, tajno organizacijo vplivnih moških, ki se pojavlja tudi v Sloveniji (gre za nekakšno naslednico srednjeveškega reda katoliških vitezov Templarjev), zgolj zaokroži podobo Pahorjevega novega kandidata za ustavnega sodnika.

O Kranjčevi ambicioznosti in politični zavzetosti nekaj pove tudi njegovo soglasje h kandidaturi za ustavnega sodnika pri 72 letih. Mandat ustavnega sodnika – to ni zgolj ugledna funkcija, ampak zahteva izjemno veliko dela – namreč traja devet let. Da je Kranjc časti željan, kaže tudi podatek, da je dolga leta neuspešno skušal postati član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Po številnih poskusih mu je pred dvema letoma končno uspelo. Na SAZU pomnijo njegovo odločenost in vztrajnost, saj sta povzročili nemalo dvignjenih obrvi. Članstvo v SAZU pomeni dodatni mesečni dohodek v obliki nagrade v višini 1400 evrov bruto, tudi v zadnjem poskusu pa bi se mu kaj zlahka izmaknilo, če se zanj ne bi zavzel prijatelj dr. Marijan Pavčnik, prav tako dolgoletni profesor na pravni fakulteti. No, Pavčnik je danes (že) ustavni sodnik.

S Pavčnikom imata podobno poklicno pot: oba sta dolgoletna profesorja ljubljanske pravne fakultete, ki pa se v poklicnem delu s slovenskim pravnim redom in njegovimi specifikami nista veliko ukvarjala. Kranjc se dejansko sploh ni, Pavčnik pa je bil krajši čas na začetku poklicne poti kazenski sodnik. A Kranjc je drugačen pravnik od Pavčnika. Čeprav tudi slednji spada med konservativne ustavne sodnike, bi težko dejali, da odloča predvsem politično, kar je moč trditi za konservativna ustavna sodnika dr. Marka Šorlija in ddr. Klemna Jakliča. Odločitve slednjih se vedno znova skladajo s političnimi stališči SDS.

Janez Kranjc velja v odnosu do vseh družbenih in političnih vprašanj za trdo konservativnega človeka. Javno se izpostavlja v družbi prostozidarjev, Janšo pa je podprl v času procesa Patria.

A Kranjc bi imel na ustavnem sodišču, če bi bil izvoljen, zagotovo posebno veljavo; ne nazadnje je bil profesor velikemu delu današnjih ustavnih sodnikov. Njegov glas na ustavnem sodišču bi lahko zelo hitro štel precej več, kot šteje formalno. Predlog za njegovo imenovanje se sklada tudi z nekaterimi razmišljanji na desnici, da sedanji konservativni sodniki nekako ne uspejo uveljaviti svoje volje, da niso dovolj močni, da bi potrebovali nekoga močnejšega. Ali kot je dejal eden naših sogovornikov: na desnici si želijo Kranjca na ustavnem sodišču predvsem zato, ker bi s svojo avtoriteto h konservativnemu pogledu na družbene in politične teme lahko pritegnil tudi sodnike ali sodnice, ki doslej niso vedno glasovali tako. Želje po večji moči na ustavnem sodišču SDS ne skriva: pretekli teden sta jo z agresivnimi napadi na sodišče demonstrirala tako premier Janez Janša kot notranji minister Aleš Hojs.

Ob navedenem pa se je treba zavedati, da ima politična desnica na ustavnem sodišču že zdaj veliko moč. Že v trenutnem razmerju sil – ki ga politična desnica poniglavo lažno prikazuje kot levičarsko – je namreč praktično nemogoče doseči pet glasov za obravnavo kakega resnega družbenega vprašanja ali za morebitni razvoj katere od človekovih pravic. To se kaže tudi v poskusih, da bi sprejeli res pomembne vsebinske odločitve glede ukrepov zoper covid-19. Že danes je torej jasno, kaj bi se zgodilo po morebitnem Kranjčevem prihodu na ustavno sodišče: sedanji sramežljivi poskusi boja z vladnimi avtoritarnimi ukrepi in posegi v človekove pravice bi se verjetno spremenili v podporo ustavnega sodišča tem ukrepom. Na kakršno koli širitev človekovih pravic na področju različnih marginaliziranih družbenih skupin pa seveda lahko kar pozabimo. In ne samo to: ustavno sodišče bi po morebitni potrditvi Kranjca tudi prihodnje politične posege v obstoječe človekove pravice žensk, gejev, lezbijk, priseljencev in njim podobnim zelo verjetno potrjevalo kot ustavno skladne. Zato se zdi stališče v pravnih krogih, da je Janez Kranjc daleč najmočnejši kandidat desnice zadnjih let, če ne celo v zgodovini ustavnega sodišča, kar na mestu: z njegovim imenovanjem bi to razmerje poseglo globoko v desetletje, ki prihaja.

Vendar pa ni problematično zgolj kandidatovo ime, ki ga je predsedniku Pahorju tako očitno pomagal izbrati Janšev krog (vanj spada tudi Pahorjev prvi svetovalec, bivši ustavni sodnik dr. Ernest Petrič). Morda je še bolj problematičen postopek izbire novega ustavnega sodnika. Poleg tega da traja predolgo, predsednik republike Borut Pahor državnemu zboru očitno ne želi predlagati kandidatov, ki bi sicer imeli realne možnosti za izvolitev, a nimajo soglasja SDS oziroma njenega predsednika Janeza Janše.

Zakonodaja namreč od predsednika republike zahteva, da izbere kandidate, ki imajo za izvolitev dovolj široko podporo v državnem zboru. To po analogiji pomeni, da kandidate z zadostno podporo predsednik tudi mora predlagati. V teh razmerah, ko že devet mesecev zamuja z imenovanjem novega ustavnega sodnika, je zato toliko bolj sporno in celo ustavno vprašljivo postavljanje pogojev za izvolitev s strani trenutnega kandidata. Slednji namreč zahteva, da funkcijo začne opravljati z zamikom.

Janez Kranjc je nekoč že bil kandidat za ustavnega sodnika – leta 1998, pred skoraj četrt stoletja. Tudi tedaj je postavil pogoj za kandidaturo: funkcijo je želel začeti opravljati šele leto dni po imenovanju, ko naj bi se mu iztekel mandat dekana na pravni fakulteti v Ljubljani. Enak pogoj je postavil tudi tokrat, čeprav je upokojen. Tokrat bi rad funkcijo ustavnega sodnika začel opravljati šele oktobra, torej čez pol leta, hkrati pa kar leto in tri mesece po izteku mandata ustavne sodnice Dunje Jadek Pensa. Pred več kot dvajsetimi leti si je Kranjc s postavljanjem pogojev sam zaprl vrata na ustavno sodišče. Bo tako tudi tokrat, ko se z imenovanjem novega ustavnega sodnika ali sodnice še precej bolj mudi?

Pod pogoji, ki jih je postavil Kranjc, ima predsednik republike dve možnosti. Ena je, da kandidata v naslednjih tednih predlaga za izvolitev državnemu zboru. Če bi bil Kranjc izvoljen za ustavnega sodnika, bi to pomenilo, da bi Dunji Jadek Pensa prenehal mandat in bi morala zapustiti ustavno sodišče, on pa funkcije ne bi prevzel: tako bi ustavno sodišče pol leta delovalo zgolj v sestavi osmih sodnikov. Formalno bi bilo torej polno zasedeno, v praksi pa en ustavni sodnik tam sploh ne bi bil prisoten in ne bi opravljal svojega dela. Bi pa seveda prejemal plačilo.

Druga možnost je še bolj nezaslišana in na pogled še bolj protiustavna: da bi predsednik republike (morda v sodelovanju z vlado) s takimi ali drugačnimi izgovori počakal še pol leta in šele jeseni Kranjca državnemu zboru predlagal v izvolitev. To bi pomenilo, da bi namenoma še za pol leta podaljšal nesprejemljivo stanje, ki traja že devet mesecev.

Predsednik ima namreč dolžnost, ne pravico, da državnemu zboru predlaga novega ustavnega sodnika, ko se enemu izteka mandat. Da se to zgodi pravočasno, mora ustavno sodišče po zakonu pol leta pred iztekom mandata posameznega sodnika predsednika republike o tem obvestiti. To je ustavno sodišče v primeru Dunje Jadek Pensa storilo pred 15 meseci, a zamenjave še do danes ni dobila. Zakon o ustavnem sodišču res omogoča, da sodnik, ki se mu mandat izteče, ostane na funkciji do izvolitve novega, a določba smiselno velja le za izjemne primere: za premestitev zastoja, da ustavno sodišče v tem času ne deluje v okrnjeni zasedbi. V ustavi jasno piše, da mandat ustavnega sodnika traja 9 let.

Predsednik Pahor s svojim ravnanjem že več kot leto dni postavlja za demokracijo v državi izredno nevaren precedens. Če bi pristal na pogoje, ki jih je postavil Kranjc, bi vse to le še poslabšal. Ustava namreč določa omejen mandat ustavnim sodnikom z jasnim namenom. Določba zagotavlja, da se menjave ustavnih sodnikov dogajajo neodvisno od menjav oblasti.

S tem Pahor ruši ustavni red tudi za svoje naslednike, ki bi se na ta primer v prihodnosti lahko sklicevali. Žal si je mogoče z lahkoto zamisliti predsednika republike, ki bi bil izvoljen s podporo SDS in bi v obdobju, ko je SDS v opoziciji in ima manj vpliva na imenovanje ustavnih sodnikov, z imenovanji zavlačeval. Kaj bi »njihovemu« predsedniku ali predsednici republike preprečevalo, da z menjavo ustavnega sodnika ali sodnice počaka več mesecev, leto dni, dve leti, pač do volitev, dokler oblasti ne prevzame SDS? Tak predsednik republike ne bi počel nič takšnega, česar ni že prej storil neki drug predsednik, v tem primeru Borut Pahor. Če bi dodal še imenovanje novega sodnika šele čez pol leta, čeprav bi moral biti imenovan že julija lani, potem niti najbolj osnovne varovalke pred popolnim političnim prevzemom ustavnega sodišča dejansko ne bi bilo več.