Intervju / »Zdi se, da vlada preprosto ne zaupa ne stroki ne državljanom«

Razmere v zadnjem letu je na malo lahkotnejši način mogoče opisati nekako tako: V zadnjem letu, zaznamovanem z epidemijo covid-19, se nemara zdi, da se sorazmerno z virusom v Evropi razmnožuje tudi denar. Običajne krizne retorike o »zategovanju pasu« ni. Po letu dni kar vztrajajo številni ukrepi finančnih pomoči, vlada sočasno uvaja davčne razbremenitve (zlasti najpremožnejših) in načrtuje rekorden investicijski cikel v vojaško opremo, zadolženost države je vse večja, zgolj v enem letu je ta zrasla za okrog sedem milijard evrov.

Na ravni Evropske unije so se dogovorili za rekorden 1,8 milijarde evrov težak sveženj pokoronskih spodbud do leta 2027, ki bo »pomagal zgraditi bolj zeleno, bolj digitalno in odpornejšo Evropo«. Sloveniji od tega pripada blizu 12 milijard evrov, večina, dobrih osem milijard evrov, bo nepovratnih sredstev. Prvi del tega denarja, 2,5 milijarde evrov, bo Slovenija skušala dobili z Načrtom za okrevanje in odpornost, ki ga je konec aprila poslala v Bruselj.

O tem, kdaj pride streznitev in kakšne vse streznitve so nujne, v nadaljevanju govori dr. Mojmir Mrak. Je profesor za področje mednarodnih financ in ekonomskih politik EU na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani ter gostujoči profesor na Wirtschaftsuniversitat na Dunaju in na Burgundy School of Business v Dijonu. Med drugim je v letih 1992–1996 vodil pogajanja Republike Slovenije o prevzemu dela dolga nekdanje SFRJ do tujih komercialnih bank, v letih 2000–2002 je bil svetovalec za finančna vprašanja vključevanja Slovenije v EU, sodeloval pa je tudi na vseh dosedanjih pogajanjih Slovenije o večletnih finančnih okvirih EU, tudi na teh za obdobje 2021–2027.

Slovenija je konec aprila v Bruselj poslala Načrt za okrevanje in odpornost, ki vsebuje za 2,5 milijarde evrov investicij. Že po obsegu je načrt več kot pol skromnejši, kot bi lahko bil, še bolj pa zbuja skrb vsebina predvidenih investicij. Vi ste v njih prepoznali »slog tradicionalnih strategij italijanskega juga« in »strategije mediteranskih držav v 90. letih«. 

Bolj kot sam obseg, kjer naj bi v celoti izkoristili le nepovratna sredstva, je zame problematična vsebina poslanega načrta. Načrt v pomembnem deležu stavi na gradnjo klasične infrastrukture. Od tod vzporednica s strategijami manj razvitih držav EU iz 90. let, ki so prednostno stavile na vlaganja v klasično infrastrukturo, kot so ceste, vodovodi, čistilne naprave. Te in podobne gradbene investicije so seveda potrebne in nujne tudi danes, vendar pa nikakor niso razvojna prioriteta. Za državo na ravni razvitosti Slovenije bi morale biti investicije v klasično infrastrukturo jasno osredotočene na posamezne sektorje, predvsem železnico, in pa seveda na novo infrastrukturo, kamor sodi tudi digitalizacija.