Mrtvi so sami krivi, da so mrtvi

Ko je rohnel 11-dnevni spopad med Izraelom in Palestinci, smo slišali: vse skupaj se je začelo na hitro in nepričakovano! Ko se je vse skupaj na hitro in nepričakovano končalo (»ustavitev ognja«), pa smo slišali: to se ponavlja – in čez nekaj časa se bo spet ponovilo! Spet se bodo udarili! Nič novega! Stara stvar!

Vsi tisti, ki oblikujejo pripoved o izraelsko-palestinskih odnosih, skušajo javnost očitno prepričati, da lahko ob tej »večni« vojni – ob teh obstreljevanjih, raketiranjih, pokolih – povsem mirno zeha. Ah, dolgčas! Vse je po starem! Nič se ne premakne! Prav res – nič novega!

Javnost skušajo navdati z apatijo. Saj je vseeno – nič se ne da! Le obe strani sta se morali malce znoreti. To je vse. In čez nekaj časa se bosta spet. Vse bo po starem. Kot že tolikokrat. Pogajanja so nesmiselna! Iskanje rešitev tudi!

Javnost skušajo prepričati, da je to naravno stanje – da je tako, kot je, tudi prav. Da drugače ne more biti. In da tega ni mogoče spremeniti. Izrael in Palestinci se bodo večno obstreljevali. Stanje skušajo normalizirati.

Z eno besedo: ne zgražajte se, ne protestirajte, ne vznemirjajte se – vsi protesti in vse pobude so nesmiselni! Šlo bo mimo – kot vedno! Res je – šlo je mimo. In tisti, ki oblikujejo pripoved o izraelsko-palestinskih odnosih, skušajo javnost prepričati natanko to: da je šlo vse mimo. Da se je vse skupaj vrnilo v svoje osnovno stanje. Da je torej vse spet tako, kot mora biti. Javnost skušajo uspavati. Vojno skušajo strukturirati kot uspavalo – kot nekaj, kar se ponavlja. Kot nekaj, kar nas zaziblje v spanec.

Kar je dober trik. Ki pa deluje. Očitno. In to vedno znova. Ja, tudi trik se ponavlja. Trik trika je namreč, da se ponavlja in da ljudi uspava. Da o izraelsko-palestinskem konfliktu raje ne razmišljajo. Navsezadnje, tisti, ki oblikujejo pripoved o njem, ga itak prikazujejo kot nekaj iracionalnega. V slogu: razumi, kdo more! Ali pa v slogu: pustimo to – mi smo nad tem! Pripoved, da sta krivi obe strani (da obe poganja ekstremni nacionalizem, da se obe zatekata k terorju ipd.), to še stopnjuje: naj se zmenijo! Tako kot smo se mi s Hrvati.

In stavim, da tisti, ki oblikujejo pripoved o izraelsko-palestinskih odnosih, komaj čakajo, da začnejo tisti, ki obsojajo početje izraelske vojske (in izraelske vlade), naštevati razloge za svoj protest, za svoje ogorčenje. Zakaj komaj čakajo? Iz preprostega razloga: da bi lahko rekli – no, vidite, vse se ponavlja, čisto vse, tudi vse kritike in obsodbe!

Za Hamas je Netanjahu ultimativno zlo, njegov zakleti sovražnik, toda namesto da bi mu Hamas pustil, da pade, mu je z raketiranjem omogočil, da je videti kot junak.

Tako smo spet slišali, da so Palestinci v Palestini staroselci, da imajo različne verske korenine (muslimanske, krščanske, judovske), da so Izraelci kolonisti (in potomci kolonistov), da se že ves čas obnašajo tako, kot so se v tretjem svetu obnašale kolonialne države, da Palestinci, ki živijo v Izraelu, niso polnopravni državljani, da so socialno, ekonomsko in politično marginalizirani, segregirani in demonizirani, da so jim grobo kršene neodtujljive človekove pravice, da so ujeti, nemočni in revni, da jim Izrael pleni zemljo (ped za pedjo, vztrajno in sistematično, sami pa niso zaplenili niti pedi izraelske zemlje), da jih vse bolj stiska, zgoščuje in izriva, da je vse večji, da buldožira njihova begunska taborišča, mesta in bolnišnice, da je palestinska diaspora zato vse številnejša, da je ustanovitev palestinske države zato vse manj verjetna, da bi morali Palestinci dobiti svojo državo (tako kot so jo dobili Judje), da so bile Hamasove rakete le odgovor na izraelsko nasilje (in da Izrael z nasiljem in pokoli odgovori tudi na kamne, ki jih v tanke mečejo otroci, in na nenasilne proteste, kakršni so bili tisti ob izraelskem plenjenju palestinske zemlje leta 1976 in leta 2018), da je Gaza blokirana in obubožana in distopična, da je brezposelnost 50-odstotna, da v Gazi, enem izmed najgosteje naseljenih krajev na svetu, živita dva milijona ljudi (od tega je polovica otrok), da prebivalci Gaze ne morejo potovati (niti recimo iz Gaze na Zahodni breg ali v Vzhodni Jeruzalem), da nimajo dostopa do mednarodnih voda in transportnih povezav in da so povsem ločeni od zunanjega sveta, da jih ima Izrael pod absolutno in totalno kontrolo, da živijo v koncentracijskem taborišču, da izraelska letala nad Gazo stalno prebijajo zvočni zid, da je Izrael okupator in agresor, da ima jedrsko orožje (Palestinci pa imajo le kamne in doma izdelane rakete), da politične težave rešuje le z orožjem, da izvaja apartheid in deložacije (kakršne je izvedel v Vzhodnem Jeruzalemu), ki so de facto etnično čiščenje, da je »apartheidski zid«, s katerim je Jude ločil od Palestincev, prodajal kot uvod v mirovni proces, da mu Amerika vsako leto nakaže skoraj štiri milijarde dolarjev, da Palestinci na Zahodnem bregu živijo pod izraelsko vojaško upravo, da mora Izrael, velik izvoznik orožja, od časa do časa v živo – na »živi sili« in na odprti sceni – demonstrirati moč in premoč svojega orožja, da mu do živega ne pride nobena intifada, da so sami Judje žrtve desničarskega populizma, da so Judje v Palestino pribežali pred pokoli, pogromi, antisemitizmom, nacizmom, holokavstom in »zelo nevarnim kontinentom« (Britanija in Amerika jih nista hoteli) in da so Palestinci zdaj begunci pred begunci in »žrtve žrtev«, kot je nekoč zapisal veliki Edward Said. In tako dalje.

Reševanje desnice

Ko to slišite in berete, si rečete: vse to bi moralo premakniti in obrniti zgodovino! Pa je ne. Au contraire: to ne deluje ne strašno ne alarmantno. Zakaj ne? Točno: ker deluje le kot ponovitev tistega izpred nekaj let. Ker to deluje kot nekaj, kar smo že stokrat slišali in brali. Pomeni, da je vse res po starem. Da se vse ponavlja. Da ni mogoče ničesar spremeniti. Vaše oči so utrujene – zaspite nazaj!

Te oči pa dela utrujene, zaspane še nekaj drugega. Gotovo ste opazili, da pripoved o izraelsko-palestinskem konfliktu vsebuje številne paradokse. Recimo: mnogi so poudarjali, da to, kar se je dogajalo (Hamas je raketiral Izrael, Izrael je raketiral Gazo), »ne koristi nikomur«. Phyllis Bennis, ameriška aktivistka in zagovornica ustanovitve palestinske države, je opozorila, da to ni res, saj je to nasilje zelo koristilo izraelskemu premieru Benjaminu Netanjahuju, ki ima dva huda problema: ne more sestaviti vlade in zaradi korupcije mu grozi ječa (vanjo bo šel, če ne sestavi vlade). Vojna mu je prav prišla – tako je lahko mobiliziral svojo volilno bazo. In seveda: tako se je spet uveljavil kot »veliki zaščitnik« Izraela. Brez njega ni Izraela!

In tu je ironija: za Hamas je Netanjahu ultimativno zlo, njegov zakleti sovražnik, toda namesto da bi mu Hamas pustil, da pade, mu je z raketiranjem omogočil, da je videti kot junak. Namesto da bi se vzdržal kakršnihkoli provokacij in ga potopil, mu je pomagal, da se je rešil. Namesto da bi ga politično slekel, mu je omogočil, da je politično obogatel. Kar je paradoks. Netanjahu ne more brez Hamasa, Hamas ne more brez Netanjahuja. Drug drugega potrebujeta. Tako kot druga drugo potrebujeta Južna Koreja in dinastija Kim. In tako kot sta drug drugega potrebovala Amerika in Fidel Castro. Amerika ni mogla brez Castra, Castro ni mogel brez Amerike. In ko je bilo hladne vojne konec in ko je v Belo hišo prišel Bill Clinton, demokratski predsednik, ki je začel razmišljati o odpravi embarga, so Kubanci sestrelili dve mali ameriški zasebni letali – in vse je ostalo po starem. Prav res – paradoks, ki tudi pojasni, zakaj v Izraelu na volitvah nenehno zmaguje Netanjahujeva desnica. Dokler bo na oblasti Netanjahu, bo na oblasti tudi Hamas. Produktivnost Hamasove kontraproduktivnosti je več kot paradoksalna – kaj če je to edini način, da opozori na tragičen položaj Palestincev? Kaj če lahko na globalno pozornost računa le tedaj, ko ga Netanjahu najbolj »potrebuje«, potemtakem le tedaj, ko se lahko zanese, da bo Netanjahu »odgovoril« pompozno – ekscesno in nesorazmerno?

Neverjetna potrpežljivost Palestincev

A tu kar mrgoli paradoksov. Izrael se ima pravico braniti, slišimo. Kul – kaj pa Palestinci? Se nimajo pravice braniti? Ampak Palestinci so začeli? Če so začeli? Kdo je sploh začel? Saj se izraelsko-palestinski konflikt ni začel s tem majskim navzkrižnim ognjem? Gaza je orjaško begunsko taborišče – je lahko begunsko taborišče v vojni z neko državo? Zakaj je potem letelo po Gazi, kot da je v vojni z Izraelom?

Netanjahu ne more brez Hamasa, Hamas ne more brez Netanjahuja. Drug drugega potrebujeta. Tako kot sta drug drugega potrebovala Amerika in Fidel Castro.

Dalje: obe strani sta krivi, pravijo. Kul – če sta krivi obe strani, zakaj je potem na palestinski strani vedno bistveno več žrtev kot na izraelski? Če sta krivi obe strani, zakaj je potem palestinska stran vedno bolj kaznovana? Če sta krivi obe strani, zakaj je potem palestinska stran vedno bolj kriva? Če sta krivi obe strani, zakaj je potem nesorazmeren izraelski »odgovor«, ki spominja na kolektivno kaznovanje (na represalije), vedno upravičen? In zakaj tisti, ki vedno tako odločno oznanijo, da obsojajo nasilje, ne upoštevajo, da je nasilje tudi diskriminiranje – in razlaščevanje?

Dalje: če je na palestinski strani vedno bistveno več žrtev kot na izraelski (leta 2008: 1417 Palestincev, devet Izraelcev; leta 2014: 2251 Palestincev, 72 Izraelcev), če je palestinska stran vedno bolj kaznovana in če izraelski »odgovor« vedno spominja na kolektivno kaznovanje, zakaj potem Palestinci sploh provocirajo? Zakaj raje ne formirajo množičnega protestnega gibanja? Zakaj raje ne uprizorijo milijonskega marša? Recimo marša iz Gaze v Izrael? Zakaj ne odjebejo starih obrazov? Če je na palestinski strani vedno bistveno več žrtev kot na izraelski, če je palestinska stran vedno bolj kaznovana in če izraelski »odgovor« vedno spominja na kolektivno kaznovanje in vojne zločine (raketiranje civilistov!), zakaj se potem ne oglasijo Združeni narodi, Haag, mednarodno pravo, mednarodne konvencije o človekovih pravicah in ženevska konvencija? Palestinci ne morejo dihati.

Dalje: če je izraelski ekscesni in nesorazmerni »odgovor« vedno upravičen, zakaj bi tako ekscesni in nesorazmerni »odgovor« v kaki zahodni državi – v kaki deželi prvega sveta – veljal za totalno neupravičenega in ilegalnega? In če smo že ravno pri tem: mar ni še ne tako davno v Ameriki veljalo, da belski policaj, ki ubije črnca, to stori upravičeno? In mar ni pri tem veljala celo čudna samoobrambna logika: belec ima ob soočenju s črncem pravico, da se ustraši za svoje življenje! Če so to rasistično logiko lahko presegli v Ameriki, zakaj je ne morejo preseči v Izraelu, ameriškem protežirancu in nadaljevalcu ameriške politike? Navsezadnje, Joe Biden je leta 1986, ko je bil še senator, famozno rekel: »Če ne bi bilo Izraela, bi si ga morala Amerika izmisliti, da bi zaščitila svoje interese v regiji.«

Dalje: zakaj vsi mislijo, da bo Izrael spregledal, da bo popustil, da se bo spametoval in da bo privolil v ustanovitev palestinske države, če je pa vzpostavil takšno stopnjo privilegiranosti, diskriminacije in dominacije, da se ji bo težko odpovedal? Izrael si je Palestince povsem podredil, zatrl jih je in izrinil, koristi, ki jih ima od tega, presegajo škodo, ki jo s tem povzroča (na obeh straneh), še več, vzpostavil je tako hudo prevlado, tako hudo premoč in tako stopnjo neenakosti, da se jim preprosto ne more več odpovedati. Ravnotežje moči je totalno na strani Izraela, ki ima totalno vojaško premoč in ameriško podporo, zato »ne čuti nobene potrebe po kompromisu,« pravi Patrick Cockburn (CounterPunch), ki dodaja: »Netanjahu misli, da lahko Izrael doseže trajni mir in obenem Palestince obdrži v permanentno podrejenem položaju poraženca.« Ironija – in paradoks – je v tem, da tega ne misli le Netanjahu, ampak tudi »mednarodna javnost«, predvsem tisti njen del, ki verjame, da lahko Bosna in Hercegovina razpade po mirni poti.

Dalje: Izrael si ni zagotovil le zelo visoke stopnje dominacije nad Palestinci, ampak si je zagotovil tudi zelo visoko stopnjo dominacije nad pripovedjo o izraelsko-palestinskem konfliktu. Razlog več, da vse skupaj izgleda tako večno in nespremenljivo.

In končno, nemara ultimativni paradoks: glede na stopnjo dominacije, ki so ji izpostavljeni Palestinci, glede na nemogoče razmere, v katerih živijo, glede na to, kako so diskriminirani, segregirani, zatirani, prikrajšani, izrinjeni in razlaščeni, glede na podrejenost, v katero so prisiljeni, glede na stopnjo neenakosti, ki so je deležni, so presenetljivo potrpežljivi in že kar neverjetno miroljubni. Hočem reči: glede na politični, socialni, ekonomski in kulturni položaj, v katerega so stisnjeni, je palestinskega nasilja presenetljivo malo. Iskreno rečeno: glede na stopnjo zatiranosti, prikrajšanosti, bolečine, ponižanja in trpljenja bi pričakovali, da bo huje. Paradoks? Absolutno.

Neoliberalni trušč »večnih« vojn

Paradoksov je veliko, res so mučni in tragični, kopičenje paradoksov pa najbolj ustreza prav tem, ki oblikujejo pripoved o izraelsko-palestinskem konfliktu, ali bolje rečeno: vsi ti paradoksi ustvarjajo vtis, da je vse skupaj povsem iracionalno in eksotično, da je to, kar se dogaja »tam čez«, kjer imajo raje vojno kot mir, nemogoče razumeti, da tega problema ni mogoče rešiti, da se nič ne da, da bo tam vedno tako, kot je. Tako kot je povsem logično in naravno in samoumevno, da se je sredi maja zgodilo to, kar se je zgodilo, je povsem logično in naravno in samoumevno, da se bo to ponovilo. Velika pripoved vse te paradokse prikazuje kot dokaze, da je položaj nerešljiv, s tem pa to nenormalno stanje normalizira in relativizira in legitimira. Vaše oči so utrujene – zaprite jih!

Dokler bo na oblasti Netanjahu, bo na oblasti tudi Hamas. Produktivnost Hamasove kontraproduktivnosti je več kot paradoksalna.

Da so oči »mednarodne javnosti« še bolj utrujene, pa poskrbi tudi neoliberalni mentalni okvir, ki je prežel svet. Samo pomislite: Gaza je geto, prostor velike revščine in rekordne brezposelnosti. A kot pravi neoliberalna mantra, ki se je res dobro prijela: revni so sami krivi, da so revni. Brezposelni so sami krivi, da so brezposelni. Mrtvi so sami krivi, da so mrtvi.

Ker se izraelsko-palestinski konflikt kar vleče in vleče, ga običajno uvrščajo med »večne« vojne in konflikte, med vojne in konflikte, ki se kar nadaljujejo in nadaljujejo. Ki kar trajajo in trajajo, ki se ne končajo in ki jih je vse več. Afganistan, Sirija, Kongo, Libija, Severna in Južna Koreja, Jemen, Somalija, Kašmir, Šrilanka, Južni Sudan, Burma, Gorski Karabah, Tajska, Etiopija in Eritreja, Turčija in Kurdi. To so vojne, ki jih nihče ne napove, v katerih se nihče ne meni za civiliste, še manj za protokole, sporazume in konvencije (z ženevsko vred), v katerih so cilji vedno zamegljeni, v katerih nobena zmaga ni dokončna in v katerih nihče nikoli ne kapitulira – njihova »večnost« je normalizirana, nekaj samoumevnega, naravnega in legitimnega.

A tudi v tej logiki »večne« vojne se zrcali neoliberalna agenda. Najprej je tu deregulacija, ki jo neoliberalci tako slavijo: pozabite na pravila, sporazume, protokole, konvencije – vse to nas le utesnjuje! Prav res – debirokratizacija!

Potem je tu privatizacija, še en neoliberalni evergreen: »večne« vojne so večne prav zato, ker so iz različnih razlogov – bodisi ekonomskih ali političnih – privatizirane, ker si jih je potemtakem nekdo prisvojil (npr. Netanjahu v Izraelu).

Tu je še podjetniški duh, prav tako neoliberalni hit: »večne« vojne so večne, ker so podjetja, ker torej prinašajo dobiček, zato konec ne pride v poštev, saj bi pomenil padec v »rdeče številke« (pomislite le na Kongo in njegova naravna bogastva ali na »poglavarje« Afganistana in Somalije, a ne pozabite na Izrael, ki mu »večna« vojna prinaša vse več ozemlja, poleg tega pa mu omogoča, da na »prostem« trgu demonstrira učinkovitost svojega novega orožja, pripravljenega za prodajo in izvoz).

Tu je tudi vitka država, ideal neoliberalne države: ker države povsod klestijo in ker tako postajajo vse vitkejše, vse težje preprečujejo vojne, vse težje obvladujejo vojne, ko te enkrat izbruhnejo, in vse težje končajo vojne, navsezadnje, pravi John Feffer (Institute for Policy Studies), ker so države vitke, ker so vse privatizirale, ker se v ekonomijo ne vmešavajo več in ker so povsem demontirale socialno državo, imajo vse manj vzvodov za mobilizacijo nacionalne enotnosti in lojalnosti svojih državljanov.

»Večne« vojne so neoliberalni ideal – neoliberalni kapitalizem skuša namreč človeško življenje zreducirati na boj za golo preživetje. Tega pa je v vojnah na pretek. V »večnih« še toliko bolj. Zato tisti, ki se razglašajo za domoljube, tako slavijo neoliberalne politike. Kaj običajno reče domoljub, vemo: če vojne ne nadaljujemo, potem so tisti, ki so se v njej žrtvovali, umrli zaman! Nekaj takega gonijo tudi neoliberalci: država mora z deregulacijami, privatizacijami, liberalizacijami in davčnimi reformami ustvariti okolje, v katerem naše investicije ne bodo zaman!

»Večne« vojne so morbidne perverzije neoliberalnega konsenza, ki ga skupno dobro ne zanima. A glede na to, da vse bolj cvetijo populizem, etnonacionalizem in fašizem, je malo verjetno, da se bodo »večne« vojne končale – to so namreč njeni najeksplozivnejši in najviralnejši podžigalci. Če naj parafraziram Simona Tisdalla (The Guardian): to, da vstajajo avtokratski, populistični režimi, ki podžigajo etnonacionalizem (in rasne, etnične, verske, ideološke polarizacije), bo »večne« vojne le še podaljšalo. Poglejte le Slovenijo, kjer se pod Janševo taktirko nadaljujeta dve »večni« vojni, druga svetovna in osamosvojitvena.

Poglejte Slovenijo, kjer se pod Janševo taktirko nadaljujeta dve »večni« vojni, druga svetovna in osamosvojitvena.

Vojne se vlečejo in vlečejo, ker živimo v času, v katerem se vleče in vleče vse, s čimer je mogoče ljudi zastrupljati, polarizirati in histerizirati – populizem, nacionalizem, rasizem, fašizem.

Če bi Palestinci volili

Leta 1980 je Fidel Castro »velikodušno« dovolil množično izselitev Kubancev, ki niso bili več zadovoljni z življenjem na Kubi, toda potem se je izkazalo, da je bilo med 125 tisoč Kubanci, ki so tedaj v nekaj mesecih prek luke Mariel emigrirali v Ameriko, kar 26 tisoč takih, ki so sedeli, bodisi v ječah ali pa umobolnicah – med njimi je bilo približno pet tisoč hudih kriminalcev. Za vse, ki so emigrirali, je Castro rekel, da niso imeli dovolj »revolucionarnih genov«.

Toda vsi ti Kubanci, alergični na Castra in komunizem, so v ZDA kmalu dobili državljanstvo in volilno pravico, kar je spremenilo politični zemljevid Amerike. Večina se jih je naselila na Floridi – in ker Florida sodi med ključne države (swing states), so morali kongresni in predsedniški kandidati, ki so jo hoteli osvojiti, zavzeti ostro anticastrovsko, antikomunistično stališče. Castro je z izgonom Kubancev okrepil anticastrovstvo, a natanko to ga je ohranjalo na oblasti – ameriški antikomunizem.

Številni Palestinci, ki živijo v Izraelu, nimajo polnopravnega državljanstva. Kar seveda pomeni, da nimajo volilne pravice. No, zdaj pa si predstavljajte, da bi vsi ti Palestinci dobili volilno pravico – in da bi volilno pravico v Izraelu terjali tudi vsi tisti Palestinci, ki živijo v Gazi in na Zahodnem bregu.

Ko sta se Hamas in Izrael ujela v navzkrižni ogenj, je dal Janša na vladnem poslopju takoj izobesiti izraelsko zastavo. Zakaj? Ker je izraelska vojska zbombardirala prostore 18 »neuravnoteženih« medijskih hiš? Ali bo izraelska vlada izobesila slovensko zastavo, ker je Janša »zbombardiral« Slovensko tiskovno agencijo in »neuravnotežene« medije? Zakaj potem Janša na vladnem poslopju ne izobesi še beloruske zastave – saj je diktator Lukašenko piratsko prizemljil potniško letalo, da bi lahko prijel »neuravnoteženega« novinarja!