Pogodbe med SDS in njenimi poslanci so protiustavne

Protiustavna praksa

Prejšnji teden je vrhovno sodišče izreklo sodbo, pomembno z vidika poslanske samostojnosti in neodvisnosti, ki ju ustava zagotavlja z besedami: »Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila.« A to ustavno določilo vsaj ena politična stranka že dolga leta krši. S sodbo je vrhovno sodišče zaključilo sodno bitko med politično stranko SDS in njenim nekdanjim članom Zvonkom Lahom. Zmagal je pobegli poslanec Lah.

Ta je bil večkrat izvoljen za poslanca na listi SDS, potem pa je leta 2016, takrat je še bil poslanec, izstopil iz stranke in kasneje vstopil v NSi, mandat poslanca pa končal leta 2018. Vse od izstopa iz matične stranke ga je ta tožila za povrnitev stroškov izvolitve v višini 8000 evrov, češ da se je s pogodbo ob kandidaturi zavezal, da bo, če iz stranke izstopi, sredstva vrnil. Sledili sta presenetljivi in skorajda neverjetni odločitvi prvostopenjskega in višjega sodišča nekako v smislu »pogodba je pogodba« in »pogodbe se spoštujejo«, s katerima je sodišče pokimalo SDS in Lahu naložilo plačilo 5161 evrov za »stroške volilne kampanje«.

Številni so opozarjali, da takšne razsodbe ne bi smele prestati preskusa ustavnosti. Tudi dr. Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete, ki je med drugim dejal: »Sodišči zmotno pogodbenim obveznostim poslanca ne pripisujeta dovolj pomembnega pravnega značaja omejevanja svobodnega poslanskega mandata. Posebej pomembno je, da takšne sodne odločbe ne morejo obstati, ker je njihov rezultat v nasprotju s prisilnimi predpisi.« Zdaj se je to zgodilo, le da ustavne presoje ni opravilo ustavno sodišče, pač pa že vrhovno. V sodbi med drugim piše: »Finančne sankcije, vezane na poslančev izstop iz politične stranke ali njene poslanske skupine v času mandata, prekomerno posegajo v svobodni mandat poslanca. Strankarska poslušnost in pripadnost poslanca za čas njegovega mandata ne more biti stvar pogodbenega urejanja, zlasti ne pod pretnjo civilnih – finančnih posledic oziroma obveznosti.« Petčlanski senat na čelu s poročevalko Karmen Iglič Stroligo, ki je odločil soglasno, zato ni imel druge izbire, kot da ugotovi, da »7. člen pogodbe o kandidaturi nasprotuje ustavi, in sicer prvemu odstavku 82. člena ustave. Zato je pogodba tudi v tem delu nična.«

Čeprav se je torej SDS od nekdanjega poslanca do nedavnega nadejala vsaj 5000 evrov, bo morala zdaj temu poslancu vrniti dobrih 4600 evrov različnih pravnih stroškov. A to je zanemarljiv podatek, ne samo za stranko, ki s financiranjem nima težav, ampak tudi širše. Pomembneje je, da je sodišče po dolgih letih za neustavno označilo vsaj eno izmed spornih strankinih praks. Podobno odločitev nižjih sodišč gre zdaj pričakovati tudi v drugih podobnih primerih, recimo v primeru, kjer SDS za povrnitev stroškov za kampanjo toži svojega nekdanjega poslanca Andreja Čuša. Ta je s SDS že zakopal bojno sekiro in zdaj že nekaj mesecev opravlja službo državnega sekretarja na ministrstvu za gospodarski razvoj.

Vrhovno sodišče, ki je (namesto ustavnega) ugotovilo neustavnost, je opozorilo, da bi o tem lahko (ustavno) sodišče odločilo že zdavnaj: »Čeprav se je vprašanje skladnosti tovrstnih sporazumov z ustavo izpostavilo že pred več kot dvema desetletjema, (še) ni (ustavo)sodne prakse o dopustnosti sporazumov, s katerimi stranke želijo vezati nase poslance …«