Čarovnice na Slovenskem

V začetku novega veka se je po Evropi razmahnila usodna teorija zarote, ki je – tudi na naših tleh – vodila v stoletja sodnih pobojev tako imenovanih čarovnic, nedolžnih žrtev množične histerije

V novi posebni številki MLADINA ZGODOVINA: ČAROVNICE, ki je že na voljo pri prodajalcih časopisov in v naši spletni trgovini, obravnavamo obračune z ženskami, ki se niso želele držati norm, ki so jih od njih zahtevale družbe. Zgodovina procese zoper čarovnice še vedno predstavlja rahlo romantično, na robu zgodb in pravljic, v posebni izdaji ČAROVNICE pa boste lahko izpod peresa različnih avtorjev in avtoric prebrali poglobljene članke o ravnanju z ženskami tako po svetu, Evropi kot seveda v Sloveniji.

V članku Gregorja Kocijančiča z naslovom Velika evropska uganka boste lahko med drugim prebrali, zakaj je gonja proti čarovicam eno najtemačnejših poglavij v zgodovini naših dežel in zakaj je danes (še vedno) tako relevanten in aktualen predmet razprave.

V tistih časih preprosto ni bilo znanstvenih pojasnil, zato so kmetje grešnega kozla iskali v nadnaravnih pojavih in ga našli v čarovništvu.

Prvi zapis slovenskega izraza za čarovnice najdemo v delih Primoža Trubarja. Imenoval jih je »coprnice in coprniki« ter navajal predvsem, da povzročajo slabo vreme: točo, zmrzali, neurja in podobno. Ja, tako kot drugod po Evropi je bila tudi na naših tleh – še posebej pri kmečkem prebivalstvu – najbolj prisotna »predstava o povzročanju slabega vremena s pomočjo čarovnije«. Za neprizanesljive vremenske pojave, ki so povsod po Evropi uničevali kmetijske pridelke – dobršen del čarovniških procesov se je dogajal v obdobju tako imenovane male ledene dobe –, v tistih časih preprosto ni bilo znanstvenih pojasnil, zato so kmetje grešnega kozla iskali v nadnaravnih pojavih in ga našli v čarovništvu.

»Kljub temu, da jih daje često žareč stol, se jih ni moglo izkoreniniti. Upalo se je, da bodo česti plameni popolnoma uničili čarovnice, toda pod tako velikim kupom pepela sežganih so še vedno ostale iskrice, ki so lahko vnele druge grmade. Sežiganje čarovnic se preganja z novim sežiganjem in krvjo. Pepel čarovnic vzbuja strah.«

J. V. Valvasor

V tistem času je o čarovnicah imel veliko povedati tudi J. V. Valvasor, ki je o njih med drugim zapisal, da so golazen, ki se »druži s krastačami, strupenimi črvi v jamah ali temnih goščavah«. O očiščevalni moči ognja, ki pravzaprav pomeni »analogijo pekla«, saj »zagotavlja blišč resnice ter utrjuje vero v čarovnice in strah pred njimi«, pa Valvasor pravi: »Kljub temu, da jih daje često žareč stol, se jih ni moglo izkoreniniti. Upalo se je, da bodo česti plameni popolnoma uničili čarovnice, toda pod tako velikim kupom pepela sežganih so še vedno ostale iskrice, ki so lahko vnele druge grmade. Sežiganje čarovnic se preganja z novim sežiganjem in krvjo. Pepel čarovnic vzbuja strah.«

VEČ PREBERITE V POSEBNI ŠTEVILKI MLADINE ČAROVNICE >>