Zaton Zahoda

Zakaj bomo namesto razogljičenja dobili ameriški plin in zakaj bomo namesto manj kapitalizma dobili več kapitalizma

Zahod se je združil proti Putinu. Zahod je enoten. To ponavljajo zadnje tedne in dneve. Najprej je brezmejno enotnost oznanila in proslavila Evropska unija. Enotni smo – kot še nikoli! In nikdar! Zdaj je brezmejno enotnost oznanil in proslavil še Nato, zunanji minister Evropske unije. Enotni smo – kot še nikdar! In nikoli! To novo globalno enotnost – morda novo ekstazo ali pa novo metastazo globalizacije – zdaj tako slavijo in opevajo, da vas ima, da bi vzkliknili: okej, če ste tako blazno enotni, kaj potem Putin počne v Ukrajini? Kaj se boš hvalil z enotnostjo, če pa ne moreš ustaviti vojne? Hoče Zahod s tem samega sebe prepričati, da je še vedno dejavnik?

Toda to enotnost tako blazno slavijo in opevajo, da si vendarle rečete: kaj s tem prikrivajo? Kaj hočejo s tem v resnici reči? Zakaj jo tako slavijo in opevajo? Zakaj jo tako poudarjajo in izpostavljajo? Najprej pomislite: prestrašiti hočejo Putina! Pa vendar ne povsem: malce so mu hvaležni, da je Ukrajino napadel zdaj, ne pa recimo poleti. Če bi jo napadel poleti, bi se morali vrniti z dopustov.

Toda bolj ko gledamo, kako si Zahod – Evropa in Nato in Amerika – čestita za vsako svojo protirusko potezo (Evrosong je odpovedal Ruse, London Bolšoj teatr, Northampton Ruski državni balet iz Sibirije, Dublin Labodje jezero, Münchenska filharmonija Valerija Gergijeva, Beneški bienale ruski paviljon, glasgowski filmski festival rusko komedijo ipd.), bolj se zdi, da morajo biti pravi razlogi za to pompozno glorificiranje enotnosti bolj cinični in bolj perverzni.

Čemu je dejansko namenjeno to napihovanje evropske in natovske enotnosti? Za začetek, Zahod, ki je pomen, dinamiko in razsežnost te vojne povsem očitno podcenil, s tem ustvarja vtis, da nekaj dela, da ne stoji križem rok, da je sočuten, da ve, za kaj gre, da je pri stvari – da je torej v vojni z Rusijo, ne da bi bil zares v vojni. To naj bi bilo Ukrajini v veliko spodbudo. Vsaj tako pravijo.

Toda to še zdaleč ni vse. Putinu nič ne uspeva, pravijo. Vse mu gre narobe. Mislil je, da se bo ukrajinska vojska ob prvih eksplozijah razbežala in da ga bodo Ukrajinci pozdravili kot osvoboditelja, a se je zmotil – kot so se Sovjeti zmotili leta 1968, ko so »osvobajali« Češkoslovaško (in kot so se leta 2003 zmotili Američani, ko so »osvobajali« Irak, če smo že ravno pri tem). Zelenski ni zbežal. Putin se je osmešil in polomil. Ukrajinci so ga ustavili – toda: in to je ključno – z našo junaško, nesebično podporo! Putina so ustavili naše orožje, naša pomoč, naše dezinvesticije, naše grožnje, naše sankcije – in naša enotnost!

Čemu je dejansko namenjeno to napihovanje evropske in natovske enotnosti? Za začetek, Zahod, ki je pomen, dinamiko in razsežnost te vojne povsem očitno podcenil, s tem ustvarja vtis, da nekaj dela, da ne stoji križem rok, da je sočuten, da ve, za kaj gre, da je pri stvari

Aha, smo že bližje. Kdo je ustavil in zmotil in ponižal Putina? Točno – naša enotnost. Toda: mar ni Putin bolj ko ne že nekako zasedel tega, kar je hotel? Saj ni hotel zavzeti celotne Ukrajine, mar ne? Kaj če je prišel tja, kamor je hotel? Mar ni hotel osvojiti le dele vzhodne Ukrajine (le »svojo« Ukrajino), se vkopati, izsiliti premirje in se potem pogajati? Vidite, tu nastopi tista enotnost – Zahod bo namreč rekel, da je bila prav njegova enotnost tista, ki je ustavila Putinovo prodiranje in osvajanje. Ko bodo rekli, da je vojne konec in da jo je Putin izgubil, bo Zahod rekel, da je Putina porazila enotnost Zahoda. Ko se bo izkazalo, da Putin ne bo lansiral jedrskih raket, ki bi uničile Pariz, London in Berlin, in sprožil III. svetovne vojne, bo Zahod rekel, da je jedrsko vojno preprečila enotnost Zahoda. Nič čudnega, da zahodni voditelji – posebej Biden, veliki ljubitelj vojn (podprl je bombardiranje Beograda ter ameriška napada na Afganistan in Irak), ki dela vse, da bi ta vojna pomagala demokratom na letošnjih kongresnih volitvah – tako pogosto omenjajo nevarnost III. svetovne vojne.

Ja, hvalili bodo junaški narodnoosvobodilni boj ukrajinskega naroda, toda obenem bodo »subliminalno« ustvarjali vtis, da je v glavni vlogi vendarle enotnost Zahoda. Zahodni voditelji, ki si očitno domišljajo, da še vedno živimo v času brezpogojnih kapitulacij, idiličnih mirovnih pogajanj, popolnih umikov z zasedenih ozemelj, plačil vojnih reparacij in vojn, ki se končajo, pa se bodo itak hvalili, da so svoje dežele in Zahod rešili pred neposredno vojno z Rusijo in da so preprečili umiranje »naših fantov«. To bo njihov boj »do zadnjega Evropejca«. In glede na to, da je Nato zunanji minister Evropske unije in da Nato vodi Amerika (ne pa Jens), ki dela vse, da bi zaživeli v »novem ameriškem stoletju«, bodo verjetno delovali v duhu slovitega, zelo nalezljivega Lincolnovega dictuma: »Če bi lahko Unijo rešil, ne da bi osvobodil enega samega sužnja, potem bi to storil. In če bi jo lahko rešil le tako, da bi osvobodil vse sužnje, potem bi to storil. In če bi jo lahko rešil tako, da bi nekatere sužnje osvobodil, drugih pa ne, potem bi storil tudi to.«

Ko bo Putin izsilil ali pa skušal izsiliti »le« priznanje Krima in obeh ljudskih republik, doneške in luganske (in verjetno še Mariupola, ki ga je pred leti iz rok proruskih separatistov iztrgal razvpiti neonacistični bataljon Azov, in obalnega »mostu«, ki povezuje separatistični Donbas in anektirani Krim), bo Zahod rekel, da je preostalo Ukrajino rešila prav enotnost Zahoda. Ne, Ukrajina ni niti ne bo niti ni bila prioriteta, toda zahodni voditelji bodo napol narcisoidno, napol patološko nastopali kot rešitelji in osvoboditelji Ukrajine. Rusko-ukrajinska vojna je za mnoge odlično, velikodušno, tako rekoč neponovljivo predvolilno darilo. Če ne bi bilo te vojne, bi še vedno težili z ono drugo vojno – vojno proti covidu. Tako pa covida praktično ne opazijo več. Premier Janez Janša, še včeraj v vojni proti covidu ( ja, še včeraj Zelenski slovenske vojne proti covidu), je mirno odpotoval v Kijev. Mar ni Ukrajina že dovolj trpela?

Politika hude krvi

Putin spominja tako na Hitlerja kot na Stalina, tako na kapitana Ahaba kot na Freudov »gon smrti«, tako na ultimativnega trola kot na ultimativnega konspirologa (Ukrajina ne obstaja, Ukrajina je neonacistična država, Ukrajina pripravlja biokemični napad na Rusijo ipd.), tako na malega Busha kot na Miloševića, komunističnega oportunista, ki se je prelevil v fanatičnega nacionalista, tako na slabega stratega kot na ljubitelja viralnega kaosa, tako na Charlesa Fosterja Kana kot na dečka iz mehurčka – kdor ga hoče videti, mora najprej za deset dni v karanteno, potem pa lahko prisede na drugi konec ekstremno dolge mize. Strahu pred okužbo, zastrupitvijo ali atentatom ne more skriti. Toda za tisto mizo, v tistem mehurčku je videti kot gik, ki v popolni osami igra groteskno, vojno, apokaliptično računalniško igrico. Putin je v svojem filmu. To se avtokratom vedno zgodi. Slej ko prej. Neizbežno.

Bolj ko so v svojem filmu, v svojem mehurčku, bolj so paranoidni. Bolj ko so paranoidni, bolj imajo občutek, da so obdani s samimi pošastmi. Bolj ko imajo občutek, da so obdani s samimi pošastmi, bolj se jim zdi, da so stisnjeni v kot. Bolj ko so stisnjeni v kot, bolj jim je vseeno za preostali svet. Bolj ko jim je vseeno za preostali svet, bolj zoprno in mučno je, če imajo poleg nafte in plina tudi jedrsko orožje.

Takrat vsi vzkliknejo: zakaj ga nismo pravočasno ustavili? Zakaj ga nismo ustavili tedaj, ko je bilo to še mogoče? Saj res – zakaj?

Svojo sago o rusko-ukrajinski vojni, sicer integralnem delu »orjaške vojne cone«, ki se zadnjih 20 let, pravi Patrick Cockburn (CounterPunch), razteza od Afganistana in Bližnjega vzhoda do Nigerije, Somalije in Jemna, sem v prejšnji številki Mladine prekinil s tekstom o Botru, ki je dopolnil 50 let; nisem se mu mogel upreti. Prvič, Boter je ultimativni vojni film (izdajalce, ki prestopijo v drugo »stranko«, doletijo strašne, neizprosne, neizbežne, svarilne kazni), in drugič, o nas ve več kot mi sami, tako da o njem ne moremo govoriti, ne da bi govorili o sebi. Ko ga gledamo, gledamo sebe – svoj čas, svojo kri, svoje solze, svoje vojne. Zato sem vas tudi spomnil na neizmerno bogastvo, ki ga v sebi skrivajo replike kot recimo: »Prijatelje imej blizu, sovražnike še bližje.« Ali: »Zgodovina uči, da je mogoče vsakogar ubiti.« Ali pa: »Ponudil mu bom nekaj, česar ne bo mogel zavrniti.« In seveda: »Pusti pištolo, vzemi kanoli.«

To slednjo – po eksekuciji enega izmed izdajalcev – izreče Clemenza (Richard Castellano), zvesti eksekutor don Corleonejeve politike, ki pa Michaelu Corleoneju (Al Pacino) famozno pojasni, zakaj jih vse skupaj po njegovi eksekuciji mafijca Sollozza (Al Lettieri), ki je organiziral atentat na njegovega očeta, čaka pekel: »Vse ostale družine se bodo verjetno združile proti nam. Pa naj se. Te reči se morajo zgoditi vsakih pet, deset let. To pomaga, da se znebimo hude krvi. Od zadnje take vojne je minilo že deset let. Veš, ustaviti jih je treba na začetku. Tako kot bi morali Hitlerja ustaviti v Münchnu. Ne bi mu smeli pustiti, da se izmaže. Sami so krivi za vse tisto.«

Kaj nam sporoča Clemenza, je na dlani: avtokrate je treba ustaviti! In ustaviti jih je treba pravočasno – na začetku! Takoj! Ne pa čakati. In jim popuščati. In se jim dobrikati. In jih legitimirati. In gledati, kako klestijo in režejo in sekajo in mrcvarijo in obglavljajo demokracijo. Toda zahodne demokracije danes počnejo natanko to – avtokrate mirno tolerirajo. Kot nekakšne »kulturne posebnosti«. Češ: živimo v globalnem svetu! Vsi so celo skrivaj – ali pa niti ne tako skrivaj – fascinirani nad avtokrati, diktatorji in despoti. Občudujejo njihovo moč. Zavidajo jim blišč, ki pride z močjo. Avtokratov ne ustavijo, ampak jim pustijo, da molzejo in monetizirajo »hudo kri«. Hudo kri? Ja, vsi prekleto dobro vemo, kaj je huda kri, ki jo omenja Clemenza – to so jeza, ogorčenje, resentiment, ki jih populistično izrabljajo avtokrati in ki avtokrate sploh pripeljejo na oblast. Avtokratov ni brez hude krvi.

In zadnja leta in desetletja smo videli veliko hude krvi, veliko jeze, ogorčenja in resentimenta, zato so ljudje izgubljali zaupanje v demokracijo, parlament in vladavino prava – ko pa enkrat izgubijo zaupanje v demokracijo, parlament in vladavino prava (samo poglejte, koliko je v Ameriki tistih, ki ne verjamejo več volilnim izidom!), se odprejo vrata pekla avtokracije.

Kako je nastala huda kri, ni skrivnost: realkapitalizem v svoji ekscesni, ekstremni neoliberalni preobleki si je dajal duška, demokracije pa so tem njegovim ekscesom in temu njegovemu ekstremizmu prikimavale – ljudje so namesto več demokracije vedno znova dobili več kapitalizma. Vsi protesti, vse bolečine in vsa svarila so bili blowin’ in the wind. Ekonomska neenakost se je katastrofalno in vztrajno poglabljala. Ljudje so bili prestrašeni. Drug drugemu so šli na živce. Nihče ni vedel, kaj točno se dogaja. Populisti so kričali. Vse je bilo narobe. Iz dneva v dan je bilo še slabše. Nič ni trajalo. Fašizem je vstajal. Vsi so bili zmedeni. Izgubljali so vero v demokracijo in se zaljubljali v avtokrate. Zgodovina se je podirala. Bogu je bilo vseeno.

Spomnim se tistih, ki so pred dobrimi desetimi leti, v času velike finančne krize, posledice strašnih ekscesov kapitalizma, svarili, da se bo vse to končalo z vojno. Bilo je tako, kot bi citirali Clemenzo: le vojne lahko nevtralizirajo vso to hudo kri, vse te pritiske in napetosti, vso to jezo, vse to ogorčenje in ves ta resentiment, ki jih ustvarjajo žaljivi, ponižujoči, nasilni, uničujoči ekscesi neoliberalnega realkapitalizma, ki z demokracijo ni več združljiv. Brez demokracije je svobodnejši. In donosnejši. Toda dereguliranost sodobnega neoliberalnega kapitalizma je v popolni rimi z dereguliranostjo same avtokracije. Vedno znova si rečemo: pa ja naš avtokrat ne bo storil tega?! Če bo to naredil, bo izgubil na volitvah! Samouničil se bo! A potem vedno znova naredi natanko to! Nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje. Avtokrati so le zrcalne slike ekscesnosti neoliberalnega kapitalizma. A prav to je realnost sodobnega realkapitalizma: družbo je prignal tako daleč, da se lahko hude krvi – vse tiste nakopičene jeze, vsega tistega nagrmadenega ogorčenja, vsega tistega razbohotenega resentimenta – znebi le z vojnami.

Putin je produkt ekstremnega kapitalizma

Ko je Putin napadel Ukrajino, ko je torej izbruhnila vojna, ki naj bi odpihnila in odplaknila hudo kri, so zahodne demokracije ponorele – vojna jih je zgrozila, zaprepadla, šokirala. Vojni so napovedale vojno. Novega Hitlerja je treba ustaviti! In tako kot po II. svetovni vojni ponavljajo: Nikoli več! (To je v nagovoru nemškega parlamenta ponovil tudi ukrajinski predsednik Zelenski, ki je v nagovoru izraelskega parlamenta napad na Ukrajino primerjal s holokavstom in ki mu – kljub napovedi – ni uspelo nagovoriti udeležencev letošnje podelitve oskarjev.) Kul, lahko rečemo, in kaj bo zdaj storil Zahod, da se kaj takega ne bo več zgodilo? Avtokrata skuša ustaviti. To vidimo.

Toda: ali bo ustavil svojo skrivno zatreskanost v avtokrate, ki je itak le zrcalna slika tiste pasivnosti, s katero ljudje, ki živijo v avtokracijah, sprejemajo avtokrate, njihov narcizem, njihov teror, njihovo politiko poistenja in njihov agitprop? Ali bo ustavil ekonomsko neenakost, ki ustvarja hudo kri, jezo, ogorčenje in resentiment, ki ustvarjajo avtokrate, ki ustvarjajo izredne razmere in vojne? Ali bo ustavil ekscese neoliberalnega realkapitalizma, generatorja hude krvi, jeze, ogorčenja in resentimenta, strašnih polarizacij, etnonacionalizma, ksenofobije, toksične nostalgije in rasizma?

To, da so Američani Evropski uniji, ki oznanja pot v razogljičenje, obnovljive vire energije in energetsko neodvisnost, prodali 50 milijard kubikov plina, je že kar mojstrovina diplomacije.

No, pa poglejmo. Ko je Putin napadel Ukrajino, je Evropa vzkliknila: zdaj se bomo lahko znebili odvisnosti od ruske nafte in ruskega plina! A glede na zgroženost nad Putinovo vojno bi pričakovali, da bo Evropa vzkliknila: zdaj se bomo lahko znebili odvisnosti od nafte in plina! Od katerekoli nafte in kateregakoli plina! Ja, glede na šokantnost tega Dogodka, ki ga opisujejo kot »nepredstavljivega« (kot je bila »nepredstavljiva« klavnica I. svetovne vojne? kot je bil »nepredstavljiv« holokavst II. svetovne vojne? kot so vedno »nepredstavljive« posledice imperialnega kapitalizma?), bi pričakovali, da bo tisti »nikoli več« spremljalo kaj res tektonskega, recimo razogljičenje Evrope. Totalno in absolutno razogljičenje! Pričakovali bi, da bomo do božiča brez plina in nafte! Da bomo do božiča že na soncu in vetru! Da bo konec ogljičenja! In da bo konec podnebnih sprememb, navsezadnje, Medvladni odbor za podnebne spremembe je prav zdaj, sredi vojne, izdal poročilo, ki svari, da je res skrajni čas za opustitev fosilnih goriv in prehod na obnovljive vire energije. To je bilo doslej najalarmantnejše svarilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe. Ga je sploh kdo opazil? So začeli tako kričati in napihovati enotnost, da bi preglasili to mučno, res apokaliptično svarilo?

Putin je Evropo tako šokiral, da bi res pričakovali kopernikanski obrat – nekaj radikalnega, revolucijo, reformo kapitalizma. Pričakovali bi, da bodo rekli: ta kruta, podla, umazana vojna je kronski dokaz, da potrebujemo manj kapitalizma!

Ergo: pričakovali smo, da bomo dobili razogljičenje. In kaj smo dobili? Novo veliko dobaviteljico plina – Ameriko! Evropska unija, ki se je junaško odpovedala Severnemu toku 2 (prek katerega bi prihajal ruski plin), bo do leta 2030 iz Amerike uvozila 50 milijard kubičnih metrov utekočinjenega zemeljskega plina. Tako so sklenili. Zgradili bodo celo obsežno infrastrukturo, ki bo v oporo temu novemu fosilnemu bumu. In v Bruselj je pripotoval celo ameriški predsednik Joe Biden, da bi v duhu preverjene ameriške naftno-plinske zunanje politike zapečatil kupčijo stoletja. Pretvarjal se je, da je prišel izrazit podporo Ukrajini, toda v resnici je prišel izrazit podporo ameriškim energetskim korporacijam.

Američani, zapovedovalci sankcij, so se torej na odprti sceni mastno okoristili z vojno. A da ne bo kakega nesporazuma: to, da so Američani Evropski uniji, ki oznanja pot v razogljičenje, obnovljive vire energije in energetsko neodvisnost, prodali 50 milijard kubikov plina, je že kar mojstrovina diplomacije. Škoda le, da Zahod takšnih diplomatskih mojstrovin ni sposoben tudi sicer. In ja, škoda, da takšnih diplomatskih mojstrovin ni bil sposoben pred vojno, ki utegne biti za Evropo disruptivnejša kot za Rusijo. Zato je po malem že kar komično, ko Evropejce prepričujejo, da jih Putin ogroža bolj kot kapitalizem – da jih torej Putin bolj paralizira kot vse akutnejša prekarizacija, kot vse krutejši zaton blaginje, socialne države in solidarnosti, kot vse depresivnejši občutek nemoči, osamljenosti in izključenosti, kot vse srhljivejši somrak demokracije, ki jih je varovala pred kapitalističnimi ekscesi. Putin je čisti produkt kapitalizma. In čistim produktom kapitalizma se vedno zmeša.

Naši fašisti so boljši od vaših!

Odvisnost od Rusije je zamenjala odvisnost od Amerike. Namesto manj kapitalizma smo dobili več kapitalizma. Kot da nas ni v vojno pripeljal prav tisti deregulirani, agresivni, avtokratski, ekscesni presežek kapitalizma – tista »odvisnost«, na katero je računal Putin. Putin se je zaradi te zahodne »odvisnosti« od kapitalizma čutil varnega in samozavestnega – če napadem Ukrajino, se zahodni kapitalizem ne bo odzval! Ne bo se ravno burno zganil! Le zakaj bi se? Saj nočejo tvegati hladnih radiatorjev! Poleg tega pa: kapitalizmi ne napadajo kapitalizmov! Kapitalizmi se ne vojskujejo med sabo! Kapitalizmi se drug po drugem kvečjemu zgledujejo!

Bolje in raje apokalipsa kot pa manj kapitalizma.

Putin je čisti produkt kapitalizma. In čistim produktom kapitalizma se vedno zmeša.

Namesto vojne proti podnebnim spremembam, ki obetajo »nepredstavljive« učinke jedrske vojne in konec sveta, smo dobili le vojno proti Putinu. Le vojno proti enemu avtokratu. Vsa patologija, ki nas obseda in žre in uničuje, bo torej ostala. Vsa apokaliptika tudi. In seveda, ostala bo tudi posttravmatska stresna motnja, ki jo povzročajo tako vojne kot kapitalizem. Ta itak pridno skrbi, da velik del sveta tudi v povsem mirnem času izgleda kot Ukrajina.

Zato niti ne preseneča, da se globalni Jug – od Afrike do jugozahodne Azije, od Kitajske do Indije in Latinske Amerike – ni pridružil zahodnemu sankcioniranju Rusije. Predobro se spominja vseh imperialnih vojn, ki so ga spreminjale v distopični ground zero. Predobro se spominja, da je bil le kolonija Zahoda, le njegov plen. Predobro pozna imperialne ambicije zahodnega kapitalizma, ki je v imenu svete vere v svojo privilegiranost brezdušno in brezvestno plenil in rušil.

Predobro se spominja »zamenjav režima« (v Čilu, Iraku ipd.), ki jih je zrežiral Zahod. In predobro se zaveda dvoličnosti zahodnih demokracij, ki brezmejno moralizirajo, obenem pa si ošabno domišljajo, da imajo vrojeno pravico, da druge nacije s sankcijami pošiljajo »nazaj v kameno dobo«.

Tudi globalni Jug kaže enotnost – v nesankcioniranju Rusije. A ironično: tiste države, ki sankcionirajo Rusijo, so začele sankcionirati one države, ki Rusije nočejo sankcionirati. Recimo: Litva je sklenila, da bo sankcionirala Bangladeš – ne bo mu podarila 400 tisoč odmerkov cepiva proti covidu. Pomeni: nedolžni bodo umirali. Po nepotrebnem. Litva – mala, neopazna, irelevantna – se je hitro vživela v imperialni mindset.

Krog je začaran, poln perverznih paradoksov, peklenskih dilem in novih vprašanj. Recimo: se lahko globalni Jug – s Kitajsko in Indijo vred – obrne proti Zahodu? Lahko živi brez Zahoda? Lahko Zahod živi brez globalnega Juga? Lahko Evropa živi brez Rusije? Lahko Rusija živi brez Zahoda? Lahko Ukrajina živi brez Krima in Donbasa? Lahko Rusija živi brez Ukrajine? Lahko Nato živi brez Ukrajine? Lahko Evropska unija živi brez Nata? Lahko kapitalizem živi brez oligarhov? Lahko Rusija živi brez svojih fašistov?

In seveda – lahko Ukrajina živi brez svojih fašistov?

Kot vidimo, Putin, ki napoveduje »denacifikacijo« Ukrajine, svojo vladavino in svojo vojno hrani z imperialnimi fantazijami, fikcijami, antisemitsko konspirologijo, mačizmom, nacionalizmom ter miti o nekoč veliki naciji, samoočiščenju, nacionalnem ponižanju, parazitskih manjšinah, ki so le »peta kolona«, in dekadentnih globalnih elitah, ki hočejo uničiti Rusijo. Vse to so kakopak retorični prijemi iz fašističnega priročnika. Kar je ironično: »denacifikator« uporablja fašistično retoriko.

A nič manj ironično in paradoksalno: na ukrajinski strani se borijo številne neonacistične vojaške in paravojaške enote, med drugim bataljon Azov, ki je že vse tja od leta 2014 del ukrajinskih oboroženih sil, pa tudi Nacionalna milica, Demokratična sekira in oboroženo krilo stranke Desni sektor. Kar seveda pomeni, da Nato in Slovenija, ki oborožujeta ukrajinsko vojsko, oborožujeta tudi neonaciste.

Kar je paradoks, a obenem resnica tega krasnega novega sveta, ki je očitno posvojil Trumpov zavržni dictum, da so med neonacisti in rasisti tudi »zelo fejst ljudje«. Ob tem se spomnimo Kaufmanovega filma Pot v vesolje (1983), v katerem za ameriško Naso delajo raketni znanstveniki, ki so nekoč delali za naciste, tako da prvi človek Nase dahne: »Naši Nemci so boljši od njihovih Nemcev.« Reči hoče: ameriški fašisti so boljši od ruskih!

Vprašanje je le: kaj bo z vsemi temi oboroženimi, radikaliziranimi fašisti, ko bo vojne konec?

Vprašanje pa je tudi: zakaj se niso prej zmenili za nevtralnost Ukrajine? Lahko bi se. In potem morda ne bi bilo te vojne. A kot pravi Clemenza: vsakih pet, deset let ...