Jure Trampuš  |  foto: Uroš Abram

15. 4. 2022  |  Mladina 15  |  Politika  |  Intervju

»Janša se je odrekel komunističnim idejam, ni pa se odrekel komunističnim metodam. Še vedno je takšen, kot je bil – predvidljiv star partijec.«

Vlado Miheljak, socialni psiholog

© Uroš Abram

Številni Vlada Miheljaka poznajo kot kolumnista, logično, že desetletja objavlja kolumne v različnih medijih, v zadnji dekadi to znova počne v Mladini. Številni ga poznajo tudi kot profesorja, saj je redni profesor za socialno psihologijo, poučuje na Filozofski fakulteti, predava tudi na Fakulteti za družbene vede. A Vlado Miheljak se zelo dobro spozna tudi na analize javnega mnenja, leta je sodeloval v znanstveni skupini, ki vodi longitudinalno raziskavo Slovensko javno mnenje, bil pa je tudi med tistimi, ki so pred prvimi demokratičnimi volitvami leta 1989 objavili prvo javnomnenjsko poizvedovanje o tem, katera stranka lahko zmaga na prihajajočih volitvah. Če kdo, torej ravno Miheljak dobro ve, kako se obnaša slovensko volilno telo. Zato je pogovor o volitvah z njim vedno pametna odločitev.

In še nekaj, Vlado Miheljak je za Mladino leta 1988 pod psevdonimom Majda Vrhovnik napisal članek »Noč dolgih nožev«, ki je opozarjal na nevarnost uvedbe izrednega stanja v Sloveniji, zaradi objave pa je bila Mladina takrat zaplenjena.

Kje boste v nedeljo, 24. aprila?

Verjetno bom kar doma, popoldne pa bom poskušal malo »povohuniti« pri novinarjih za delne izide vzporednih volitev. Doslej sem volil sicer na volišču, kjer je Janez Janša leta 2008 ugotovil, da naj bi ga na volitvah okradli, saj takrat volilna komisija od volivcev tam dejansko ni zahtevala osebnih izkaznic. Je pa res, da štiri leta poprej, ko je SDS zmagala na volitvah, prav tako ni nihče preverjal identitete, a takrat nikjer v Sloveniji, ker je bila zakonodaja drugačna. No, kasneje je izračun pokazal, da rezultati na spornih voliščih nikakor ne bi mogli vplivati na izid volitev.

Se udeležujete vseh državnozborskih volitev? 

Res je, le na krucialnem odločanju, plebiscitu za samostojno Slovenijo leta 1990, me ni bilo. Takrat se je ravno rojevala naša hči in sem brez pomisleka dal njej in njeni mami prednost pred državo in domovino.

Prijatelji nihilisti me radi prepričujejo, da je vseeno, zakaj bi sploh hodili na volitve, saj majhen, majcen glas ne pomeni ničesar. 

Imajo deloma prav. Z vidika posameznika njegov glas ne spremeni veliko. A logiko je treba obrniti, udeležba na volitvah je obratna statistični logiki. Statistično zaključevanje velja za vse, ne za posameznike, pri volitvah pa velja ravno obratno – seštevek vseh neodločujočih glasov na koncu prinese odločujoči izid. Argument, ne grem na volitve, ker moj glas ne šteje, je argument komodnosti, neodločnosti, brezbrižnosti, neodgovornosti. Kdor ni zadovoljen, pa ne voli, voli za sedanje stanje. Kdor verjame, da ni vseeno, kaj se dogaja v družbi in kako ta deluje, mora iti na volitve, pa četudi izbira med slabimi alternativami. Sicer pa gre zreli demokrat na volitve vedno s ščipalko na nosu. Navdušeno hodijo na volitve le zaslepljeni verniki.

Izbira manjšega zla nas navadno privede do večjega zla.

Morda, a znova ne nujno. Ameriški predsednik Joe Biden je slaba izbira, bistveno slabša, kot če bi na volitvah zmagal demokrat Bernie Sanders. A Biden je hkrati boljša izbira od Donalda Trumpa. Bidnova izvolitev je prolongirala možnost preživetja, v dodatnem času pa se lahko izoblikujejo boljše alternative. Čez dober teden dni se tako v Sloveniji ne bo odločalo le o naslednjem vladnem mandatu, odločalo se bo tudi o tem, kaj se bo zgodilo in dogajalo leta 2026, 2030 in naprej. Če bo zmagala opcija Janše in janšizma, se bo to poznalo še desetletje ali več. Avtoritarne oblasti ne vzpostaviš s političnim blitzkriegom, z njim si lahko pokoriš RTV Slovenija ali policijo, za polno prevlado avtoritarnega režima v vseh podsistemih pa potrebuješ več časa. Naj pojasnim na primeru našega najljubšega soseda. Viktor Orbán je prvič vladal med letoma 1998 in 2002, na volitvah je potem izgubil, ker se je preveč oziral na pričakovanja EU, do neke mere upošteval ustavne omejitve, bal se je javnosti. Ko pa je oblast prevzel drugič, je šel na vso moč, na polno. Ugotovil je, da mu grobost, nedostojnost, politični škandali ne škodijo. Bolj je spreminjal Madžarsko, bolj ko si je podrejal institucije, močnejši in bolj neodvisen je postajal. In EU je to bolj ko ne pasivno in nemočno opazovala.

Zreli demokrat gre na volitve vedno s ščipalko na nosu. Navdušeno hodijo na volitve le zaslepljeni verniki.

Volilna udeležba v Sloveniji pada, leta 2018 je bila sicer za kanček višja kot leta 2014, a gre za bistveno nižje številke kot v prvih letih slovenske demokracije? Zakaj? 

Kadar se volilna udeležba znižuje proti 50 odstotkom, se pojavi vprašanje elementarne legitimnosti demokratičnih volitev. Če se več kot polovica ljudi ne udeleži volitev, sta demokratičen ustroj, njegova prezentacija v parlamentu vprašljiva. Ko je v Nemčiji leta 1990 volilna udeležba prvič padla pod 80 odstotkov, se je pojavilo ogromno analiz, ki so zatrjevale, da se bliža konec parlamentarne demokracije. Zdaj se je volilna udeležba v Nemčiji ustalila nekje pri 75 odstotkih, podobno je v drugih zahodnih demokracijah. Vse to ne velja za države Vzhodne Evrope. Tam je volilna udeležba tradicionalno nizka, tudi pod 50 odstotkov, podobno nizko je tudi zaupanje v državne institucije.

Težko pa pristanem na tezo, da je nižja volilna udeležba posledica komunističnega režima, kjer ljudje oblasti niso zaupali, saj je od zloma komunizma vendarle minilo že 30 in več let. In ne nazadnje, udeležba pada, torej raste nezaupanje v sedanjo politiko. Za vse, kar se aktualno dogaja v teh državah, in za vse, kar se dogaja tudi Sloveniji, pač ne moremo kriviti komunizma. Tako kot ne moremo kriviti Šarca, da se je Janša dve leti katastrofalno spopadal s pandemijo. Je pa res, da v tej vladi sedi nekaj bivših komunistov, denimo Janša ali pa njegov državni sekretar Vinko Gorenak ... Sploh se mi pogosto zdi, da smo ujetniki travm drugih ljudi ter, iz njihove današnje perspektive, napačnih izbir in participacij. Veste, kdo je zadnji in edini preostali bivši komunist na čelu aktualne parlamentarne stranke? Da, odgovor je pravilen.

Ali velja teza, da z višjo volilno udeležbo v Sloveniji pridobiva opozicijski blok? 

Volilno telo Janeza Janše je stabilno, je pa tudi omejeno. Volivci SDS so večinoma privrženci, gorečneži, gre za ljudi, ki volijo z velikim prepričanjem, ki volijo z momentom predanosti in pripravljenosti. To so t. i. kennedyjevski volivci, ki se vprašajo, kaj sem jaz naredil za stranko, kaj sem naredil za svojega voditelja, ne pa, kaj je on naredil za me. Teh ljudi je več kot 200.000, a vsekakor manj kot 300.000. Na zadnjih volitvah je SDS podprlo 220.000 ljudi. Aprilske volitve bodo visoko animacijske volitve, udeležilo se jih bo nadpovprečno število volivcev. Napovedujem, da bo volilna udeležba višja kot 60 odstotkov, morda bo presegla celo 65 odstotkov, kar pomeni, da bo najverjetneje volilo okoli 1,1 milijona ljudi. Vsak odstotek prirastka udeležbe pa, po številnih empiričnih analizah, pomeni večanje nesorazmerne porazdelitve glasov v korist levoliberalnega bloka.

© Uroš Abram

Zelo optimistična napoved, to pomeni, da naj bi na volitve prišlo vsaj 150.000 volivcev več kot pred štirimi leti. 

Janša je pač princ, princ teme, ki je poljubil Trnuljčico, slovenska Trnuljčica pa je civilna družba, ki je udobno spala več kot 30 let. Gre za politično skupnost, ki je bila nekoč angažirana, ki ji je bilo mar, a je potem zaspala, se razdrobila, del je odšel v politiko, del v biznis, kdo izmed njih je končal tudi v zaporu. Zdaj so prišle nove generacije, vzpostavljajo jo na novo. Inštitut 8. marec, Danes je nov dan, Pravna mreža za varstvo demokracije, petkovi kolesarji, različna okoljska gibanja, vse to je neposreden produkt Janše in njegove politike, vse to je tudi posledica načina vodenja države, vse to je posledica grobosti in prezira, ki ga goji do kritikov. V socialnopsihološki teoriji poznamo različne tipe voditeljev. Eni so patriarhi, ljudje jih občudujejo in se jih hkrati bojijo. Diametralno nasprotni tip voditeljev so birokrati, ljudje se jih ne bojijo, hkrati pa nad njimi niso očarani; prepričajo jih z večjo ali manjšo kompetenco. Tretji tip so karizmatični voditelji; pri njih je strah majhen, občudovanje veliko – takšna sta bila pri nas Milan Kučan in Janez Drnovšek. Zadnji tip voditeljev so tirani, pri njih ni nobene karizme, a ljudje se jih bojijo. Mobutu Sese Seko je bil takšen voditelj ali pa Idi Amin in Kim Džong Un. Janša je neposrečena mešanica te matrice. Nekateri ljudje se ga bojijo, nekateri mediji prav tako, a hkrati sta ta strah in napetost v družbi ustvarila možnosti za večje politično prebujanje, mobilizacijo. Ljudem ni več vseeno, kdo vodi državo in kako.

Vladna stran je poskušala prepovedati objavo javnomnenjskih napovedi tik pred volitvami. Trdi, da javnomnenjske analize javnega mnenja ne merijo, pač pa ga ustvarjajo. Katerim javnomnenjskim anketam verjamete? Kje se skriva resnica? V tistem, kar kažejo rezultati Ninamedie, ali v onem, kar izmerijo pri Parsifalu? 

Resnica je vedno v trendih. Znotraj vsake izmed različnih analiz je treba preveriti, kako se v zadnjih mesecih in tednih giblje podpora tej ali oni stranki. Morda pri kakšni meritvi premočno vodi Gibanje Svoboda, pri drugi prevladuje SDS, a pogledati je treba, kako njuna podpora niha. Že nekaj tednov se kažejo razmeroma stabilna razmerja: na volitvah se bosta za prvo mesto spopadla Janša in Golob, nato jima bosta, ne nujno v tem zaporedju, sledili SD in Levica, ostale stranke pa se bodo gnetle blizu parlamentarnega praga. Volilnega izida ne moremo nikoli napovedati zelo natančno, pomislite le, kaj se je dogajalo lani pred ameriškimi predsedniškimi volitvami, veliko ameriških uglednih agencij je precej zgrešilo v napovedih, četudi imajo tam praktično dvostrankarski sistem. Napake v napovedih niso nič posebnega. Politiki pogosto te analize zavračajo. John Major, ki je v devetdesetih letih vodil britansko vlado, je nekaj dni pred volitvami izjavil, da napovedi niso vredne ničesar, češ »The polls are rubbish«, a je potem volitve izgubil. Nemški kancler Helmut Kohl je leta 1998 prav tako vehementno trdil, da drugi zmagujejo na javnomnenjskih anketah, on pa bo na volitvah. No, na volitvah ga je krepko porazil Gerhard Schröder.

Tudi Janez Janša ne verjame volilnim napovedim, pa naj mu kažejo ali dobro ali slabo. 

Dober izrek, ki razkrije njegovo paranoidno naravo: češ, slabo je, če se dobro počutim, ker v resnici ni dobro, a hkrati je slabo tudi takrat, ko je res slabo. Pri nas desnica razmišlja podobno, a manj konsekventno kot iranska teokratska oblast. Tam so svoj čas, kakšnih dvajset let bo tega, postavili pred sodišče in vtaknili v zloglasni zapor Evin vodjo nacionalnega inštituta za javnomnenjsko raziskovanje, ker so namerili, da si 75 odstotkov Irancev želi normalizacije odnosov z ZDA. Kar je bilo sicer točno, a seveda nepravilno izmerjeno.

Vsak odstotek prirastka volilne udeležbe po številnih empiričnih analizah pomeni večanje nesorazmerne porazdelitve glasov v korist levoliberalnega bloka.

Avtokratska oblast se je takšnih analiz vedno bala, res daljnega leta 1969 je bil Edvard Kardelj užaljen, ker so raziskovalci izmerili, da ima v Sloveniji veliko večji ugled tedanji predsednik slovenske vlade Stane Kavčič. Podobno je bilo leta 2004, ko je prva Janševa vlada ukinila financiranje Politbarometra zgolj zato, ker ni bila zadovoljna z rezultati. 

Ja, saj pravim. Znanstveniki so zavezani točnosti meritev, politiki pričakujejo pravilnost. In če je točnost-netočnost znanstvena propozicija, je pravilno-nepravilno ideološka propozicija. Avtokratska oblast želi nadzirati tiste, ki so do nje kritični, pa naj bodo to znanstveni raziskovalci, novinarji, sodniki, nadzorne institucije ali kulturniki. Avtoritarna oblast želi prav tako konsolidirati lastno podobo v javnosti, želi nadzorovati vzdušje, želi nadzorovati medije, ljudi prepričuje, kako dobra je. Vprašali ste me, ali ankete ustvarjajo ali merijo javno mnenje. Pravilen odgovor je, da počnejo oboje. Paul Lazarsfeld, avstrijski sociolog, ki je pred drugo svetovno vojno zbežal v ZDA, avtor prvih klasičnih volilnih raziskav, je dejal, da je res, da ima objavljanje javnomnenjskih analiz vpliv na volilni rezultat, a da ga hkrati tudi nima. Zakaj? Zato ker nikoli ne moreš jasno predvidevati, kako se bodo na napovedi odzvali volivci. Zgodi se lahko namreč dvoje. Rezultati lahko poenotijo volivce, zgodi se tako imenovani sopotniški oziroma kompozicijski efekt, volivci se preprosto usedejo na vlak, ki varno pelje v neko smer, in pritrdijo napovedim. Lahko pa se zgodi ravno nasprotno in volivci protestno in sočutno in navkljub glasujejo za tiste, ki jim kaže slabo. A naj se vrnem k slovenskim volitvam in pomenu izmerjenih trendov: Mladina in agencija Ninamedia sta leta 2011 edini zaznali, da bo Zoran Janković s Pozitivno Slovenijo premagal SDS. To se je zgodilo, ker je Mladina objavljala dnevne volilne napovedi (kontinuirano meritev oziroma tracking poll), ki so nakazovale trend in spreminjanje volilnega razpoloženja v zadnjem tednu dni. Enako je bilo leta 2014, ko so tovrstne raziskave tik pred volitvami zaznale, da se bo v parlament uvrstila Združena levica.

In kako bo pri nas? Kdo bo pri nas odločil o volitvah?

Za volitve bo odločilna skupina majhnih strank, ki se gnetejo tik nad ali tik pod parlamentarnim pragom. Končni rezultat bo razmeroma tesen, morda bo opozicijska stran prepričala 55 odstotkov volivcev, vladna stran pa 45 odstotkov, razlika bo težko večja, realneje manjša. Zato bo zelo pomembno, katere stranke bodo v parlamentu. Se bodo vanj uvrstili Janševi sateliti? Bo uspelo vsem strankam KUL? Bo znova presenetil Zmago Jelinčič? Janša ima pred seboj velik problem. Če se bo njegova stranka v zadnjih dneh kampanje preveč okrepila, bo ogrozila ali vsaj oklestila politične partnerje. Tako vedno znova, res se nič ne naučijo, največjo ceno Janševega hegemonizma plačuje NSi. Če bo tej stranki uspelo preseči zadnji volilni rezultat, če bo zbrala znatno več kot 7,1 odstotka glasov, bo to veliko presenečenje. Zakaj bi volivci volili kopijo, če lahko volijo original? Podobno je na drugi strani, Golobovo gibanje jemlje glasove manjšim strankam koalicije KUL. In še nekaj je pomembno. Janša je, kot sem že dejal, prebudil civilno družbo, prebudil je ljudi, ki so bili prej apolitični. Stopnja politične nespodobnosti je pod Janšo tako zelo narasla, da je težko ostati indiferenten. Če se bodo na volitvah aktivirali mladi, tisti, ki danes živijo slabše, kot njihovi starši, se Janši ne piše nič dobrega.

Janša je princ, princ teme, ki je poljubil Trnuljčico, slovenska Trnuljčica pa je civilna družba, ki je udobno spala več kot 30 let.

Torej se stranki SDS radikalizacija ni izplačala? Gre za napačno strateško odločitev? 

Seveda. Janša je na volitvah doslej zares zmagal le enkrat. Bilo je to leta 2004, tisti zmagi je težko kaj oporekati. Spomnite se, kako je bilo takrat, kako se je obnašal, malo pred volitvami mu je neka ameriška agencija svetovala, naj se spremeni, naj bo bolj vključujoč, naj nagovarja sredinske volivce. Na soočenjih je bil ves mehak, prijazen, dobrodušen, iz volka se je prelevil v ovco, ljudje so mu verjeli. Jaz sicer ne, sem psiholog in dobro vem, da iz skopuha nikoli ne nastane darežljivi samarijan, iz nasilneža mirovnik. Človek se nikoli ne spremeni zares, v normalnih razmerah človek lahko nadzoruje čustva, ko pa pride v izredno situacijo, pokaže pravi jaz. In tudi Janša je takoj po volitvah leta 2004 postal takšen, kot je v resnici vedno bil.

Drži, a res je tudi, da kopira uspešno politično taktiko Viktorja Orbána. 

Tukaj se moti, Slovenija ni Madžarska, na Madžarskem je nekaj velikih mest, vse ostalo pa je tradicionalno in konservativno podeželje, kjer ima Orbán največ volivcev. Orbán tako lahko žrtvuje Budimpešto, pa vseeno zmaga na volitvah.

Ali lahko Janša žrtvuje Ljubljano? 

V Sloveniji brez Ljubljane ne moreš zmagati na volitvah, ne samo zaradi števila volilnih upravičencev, ampak tudi zaradi načina, kako so pri nas začrtane volilne enote. Urbana Ljubljana posrka svoje neurbano obrobje. Hkrati imamo v Sloveniji policentrično poselitev, po vsej državi so neka urbana središča, kjer prevladuje liberalna usmeritev, ta mesteca je ustvaril socialistični razvojni model, pri nas zato moč ruralnega ni tako velika kot na Madžarskem. Janša pozablja tudi zlati volilni pravili, ki veljata v Sloveniji. Prvo je razmerje med podporniki partizanov in zagovorniki domobranstva, večina slovenskih volivcev podpira partizansko stran. Enako je s cerkvijo, večina ljudi zavrača pretirano navezanost države na cerkev. Katoliška cerkev v Sloveniji nima tolikšnega vpliva kot hrvaška, poljska, kaj šele srbska ali ruska ortodoksna. Morda si to naši kleriki želijo, a niso uspešni. Katoliška cerkev je tako po meritvah, ki potekajo v okviru raziskave Slovensko javno mnenje, vedno znova uvrščena med tiste institucije, ki so vredne najmanjšega zaupanja. Navezava na domobranstvo in cerkev lahko politikom, ki želijo nagovoriti velik del volilnega telesa, le škodi.

Morda pa mi, urbani in privilegirani ljudje, podcenjujemo podeželje, njihovo življenje, njihov pogled na svet. So volilni okraji, kjer tradicionalno zmagujejo desne stranke, denimo Ribnica, Ajdovščina ali pa podeželski okraj Škofje Loke. 

Če volilni spopad pogledate prek razmerja med ruralnim in urbanim, lahko ugotovite, da pri nas na koncu vedno prevlada liberalni del in z leti bo ta verjetno še večja.

Mislite, da se po volitvah lahko ponovi leto 2020, ko so tisti, ki so obljubili, da ne bodo šli v koalicijo z Janezom Janšo, naredili ravno to? 

Lahko vidite, kaj se je zgodilo z njimi, ker so prelomili svojo zavezo volivcem. DeSUS je razpadel, praktično ne obstaja več, SMC se je prelevil v Konkretno, njegov predsednik Zdravko Počivalšek pa upa, da se bo prek skupne liste s Podobnikom pretihotapil v parlament. Pred osmimi leti je imela ta stranka v parlamentu kar 36 poslancev, zdaj pa je pod novim predsednikom daleč pod parlamentarnim pragom.

To, da stranke KUL in Golobovo gibanje napovedujejo, da se s strankami sedanje vladne koalicije ne bodo povezovali, ni stvar izključevanja ali slovenske razklanosti, ampak je stvar razumevanja pomena ustavne demokracije.

Pa ni rešitev v konsenzu? Složnosti in enotnosti države? 

Ne, ti koncepti so lahko v politiki zelo nevarni. Slogaštvo odpravlja politični kompetitivni sistem. V politiki morajo obstajati različne ideje, ki med seboj niso kompatibilne. Državni korporativizem so uvajali italijanski fašisti, ta naj bi odpravil razredni boj, politične konflikte, vsi ljudje naj bi bili znotraj njega del države: vojaki, delavci, zdravniki, kmetje, vsi naj bi postali udje istega telesa, eni sicer malo boljši ud, drugi malo slabši. To razmišljanje je za demokracijo nevarnejše kot najbolj konfliktno vzdušje in prepiri med strankami.

© Uroš Abram

Politika je spopad, civiliziran, nadzorovan, spopad idej in rešitev, na koncu prevladajo tisti, ki imajo večjo politično moč. 

Druga možnost je pahorjanstvo, ki na koncu privede do tega, da predsednik republike ljudi za ustavne sodnike ne izbere na podlagi strokovnih kompetenc, pač pa na podlagi izražene politične podpore. Rezultat je grozljiv. Danes imamo v ustavnem sodišču človeka, kakršen je Rok Svetlič, ki je brez vsakršne pravne ali ustavnopravne izkušnje. Če je politični izbor edino merilo ustreznosti ustavnih sodnikov, se že vnaprej ve, kako bodo glasovali, politična predvidljivost presoj pa je za ustavno sodišče zelo slaba.

Stopnja politične nespodobnosti je tako zelo narasla, da je težko ostati indiferenten. Če se bodo na volitvah aktivirali mladi, tisti, ki danes živijo slabše, kot njihovi starši, se Janši ne piše nič dobrega.

Prejšnji petek je filozofinja Renata Salecl na kolesarskem protestu izjavila, da je v »Sloveniji demokracija na smrtni postelji«, zato se je nujno udeležiti volitev. Kako pa bi sami opisali politično stanje, v katerem smo? Gotovo smo še vedno parlamentarna demokracija. 

Nemški politolog Wolfgang Merkel je oblikoval shemo različnih političnih režimov. Na eni strani so idealni totalitarni sistemi, na drugi strani je idealna demokracija. Med totalitarne sisteme je uvrstil ortodoksne komunistične, teokratske in fašistične režime. Obstajajo še avtoritarni režimi, ki so bolj odprti. So prav tako fašističnega, komunističnega, teokratskega, pa tudi vojaškega, oligarhičnega, modernističnega, dinastičnega avtoritarnega obeležja. Tik pred prehodom k demokratičnim režimom je semiavtoritarni sistem, kakršna je bila denimo Slovenija v osemdesetih letih: država brez formalnega demokratičnega ustroja, brez kompetitivne narave, ki pa je imela visoko stopnjo svobode. Na prehodu iz avtoritarnega sistema v polno demokracijo pa so tako imenovane defektne demokracije. To je tip, ki ima vsa formalna obeležja demokratičnega ustroja in institucij, a ne deluje. Taka je bila nekoč Hrvaška Franje Tuđmana, Mečiarjeva Slovaška, taka je aktualna Orbánova Madžarska in danes sem spada tudi Janševa Slovenija. V teh sistemih demokracija formalno sicer obstaja, obstajajo tudi različni mehanizmi nadzora oblasti, a so ti ali prevzeti, ali brez moči, ali pa ne delujejo. V Sloveniji živimo v defektni demokraciji, smo tam, kjer je bila Hrvaška v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Dobro se spomnim časov, ko smo zviška gledali na Hrvaško in se spraševali, kako se ji je lahko zgodil HDZ. No, nam se je to zgodilo samo v dveh letih tretje Janševe vlade. Demokracija je kot kakšna mimoza, zelo je občutljiva, nima mehanizmov, ki bi jo uspešno ščitili pred zlorabami. Tisti trenutek, ko poskuša vzpostaviti učinkovite varovalke, sama zleze v ta isti avtoritarni princip. Edini mehanizem, ki jo varuje pred zlomom, so njeni volivci.

Fenomen novih obrazov ni nov, najbolj znan novi obraz je bil Janez Drnovšek. Zdaj se je kot z lune pojavil Robert Golob. Mu zaupate? Kakšen vtis je naredil na vas? 

Novi obrazi se pojavijo zato, ker etablirana strankarska politika ne zadovolji pričakovanj ljudi. Res je, da mi v začetku Robert Golob ni bil ravno všeč, govoril je na pamet, pridigal, se pa je v zadnjem času izboljšal. Golob prihaja iz podjetniškega sveta, ima drugačen način razmišljanja, kot smo ga vajeni pri sedanjih politikih. A o njem nimam slabega mnenja. Verjetno pa ga ne bi vzel na samotni otok, kot tudi še marsikoga drugega ne. Še nekako najbolj cenim Luko Mesca, ki se postopoma razvija v najbolj artikuliranega, politično inteligentnega in samoobvladanega politika. Je sprejemljiv, tudi če se s kakšno njegovo idejo ne strinjaš.

Reciva, da bo politična alternativa prevzela oblast, premier pa bo postal Robert Golob. Se bodo hitro razšli?

Prav lahko se to zgodi, vendar to, kar se je zgodilo vladi Marjana Šarca, samo po sebi ni bilo slabo. Slabo je bilo za državo in za vse tisto, kar je prišlo po tem, dobro je bilo v delu, kjer se je pokazalo, da je avtonomija posameznih političnih strank visoka. Slogaštvo političnih akterjev, ki jo vidim v današnji vladi, je nekaj slabega, učinkovitost vladanja, ki se tako rada pripisuje Janezu Janši, pa je dobra kvečjemu na kratek rok. Razlike so v demokraciji nekaj zelo dragocenega. Ne razumite me napačno, ne trdim, da je dobro, če se bodo morebitni zmagovalci volitev prej ali slej razšli, veliko programskih razlik je med njimi. Trdim le, da so razlike nekaj dobrega. Za demokracijo.

Ampak zakaj bi jih potem volili, če napovedujete klasično sektaštvo? 

Zato ker bo tako Slovenija znova postala demokracija, zato ker bo nova vlada v Sloveniji povrnila pravno državo in sprejemljivo politično kulturo, zato ker bo vzpostavila svobodo medijev, neodvisnost sodstva, izobraževalne in raziskovalne sfere, kulturne produkcije ... Vse to so pomembne stvari, kakršnakoli politična kriza je boljša od tega, kar imamo sedaj. Kaj je torej bistvenega pri koaliciji KUL in Gibanju svoboda? Prvič, ni se jih treba bati. Če boste protestirali ali javno brali ustavo, vam ne bodo poslali položnice z globo. In drugič, od tebe kot državljana ne bodo pričakovali veliko. Le tvoj volilni glas. Ideal demokracije je normalna, delujoča država, ki od volivcev ne zahteva, da se žrtvujejo zanjo. Želim živeti v državi, kjer raje hodim na košarkarsko tekmo Cedevite Olimpije kot pa na politični shod pred parlamentom. V preostalih dneh do volitev imajo zato opozicijske stranke veliko odgovornost. Volivcem bi morale jasno sporočiti, da je skupna razlika od Janeza Janše večja kot njihove medsebojne razlike. In kasneje, če bodo vladali, se bodo morali vsak dan spomniti, kaj se lahko zgodi, če se predčasno razidejo. Sam se, kot rečeno, bojim, da se ljudje iz izkušenj bolj malo naučimo.

Doslej se je Janez Janša izogibal televizijskim soočenjem, pojavljal se je le na do njega prijaznem Planetu TV, zdaj pa je spremenil taktiko. Mu to koristi?

Bomo videli, kolikokrat bo šel na soočenja v zadnjih dneh. Vsekakor se Janši volilna aritmetika sedanje strategije ne izide. Skupina volivcev, ki jih prepriča s tako držo, je premajhna. Obstaja, ne moremo je zanemariti, a je daleč od večinske. Janša torej s svojo taktiko nagovarja premajhen del volivcev.

Nekateri Mladini in tudi meni očitajo, da smo preveč obsedeni z Janšo. Kako naj ne bi bili obsedeni z nekom, ki razgrajuje temeljne postulate pravne države in demokracije? Ugledni bosansko-hrvaški filozof in sociolog Esad Čimić je nekoč dejal, ukvarjajmo se s politiko, da se ne bo ona z nami. Apolitičnost dodatno utrjuje nedemokratično pozicijo. Ali kot je rekel švicarski literat Max Frisch: »Tisti, ki so najbolj apolitični, so najgloblje vpeti v prav to politiko, ki se ji sicer hočejo izogniti.«

Po izobrazbi ste socialni psiholog, razumete, kako se obnaša družba, kako se obnašajo ljudje. Orbán se je iz gorečega zagovornika liberalizma prelevil v človeka, ki zagovarja iliberalno demokracijo. Janša se je iz progresivnega mladinca, s katerim ste se nekoč srečevali v uredništvu Mladine, spremenil v nekaj drugega. Kako razumete takšno metamorfozo? 

Ne razumem je, ker je ne vidim. Janša se ni spremenil, Janša je bil od nekdaj takšen, kot je danes. Dobro je funkcioniral kot mlad komunist, še predobro, saj je bil zaradi svoje avtoritarnosti nevaren tudi partiji, potem je zamenjal paradigmo, postal demokrat, vendar se svoji mladostni boljševiški avtoritarnosti ni odrekel. Odrekel se je komunističnim idejam, ni pa se odrekel komunističnim metodam. Še vedno je takšen, kot je bil – predvidljiv star partijec. Njegova stranka je partijska organizacija: vsi so fascinirani, vsi ubogajo, vsi ploskajo voditelju, kdor se upre, je razrešen. Seveda tudi drugim politikom godi, če jim ploskajo, če se jim klanjajo, če hodijo po rdeči preprogi. Tudi Janezu Drnovšku je godilo, ko so mu čestitale stare mame, vendar se je vseskozi počutil malo nelagodno. Janša je drugačen. Janša verjame v svoj lik. Iz zgodovine vemo, da je kralj nor, ko verjame, da je kralj; ko izgubi distanco do lastne pojave. Ludvik II. Bavarski je verjel, da je kralj, in je obsedeno gradil gradove. Tudi Janša verjame, da je res Janša, a ne gradi, ampak razgrajuje-demokracijo.

Vas je res strah prehoda, predaje oblasti? Se lahko v Sloveniji res ponovi ameriški napad na kongres, če SDS po volitvah ne bo uspelo sestaviti vlade? 

Pozabljate, da se je poskus napada na parlament v Sloveniji zgodil že dvakrat. Najprej je bilo to po Depali vasi leta 1994, ko so obstajali načrti, kako izvesti državni udar, drugič se je to zgodilo med študentskimi protesti leta 2010, ko so v prvih vrstah stali »študenti«, ki po imidžu bolj spadajo na nogometne stadione ali na zlete partijske mladeži v Lepeni kot v predavalnice. Nekateri so v glasni akademski združbi, ki je v stavbo parlamenta in spredaj stoječe policaje metala granitne kocke in jajca, prepoznali navijače in pripadnike skrajnih desničarskih skupin. Takrat je proteste organizirala Študentska organizacija Slovenije, vodila jih je Katja Šoba, ki se je leto dni kasneje pridružila stranki SDS. 

Te volitve bodo dejansko prelomne. Peter Jambrek je nedavno zapisal, da nobena stran ne bo mirno priznala in sprejela poraza. No, če zmaga Janša, bo leva stran zelo razočarana, morda bodo kolesarji nadaljevali svoj boj, a to je vse. Nihče ne bo napadel parlamenta, prej bodo obsojali nesposobne leve politike. Če pa bo Janša poraženec, se bodo stvari zelo zaostrile, to si upam trditi.

Filozofinja Alenka Zupančič je dejala, da je prva stvar, ki jo morajo kolesarji storiti po zamenjavi oblasti, ta, da kolesarijo dalje. 

Popolnoma se strinjam. Kolesarjenje se je oblikovalo kot avtonomen del slovenskega političnega prostora. Na eni strani so desničarji, na drugi strani je etablirana leva politika, na tretji strani pa se je vzpostavila ali bolj obnovila civilna družba, ki se ne ozira na naše in na vaše. Janši smo lahko hvaležni. Njegova politika je prebudila civilno družbo, prebudila je mlade, ki se jim zdi, tako kot njihovim predhodnikom iz osemdesetih, vse uresničljivo. Naj ponovim še enkrat, če bo torej ta generacija, ki je zafrustrirana zaradi vsakdanjega življenja, ne le zaradi Janše in njegovih avtoritarnih eskapad, pač pa tudi zaradi razmer, v katerih živijo, prišla na volitve, bo Janšo hitro odplaknilo.

Kakšen bo volilni rezultat? 

Bolj slabo napovedujem in berem iz skodelice kave, ker pijem ekspreso brez usedline. A naj poskusim: z neko mero ugibanja in zaupanja v javnomnenjske analize napovedujem, da bo imel levoliberalni blok minimalno prednost pred blokom Janeza Janše. Razlika bo štiri ali pet poslancev. Vendar volitve še niso odločene, do njih je še dober teden dni. Zato pravim: čas reklamacije zaradi Janševega režima, zaradi janšizma je samo še do 24. aprila. Potem ugovor ne bo več možen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.