»Ta kriza ponovno razkriva šibke točke v naši verigi preskrbe s hrano«

Irena Šinko, ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano

Irena Šinko, oseminpetdesetletna pravnica in inženirka zootehnike, je vodenje kmetijskega ministrstva prevzela v zahtevnih časih. Potem ko smo med finančno krizo razgradili velike organizacije v tem sektorju, predelovalno industrijo in trgovino, so sedaj prišle poleg vojne v Ukrajini vse bolj očitno na dan še posledice podnebnih sprememb. Ministrica, ki smo jo po letu 2010 poznali predvsem kot odprto in nemalokrat tudi odločno vodjo sklada kmetijskih zemljišč, ki je večji del svojega življenja v rodnem Prekmurju spremljala počasno propadanje kmetijskih organizacij, je v vlado stopila s prepričanjem, da je mogoče trende obrniti.

Zavod za blagovne rezerve ta teden ni bil uspešen pri nakupu pšenice. So imeli kmetje prav, da ste postavili prenizko ceno? 

Za odkup pšenice, skupaj 40 tisoč ton, smo se odločili zaradi motenj v preskrbi s hrano zaradi vojne v Ukrajini in tudi zato, ker je vlada s tem ukrepom želela pomagati kmetom. Odzvala se je na njihove prošnje. Ker so pridelovalci medtem našli boljše ponudbe, kot je bila od države, so kmetje svojo pšenico prodali po višjih cenah, predvidevamo, da je pšenico odkupila naša mlinska industrija, delno pa je šla v izvoz. Torej smo lahko vsi zadovoljni.

Boste razpis ponovili? 

Ne, zanj ni več razlogov. Tudi izvoz ukrajinske pšenice se je medtem sprostil. Bo pa država še naprej spremljala razmere na trgu ter zaloge in po potrebi intervenirala pri drugih proizvodih, kot sta denimo koruza ali sladkor. Ni pa zdaj nobenega razloga za paniko. V tem trenutku imamo v državnih rezervah večmesečne zaloge pšenice, in glede na to, da so tudi slovenski mlini pšenico uspešno kupili, do motenj ne bi smelo prihajati.

Kako pa na ministrstvu ocenjujete dolgoročne trende? Strošek vojne v Ukrajini, recimo višji stroški umetnih gnojil, katerih največja proizvajalka je Rusija, se bo verjetno poznal šele pri žetvi prihodnje leto. 

Ta kriza se je sedaj šele začela in bo gotovo trajala nekaj let. Naša naloga je, da temu primerno prilagodimo srednjeročne politike, zaradi česar smo prilagodili načrt kmetijske politike za obdobje 2023–2027. V tem obdobju načrtujemo veliko aktivnejšo vlogo države, katere cilj bo povečati samooskrbo. Pri tem poskušamo upoštevati vse slovenske posebnosti, poleg predelovalnih podjetij in večjih tehnološko razvitih kmetij tudi interes množice majhnih kmetij, teh je skupaj 25 tisoč, ki zapolnjujejo različne tržne niše ali ki so samooskrbne in pomembne predvsem za ohranjanje našega podeželja oziroma kulturne krajine.

In konkretno, kakšni bodo ti ukrepi? 

Cen hrane srednjeročno naše ministrstvo ne bo moglo omejiti. Na cene hrane vplivajo drugi vhodni stroški, na katere nimamo oziroma ima država omejen vpliv, kot so stroški pogonskih goriv, stroški gnojil, fitosanitarnih sredstev, stroški embalaže in tako naprej. V prvi polovici letošnjega leta so se v Sloveniji denimo cene hrane povečale za 10,7 odstotka in zgolj kmetje tega bremena ne bodo mogli nositi. Vhodni stroški se bodo morali porazdeliti po celotni verigi.

Hočete reči, da so za podražitve hrane deloma krivi tudi špekulanti? 

Glavni vzrok je kriza, ki pa jo špekulanti znajo izkoristiti. V času pomanjkanja lahko cene še dodatno dvigujejo s prekomernim odkupom ali zadrževanjem pridelkov. V Sloveniji imamo prost pretok blaga in vlada neposredno ne more posegati vanj. Špekulacij žal ne moremo preprečevati, lahko pa država ukrepa na različne načine, med drugim tudi z vzpostavitvijo verig v panogi. To je zelo pomembno. Govorim o verigi odnosov, o urejenih pogodbenih razmerjih med kmeti, torej pridelovalci, predelovalci in trgovci. Če te verige, v kateri je vsak člen odvisen od drugega, delujejo, se bo znotraj njih vzpostavilo ravnotežje in potem en deležnik ne bo zaslužil na račun drugega. V Sloveniji je to ključno, ker ta razmerja v sektorjih niso vzpostavljena. Če bi bila razmerja vzpostavljena, sem prepričana, da bi se v naši državi izboljšala tudi samooskrba. Kmetje bi potem vedeli, da bodo lahko pridelke po določeni ceni prodali naprej, če jih bodo proizvedli, industrija bi vedela, da lahko pridelke predela, in tako naprej.

Moj prst je za zdaj lahko usmerjen v vse. V pridelovalce, predelovalce in trgovce. Če bi bilo vse lepo in prav, potem verjetno vsi omenjeni ne bi prikrivali podatkov.

A teh verig za zdaj v Sloveniji nimamo. Kmetje so prepuščeni sami sebi, predelovalno industrijo smo prodali in je sedaj vpeta v neke druge konglomerate, trgovska podjetja tudi. Ste na ministrstvu sedaj v tej krizi zaznali, da v Sloveniji kdo od omenjenih draginjo izkorišča? Ko je EU po finančni krizi pred leti naredila analizo dviga cen, so prav pri Sloveniji zaznali, da so bile pri nas marže trgovcev najvišje. Se sedaj to ponavlja? Tudi sedaj mnogi opozarjajo, da isti proizvodi v Italiji ali Avstriji stanejo manj. 

Tega še ne vemo. Na ministrstvu smo imeli sestanke z vsemi deležniki. S kmeti, z živilskopredelovalno industrijo in s trgovci. Nihče, razen morda kmetje, ni hotel na transparenten način z nami deliti ključnih informacij. Niti predelovalci niti trgovci niso želeli razkriti, da bi lahko ugotovili, kaj se s cenami hrane dejansko dogaja in ali se kje kateri proizvod neupravičeno draži. Sicer ima država na podlagi zakona o kontroli cen možnost, da na podlagi odredbe od vseh sektorjev zahteva ustrezne podatke. Za kar pa se vlada še ni odločila. Se pa je odločila za izbor košarice 15 skupin izdelkov, pri katerih se bo spremljalo gibanje cen pri posameznih trgovcih. Če bi zaznali kakšna nenavadna razmerja, se bomo odzvali in zahtevali podatke. Načeloma pa smo v dogovoru s trgovci, da njihove cene dobivamo v anonimizirani obliki prek statističnega urada.

Za zdaj torej le še zbirate podatke in analizirate. Ampak ali vi sami že sumite, da kdo špekulira? Si upate v koga usmeriti prst? 

Moj prst je za zdaj lahko usmerjen v vse. V pridelovalce, predelovalce in trgovce. Če bi bilo vse lepo in prav, potem verjetno vsi omenjeni ne bi prikrivali podatkov. Zdaj se vsi izgovarjajo na poslovne skrivnosti, kar pa sama vidim že kot problem. Če bi bil ta sektor v Sloveniji urejen, bi bilo sodelovanje na višji ravni in tudi ne bi imel nihče kaj skrivati. Ta kriza zgolj ponovno razkriva šibke točke v naši verigi preskrbe s hrano.

Je ena izmed težav pri upravljanju vseh akterjev tudi, da nimamo več domačih trgovcev, kot je bil Mercator? 

Ne, da mi nimamo domače trgovine oziroma da slovenski proizvajalci hrane niso tesneje povezani s kakšnim lokalnim trgovcem, tudi velik delež živilskopredelovalne industrije smo prodali. Naši pridelovalci bi se morali bolj zavedati, da se morajo povezovati in tako močneje nastopati na trgu oziroma nasproti predelovalni industriji. V nekaterih sektorjih, kot je sektor perutnine, kjer je to sodelovanje dobro vzpostavljeno, večjih težav ni. Kjer imajo kmetje kooperacijski odnos s posamezno gospodarsko družbo, stvari delujejo. Imajo dolgoročne pogodbene odnose in niso vsako leto prepuščeni pretresom na trgu. Tudi v ostalih panogah bi se morali združevati. Močne zadruge bi lahko bile dober primer oskrbe s kakovostno hrano, pridelano v Sloveniji.

Te razmere, ki jih opisujete, spominjajo na lesnopredelovalno industrijo, preden je država ustanovila podjetje Slovenski državni gozdovi. Tudi tedaj smo govorili o razdrobljenosti pridelave lesa, nizki dodani vrednosti, pa o tem, da smo hlodovino izvažali, da nismo imeli domačih žag, seveda tudi ne več lastne lesnopredelovalne industrije. Kako lahko država na podoben način poseže v področje kmetijstva? 

V preteklosti smo namreč že imeli vzpostavljene vertikalne verige. V mojih domačih krajih, v Prekmurju, je bila ena bolj znanih SOZD ABC Pomurka. To je bila izredno dobro povezana veriga. V njej so bili kmetje, torej pridelovalci prek svojih zadrug, tam je bila predelovalna industrija, na primer mesna industrija, in na koncu trgovina. V Pomurju je bila torej nekoč povezanost kmeta navzgor do trgovine zelo močna in je zelo dobro delovala. Vsak kmet je natančno vedel, da bo lahko vse svoje pridelke prodal zadrugi, prav tako vso svojo živino mesnopredelovalni industriji. Danes pa ti odnosi ne delujejo. Tako daleč smo prišli, da imamo na področju prašičjereje recimo le še 40-odstotno samooskrbo, pa se kljub temu naši kmetje pritožujejo, da morajo prašiče prodajati v Avstrijo. Torej, čeprav ne pridelamo dovolj prašičev, jih kmetje v Sloveniji ne morejo prodati. To je primer odsotnosti vertikalnih povezav in podoba slabe organiziranosti. Povezovanje pri nas ne deluje dobro.

Večino svoje kariere ste preživeli v Pomurju. Kako ste konkretno in vsakodnevno zaznavali to razgradnjo kmetijstva v vaših krajih? 

Kmetje niso več mogli prodajati svojih pridelkov, posledično so dobili vse manj denarja oziroma so bili prisiljeni prodajati v tujino. Še pri prisilnem zakolu živine so nato nastopile težave, saj je bilo treba po propadu mesnopredelovalne industrije v Murski Soboti živali odvažati v tujino.

Imate tudi sami kmečke izkušnje? 

Kot ste že omenili, živim v Pomurju, kjer sem s svojim velikim vrtom samooskrbna z vsem. Izhajam pa iz kmečke družine, v kateri smo obdelovali 10 hektarjev kmetijskih zemljišč, imeli smo tudi osem hektarjev gozda. Tako da poznam vsa kmečka opravila in jih tudi znam opravljati.

Ne, da mi nimamo domače trgovine oziroma da slovenski proizvajalci hrane niso tesneje povezani s kakšnim lokalnim trgovcem, tudi velik delež živilskopredelovalne industrije smo prodali.

Če povzamem: Pot do večje samooskrbe v Sloveniji ni v spodbujanju kmetov, naj gojijo tisto, česar nam primanjkuje, ampak v gradnji domače prehrambne industrije, v katero bi bili kmetje tesneje vpeti. V tako urejenih odnosih bi kmetje tudi lažje pridelovali pridelke, ki jih zdaj v državi pridelamo premalo. 

Ja, ampak sama temu pravim vzpostavitev trdnejših pogodbenih odnosov. Če ima kmet 1500 prašičev v turnusu, mora vedeti, da jih lahko vsak teden prodaja mesnopredelovalni industriji. Če pa ima prašiče in jih ne more prodajati in mu čez teden dni prerastejo določeno težo, ima težave in tak kmet nima več volje za vzrejo. Ni nujno, da bo zdaj razvoj šel po poti, ki smo jo nekoč že poznali. To ni edina pot, so še druge. Lahko bi se organizacije kmetov povezale tudi v združenje proizvajalcev in bi potem skupaj z zadrugami dobili pomoč države. To recimo načrtujemo v novi kmetijski politiki. Spodbujali bomo združevanje v obliki kolektivnih naložb, torej posameznih organizacij skupaj. Sedaj ugotavljamo, da v državi nimamo dovolj skladiščnih prostorov za žita. Kmetje bi si morda želeli lastno trgovino ali pa klavnico. Lahko se združijo v organizacijo ali skupino proizvajalcev in investirajo v projekt, država pa jim bo pomagala s sofinanciranjem. V tej smeri gredo vsi naši strateški ukrepi. Spodbujali bomo proizvodnjo, ki je deficitarna v Sloveniji, kjer nismo samooskrbni.

Kritiki kmetijskega ministrstva pravijo, da ste bili doslej bolj ali manj resor za zaščito ekonomskega položaja kmetov. Da smo po osamosvojitvi razgradili zadruge in velike sisteme in se osredotočili na družinske kmetije. Shema kmetijske politike naj bi bili socialni transferji za kmete, brez vizije. Je ta kritika upravičena? 

Slovensko kmetijstvo je precej kompleksna zadeva. V marsikateri drugi državi so morda razmere enostavnejše. Pri nas so denimo že zaradi geografskih posebnosti terena kmetije zelo majhne. In s tega vidika so takšne kritike zelo pavšalne. V Sloveniji imamo perspektivne kmetije, ki so tehnološko zelo visoko razvite, imamo kmetijska podjetja, imamo male kmetije, ki iščejo svoje tržne niše in so pomembne za bodoči razvoj kmetijstva. Te se predvsem zavedajo, da dejansko morajo same preživeti z lastno dodano vrednostjo. Subvencije so lahko samo pomoč in tudi priložnost za vlaganje v razvoj. A zato, da bi bile naše subvencije in pomoči v prihodnje čim učinkovitejše, bomo ob subvencijski kampanji 2023 opravili intervjuje z vsemi nosilci kmetijskih gospodarstev o tržni pridelavi. Poskušali bomo natančneje ugotoviti značilnosti njihovega trženja, kakšni so dohodki in kam se pridelki prodajajo. Na podlagi opravljene analize bomo pripravili ukrepe za naprej.

Se spomnite kakšnega strukturnega, sistemskega, dolgoročnega projekta kmetijskega ministrstva, osredotočenega k višanju te dodane vrednosti?

Ena od zelo dobrih politik je bila politika spodbujanja mladih h kmetovanju. Eden naših problemov je, da je povprečna starost nosilcev kmetijskih gospodarstev 62 let. Od starejših seveda težko pričakujemo hiter razvoj in dolgoročne ukrepe. Mladih kmetov, ki so stari do 40 let, imamo zdaj manj kot pet odstotkov. Nadaljevali bomo z ukrepi za mlade prevzemnike, da bodo prevzemali kmetije, in mlade, da bodo ostali na podeželju oziroma se bodo na podeželje vračali.

Največje dolgoročne težave Slovenije na področju kmetijstva so sicer podnebne spremembe. Pri teh spremembah, ki se dogajajo vse hitreje, bo potreben tudi vse hitrejši odziv. Kaj počne na tem področju kmetijsko ministrstvo?

V Sloveniji so podnebne spremembe zelo zaznavne. Letos smo imeli točo, neurja in sušo. Suša, ki se pojavlja, ima v različnih delih države svojevrstne značilnosti, na splošno pa je naša država na podnebne spremembe zelo občutljiva in se jim bomo morali prilagoditi. V kmetijstvu bo ključno izvajanje preventivnih ukrepov; s tehnološkimi ukrepi je mogoče zmanjšati ali preprečiti posledice, ki jih povzročijo naravne nesreče. Ti ukrepi vključujejo ustrezno obdelavo tal, gnojenje, vrstenje in izbor vrst, ki izboljšajo kapaciteto tal za vodo ter tudi izkoristek vode in varstvo rastlin. Z izvajanjem novih tehnologij bomo morali povečati vnos organske mase v tla, poskrbeti za proizvodnjo v rastlinjakih in prilagajati kolobar ter izvajati trajnostno kmetijstvo. In seveda, morali bomo nekaj storiti na področju namakanja. V Sloveniji je le 6500 hektarjev namakalnih površin, izredno velike zmogljivosti namakanja pa imamo na povodnjih Mure, Drave ali na Vogrskem, kjer bi lahko bistveno več vode speljali na polja, kot to počnemo sedaj. Pridelujemo predvsem sezonsko zelenjavo, morali pa se bomo usmeriti k celoletni pridelavi zelenjave.

Kdo pa se s tem ukvarja, kdo kmetom pove, kaj naj počno in sprejema ukrepe? 

Ministrstvo financira javne službe. V državi imamo javno službo kmetijskega svetovanja, kmetijski inštitut, javno službo v vinogradništvu, sadjarstvu, za oljkarstvo, čebelarstvo in v okviru teh služb se potem pripravljajo različna tehnološka navodila in ukrepi. Imamo pa tudi intervencije, kot so naložbe ali razpisi za namakalne sisteme, intervencije za rastlinjake, pa obrambo proti toči, sofinanciranje zavarovalnih premij. Vse to so ukrepi, s katerimi poskušamo blažiti podnebne spremembe. Če bi morala izpostaviti katero od teh stvari, bi bila to gradnja namakalnih sistemov in rastlinjakov.

Napovedujete torej, da bomo dolgoročno šli proč od govedoreje v smeri gojenja zelenjave? 

Moramo iti v smeri tistega, česar nam primanjkuje. Sektor, kjer smo najbolj samozadostni, to je sektor govedoreje, ne potrebuje dodatnih ukrepov ali spodbud. Šibki smo na področju prašičjereje, kjer smo le 40-odstotno samooskrbni, potem je tukaj področje sadjarstva, zelenjave, tudi pri pridelovanju pšenice smo le 58-odstotno samozadostni. Reje govedi in drobnice v Sloveniji ne moremo opustiti, ker imamo več kot 50 odstotkov travinja, ki ga lahko izkoriščajo le prežvekovalci. To pomeni, da tega sektorja ne moremo zapostavljati.

Saj veste, kaj pravi predsednik vlade. Pravi, da moramo jesti manj mesa, tudi govedine. Se vi s tem strinjate? 

Sama jem tisto, kar meni ustreza.

Je pa zaradi toplogrednih plinov gojenje mesa vse večji problem. Ena od rešitev je tudi zmernost pri uživanju mesa, kjer smo trenutno v Sloveniji nadpovprečni. Zakaj zdaj ministrstvo v reklamnih kampanjah promovira konsumpcijo mesa, če pa bi morali spodbujati konsumpcijo zelenjave? 

V Sloveniji je živinoreja zaradi naravne danosti in prevladujočega travinja daleč največja proizvodna usmeritev slovenskega kmetijstva, saj se z njo ukvarja 80 odstotkov vseh kmetijskih gospodarstev. V letu 2020 je vrednost živinoreje znašala kar 40 odstotkov vrednosti celotne kmetijske proizvodnje, v širšem smislu pa sta z živinorejo povezani skoraj dve tretjini vrednosti slovenske kmetijske proizvodnje. Preusmeritev v rastlinsko proizvodnjo je lahko le postopna, saj je s tem povezana stabilnost dohodka velike večine kmetov. To, kar omenjate, pa je promocija shem kakovosti, v katero so vključeni tudi deležniki. Sektor mesa se je v letu 2015 sam odločil za promocijo mesa – perutninskega in govejega po sistemu, ki ga določa Zakon o promociji kmetijskih in živilskih proizvodov. Kar pomeni, da sektor vplačuje finančni prispevek za promocijo. Tako se je začela v letu 2016 promocija perutninskega in govejega mesa. Te kampanje so sicer usmerjene k potrošnikom, ki meso že sedaj uživajo, naj kupujejo slovensko meso, saj s tem prispevajo k manjšemu ogljičnemu odtisu, svežini izdelkov in poseljenosti našega podeželja in podobno. Ta promocijska politika ne deluje na zdravstvenih trditvah in je namenjena potrošnikom, ki že imajo izoblikovana stališča do svoje prehrane. Predvsem pa gre za promocijo izdelkov višje kakovosti, z oznako izbrana kakovost – Slovenija, s katerimi se ponašajo ti izdelki. Namen sektorskih promocij je torej osvestiti potrošnika, da je pri nakupu mesa pozoren na izvor in kakovost.

Na koncu pa ne smemo pozabiti še slovenskih ribičev. Koliko jih je še? 

Po podatkih Statističnega urada je bilo leta 2021 v dejavnosti ribištvo delovno aktivnih 276 oseb, od katerih se z morskim gospodarskim ribolovom ukvarja 89 delovno aktivnih oseb, z vzrejo rib ali školjk v morskih in celinskih vodah pa 187 oseb.

Tako daleč smo prišli, da imamo na področju prašičjereje recimo le še 40-odstotno samooskrbo, pa se kljub temu naši kmetje pritožujejo, da morajo prašiče prodajati v Avstrijo.

Podatke poznate. Ima ministrstvo kakšno idejo, kakšen dogovor skleniti s Hrvaško, da bi lahko slovenski ribiči imeli bolj svetlo prihodnost? 

Na ministrstvu se zavzemamo, da bi lahko slovenski ribiči nemoteno opravljali svoje dejavnosti na celotnem območju slovenskega morja, kot je navedeno v arbitražni odločbi. Glede dogovora s Hrvaško si trenutno prizadevamo, da bi se dogovorili o možnostih ribolova slovenskih ribičev v hrvaški izključni ekonomski coni. S Hrvaško imamo tudi dogovor o medsebojnem dostopu do teritorialnih voda, glede ostalih morebitnih dogovorov o ribolovnih režimih s Hrvaško bi lahko podprli le tak režim ribolova, ki bi bil usklajen z našim sektorjem ribištva in v korist slovenskih ribičev.

EU ste že spoznali? Kmetijska politika EU je ena najpomembnejših in vedno znova na tem področju pridemo z njo navzkriž. Kje se zdaj ne razumemo? 

Mi smo pač specifični. Zdaj je v postopku sprejemanja nov zakonodajni predlog uredbe o fitofarmacevtskih sredstvih, ki pa je za nas problematičen, saj prepoveduje uporabo teh sredstev na vseh zaščitenih področjih. Slovenija je v okviru EU izjemna tudi zato, ker imamo pri nas 38 odstotkov površin zaščitenih z ukrepi Nature 2000, po tem smo prvi v Evropi. Ob tem imamo tudi veliko občutljivih področij in na drugačne načine zaščitenih področij, kot so vodovarstvena območja. Skupaj je več kot 50 odstotkov Slovenije tako ali drugače zaščitenih in v tem delu naše države imamo hkrati tudi veliko njiv, veliko trajnih nasadov, kot so oljčniki, vinogradi in sadovnjaki, kjer pa brez uporabe fitofarmacevtskih sredstev ne bo šlo. Za nas je to zelo občutljiva tema.

Ampak saj se zavedamo, da v naravne parke ali na vodovarstvena področja pesticidi ne spadajo? 

Uporabo fitosanitarnih sredstev smo v Sloveniji zelo zmanjšali, na teh področjih pa po novem ne bo dovoljena uporaba niti pripravkov, ki so jih lahko uporabljali kmetje pri ekološkem kmetovanju. To nas zdaj najbolj skrbi in na ministrstvu si prizadevamo, da bi Slovenija v tem okviru ostala izjema.

Niste članica stranke. Kakšen je bil vaš motiv, da ste vstopili v vlado? 

Na vseh funkcijah, kjer sem bila, sem se zavzemala, da bi šle stvari na boljše. To je vse. Tudi v kmetijstvu stanje ni rožnato, in če želimo kaj spremeniti, moramo povečati samooskrbo, spodbujati mlade, da bodo prevzemali kmetije, spodbujati živilskopredelovalno industrijo, da se bo tesneje povezala z domačimi proizvajalci hrane, ter spodbujati potrošnika, da bo kupoval kakovostno domačo hrano. Ni dovolj samo kritizirati, ampak se je včasih treba izpostaviti in prevzeti odgovornost.

Kmetje bi si morda želeli lastno trgovino ali pa klavnico. Lahko se združijo v organizacijo ali skupino proizvajalcev in investirajo v projekt, država pa jim bo pomagala s sofinanciranjem.

In se vam zdi, da že imate po prvih treh mesecih kakšne uspehe?

Naši ukrepi so dolgoročno naravnani, me pa nekatere zgodbe, na katere naletim, navdajajo z optimizmom. Včeraj sem obiskala slovensko Istro, kjer so mi lokalni kmetje in predstavniki fakultete za elektrotehniko predstavili uporabo digitalizacije v kmetijstvu ter ob tem povedali, da so v glavnem vsi mladi prevzemniki kmetij, ki se povezujejo. To so spodbudne zgodbe. Bi pa v tem kratkem obdobju svojega mandata lahko izpostavila ukrepe za pomoč v kmetijstvu za premagovanje draginje pri visokih vhodnih stroških energentov in repromateriala. Seveda pa je poleg nujnega reševanja krize še veliko drugega.