Robert Golob / »Slovenija je danes država, ki Evropi vliva upanje«

Predsednik vlade – kdorkoli to že je – je politično najmočnejša figura v državi in intervju z vsakim izmed njih je nekaj posebnega. Takšne priložnosti so redke, priprave trajajo dlje časa, pogovornih tem je veliko, skomin novinarja po podvprašanjih ali izpostavljanju samega sebe je ogromno, a čas, na katerega so pozorni predsednikovi svetovalci, ki pri intervjuju sodelujejo v ozadju, je strogo omejen. Ta pogovor je začel predsednik vlade. Še preden smo vključili mikrofon, ga je zanimalo, kako se počutimo ob koncu leta, kako smo dojemali njegovo vladavino. Nato nam je povedal, do katerih spoznanj je prišel letos sam in zakaj je danes bolj pomirjen sam s seboj, kot je bil v prvem mandatnem letu. Zato se nismo mogli upreti skušnjavi, da bi premieru za uvod postavili nekaj splošnejših, večnih, morda celo antropoloških vprašanj o tem, kako je biti slovenski premier, kako je spreminjati in voditi Slovenijo.

Gospod Golob, mnogi v Sloveniji tarnajo, da se ne da nič spremeniti. Je tudi vas v minulem letu kdaj premagal občutek vdanosti v usodo? 

Odgovoril bom na to vprašanje, a bi rad začel na drugem koncu. Številne domače in evropske raziskave kažejo, da so prebivalci Slovenije vse srečnejši, vse zadovoljnejši z življenjem, tudi z materialnega vidika si lahko privoščijo vse več stvari. Objektivni kazalniki, kot sta nizka stopnja brezposelnosti ali inflacije in nadpovprečna gospodarska rast, so dobri – na vse to sem izjemno ponosen, ne glede na to, da si seveda ne more vseh teh zaslug pripisovati le naša vlada. Od nekdaj pravim, da ti ne pomaga noben uspeh, nobeno bogastvo, če moraš živeti med nezadovoljnimi sosedi. In to, da smo zadovoljni s svojim življenjem, me dejansko osrečuje.

Je pa kljub temu večina zelo kritična do politike ali vlade, kar se kaže v rednih anketah glede ocen uspešnosti vašega dela. Kako si to razlagate?

Nisem vam še odgovoril na prvo vprašanje. Drži, te iste raziskave kažejo tudi veliko nezaupanje v institucije. Omenjate ankete o uspešnosti naše vlade. Po teh raziskavah ljudje na splošno ne zaupajo ne slovenskim ne evropskim institucijam. Smo torej zadovoljni z življenjem, a nismo zadovoljni z institucijami. Nezaupanje v institucije je nekaj veliko globljega kot zaupanje v aktualno politiko. In glede na ta razmerja sem dejansko zadovoljen z javnim mnenjem. To, da je podpora vladi stabilna pri 30 odstotkih – lahko bi bila seveda višja –, je uspeh, redkokdaj so bila v naši zgodovini obdobja, ko je bila podpora dlje časa tako »visoka«. A zakaj ni še višja? Verjetno imajo državljani zelo visoka pričakovanja in si želijo, da bi do sprememb na bolje prišlo veliko hitreje.

Se potemtakem kot najmočnejši v državi kdaj čutite nemočni? Ugotavljate, da politika nekaterih sprememb ne more izvesti? 

Prepričan sem, da se da zelo veliko stvari spremeniti, a ne tako hitro, kot bi si vsi želeli in kot sem tudi sam na začetku pričakoval. Ko smo začeli mandat, smo napovedali reforme, ki bodo trajale dva mandata. To ni bila floskula, te reforme dejansko tudi izvajamo. Ker pa smo na začetku večino reform začeli sočasno, nam je res tu in tam zmanjkalo moči. Pojavila so se ozka grla, včasih je to bil parlament, včasih vlada, včasih so to strokovne službe. Sam sem na začetku z izkušnjami iz gospodarstva menil, da bomo lahko z udarnimi napovedmi dvignili ne le pričakovanja, temveč tudi povečali motivacijo, da bomo nato cilje večinoma dosegli, a se nam ta taktika ni izšla. Zato smo jo obrnili. Sedaj reforme delamo po korakih, in ta pristop se kaže za pravilnega.

Na začetku mandata ste dejansko napovedovali veliko sprememb, v zadnjem letu se pa zdi, kot da nas presenečate z ukrepi. Tako nepričakovano, kot ste ukinili dopolnilno zavarovanje, tako ste zdaj vendarle napovedali nepremičninski davek. 

Točno to sem želel povedati. Pri plačni reformi smo vedeli, da dokler ta ni končana, ne smemo sprožiti vzporednih postopkov, res nobenih, pa četudi smo vanje verjeli in četudi so se nam zdeli pravični, ker bi s tem lahko ogrozili reformo. Zato smo morali čakati na primer z ukrepi krepitve pravosodnega sistema prek uresničitve odločbe ustavnega sodišča, tudi nekateri ukrepi na področju zdravstva so zato morali čakati in podobno. In tako nadaljujemo vse reforme.

Borci proti spremembam, ki so v resnici borci za lastne privilegije, se vedno v javnosti pojavljajo s strašenjem, in želel bi si, da bi javnost to končno razumela.

V govoru pred dnevom samostojnosti ste dejali, da spremembe na bolje niso lahke. Kdo si ne želi sprememb na bolje in zakaj? 

Vsi pričakujemo spremembe na bolje, a se hitro pokaže, da vsaka sprememba ni nujno dobra za vse, saj lahko na kratek rok denar le prerazporejamo. In takrat, ko izvajamo spremembe, ko prerazporejamo družbeno bogastvo, to za nekatere družbene skupine, večinoma tiste premožnejše, ne pomeni nujno nekaj kratkoročno boljšega. Poleg tega se ljudje že po inerciji bojimo dejanskih sprememb, čeprav jih zahtevamo. Ta pojav je izrazit v delovanju državne uprave. Državni uradniki so načeloma lahko sicer kot individuumi naklonjeni spremembam, ko pa pride do konkretnih odločitev, v sistemu zaveje neki kolektivni duh, ki dokazuje vsakemu, ki bi želel spremembo izpeljati, da sprememba ni mogoča. In sedaj bi rad odgovoril na vaše prvo vprašanje: mi smo navkljub inerciji sistema, z velikansko željo po boljšem številne velike spremembe uresničili. Po 20 letih poskusov smo ukinili dopolnilno zavarovanje in po 20 letih poskusov smo demokratizirali upravljanje RTV Slovenija. Res pa je, da so redki tisti, ki se večine teh pozitivnih sprememb zavedajo. Ker ko pride do spremembe, ni takojšnjega učinka. Še huje, vsako spremembo na bolje pogosto s svojim vpitjem preglasijo tisti, ki so svoje privilegije izgubili.

Kje konkretno zaradi vas ljudje danes bolje živijo, pa ne bi, če ne bi bilo vaših reform? Na primer, zniževanje inflacije ni vedno zasluga neke vlade, večinoma gre za mednarodne procese. 

No, inflacija je v r esnici pogoje na predvsem z ukrepi vlade, zato tudi je med najnižjimi v Evropi. A pomembnejši se mi zdijo nekateri drugi dosežki. Ljudje hitro pozabljamo dobre stvari in se nanje navadimo kot na nekaj običajnega. Danes živimo v odprti in svobodni državi, kjer lahko tudi tisti, ki morda nima kaj pametnega povedati, mirno izraža svoje mnenje tudi pred parlamentom ali na ulici. Svoboda je najpomembnejša, in to je posledica naše vlade. Živimo v državi, v kateri smo izrazito okrepili sodno vejo oblasti. To je morda težko videti. A pravosodje smo okrepili kadrovsko in konec koncev tudi sedaj s plačno reformo. V času energetske krize je bila Slovenija med evropskimi državami zgled vsem ostalim na področju ukrepov, tisto krizo smo mi prebrodili bistveno bolje kot nekatere druge države, na primer Nemčija. Zato imamo danes nizko brezposelnost in nizko inflacijo in na splošno veliko boljše stanje gospodarstva kot naši konkurenti. To se ni zgodilo po naključju, ampak je posledica tega, da smo šli skozi energetsko krizo z našimi ukrepi bolje kot vsi ostali. Ukinili smo dopolnilno zavarovanje, tako da se naš denar, ki je namenjen za zdravstvo, ne izgublja več pri zasebnih zavarovalnicah. To je bil prvi korak h krepitvi javnega zdravstva, a je šel mimo precej neopaženo. In zdaj smo v javnem sektorju, kjer je zaposlenih približno 190 tisoč ljudi, po 15 letih izpeljali plačno reformo in z njo odpravili nekatere zgodovinske krivice, zaradi katerih je prišlo do kadrovskega opustošenja javnih sistemov. S tem smo izpolnili prvi pogoj za vse ostalo. Javni sektor bo lahko sedaj bolje opravljal svojo funkcijo. S plačno reformo smo ustavili erozijo javnih sistemov, kot so sodstvo, šolstvo, zdravstvo. Res je, da sem bil na začetku nezadovoljen, ker se vse te spremembe na bolje ne dojemajo kot posledica našega dela, danes pa sem umirjen in imun proti vsakodnevnemu razpoloženju v javnosti, ki je navadno posledica kakšnih enodnevnih afer. Verjamem namreč, da bodo ti rezultati, ko bomo potegnili črto pod delo te vlade ob koncu mandata, govorili sami zase.

Predvsem gospodarstveniki, gospod predsednik, tega ne vidijo tako. Včasih se zdi, da bi raje imeli kakšno drugo vlado. Radi ponavljajo, na primer, da Slovenija zaradi visokih davkov ni zanimiva za investitorje, še posebej v primerjavi z drugimi vzhodnoevropskimi državami. Kaj vi opažate? 

Vsi podatki o tujih neposrednih investicijah v zadnjih dveh letih oporekajo taki trditvi. Še posebej veliki tuji investitorji se radi odločajo za Slovenijo. Priča smo velikim investicijam farmacevtske in avtomobilske industrije – v Novem mestu Renault gradi edino tovarno električnih vozil zunaj Francije. Imamo tuje investicije v robotiko, logistiko in predelovalno industrijo, kjer je Slovenija ena od najbolj zaželenih destinacij. Smo pa bili tudi priča izselitvi nekaterih delovnih mest z nižjo dodano vrednostjo, kjer je naša minimalna plača za nekatere delodajalce previsoka. A zame to ni alarmantna novica. Nimam nič proti, če se k nam selijo delovna mesta z visoko dodano vrednostjo, od nas pa se odseljujejo delovna mesta z nizko dodano vrednostjo.

Ali to, kar ste sedaj povedali, pomeni tudi, da pri nas delo ni preveč obremenjeno z davki? Po primerjavah OECD smo nekje v povprečju. 

Te primerjave in lestvice so vedno dvorezen meč. Je pa nekaj neizpodbitnih dejstev. In sicer da je plača slovenskega delavca z davki in prispevki veliko bolj obremenjena v primerjavi s premoženjem ali pa v primerjavi s podjetji. Zato so sedaj davčne spremembe usmerjene v razbremenitev dela, pravičnejšo in enakomernejšo obremenitev delavcev in delodajalcev s socialnimi prispevki in v povečanje obremenitve premoženja.

Ta, pravkar sprejeta izhodišča za nov premoženjski davek in dohodninsko reformo so velik zalogaj. Sledili bodo pritiski. Kako pomemben se vam zdi ta sveženj sprememb in v katerem primeru ste pripravljeni od njih odstopiti? 

Želim biti zelo natančen: obstaja ena sama reforma, pri kateri bomo vztrajali brezkompromisno do konca. To je zdravstvena reforma, ki je za nas najpomembnejša. Vse ostale so lahko stvar pogajanj. Davčne spremembe so pomembne in en del je že bil narejen, sedaj prihaja drugi sveženj. Če se bo v tej javni razpravi pokazalo, da obstajajo drugačne rešitve, okoli katerih lažje zgradimo konsenz, bomo ukrepe prilagodili. Vztrajali pa bomo, da je treba nepremičnine obremeniti na način, da povečamo ponudbo najemnih stanovanj na trgu na eni strani, da prazna stanovanja preusmerimo na trg in da z zajetimi davki razbremenimo plače najproduktivnejšega dela prebivalstva, to je srednjega sloja. Od teh ciljev ne bomo odstopili. Smo se pa pripravljeni veliko pogovarjati o tem, kako priti do tega rezultata. Vlada ima nekatere scenarije pripravljene, ampak jih želimo preveriti v tej razpravi do pomladi, ko bodo zakoni v parlamentu.

Bosta obe spremembi, torej premoženjski davek in dohodninska reforma, začeli veljati prvega januarja v volilnem letu ali bo med njima zamik? 

Vam bom kar takoj povedal, ker vem, kaj vas zanima. Da. Vse olajšave bodo veljale od prvega januarja leta 2026, davek na premoženje pa se bo prvič obračunal leta 2027 ob dohodninski napovedi za 2026.

Včasih imam občutek, da je Slovenija levoliberalni otok sredi izrazito populističnega okolja.

Torej, v volilnem letu bodo ljudje imeli višje neto plače, ne bo pa še davka na premoženje. To je taktično gledano zelo dobra strategija. 

Lahko tudi tako razumete, a to ni bilo naše glavno vodilo.

Če smo prav razumeli finančnega ministra, bo od novih več kot 600 milijonov 400 potrošenih za dvig neto plač srednjega sloja, kakšnih 100 milijonov pa bo šlo k najbogatejšim za znižanje zgornjega dohodninskega razreda in morda za posebne olajšave super bogatim, ki na leto zaslužijo več kot pol milijona. Računate, da boste s tem na svojo stran dobili tudi premožnejše? 

O tem je še prezgodaj govoriti. Kar ste omenili, je eden od mogočih scenarijev, obstajajo tudi drugi. V vsakem primeru pa moramo biti pozorni, da bomo šli v smeri razbremenitve dela najproduktivnejših, kar je zame srednji sloj. Glede dohodninske lestvice bi si sam želel, da bi jo bolj raztegnili, ker nas to pri primerjavah najbolj tepe: večinoma so slovenske plače v odstotkih manj obremenjene kot avstrijske, pri neki višini pa se obremenitve prehitro dvignejo. Zaradi te zgornje kompresije smo v nekaterih segmentih nekonkurenčni. A katera kombinacija ukrepov je najboljša, je še prezgodaj reči.

Ob prvem poskusu davčne reforme je sledil odstop finančnega sekretarja Tilna Božiča. Tedaj ste nameravali korenito reformirati davek na dohodnino, ki ni najpravičnejši, olajšave bolj koristijo premožnejšim. Ali podpirate pravičnejšo dohodnino? 

Res je, da sedanji sistem olajšav najbolj koristi premožnejšim. Ampak ne, sprememb na tem področju sedaj ne načrtujemo. Na začetku je ob tisti debati ostal vtis, kot da želimo v dohodninsko osnovo vključiti strošek poti na delo in malice, kar je postalo orožje v rokah nekaterih za strašenje javnosti pred spremembami, zaradi česar smo vse to zaustavili. S tem delom se sedaj ne ukvarjamo, v to ne posegamo. Na začetku smo hoteli vse naenkrat, zaradi česar so nasprotniki reform dobili preveč možnosti za nasprotovanje. Sedaj gremo korak za korakom.

Prejšnji teden ste agencijo za energijo pozvali k razveljavitvi novega sistema omrežnin. Največji slovenski elektrostrokovnjaki, Aleksander Mervar na primer, novi model podpirajo. Devetdeset odstotkov ljudi plačuje sedaj manj. Kdo so tisti, ki jih tukaj vi zastopate, ki so, kot pravite, ogorčeni nad novimi računi za elektriko? 

Kar navajate v vprašanju, so trditve agencije izpred meseca ali več, se pravi še pred nastopom visoke sezone. Pred mesecem dni sem dejal, da bomo v vladi počakali, zbrali bomo račune in preverili dejansko stanje. Sedaj so številke tu in zato agencijo pozivamo k ukrepanju. Na agenciji so, prvič, naredili strokovno napako pri postavitvi časovnih blokov. Višje in nižje tarife so postavili zgrešeno glede na potrebe sistema. Naslednja strokovna napaka je, da so naredili preveliko razliko med visoko in nizko sezono. Nobena obremenitev v elektrosistemu ni v takem nesorazmerju. Ta razlika je recimo krivična za žičničarje, če hočete. A ne le za njih, cele gospodarske panoge so zaradi tega nesorazmerja postavljene v velike finančne škripce. Strokovnih napak je toliko, da vam jih niti ne bom vseh naštel, ker to ni moja naloga. Spremljam pa to področje že dolga leta.

Redki so tisti, ki se večine teh pozitivnih sprememb zavedajo. Ker ko pride do spremembe, ni takojšnjega učinka.

Model so naredili najboljši elektrostrokovnjaki. Kako je mogoče, da so se tako zmotili, vi pa ne? 

Žal to ne drži. Model so naredili na podlagi razmer, vedenja, tehnologij, ki so veljali v letu 2019. Po tem pa smo bili v Sloveniji priča sončni revoluciji in razmere v distribucijskih omrežjih so se povsem spremenile.

Agencija je pokazala podatke, da slovenski veliki porabniki energije plačujejo eno najnižjih omrežnin v Evropi. Temu tudi oporekate? 

To sicer drži in tega nisem poudaril kot problem. Ne glede na to želim biti zelo jasen: potrebujemo novo metodologijo in želimo si, da se upoštevajo cilji, ki jih nameravamo doseči. Z obstoječimi spremembami omrežnine niti eden od ciljev ne bo dosežen. Želimo doseči, da bo na voljo več sredstev, da bo omrežje lahko omogočilo vključitev večjega števila obnovljivih virov. Omrežje od te reforme ne bo dobilo niti evra več. Ob vsem tem viharju, kako ljudje in gospodarstvo plačujejo več, omrežje ne dobi niti evra več. Drugi cilj je, da bomo spodbujali zelene tehnologije. Tudi tega cilja ne dosegamo, še huje, za nazaj kaznujemo vse tiste, ki so si omislili toplotno črpalko ali električni avtomobil, vse, kar je politika spodbujala zadnjih pet let. Te kaznujemo, in to nesorazmerno.

Eno od področij, na katero ste na začetku mandata stavili, je zdravstvena reforma. Kje konkretno se na zdravstvenem področju stvari premikajo na bolje? 

Najprej bi rad poudaril, da reforma še ni končana, a se kljub temu učinki na nekaterih mestih že kažejo. Strošek za dopolnilno zdravstveno zavarovanje je bistveno nižji, kot bi bil sicer. Upam si trditi, da bi bil danes ta strošek za ljudi občutno višji, če zavarovanja ne bi ukinili. Opažamo tudi prve rezultate pri krajšanju čakalnih vrst. V zadnjih treh mesecih je število čakajočih nad dopustno čakalno dobo občutno padlo. Zelo konkreten rezultat za politiko pa je, da Fides nima več nobene moči. Fides je bil dolga leta glavna ovira za kakršnokoli spremembo na bolje v javnem zdravstvenem sistemu. Ne bom šel v pikantne podrobnosti, ampak to oviro smo odstranili. V resnici so se s prizorišča odstranili kar sami s svojo nespametno in brezglavo stavko, ki še kar traja, čeprav so prišli podpisat nov aneks o višjih plačah v javnem sektorju. S tem, ko je Fides izgubil moč oviranja sprememb, smo lahko začeli izkoreninjati škodljive dvojne prakse iz zdravstvenega sistema. Brez pomoči Fidesa tega koraka nikoli ne bi mogli izpeljati.

Ta zakon o zdravstveni dejavnosti, s katerim razmejujete javno in zasebno zdravstvo, gre sedaj na Ekonomsko-socialni svet. Zakaj je bilo treba v osnutek vnesti novo izjemo, in sicer da se bodo lahko javni zdravniki vendarle delno zaposlili pri zasebnikih? 

To smo že spremenili. Dovoljene so delne zaposlitve, a v eni od zadnjih različic smo prag postavili višje, kar pomeni, da je zahtevana redna zaposlitev v višini 80 odstotkov ali v javnem sistemu ali v zasebnem. Če je kdo zaposlen v zasebnem sistemu in bo želel v manjšem delu delati tudi v javnem, bo to tudi mogoče. To smo storili zato, da bi zadržali vrhunske strokovnjake, ki so sicer zaposleni v zasebnem sektorju, so pa pripravljeni dan ali dva delati v javnem sistemu in skrbeti za razvoj stroke in kadrov. Ne glede na to pa se bo s tem sistem prečistil. Doslej so bili namreč nekateri zdravniki polno zaposleni v javnem sistemu, kjer so uživali vse bonitete, od dopustov, izobraževanj do bolniške, denar pa so dejansko prek svojih popoldanskih espejev služili v zasebnem sistemu. To sedaj ne bo več mogoče.

Mineva leto dni, odkar smo ukinili dopolnilno zavarovanje. Komercialne zavarovalnice in opozicija so ob ukinitvi trdile, da bo zaradi tega v zdravstveni blagajni in v proračunu nastala luknja. Kakšni so po enem letu konkretni rezultati? 

Ta luknja je bistveno manjša, kot jo je kdorkoli napovedoval, in tudi s tega vidika se kaže, kako lahko nekatere interesne skupine spreminjajo javno mnenje s svojim strašenjem. V tem primeru so komercialne zavarovalnice strašile, da bo ves sistem razpadel. Nič od tega se ni zgodilo. Strašili so, da bodo ljudje plačevali še več. Nič od tega se ni zgodilo. Ravno nasprotno. Ljudje plačujejo bistveno manj, kot bi sicer. In za povrh vsega je v zdravstveni blagajni prispevek iz proračuna bistveno nižji, je občutno nižji, kot so bile napovedi. Dejansko je na koncu denarja za zdravstvo zaradi tega ukrepa več. Podobno tudi Fides ves čas napoveduje, kako bodo zdravniki začeli zapuščati ne samo javni sistem, ampak kar Slovenijo. Tudi to se ni zgodilo. Borci proti spremembam, ki so v resnici borci za lastne privilegije, se vedno v javnosti pojavljajo s tem strašenjem, in želel bi si, da bi javnost to končno razumela, zato da bo naslednjič to strašenje prej razkrinkano.

Preteklo leto je zaznamovala razprava o novi jedrski elektrarni. Direktor Elesa Aleksander Mervar in profesor Andrej Gubina sta dokazovala, da je prihodnost brez nove JEK, samo s sončno energijo, mogoča ali celo cenejša. Na katero stran se nagibate vi sami? 

V tej razpravi se namenoma nisem želel opredeljevati, ker sem vedel, da je za kaj takšnega še prekmalu. Nihče še nima dokončnih podatkov, ne vemo, kako se bodo razvijale ostale energetske tehnologije in katere bodo komercialno dostopne. Ta referendum so nam v SDS politično vsilili in prav je bilo, da so od njega odstopili, ker smo s tem privarčevali šest milijonov evrov. Tudi če bi bil predlog na referendumu sprejet, to še ne bi bila dokončna odločitev, ker lahko ta pade šele na začetku leta 2028. Tedaj bomo imeli odgovore glede tehnologij in konkretnih pogojev gradnje drugega bloka. Sem pa med to kampanjo zaznal velikansko potrebo po razpravi o alternativnih scenarijih, o čemer me tudi sprašujete. Zato bomo januarja začeli serijo javnih posvetovanj – na prvem bom tudi sam sodeloval –, kjer bomo govorili o tem, kateri scenarij je z vidika Slovenije najprimernejši.

Vseeno se zdi, da smo čez drugi blok že naredili križ. Tudi v Krškem so že začeli postopek podaljševanja dobe delovanja obstoječe nuklearke do leta 2063. 

Mogoče smo naredili križ čez prepričanje, da je jedrska opcija edina rešitev. Ugotovili smo, da je treba vse ostale rešitve enakovredno obravnavati in z izsledki analiz transparentno seznanjati javnost.

Danes sem umirjen in imun proti vsakodnevnemu razpoloženju v javnosti, ki je navadno posledica kakšnih enodnevnih afer.

Mandat ste začeli z obljubo po množični solarizaciji. Z novim letom se gradnja novih sončnih elektrarn zaustavlja in za zdaj kaže, da solarnih ciljev do leta 2030 ne bomo dosegli. Kaj lahko še storite, da nam zeleni prehod ne bo ušel? 

Ste prepričani o tej trditvi?

Lani smo v omrežje priključili več kot 40 tisoč malih sončnih elektrarn, po novem je vlog za še dodatnih morda dva tisoč. Podjetja, ki sončne elektrarne nameščajo, odpuščajo zaposlene. To se je seveda zgodilo zaradi konca izredno ugodne sheme »net meteringa« (kjer lahko lastnik sončne elektrarne energijo pridela poleti in jo iz omrežja porabi čez zimo, op. a.), ampak s takšnimi rezi se nobena panoga ne more dolgoročno razvijati. 

Net metering je bila odlična shema, a žal so evropski elektrodistributerji z lobiranjem evropsko komisijo prepričali, da jo je z direktivo prepovedala – Slovenija temu ni bila naklonjena –, zato je bilo treba tudi slovensko zakonodajo temu prilagoditi in net metering nadomestiti z novo shemo, ki še ni zares zaživela. Gre torej za evropsko regulativo, ki je prepovedala ta poslovni model. Ta model je prinašal solarizacijo v vsako hišo, kar sem imenoval demokratizacija sistema. Drži, da se je gradnja elektrarn, namenjenih fizičnim osebam, konec leta 2023 zaustavila, a sedaj dobivajo zagon večje sončne elektrarne. Sem pa ponosen, da je ta vlada v resnici izpeljala solarizacijo, ker toliko, kolikor se je zgradilo v letih 2022 in 2023, se prej ni zgradilo v 12 letih.

Je to uspeh vaše vlade ali posledica sheme, ki je veljala že prej? 

Sam se m bil med pionirji na t e m področju od leta 2011. Leta 2016 sem napovedal solarno revolucijo v Sloveniji na račun net meteringa in na mojem prejšnjem delovnem mestu smo kot prvi v državi začeli množično graditi male sončne elektrarne. Shema je res veljala že prej, je pa naša vlada ta razvoj pospešila z lajšanjem načina priključevanja v omrežje, prav tako smo priganjali distributerje, da so vloge hitreje obravnavali. Nič se ne zgodi samo od sebe. Z vidika regulative bi to solarizacijo lahko dobili že leta prej pod prejšnjimi vladami, pa je nismo. Da, ta vlada je zaslužna za odlične rezultate na tem področju.

V govoru ste pred dnevom samostojnosti omenili, da prihajajo težki časi in da nam geopolitične razmere niso naklonjene. Da prihaja zima, da se moramo pripraviti na udarce. Spomnili ste nas na Boruta Pahorja, ki nam je obljubljal zgolj solze. Kaj ste s tem mislili? 

Dejstvo je, da se velik del Evrope spoprijema z resno krizo. Gospodarski izzivi pestijo številne velike evropske države, kot je na primer Nemčija, druge pa se srečujejo s političnimi težavami. Evropa je razdrobljena. Pred nekaj meseci je nekdanji predsednik Evropske centralne banke, Mario Draghi, predstavil poročilo, ki opozarja, da Evropa ne more nadaljevati po sedanji poti. Če ne bomo izvedli nujnih strukturnih reform, nas čakata gospodarski zaton in že v naslednjih letih resna gospodarska kriza.

Na začetku smo hoteli vse naenkrat, zaradi česar so nasprotniki reform dobili preveč možnosti za nasprotovanje. Sedaj gremo korak za korakom.

Ste na to mislili, ko ste omenili, da prihaja zima? 

Gospodarska kriza, ki se nakazuje, izhaja iz strukture gospodarstva v velikih evropskih državah. Hkrati nova ameriška administracija napoveduje zaostrovanje razmer v mednarodni trgovini in blagovni izmenjavi. Če bi se te napovedi uresničile, bi lahko trenutne razmere evropskega gospodarstva, še posebej v Nemčiji, ta negativni cikel še pospešile. O tem sem govoril. Nemčiji v kratkem grozi gospodarska stagnacija, če ne bo prišlo do korenitih sprememb, in na to moramo biti pripravljeni. Ne moremo se več izgovarjati, da ko Nemčija kihne, zbolimo tudi mi, saj nam takšno razmišljanje ne bo prineslo rešitve.

Dejali ste tudi, da imamo pripravljene ukrepe. Ste lahko konkretnejši, kakšne ukrepe imate pripravljene? 

Da je Slovenija odlično pripravljena na vse prihodnje izzive, je nazadnje javno ob obisku dejala predsednica evropske banke Christine Lagarde. Pri tem, kako se pripraviti na bodoče izzive, je postavila Slovenijo za vzor ostalim državam EU. Kakršnakoli bo kriza, jo bo Slovenija prebrodila bolje od večine evropskih držav, o tem sem prepričan. V zadnjih dveh letih že izvajamo te ukrepe, ki krepijo našo odpornost, in ti ukrepi so vključeni tudi v proračuna za prihodnji dve leti. Gre predvsem za vlaganja v znanje, inovacije, privabljanje tujih investicij z visoko dodano vrednostjo ter podporo investicijam slovenske industrije v nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. Vsa ta prizadevanja že potekajo, sredstva, namenjena tem ciljem, pa se postopoma približujejo milijardi evrov. To je razvojni del naših ukrepov, hkrati pa pripravljamo tudi začasne intervencijske ukrepe, s katerimi bomo preprečili šoke na trgu dela. Ti bodo omogočili podjetjem, da ohranijo zdravo jedro, na primer z uvedbo skrajšanega delovnega časa ob upadu naročil. Podobno smo ukrepali že v energetski krizi, kjer smo dolgoročne razvojne ukrepe vedno dopolnjevali s kratkoročnimi blažilnimi. Ker smo bili pri tem uspešni, sem prepričan, da bomo uspešni tudi v tej prihajajoči krizi, ki bo prvenstveno prizadela evropsko avtomobilsko jeklarsko industrijo.

Na več letošnjih nacionalnih ali EU-volitvah je dejansko zmagala skrajna desnica. V Nemčiji, Avstriji ali Franciji je do 30 odstotkov mladih, torej nove generacije, glasovalo za skrajno desne, celo najbolj nore stranke. Kako si to razlagate? 

Ta pojav je vide n tudi v Slo ve niji, kar nas lahko resno skrbi. Včasih imam občutek, da je Slovenija levoliberalni otok sredi izrazito populističnega okolja. Skrbi me, da se bodo ti trendi, če njihove resnosti ne bomo dovolj zgodaj prepoznali, prenesli tudi k nam. S tem bi se lahko vrnili v čas pred tremi leti, za katerega še vedno verjamemo, da se ne more več ponoviti. Moja poenostavljena ocena je, da se uradne institucije premalo zavedajo, kaj mlade dejansko pritegne, hkrati pa podcenjujemo moč družbenih omrežij. Prav zato si prizadevamo, da smo tudi uradno prisotni na teh kanalih in tako dosežemo mlajše generacije.

Vse več držav spoznava negativne stranske učinke velikih digitalnih monopolističnih podjetij. Albanija in Avstralija boste omejili uporabo TikToka, Nemčija načrtuje protimonopolistične ukrepe proti konglomeratu Elona Muska. Kaj boste vi storili? 

Dokler izhajamo iz teze, da so vsi ti problemi zgolj stranski produkt novih platform, zgrešimo bistvo. Populistična desnica se dobro zaveda, da ne gre za naključje. Zmaguje z načrtno uporabo in usmerjanjem družbenih omrežij. Na levosredinskem polu si pred tem pogosto zatiskamo oči, nekateri se našim poskusom celo posmehujejo, uveljavljeni intelektualci pa pogosto podcenjujejo ta vpliv. A ključ do mladih danes nedvomno leži prav v družbenih omrežjih.

Ampak če algoritmi v teh omrežjih že avtomatsko dajejo prednost senzacionalizmu, lažem ali neresnicam, ki se na njih hitreje širijo, kako lahko normalni politiki na teh platformah sploh kaj dosežejo? 

Tukaj se z vami strinjam, a mislim, da delamo še večjo napako s prepričanjem, da na tem terenu ne moremo zmagati. To je napaka, ki smo jo doslej ponavljali, in zato smo ta prostor v celoti prepustili populistični desnici. To se je jasno pokazalo na evropskih volitvah, tudi v Sloveniji, in te napake na državnozborskih volitvah ne smemo ponoviti.

Slovenija je danes država, ki Evropi vliva upanje. To sem sam občutil tudi ob robu zadnje skupščine Združenih narodov.

Nekatere druge države sprejemajo ukrepe proti tem družbenim omrežjem. Ali na primer niste razmišljali vsaj o uvedbi kakšnega digitalnega davka, kot je to storila Avstrija?

Ker so ta omrežja nadnacionalna in globalna, morajo biti tudi ukrepi skupni. Bruselj in evropska komisija morata najti vseevropsko rešitev. Verjamem v evropske rešitve, prav tako verjamem, da bo davek, ki ste ga omenjali, v tem letu sprejet na evropski ravni, pri čemer ga bomo kot država podprli in uvedli. Še pomembnejši pa je zadnji primer romunskih volitev, kjer so nekatere skupine iz Rusije z natančnimi algoritmi usmerjale kampanjo ter jim je v nekaj dneh uspelo nekoga postaviti na prvo mesto. Ta primer je številnim evropskim politikom odprl oči in prepričan sem, da bo na njegovi podlagi prišlo do zgodovinskih sprememb v odnosu do teh omrežij. Pričakujem večjo regulacijo, zlasti v kontekstu političnih kampanj.

Portugalska je bila še nedavno znana kot uspešen primer socialdemokratskih politik, kamor so se ostale politične stranke hodile učit. Kje je v tej poplavi skrajno desnih strank danes v Evropi takšno upanje?

Slovenija je danes država, ki Evropi vliva upanje. To sem sam občutil tudi ob robu zadnje skupščine Združenih narodov.

Vas drugi politiki prosijo za nasvete? 

Najpogosteje so nas spraševali za nasvete med energetsko krizo. Na ostalih področjih mogoče nismo še tako prepoznavni, z izjemo zunanje politike. Na področju levoliberalnih politik kot upanje obstaja še Irska, potem pa smo že pri koncu. Evropa je v krizi z vidika bodočih rešitev, ki bi jih lahko podprli z neko konkretno in napredno ideologijo.

Januarja bo Trump prevzel vodenje ZDA, vi ste se decembra z njim srečali v Parizu. Nam lahko zaupate, kako je prišlo do srečanja? 

Nekaterih podrobnosti seveda ne smem razkriti. Je pa do tega srečanja prišlo predvsem zato, ker je ugled Slovenije v svetu tako visok, da se marsikdo posebej potrudi, da nam omogoči takšne priložnosti. V tem primeru nam je srečanje omogočil velik prijatelj Slovenije – predsednik Macron.