»Katoliško krščanstvo je najstarejša in najbolj totalitarna organizacija, kar jih imamo«

Koaliciji »Proti zastrupitvi bolnikov«, kot se imenuje najnovejši projekt samooklicanega borca za otroke in družine Aleša Primca, je uspelo zbrati število potrebnih podpisov za začetek postopka za razpis referenduma o zakonu o prostovoljnem končanju življenja. Za dejanski razpis referenduma, ki bi se lahko zgodil pred koncem leta, bo morala ta septembra zbrati še 40 tisoč overjenih podpisov. O zakonu in večletnih prizadevanjih zanj – do različnih pobud je prišlo že prej, svoj predlog zakona pa so v društvu Srebrna nit prvič predstavili leta 2021 –, ter očitkih, ki na njegov račun letijo predvsem iz cerkvenih in zdravniških logov, smo se pogovarjali s pobudnikom zakona dddr. Andrejem Pleterskim, po izobrazbi arheologom, zgodovinarjem in etnologom, ki je bil do upokojitve zaposlen na Inštitutu za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU).

Dovolite mi za začetek provokacijo. Če bi prisluhnil nekaterim najbolj gorečim nasprotnikom zakona, bi verjel, da trenutno sedim nasproti nekoga, ki ga v podpori zakonu žene nekakšna sla po zastrupljanju in ubijanju ljudi. 

To je seveda očitek, ki zasleduje tipičen demagoški učinek, da bi prestrašil ljudi, češ da imajo opravka s krvoločnimi pobudniki zakona, ki poskušajo pobiti vse uboge, nemočne, slabotne in šibke, vse socialne in drugačne manjšine, ter s tem prihraniti ogromno denarja državnemu proračunu. V ozadju naj bi že čakala mobilna ekipa – takšne prisluhe naj bi imel vsaj koprski škof dr. Peter Štumpf –, ki brusi nože, in bo potem tem ljudem izrezala človeške organe ter jih preprodajala na trgu.

To je sklop argumentov, na katerega stavijo nasprotniki zakona, in na katere iz strahu nasedejo tisti, ki so jim pripravljeni verjeti. Na lanskem posvetovalnem referendumu smo lahko prvič številčno izmerili, za koliko ljudi gre. Lažem, ki so bile izrečene v času referendumske kampanje, in katoliški cerkvi, ki je stala za večino njih, se je posrečilo prepričati največ petino volilnega telesa. Ta petina je seveda dovolj velika, da bo zbrala tudi potrebnih 40 tisoč podpisov za razpis zakonodajnega referenduma, če bi bilo treba, bi jih z lahkoto zbrali tudi 100 tisoč, a računam na ostalih 80 odstotkov ljudi volilnega telesa, da bodo mislili s svojo glavo, predvsem pa prišli na referendum in glasovali za zakon. Brez tega – zakona ne bo!

Preidiva torej k zakonu. Prvo različico ste spisali pri Srebrni niti, sledil je posvetovalni referendum, na katerem je skoraj 55 odstotkov volivcev ureditev tega področja podprlo, zakon, ki je  bil naposled potrjen v parlamentu, pa je vložila koalicija. V čem se ta razlikuje od prvotnega predloga? 

Med obema različicama je pravzaprav samo ena bistvena razlika, in sicer v tem, da je predlog Srebrne niti v skrajno omejenem obsegu – v primeru, da človek, ki mu je bila pomoč odobrena, iz objektivnega razloga ne bi mogel tehnično izvesti samousmrtitve – dopuščal tudi možnost evtanazije. To pomeni, da bi mu lahko smrtonosno učinkovino vnesel zdravstveni delavec. Takšno rešitev ima trenutno uzakonjeno denimo Portugalska. V zakonu, ki ga je sprejel državni zbor, te možnosti ni.

Zakaj potem s strani opozicije in nasprotnikov zakona še kar poslušamo, da zakon uvaja možnost evtanazije? 

Vsakršno govorjenje o evtanaziji je laž in namerno zavajanje. Sama beseda evtanazija ima lahko širši ali pa ožji pomen. V širšem pomenu euthanasia izvorno pomeni »dobra smrt«, zato pod njo lahko spada tudi kakršnakoli pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. V ožjem pomenu, kot ga definira Svetovno zdravniško združenje, pa gre zgolj za dejanje, ko nekdo drugemu – na njegovo izrecno željo, seveda – vnese smrtonosno učinkovino in s tem povzroči konec njegovega življenja.

To bi bila razlaga na tehnični ravni. Nasprotniki zakona pa z vidika propagande poskušajo predvsem zrahljati ožji pomen besede, da lahko, čeprav povsem neupravičeno, potegnejo primerjavo s tako imenovanimi evtanazijami v času nacizma. Ki pa seveda niso bile evtanazije, to ni bila nobena »dobra smrt«, pač pa zloraba ideologije evgenike, ki govori, da moramo, če želimo izboljšati človeško raso, tiste z domnevno slabšim genetskim materialom izločiti. V teh primerih je šlo seveda za zločine in primere čistih umorov, kar je nekaj povsem drugega v primerjavi s tem, da poskušaš pomagati neznosno trpečemu posamezniku, ki sam prosi za pomoč.

Lažem in katoliški cerkvi se je posrečilo prepričati največ petino volilnega telesa. A računam na ostalih 80 odstotkov, da bodo mislili s svojo glavo.

Pa bi osebno hoteli, da bi možnost evtanazije ostala v zakonu? Ljudem, ki iz objektivnih razlogov ne bodo mogli izvesti samousmrtitve, bo pravica do dostojne smrti še zmeraj kratena. 

V tem smislu se vendarle počutim razmeroma pomirjenega, da je v zadnjih letih medicinska tehnologija izredno napredovala. Na prostem trgu imamo danes na primer naprave, ki sladkornim bolnikom na besedni ukaz vnesejo zdravilo. Ta učinkovina bi bila lahko kakršnakoli, tudi taka, ki bi končala življenje. Ljudje z amiotrofično lateralno sklerozo (ALS), ki jim odpoveduje mišični sistem, oči pa jim vseeno delujejo do zadnjega, sicer pa so duševno še zmeraj povsem normalni in so sposobni odločati o sebi, denimo lahko komunicirajo s pomočjo računalniških naprav. In te bi se lahko povezale z napravo za vnos učinkovine. Hočem povedati, da tehnologija danes omogoča marsikaj, hkrati pa postavlja vprašanje, ali za izvedbo res sploh potrebujemo človeško roko.

Komu bo torej pomoč namenjena? 

Namenjena bo vsem, ki neznosno trpijo iz telesnih, se pravi fizičnih razlogov. Zakon pa seveda ni namenjen samo tistim, ki trpijo v tem hipu, ampak je namenjen vsem nam, da dobimo neko novo pravico. Ne glede na to, ali jo bomo kdaj uporabili – bomo lahko živeli z zavestjo, da to možnost imamo.

Vendar pa je »neznosno trpljenje« lahko precej subjektivna ocena posameznika. 

Trpljenje je kot ljubezen. Kako jo boste celostno definirali in jo merili? Tega ne morete storiti. Podobno je doživljanje trpljenja seveda odvisno od vsakega posameznika. Verjetno bi kdo zdaj vprašal, zakaj potem sploh potrebujemo zdravnike, da bdijo nad postopkom. Potrebujemo jih, da bodo povedali, ali v resnici obstaja neka medicinska indikacija, ki povzroča to trpljenje. Ko je nekdo v zadnjem stadiju raka z metastazami po celem telesu, pa močno dvomim, da se bo našel kdorkoli, ki bi dvomil, da ta človek resnično trpi.

Ko sem se pred referendumom pogovarjal z upokojenim onkologom dr. Matjažem Zwittrom, sicer glasnim nasprotnikom zakona, je izrazil bojazen, da bi pod te kriterije lahko padel tudi »mladenič, ki je oslepel zaradi nesreče s petardo«, ali pa takšen, »ki je ohromel zaradi poškodbe hrbtenice ob skoku v bazen«. 

To so običajni strahovi, ki se porajajo ob zakonu. Vsak zdravnik ve, da človek ob takšnih dogodkih lahko zapade v depresijo in si zaželi celo smrt. Seveda se bo življenje takšnega posameznika zelo spremenilo, ampak kljub telesni omejitvi, ki se mu je zgodila, bo še vedno lahko živel kakovostno življenje. Sčasoma ta želja pri večini mine, stvari pa se normalizirajo. To vedo vsi zdravniki. Takšna oseba torej ne bi dobila potrebnega soglasja.

Če bo nekdo izrazil željo po pomoči, na koga se bo moral obrniti najprej? 

Na svojega osebnega ali lečečega zdravnika.

V času socializma smo dobili ustavno pravico do abortusa. Zdaj pa smo prišli še mi, ki bi cerkvi radi vzeli njen zadnji resni vzvod nadzora, ki ga izvaja nad smrtjo.

In kako poteka postopek v nadaljevanju?

Zdravnik bo z njim opravil razgovor, kjer bosta pogledala, ali pri njegovi bolezni obstajajo še kakšne možnosti zdravljenja, ki niso bile izčrpane, ali pa paliativne pomoči. Potem zdravnik preveri, ali gre res za samostojno odločitev pacienta, kar se preveri večkrat tekom celotnega postopka. Pacient ima nato nekaj dni časa za razmislek. Če pri svoji odločitvi vztraja, sledi drugi obisk zdravnika in vključitev notarja v postopek, pri katerem se ob pričah, kot pri vsakem notarskem zapisu, pripravi prošnjo, ki gre na posebno komisijo. Ta nato imenuje še drugega posvetovalnega zdravnika, ki opravi razgovor s pacientom, in pa psihiatra, ki preveri, ali pacient podaja izjavo ob opravilni sposobnosti. V kolikor je mnenje vseh udeleženih soglasno, komisija prošnjo glede na mnenja odobri ali pa zavrne. V primeru nesoglasja ali kakršnekoli negotovosti, lahko komisija vključi še dodatne strokovnjake.

Tako pride do odločbe. Nato ima pacient možnost, da se odloči, kdaj bo to pravico izkoristil. Na primer v ameriški zvezni državi Oregon se tretjina pacientov nikoli ne odloči izkoristiti te pravice, podobno bo verjetno pri nas. Ko se odloči za to, spet pokliče svojega lečečega zdravnika in mu pove, kdaj in kje bi rad izvedel postopek. O tem se obvesti komisijo, ki poskrbi za izdajo ustreznega recepta. Zdravnik in medicinska sestra, ki učinkovino prevzameta, z njo prideta na kraj dogodka, kjer je pacient spet vprašan, če si tega res želi, preden si učinkovino v telo vnese sam.

Končno besedo pri odobritvi postopka ima torej zdravstvena stroka? 

Seveda.

S tem ste zdravnike sicer spravili v malce nelagoden položaj – v kodeksu zdravniške etike je namreč zapisano, da »zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru«. 

Zdravnikom in zdravstvenim delavcem je omogočena uveljavitev ugovora vesti. Tudi kodeks zdravniške etike pa je samo dokument, ki skozi čas doživlja spremembe in ga bo tudi v tem delu, ker ne sme biti protizakonit.

Če bi prebirali stališča zdravniške zbornice, bi imeli vtis, da prav vsi zdravniki nasprotujejo temu zakonu.

Na začetku so v zdravniški zbornici poudarjali, da zdravniki enotno nasprotujejo zakonu. Potem so se že pojavili zdravniki, ki so javno povedali, da nas podpirajo. Leta 2019 je interdisciplinarna skupina izpeljala anketo med zdravniki družinske medicine, ki je pokazala, da bi manj kot polovica zdravnikov odklonila pomoč pri prostovoljnem končanju življenja ne glede na okoliščine, kar pomeni, da bi bila dobra polovica pripravljena nuditi pomoč. Drži, da gre zgolj za zdravnike družinske medicine, zato sem predsednico zbornice dr. Bojano Beović lani vprašal, ali nameravajo narediti na to temo tudi širšo anketo na zdravniški zbornici. Ta namreč ima sredstva in osebne podatke, da bi kaj takšnega izvedla.

In kaj vam je odgovorila? 

To je bilo pred referendumom, zato je dejala, da nima smisla zapravljati denar zbornice za kaj takega – saj da bo tako ali tako potekal referendum, ki bo pokazal stanje. In referendum je pokazal stanje! Zato menim, da večina zdravnikov v resnici podpira ta zakon. Če bi Bojana Beović o tem dvomila, bi lahko dodala vprašanje ogromni anketi, s katero so poskušali zavreti sprejem zakona o zdravstveni dejavnosti. Ker pa tega niso storili, menim, da se strinjajo z rezultatom lanskega referenduma.

Najbrž bo vseeno težko izvajati zakon, ki mu glasen, vendarle znaten del stroke srdito nasprotuje. Ni bilo nobene možnosti, da bi s predstavniki iz zdravstva vsaj nekoliko zbližali stališča med obravnavo zakona? 

V času pripravljanja zakona smo se srečali tako z državno komisijo za medicinsko etiko kot z odborom za pravno etična vprašanja pri zdravniški zbornici ter društvom zdravnikov družinske medicine. Imeli smo tudi javno diskusijo, ki so jo organizirali pri Slovenskem združenju za anesteziologijo in intenzivno medicino. In seveda številna medsebojna soočenja. Da z zdravniškimi združenji ni bilo dialoga, kot radi ponavljajo, ne drži. Na njihovo željo smo iz zakona izvzeli duševne bolnike, odstranili smo tudi evtanazijo, zadnji amandma, ki je bil sprejet tik pred končno potrditvijo zakona, se pravi med tretjo obravnavo v državnem zboru, pa je bil narejen na predlog zdravniške zbornice. Skratka, narejena je bila vrsta zbližanj mnenj – kolikor je bilo le mogoče, ne da bi zakon v celoti padel v vodo.

Žal pa je tako, kot sta povedala tudi Bojana Beović ali pa nedavno zdravnik dr. Pavel Poredoš za Domovino, da bo del zdravnikov, ne glede na to, kaj bi naredili, vedno nasprotoval zakonu. Če je nekdo a priori proti, potem zbližanja seveda ne more biti. Zbližata se lahko v osnovi samo človeka, ki sta za, da se nekaj zgodi. Pri podrobnostih – kako, na kakšen način, v kakšnem obsegu, kdaj in tako naprej – so bila možna pogajanja. Kjer je druga stran vztrajala, da zakona sploh ne bo, pa manevrskega prostora pač ni bilo.

Zakon je seveda naletel tudi na odpor katoliške cerkve. Pri Slovenski škofovski konferenci so nazadnje zapisali, da zakon zavračajo, »saj je v temelju neskladen z dostojanstvom človeške osebe in svetostjo življenja«. Takšno stališče, ki je v skladu s cerkvenim naukom, vas verjetno ni pretirano presenetilo. 

Ne, to je seveda del njihove doktrine, ki se zanesljivo ne bo spremenila. Razumem, da pri tem vztrajajo in bodo vztrajali do konca.

Vas kaj bolj preseneča, kako usklajeni se kdaj zdita zdravniška in krščanska etika? 

Prav tako ne, zlasti glede na priznanje piscev kodeksa zdravniške etike že omenjenega Zwittra, predsednika državne komisije za medicinsko etiko dr. Božidarja Voljča in dr. Zvonke Zupanič Slavec, ki se ukvarja z zgodovino medicinske etike, kako so ponosni, da je slovenska medicinska etika tradicionalno krščanska in temelji na krščanskem medicinskem etosu. Ta pa je formaliziran v katekizmu katoliške cerkve, v katerem seveda ni govora o kakršnikoli samousmrtitvi, kaj šele o tem, da bi človeku ob tem nudili pomoč.

Kaj bi pomenilo, če bi katoliški katekizem lahko delegiral tudi urejanje države? 

To bi pomenilo katoliški totalitari -zem. Katoliško krščanstvo je že sedaj po definicijah totalitarizma najstarejša in najbolj totalitarna organizacija, kar jih imamo. Nadzoruje nas še pred spočetjem (ni vseeno, kako, kdaj in na kakšen način sta občevala naša starša), od spočetja naprej nas spremlja v vseh fazah življenja – vse do smrti in še čez. Pri vsem tem je še institut samoovadbe, saj morate redno hoditi k spovedi. In imajo še vrsto družbenih mehanizmov, ki naj bi prispevali k učvrstitvi tega nadzora. V Jugoslaviji so imeli pred drugo svetovno vojno v šolah ne samo obvezen verouk, temveč tudi obvezno udeležbo pri šolski maši. In pa obvezno udeležbo pri spovedi. Moj oče se je spominjal, kako so njegovi bolj revni sošolci hodili po ljubljanskih cerkvah, da so zbirali spovedne listke, nato pa jih preprodajali sošolcem iz bolj bogatih družin, da jim ni bilo treba k spovedi.

Zdaj cerkev ta nadzor izgublja ... 

Nadzor je postopoma izgubljala skozi stoletja. Izgubila ga je nad pokopališči, ki ne stojijo več ob cerkvah, temveč na civilni zemlji, tako ne odloča več o tem, kdo bo pokopan na posvečeni zemlji in kdo ne. V času socializma pa smo dobili tudi ustavno pravico do abortusa. Zdaj pa smo prišli še mi, ki bi cerkvi radi vzeli njen zadnji resni vzvod nadzora, ki ga izvaja ali poskuša izvajati nad smrtjo. Zato zdaj sili v referendum na temo, glede katere so se ljudje že izrekli, z Alešem Primcem na čelu, ki vztraja, da ljudje pravzaprav niso vedeli, o čem so lani glasovali. Da so po domače povedano »bebčki«, ki jim bodo zdaj razodeli »resnico«. Kar je seveda v skladu s političnim geslom, ki ga je že v 18. stoletju povedal grof Auersperg: Das Volk muss dumm und fromm sein. V prevodu: Ljudstvo mora biti neumno in pobožno. Če mu hočeš vladati, seveda. Zdaj uporabljajo enake metode, ko prepričujejo ljudi, da bi glasovali proti zakonu.

Eden od ključnih argumentov, na katerega se sklicujejo tako zdravniki kot cerkev, je, da bo zakon omogočil zlorabe – da bodo stari, bolni in umirajoči tako rekoč iz uvidevnosti in pod pritiski hiteli v smrt. 

Če že toliko govorijo o zlorabah, bi hotel, da naštejejo tudi kakšen konkreten primer. Edini, ki je doslej to poskušal storiti, je bil Poredoš v pogovoru z Domovino, kjer je navedel tri vrste zlorab. Prva je bila, kot je rekel temu, širjenje indikacij. To pomeni, da je zanj zloraba že to, če v neki državi, ko enkrat sprejmejo takšen zakon, sčasoma razširijo nabor upravičencev do pomoči. To je seveda njegov pogled, ker bi najraje videl, da dostopa do takšne pomoči ne bi imel nihče. Zakon je seveda živa stvar in bo zanesljivo doživljal svoje spremembe, dopolnila – tako kot čisto vsak zakon na tem svetu. Prepričan pa sem, da bodo te spremembe zmeraj potekale v skladu z napredkom medicinske znanosti.

Druga vrsta zlorab, ki jih je omenil, je bilo domnevno dejstvo, da se v tujini tretjina evtanazij zgodi brez aktivnega soglasja pacienta. Ampak pri tem gre samo za površno tolmačenje statističnega gradiva z Nizozemske, v katerem res nastopata kategoriji evtanazije s soglasjem in evtanazije brez soglasja. Vendar se slednja kategorija nanaša na primere tako imenovanega zdravljenja z dvojnim učinkom in na paliativne sedacije, ko ljudje niso zavestni, da bi zanje podali pisno soglasje.

Paliativna oskrba gotovo pomaga vsaj 98 odstotkom ljudi. Ampak treba je pa vseeno priznati, da nikoli ne bo mogla odpraviti trpljenja čisto vsem.

Lahko to dvoje dodatno pojasnite, prosim?

Paliativna sedacija je vnos določenih učinkovin, ki pri pacientu v zaključni fazi življenja blažijo posledice delirija in dušenja. V glavnem so to ljudje, ki niso pri zavesti, zato to odločitev sprejme zdravniški konzilij. Več kot 80 odstotkov pacientov v teh primerih umre v prvih 48 urah, nekoliko pozneje pa čisto vsi. S tem zdravniki za nekaj ur ali dni skrajšajo življenje pacienta, kar po pojmovanju tistih, ki si želijo umreti na naraven način, zanesljivo ni naravna smrt. A o tem ne morejo odločati, niti se temu ne morejo vnaprej odreči. Zakon o pacientovih pravicah sicer pacientu daje pravico o vnaprejšnji odpovedi zdravniški pomoči, ampak samo za situacijo podaljševanja življenja. Naš zakon ga v resnici dopolnjuje s tem, da se bo lahko pacient vnaprej odpovedal tudi skrajševanju življenja, kar je recimo paliativna sedacija.

Obstaja pa še drugi primer, s katerim zdravniki lahko pacientu skrajšajo življenje. To je zdravljenje z dvojnim učinkom. Ko bolniki ob koncu življenja trpijo grozne bolečine, jim zdravniki lahko dajejo povečano količino analgetikov, da blažijo njihove bolečine. Vendar visoka količina analgetikov ljudem po Poredošu skrajša dihanje, kar je samo lepši izraz za to, da umrejo. Kadar Poredoš in drugi zdravniki govorijo o tem, ponavljajo, da ne gre za evtanazijo, saj da naj bi bil pri tem važen namen. Njihov  iskren namen naj ne bi bil, da človeka ubijejo, pač pa samo, da lajšajo njegovo bolečino. Ampak tu v resnici na plano pride njihova dvojna morala – ko v nekaterih primerih kar se da širijo pojem evtanazije, v drugih pa ga strašno ožijo. Eno in drugo, paliativna sedacija in zdravljenje z dvojnim učinkom, obstaja pri nas. Le da tega nikamor ne beležimo. V primerih iz tujine, kjer to beležijo kot evtanazijo, pa naši zdravniki to razglašajo za zlorabo. Enako dejanje v Sloveniji kot na Nizozemskem ne more pripadati dvema različnima kategorijama dejanj. Ali gre povsod za zlorabo evtanazije, torej tudi pri nas, ali pa je nikjer ni.

Najbrž se vseeno strinjate, da bi bila debata o asistirani samousmrtitvi precej lažja, če bi imeli prej urejeno zatečeno stanje paliativne oskrbe. 

Paliativna oskrba gotovo pomaga vsaj 98 odstotkom ljudi. Glede tega je nenadomestljiva in nujno potrebna, treba bi jo bilo stalno razvijati in širiti, ampak treba je pa vseeno priznati, da paliativna oskrba nikoli ne bo mogla odpraviti trpljenja čisto vsem. Paliativna oskrba in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja se v resnici dopolnjujeta, nista zamenljivi oziroma ena druge ne izključujeta.

Prej sem vas prekinil, oprostite. Hoteli ste našteti še tretjo, zadnjo domnevno vrsto zlorab, ki jih je zakonu očital gospod Poredoš.

To pa je name rno napelje vanje na misel, da paciente za vogalom že čakajo klavci, ki brusijo nože, da bi jim ukradli človeške organe in z njimi prekupčevali. Ljudje, ki so se predhodno odločili za darovanje organov, če so ti še uporabni, seveda lahko zaprosijo za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Ampak recimo na Nizozemskem, kamor se nasprotniki zakona ozirajo, lahko takšne primere naštejemo na prste. Nepozoren poslušalec bi lahko dobil vtis, da bodo zaradi našega zakona ljudem rezali organe pri živem telesu in z njimi prekupčevali. Podobno je že prej rad ponavljal predsednik Slovenskega zdravniškega društva dr. Radko Komadina, dokler ni to lani izbilo sodu dna in je zaradi takega govoričenja javno protestiral Andrej Gadžijev, direktor Slovenija-transplanta, ki je širiteljem takšnih natolcevanj odgovoril, naj nehajo govoriti o stvareh, o katerih pač nimajo pojma in ki absolutno ne držijo.

Morda pa bi omenil še en podatek, ki se pogosto omenja, in sicer, da naj bi v tujini prihajalo do povečanega zanimanja za pomoč pri samousmrtitvi predvsem pred prazniki. Teh podatkov ni in gre samo za populistično strašenje. Ta argument sem prvič slišal pred šestimi leti, danes ga nasprotniki zakona eden za drugim ponavljajo kot papige. Celo ko smo obiskali varuha človekovih pravic Petra Svetino, je omenil to zgodbo. Ko sem ga vprašal, od kod mu ta podatek, mi je povedal, da ga je menda slišal od nizozemskega ombudsmana. Kar se mi je zdelo spodbudno, saj sem upal, da se bom lahko končno dokopal do uradnega statističnega podatka – zato sem urad varuha prosil, naj pri nizozemskem ombudsmanu zaprosijo za te statistične podatke. Bojda naj bi mu pisali. To je bilo pred dvema letoma, ampak odgovora do sedaj nisem dobil. Zato sem prepričan, da ta podatek ne obstaja. Vsa objavljena poročila o opravljanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja tega podatka nimajo. Boste pa na spletu našli podatke, ki se nanašajo na evtanazije pred počitnicami in prazniki hišnih ljubljenčkov, psov in mačk. Nekdo jih je očitno spremenil v ljudi za propagandne namene.

Na primeru mojega očeta se je izkazalo, da pogost argument nasprotnikov zakona – da zakaj je potreben, ko pa se človek lahko sam pokonča –, ne drži.

Na pot sprejemanja tega zakona ste se odpravili pred sedmimi leti. Pred tem si je zanj prizadeval vaš pokojni oče, zgodovinar, profesor in akademik dr. Janko Pleterski. Kako se ga spominjate? 

Z očetom sva gojila poseben odnos. Skupaj sva v letih 1974-1976 prehodila jugoslovansko diagonalo. To je črta, ki povezuje nekdanjo jugoslovansko (danes slovensko) tromejo z Italijo in Avstrijo na Peči in goro Belasico, kjer je bila meja med Jugoslavijo (današnjim ozemljem Severne Makedonije), Grčijo in Bolgarijo. Hodila sva približno 45 dni, v treh posameznih etapah, nosila nahrbtnik, skupaj spala, hodila, jedla, se pogovarjala ... Bila sva skratka intimno povezana v vseh ozirih in v tem času uspela splesti zelo lep odnos med očetom in sinom. Postala sva tovariša v prvotnem pomenu besede – eden drugemu sva bila »drugi jaz«. Takšen odnos sva ohranila do konca njegovega življenja.

Zadnjih sedem let – ko je izgubil vid in sluh ter lastno avtonomijo – je ves čas sanjal o tem, kako bo umrl. Najprej je upal, da ga bo pobralo zdaj to, zdaj ono, ampak je bil očitno preveč trdoživ. In na koncu se je že naveličal čakati. V kopalnici doma za starejše si je prerezal žile. Na tleh so ga našli zaposleni v domu. Ko so me klicali, so mi povedali, kaj je storil. »Seveda, on želi umreti,« sem jim rekel. »Je še priseben?« Pritrdili so mi. »Kaj vam je pa rekel?« Hotel je, da ga pustijo izkrvaveti. A si tega niso upali, ker bi bili drugače kazensko odgovorni. Zato so ga odpeljali na urgenco in ga tam pokrpali. Bil sem tam, v kopalnici. Videl sem njegovo kri na ploščicah. Verjemite mi, da to ni prijeten prizor. Na primeru mojega očeta se je izkazalo, da pogost argument nasprotnikov zakona – da zakaj je potreben takšen zakon, ko pa se človek lahko sam pokonča –, ne drži.

Vaš oče je kasneje, to je bilo leta 2018, državnemu zboru poslal pismo, v katerem je poslance zaprosil, naj sistemsko uredijo človekovo pravico do smrti. 

Pravzaprav je prosil gospo, ki mu je enkrat na teden delala družbo, naj pošlje pismo. Odgovor je prejela, a mu ga raje ni pokazala, ker bi bil preveč potrt. Iz državnega zbora so namreč sporočili, da so takšno pobudo na odboru za zdravstvo že obravnavali nekaj let prej, a da niso v zvezi s tem sprejeli nobenega sklepa. To je bilo vse. Ko mi je posredovala to pismo, mi je postalo jasno, da iz tega ne bo nič in da si je moj oče zaman prerezal žile. Tega nisem mogel dopustiti.

Sprejema zakona ni dočakal. Zanj ste si dolgo prizadevali v imenu očeta. V čigavem imenu si za uveljavitev pravice do dostojne smrti prizadevate danes? 

Moj oče je bil začetna motivacija. Potem sem na tej poti začel spoznavati tudi mnoge druge, ki zelo trpijo. Nekateri med njimi znajo to trpljenje neverjetno dobro tudi ubesediti in večkrat sem ob njihovih besedah potočil solzo. Jasno je, da je tem ljudem treba pomagati. To mi predstavlja dodatno motivacijo. Ne nazadnje pa se človek ob tem sreča tudi z vprašanjem lastnega konca. Pravica do dostojne smrti bi morala pripadati sleherniku.