Mariborsko morje

Ni še tako davno, ko je bil Lent, najstarejši del Maribora ob reki Dravi, izrazito neurejen. Vseskozi je bil sicer širše prepoznaven, predvsem zaradi svojega zgodovinskega pomena in poletnega festivala, poimenovanega po njem, a tamkajšnje objekte je načenjal zob časa, za nameček pa so bili glavni poudarek Lenta pravzaprav dvosmerna cesta in parkirišča, na katerih so se tik ob mogočni reki bohotili avtomobili. Slednjih je bilo rečno obrežje polno tudi pred eno največjih mariborskih znamenitosti, najstarejšo trto na svetu, ki je s častitljivimi 450 leti zaščitena kot kulturni spomenik.

Danes je Lent drugačen – številne hiše so v zadnjih letih obnovili, obnovili so Sodni stolp, nekdanjo utrdbo, ki je bila del mestnega obzidja. V Minoritih, nekdanjem samostanu, zdaj kulturnem središču, je dogajanje vidno popestril novi avditorij na prostem. Ključni preobrat pa se je zgodil, ko se je Mestna občina Maribor pred leti odločila temeljito prenoviti mestna nabrežja Drave in je ob tem za začetni del projekta izbrala prav prenovo Lenta oziroma kilometer dolgega območja med Sodnim stolpom na vzhodu in Vodnim stolpom, še enim delom nekdanjega mestnega obzidja, na zahodu. Glavnino del na tem odseku so končali lani.

Parkirišč na tem območju zdaj ni več. Cesta je sicer ostala, a so jo spremenili v skupnostni prostor, ki si ga delijo vsi udeleženci v prometu, tudi pešci in kolesarji. Skupaj z drugimi površinami jo danes prekriva nov, enoten tlak, zaradi katerega se območje zdi prostornejše. Obenem pa je ta del Maribora dobil drugačnega duha – Lent je po novem promenada. Tudi veduta stare trte je vidna in s tem poudarjena. Prav tako veduta Sodnega stolpa in drugih pomembnih stavb. Ko se znoči, je Lent po novem tudi osvetljen in viden z druge strani reke, ki je pešcem lažje dostopna zaradi nove Splavarske brvi.

Najzanimivejše pri preureditvi Lenta pa je, koliko več prostora je zdaj namenjenega ljudem. Nove, razširjene stopnice, pravzaprav terasaste tribune, se spuščajo vse do vode in kličejo k posedanju. Mimoidoče k postanku vabijo tudi kovinski stoli, usmerjeni proti rečnemu obzorju. In ljudje se tam dejansko ustavijo in obsedijo – z družbo ali sami. Čeprav ni bilo malo občanov, ki so bili do načrtovane prenove zadržani ali celo kritični (najverjetneje tudi ali pa predvsem zato, ker so se počutili izključeni, saj v času njenega načrtovanja – v času pandemije – občina ni pripravila nobene moderirane javne razprave o njej), danes pogled na obljudeni Lent dokazuje, da so novo rešitev sprejeli z odprtimi rokami in da je nastalo novo mestno srečevališče.

Dravo vrniti ljudem

Prenovo Lenta so skupaj zasnovali arhitekturni biro ARREA arhitektura ter krajinski arhitekti iz Studia AKKA, katerih zamisel je bila leta 2019 izbrana na javnem natečaju, na katerega je sicer prispelo pet prijav.

Za arhitekturni del projekta je poskrbel biro ARREA arhitektura, ki ga vodi mednarodno priznana arhitektka Maruša Zorec, prejemnica najvišjih priznanj doma in na tujem ter profesorica na Fakulteti za arhitekturo. Med njenimi najprepoznavnejšimi projekti so mnoge prenove kulturne dediščine, med drugim prenova Plečnikove hiše in Švicarije v Ljubljani ali Vetrinjskega dvorca v Mariboru. S tem mestom ima arhitektka tudi posebno vez. »Tu sem bila rojena, tu blizu, v Rušah, sem doma, tu sem odraščala. Ampak Drava ni bila toliko v zavesti nas, ki živimo v Dravski dolini, bila je odmaknjena od naselij, vsi smo se vedno bolj identificirali s Pohorjem. S prenovo Lenta smo želeli to obrniti. Želeli smo, da bi Mariborčani reko Dravo prepoznali kot svoj prostor,« pravi.

Zakaj pa Drava doslej ni bila toliko »njihov prostor«? »Mnoga mesta so nastala ob rekah, tudi Maribor. Reke so pomembno zaznamovale njihovo identiteto. A podobno kot drugod, so bili tudi v Mariboru trgi in ulice obrnjeni stran od vode. Maribor se odpira navznoter, orientiran je na Glavni trg, Pristan, današnji Lent, o čemer je pisal tudi Jančar v Severnem siju, pa je bil prostor klatežev, beračev in splavarjev, ki so prišli tja zapit svoj denar. Šele počasi, potem ko so zaradi jezu pod Meljskim hribom regulirali vodostaj, so pričeli nabrežje urejati. Ker pa ima Maribor slabe prometne povezave med vzhodom in zahodom, so Lent namenili cesti in parkiriščem, mestno življenje pa je ostalo obrnjeno navznoter, v mesto,« pravi Maruša Zorec.

V biroju ARREA arhitektura, kjer sta pri prenovi Lenta poleg Maruše Zorec sodelovala še Martina Tepina in Rok Willenpart, so poskušali skupaj s Studiem AKKA na ta prostor pogledati drugače. »Reke so že od nekdaj povezovale različne dežele. To je mestom ob njih, podobno kot obmorskim mestom, dajalo neko širšo dimenzijo, tamkajšnjim ljudem pa širši mentalni horizont. Sama tudi Dravo vidim predvsem kot reko, ki Maribor povezuje s širšim prostorom. Izvira v Italiji, nato se vije po Avstriji, Sloveniji in gre naprej na Hrvaško. Še danes pritegne veliko popotnikov, kolesarjev in pešcev, ki gredo ob njej vse do Donave in še naprej do Črnega morja,« pravi Maruša Zorec.

A reka – tudi Drava – je še mnogo več. »Reka je lahko tudi prostor, kjer se odmakneš od sveta. Reka, ki teče skozi mesto, je prostor, kjer se lahko odmakneš od prometa, urbanizacije in komercializacije.« Reka je lahko odmik v naravo. Lahko ima meditativno moč. Ali pa je prostor potencialnega druženja.

Ja, rečna nabrežja lahko v mestih močno zaznamujejo bivanje, povezovanje, preživljanje prostega časa. »Ljubljana je danes, po temeljiti prenovi nabrežij Ljubljanice, popolnoma drugačna kot pred tremi ali štirimi desetletji. Prostor reke je postal mestna promenada. A Ljubljanica je precej drugačna od Drave, njena gladina v ozkem koritu je v prostoru skrita in nezaznavna. V Mariboru pa je reka zelo široka in mogočna, ko hodimo ob njej, nam je hkrati tudi zelo blizu. Ima dimenzijo velike reke. In prav to smo pri prenovi Lenta želeli izkoristiti – ljudem smo hoteli omogočiti dejanski stik z reko,« pravi Maruša Zorec. Še posebej prisrčno ji je bilo tako mnenje nekega Mariborčana, ki je prenovo Lenta pospremil z besedami: »Morje ste nam pripeljali.«

Ekipa, ki je zasnovala prenovo Lenta, je tudi upala, da bo ta izboljšala ravnovesje v prostoru v korist človeka. »Želeli smo, da bi bil pomemben človek, ki v tem prostoru živi in ki vanj prihaja, ne pa promet in infrastruktura,« pravi Maruša Zorec. Če promet že ostane, pa naj se »postopoma razvije po reki, kjer občasno že veslajo«.

Ta del prenove je bil izjemno velik izziv, saj je bilo prvotno načrtovano, da v prostoru ostaja cesta z dvosmernim prometom. Poseganje v njen koridor je bilo nemogoče, prav tako v podzemni prostor, kjer je številna infrastruktura, ki je tam morala ostati. Prostora za ljudi in zelenje bi lahko hitro zmanjkalo. Od tod zamisel o enotnem tlaku, štokani betonski površini, ki prostor poveže v trg in ga odpre. »Brez posluha mestne občine in vseh njihovih sodelavcev pri projektu ne bi vse teklo tako hitro in gladko,« je prepričana Maruša Zorec.

Lent so kljub številnim omejitvam tudi kar najbolj ozelenili. Pozneje so bili sicer deležni kritik, češ da je rastlinja in sence še premalo, a v biroju ARREA arhitektura in tudi v Studiu AKKA, ki je poskrbel za krajinsko ureditev Lenta, zagotavljajo, da je, četudi so nekatera bolna drevesa morali odstraniti, dreves in drugega rastlinja danes precej več kot prej. Namenili so jim čisto vsak razpoložljivi kotiček. Del, ki je že bil izrazito zelen, so še dodatno ozelenili. Promenadnega dela pa niso smeli povsem zapolniti, a je že letos bolj zelen kot ob lanskem odprtju.

Krajinska arhitektka Ana Kučan iz Studia AKKA, tudi sama prejemnica številnih nagrad (kot soavtorica ureditve novega ankaranskega pokopališča tudi letošnje Plečnikove nagrade), in profesorica na oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete v Ljubljani, se strinja, da bi bilo na Lentu seveda »lahko zelenja še več, veliko, veliko več, vse bi lahko ozelenili, samo potem bi to ne bil več prostor mestne promenade in trga, temveč linijski park. To pa ni bila ne naša naloga ne želja Mestne občine Maribor, saj je Lent že leta tudi prostor prireditev. Pa še ostankov obzidja ne bi bilo mogoče opazovati ne z mostov ne z reke.« A tudi zdaj je, je prepričana, »povsem dovolj dreves, da bodo sprehajalne površine poleti dovolj osenčene, pozimi pa bo na njih dovolj sonca, da bo prebivalce grelo«. Res pa je, da morajo drevesa najprej zrasti. In da je treba, da se bodo dobro ukoreninila in razrastla do svoje optimalne velikosti, s širino krošenj vred, zanje tudi zelo dobro skrbeti.

Na Lentu danes rastejo gledičije (trnasti ali medeni rožič), pa šmarne hrušice. Njihovo vzdrževanje je izredno nezahtevno, kar je ključno. Ta drevesa namreč izjemno dobro uspevajo tudi v ekstremno slabih razmerah, zato bi ob pregrevanju, ki ga prinašajo podnebne spremembe, mesto lahko podprla pri tem, da bi bilo odpornejše, da bi bilo življenje v njem kljub vročini prijetnejše. »Če hočemo Lentu zagotoviti vsaj nekaj sence, bodo te gledičije, ko se bodo razrasle, senčile tla in gostinske vrtove. So tudi dober likovni kontrast vrbam žalujkam na samem bregu, ki imajo kupolaste krošnje, gledičije pa so visoke, z rahlo krošnjo. Ker imajo drobno pernato sestavljene liste, so odporne tudi proti vetru, na Lentu ob Dravi pa piha.«

Dravska promenada

Lent še zdaleč ni edino mariborsko nabrežje Drave, potrebno prenove. Občina si že kar nekaj časa prizadeva urediti večino mestnih nabrežij, in sicer tako, da bi po vzoru Poti spominov in tovarištva, ki obkroža Ljubljano in je priljubljena rekreativna destinacija, ob Dravi vzpostavili krožno pot, Dravsko promenado, ki bi objela središče Maribora, hkrati pa bi se navezala tudi na 710 kilometrov dolgo Dravsko kolesarsko pot, ki teče skozi štiri države in številna mesta ter s tem skozi Maribor.

Ali je to, da si je občinska oblast navezavo na to pot – prometnico, za katero pri projektiranju velja prometna zakonodaja, ki pa sprehajanju, mešanju rab in temu, kako ljudje sami najdejo načine sobivanja in souporabe prostora, ni naklonjena – zamislila prav na občutljivih nabrežjih Drave, kjer za štiri metre široko pot ni vedno prostora, je seveda vprašanje. Vsaj na papirju pa projekt deluje zelo zanimivo: nabrežja na obeh straneh Drave – tista bolj urbana na levem bregu in tista bolj zelena na desnem – bi uredili ter jih na obeh skrajnih točkah – na območju Mariborskega otoka in jeza v Melju – z novima mostovoma povezali v 13-kilometrsko krožno pot, katere dolžino bi si kolesar, tekač ali pešec s prečkanjem vmesnih že obstoječih mostov lahko tudi skrajšal. Za zdaj so v bistveno daljšem časovnem obdobju in z bistveno višjimi sredstvi od sprva predvidenih poleg Lenta, ki bo v prihodnje morda dobil še katero od doslej nerealiziranih rešitev (od prireditvenega odra – glavni oder Festivala Lent je za zdaj še v notranjosti mesta – do morda celo dvigala za lažjo mobilnost ranljivih skupin), uredili le še en kilometer poti na desnem bregu Drave, ki je bolj nedotaknjen in strm, a za zdaj kot celota tudi precej slogovno neubran.

Pri urejanju odseka na desnem bregu Drave je sodeloval Studio AKKA (v njegovi projektni skupini so bili Ana Kučan, Luka Javornik, Tomislav Krnač, Lara Gligić, Danijel Mohorič, Aljaž Babič in Anja Žaucer), ki so ga angažirali kot soavtorja prenove Lenta in tudi zmagovalca anketnega natečaja za ureditev desnega brega Drave iz leta 2019, na katerega so se prav tako prijavili v tandemu z birojem ARREA arhitektura. Naloga Studia AKKA na desnem bregu je bila, da bi ta projekt optimiziral oziroma znatno pocenil. Zato – pa tudi zato, ker je šlo za izjemno zahteven del poti, bržkone celo najzahtevnejši – ne preseneča, da Ana Kučan pravi, da je bil na desnem bregu »cel postopek načrtovanja in gradnje bolj zapleten in spotikajoč«.

Pa vendar jim je kljub vsem izzivom zastavljeno – projektiranje v letu 2021 in izvedbo v letu 2024 – v dobri meri uspelo izpeljati. Ker je koridor za kolesarsko stezo posegal v breg, se opornim zidovom ni bilo mogoče izogniti, a so jih uspeli znižati. Izbrali so tehnologijo gradnje, ki je omogočila kar najmanjši poseg v teren (za tehnični projekt opornih konstrukcij je poskrbel Matevž Kralj iz podjetja Megalit). Iz nje pa so izpeljali likovno govorico dolgih horizontalnih betonskih linij, ki se po materialu in barvi skladajo s prenovljenim Lentom, spodaj pa so obsajene z rastlinjem. Zdi se, kot da lebdijo nad reko. Z nasprotnega brega jih skorajda ni videti.

Oziroma tako bi bilo, če bi rastlinje ustrezno vzdrževali. Ana Kučan, ki je z razvojem rastlinja na Lentu zelo zadovoljna, namreč opozarja, da se rastlinje na drugem odseku »zaradi zapleveljenosti niti ne more razviti, pa tudi kakovost drevesnih sadik je bila tu dosti slabša«. Ne, mesto za to zelenje ne skrbi ustrezno, zanemarjenost pa je po oceni Ane Kučan že tolikšna, da kazi doživljanje prostora. A ne glede na vse je prepričana, da sta dosedanja posega na obeh bregovih uspela. Je pa seveda jasno, da ima Mestna občina Maribor Lent, v katerega je vložila in še vedno vlaga bistveno več pozornosti, za svoj paradni projekt.

In tisti, ki do urejanja nabrežij ostajajo kritični? Ki se jim nove zasaditve morda zdijo celo kot plevel? »Najbrž bo preteklo še nekaj vode, preden se bodo ljudje na preureditev navadili, nekaj zato, ker vsaka sprememba v tem smislu terja svoj čas, nekaj pa tudi zato, ker smo zasaditve zastavili po najnovejših smernicah za krepitev odpornosti mest proti podnebnim spremembam, kar pri nas še ni ustaljena praksa, tako da njihova estetika še ni nekaj, kar bi ljudje ponotranjili. Take zasaditve se jim še ne zdijo lepe in urejene. A grede trajnic so obenem tudi ponikovalnice padavinske vode, kar vpliva na izbiro rastlin in s tem tudi na videz,« pravi Ana Kučan. V Avstriji, na Nizozemskem, v Belgiji, Švici so takšnih zasaditev, ki mislijo na prihodnost, precej bolj vajeni, saj so že zelo pogoste.

Ali bo mariborski občini celotno 13- kilometrsko krožno pot uspelo dokončati? Zdaj, ko se je že začela ukvarjati z njo in je celo oddelala nekaj največjih izzivov, bi bilo to vsekakor smiselno. Kot poudarja Ana Kučan, bo že naslednji predvideni odsek, med Splavarsko in Studenško brvjo – njegovo načrtovanje je končano, projekt je trenutno v recenziji –, precej manj zahteven izziv. Tam so predvideli nekaj prostorov za igro, tudi klopi bo lahko več.

Tudi Maruša Zorec upa, da se bo projekt urejanja Dravinih nabrežij v Mariboru nadaljeval. Kot poudarja, se pri nas namreč premalo zavedamo, kako zelo pomembna so urejena rečna obrežja in kako zelo lahko povežejo tudi ljudi okoli reke. »V Novem mestu, katerega staro mestno jedro leži v okljuku reke Krke, imajo lepo ureditev sprehajalnih poti, ki mestu dajejo čisto drugačno, poetično naravo. Druga skrajnost so Jesenice, s katerimi smo se zadnje leto ukvarjali s študenti. Tamkajšnji prebivalci sploh ne vedo, da živijo ob reki Savi, saj si je njene brežine, čeprav bi morale biti javno dobro, prisvojila industrija. Enako je na Ravnah na Koroškem, kjer le ob poplavah pomislimo na to, da bi bilo nabrežja reke Meže nujno potrebno urediti in reki omogočiti razlivno polje, ki pa bi lahko bilo hkrati tudi prostor za ljudi, za sprehode, rekreacijo.«

Maruša Zorec zato pozdravlja vsak nov poskus urejanja rečnih obrežij. Tudi v Ljubljani. In tudi v Mariboru. »Za slednjega resnično upam, da se bo ’ogrlica’ nanizala in bodo kmalu sprejeti še vsi manjkajoči posamezni mali koraki, ki so potrebni, da bi ta prostor ob reki Dravi lahko polno zaživel, služil ljudem in jih razveseljeval v vseh letnih časih.«