»Izrael se želi znebiti vseh Palestincev, kjerkoli že živijo«

Alain Pellet je pravni svetovalec in odvetnik Palestine v več primerih pred najvišjim, Meddržavnim sodiščem Združenih narodov v Haagu. Bil je v skupini odvetnikov, ki je uspešno zagovarjala, da so izraelske naselbine na zasedenih palestinskih ozemljih kršitev mednarodnega prava. Je tudi med pravnimi strokovnjaki, ki pred sodiščem zatrjujejo in dokazujejo, da se nad Palestinci izvaja genocid. A Slovencem ni neznan: vodil je ekipo odvetnikov, ki je zagovarjala slovenske interese v postopku arbitraže za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško. Sicer pa je tudi profesor mednarodnega prava, ki je temu pravnemu področju posvetil vse življenje. Zato je danes precej razočaran nad svetovnim redom in mu pravi »svetovni nered«. Odgovornost zanj pripisuje predvsem ZDA in drugim najmočnejšim državam, saj te počno, kar se jim zljubi, in pri tem kršijo osnovne mednarodne zaveze, ki so po drugi svetovni vojni ohranjale svet v vsaj približnem ravnovesju.

Kot svetovalec in odvetnik ste pred najvišjimi mednarodnimi sodišči sodelovali v več deset znanih zadevah, ki so se nanašale na različne meddržavne spore, konflikte in vojne. Povezani pa ste tudi s Slovenijo. Pred kakim desetletjem ste vodili skupino odvetnikov, ki je zagovarjala slovenske interese v postopku arbitraže za določitev meje med Slovenijo in Hrvaško. 

Tako je, Slovenija je ena izmed držav, ki so mi najljubše, nanjo me vežejo tudi dolgoletne akademske vezi.

Tedaj ste bili uspešni, dejali ste, da je Slovenija nazadnje – predvsem, kar zadeva pomorsko mejo v Piranskem zalivu – dobila še več, kot je lahko upala. A Hrvaška se je že med postopkom umaknila in arbitražne razsodbe ne priznava. Nekako žalostna zgodba.

Obžalujem, da se je končalo tako, a takšno je pač življenje. Pravo ne vlada svetu, še posebej to velja za mednarodno pravo. Drugače bi bilo, če bi bila dokončna odločitev o meji sprejeta v notranjem pravnem redu, recimo še v času Jugoslavije. V takih razmerah imajo sodišča ali razsodišča nekaj več možnosti, da izvršne organe, izvršilno oblast prepričajo, naj v praksi udejanja posamezne sodne odločitve. Na mednarodni ravni pa te možnosti v bistvu ni. Če neka država ne spoštuje odločitve mednarodnega sodišča, sta možnosti dve: uporaba sile, ki ni zares priporočljiva, ali pa iskanje drugega sodišča, ki bi se mu bili sprti državi pripravljeni podrediti. Od mednarodnega prava, pa tudi od prava nasploh ni mogoče zahtevati več, kot nam to lahko da.

Zdi se, kot da nam mednarodno pravo lahko ponudi iz leta v leto manj. 

Če sem morda nekoliko politično nekorekten, celo najlepše dekle lahko da le toliko, kot ima, in ne več. Enako je z mednarodnim pravom. Pravzaprav nam in sprtim ne more dati ničesar, če ni volje, da se pravo spoštuje ter uveljavi in udejanji v praksi. Sam sem sicer že navajen odločitev sodišča, ki se ne spoštujejo in ne udejanjajo. V tem primeru se mi zdi odločitev Hrvaške, da arbitražne razsodbe ne prizna, nekako čudna, saj so sicer odnosi med državama razmeroma dobri, če prav razumem. Sploh, ker glede kopenske meje ni kakih velikih težav, Hrvaška torej nasprotuje le meji v Piranskem zalivu. V tem pogledu je bila odločitev za nas velik uspeh. Sam sem bil ves čas optimističen in sem v tem delu interese Slovenije pred sodiščem zagovarjal tudi lastnoročno. Dobili smo tri četrtine Piranskega zaliva, ta stik z odprtim morjem, ta koridor pa je sploh nekaj posebnega. V mednarodnem pravu kaj takega ne obstaja in je bilo izumljeno posebej za ta primer in tudi to smo uspešno zagovarjali.

Te dni ste v Sloveniji, ker ste nastopili na mednarodni konferenci o sankcijah. Čuden je ta svet, v katerem živimo – da se akademiki z vsega sveta zberejo tu, kjer lahko prosto spregovorijo o genocidu in drugih kršitvah mednarodnega prava, ki jih izvaja Izrael, česar v številnih zahodnih državah, tudi v Franciji, ne morejo početi, ne da bi jih zaradi tega oblasti tako ali drugače preganjale.

Res je to čuden svet, predvsem pa je to žalosten svet, še posebej z vidika spoštovanja mednarodnega prava.

Ko ste prej nagovorili zbrane, ste se zdeli precej črnogledi. Kot da se vam zdi, da so časi spoštovanja mednarodnih pravil igre in kakršnegakoli mednarodnega reda za nami, pred nami pa »mednarodni nered«, kakor mu pravite. 

Poglejte, več kot 55 let življenja sem posvetil poučevanju mednarodnega prava in boju za njegov obstoj in vlogo v svetu. Mednarodno pravo je brez dvoma moje življenje. Ni pa to danes več mednarodno pravo, ki bi mu želel posvetiti življenje. Vedno pogosteje se tudi sprašujem, ali dandanes sploh še obstaja kaj, čemur bi lahko rekli mednarodno pravo. Pravo, ki se ne upošteva, ni pravo. Sem vedno bolj pesimističen. Do druge izvolitve Donalda Trumpa za predsednika ZDA sem si nekako še predstavljal, da bi ZDA z demokratskim predsednikom, mlajšim, kot je bil Joe Biden, še lahko poskusile zagovarjati svet z vsaj nekaj spoštovanja mednarodnega prava. Zdaj si tega ne predstavljam več. Evropska unija se zdi sama in precej nerodna pri zagovarjanju mednarodnih pravil igre.

Je težava Evropske unije tudi v tem, da gleda predvsem nase in se dela, da živi v vakuumu, čeprav ni tako. 

Da. Težava je predvsem v tem, ker se EU ne meni prav veliko za globalni jug, ta pa je bistveni del sveta. Mi, Evropejci, tega dela sveta v resnici ne slišimo, ne poslušamo. V tem pogledu res ne vem, kaj se je zgodilo z mednarodnim pravom.

Ko uporabite pravico do samoobrambe, ne da bi upoštevali, da je jasno zamejena, to ni več samoobramba, ampak postanete napadalec.

Sem vas prav razumel, da sicer precejšnjo odgovornost za sedanji »mednarodni nered« pripisujete ZDA in njihovemu vojaškemu posredovanju v nasprotju z mednarodnim pravom, ki je sčasoma postalo splošno sprejemljivo tudi za druge velesile? 

Seveda nova norma ne nastane kar naenkrat, z enkratno kršitvijo veljavne norme. Sem pa bil posebej zaskrbljen leta 2003, ko so se ZDA odločile za invazijo v Irak. Tedaj sem za Le Monde napisal članek Agresija. Mednarodno pravo se ni podrlo, razblinilo tistega dne. Bil pa je to grozljiv precedens, ki je nekako dal proste roke drugim državam, da počno podobno. Če so ZDA izvedle očiten, v skladu z ustanovno listino Združenih narodov prepovedan oboroženi napad, zakaj tega ne bi storili tudi drugi? In če danes pogledamo, kakšen je svet, je prizor kar grozljiv. Uporaba vojaške sile in oboroženega nasilja je postala nova normalnost, nekaj vsakdanjega. Ne bi sicer šel tako daleč, da je to zdaj že postalo pravilo in da je uporaba sile že splošno sprejeta kot legitimen način urejanja mednarodnih odnosov. Ko se zgodi ena, dve ali tri take jasne kršitve, ki niso sankcionirane, se lahko na neki točki vprašamo, ali pravo še obstaja, še velja. Je to še pravo, če ga nihče več ne spoštuje? Na neki točki se to spraševanje ne bo več izšlo in si bo treba priznati, da je z mednarodnim pravom in dolgoletnim mednarodnim redom konec.

Smo že na tej točki?

Pogledati moramo dve najočitnejši agresiji – Rusije zoper Ukrajino in Izraela zoper Palestino. A to sta samo dve največji, po vsem svetu pa je dandanes še posebej veliko tovrstnih agresij. Izrael seveda ima pravico braniti se, pravico do obrambe. Povsem normalno je, da se je po Hamasovem grozljivem napadu 7. oktobra odzval. A samoobramba je omejena. In ko uporabite pravico do samoobrambe, ne da bi upoštevali, da je jasno zamejena, to ni več samoobramba, ampak postanete napadalec. To se zdaj dogaja z Izraelom. Z napadom na Iran vred. Politično bi kdo na Zahodu morda sicer rekel – dobro, smo se vsaj nekoliko otresli grožnje z uporabo jedrskega orožja, za katero bi se lahko odločil Iran. A to ni tako preprosto, vendarle je šlo za agresijo in preventivna samoobramba je v mednarodnem pravu nesprejemljiva. Enako velja za napad na Jemen in Libanon. Res, da tudi Hezbolah ni prijatelj Izraela, a neprestano bombardiranje juga Libanona, države, ki nima nikakršnih načrtov za napad na Izrael, je treba poimenovati s pravo besedo, gre za agresijo.

Želel sem vas vprašati, ali je sedanje stanje stvari na svetu le malo večja ovira, ki jo bomo prej ali slej preskočili. A vprašanje dejansko ni upravičeno; ko ste zjutraj govorili zbranim diplomatom, akademikom in študentom, ste govorili o grozeči tretji svetovni vojni.

V letih ravnovesja groženj z jedrskim orožjem se je zdelo, da nihče ne bi tvegal z uporabo tega orožja. A ko se pojavita klovna, kakršna sta Vladimir Putin in Donald Trump, kdo še lahko zagotavlja, da se na neki točki ne bo zgodilo točno to? Trump se o posamezni aktivnosti odloči kar tako, čez noč. Putin se zdi malo manj nepredvidljiv. Zdi se mi grozen in ni mi všeč, a je vsaj precej predvidljiv, tam še je nekaj racionalne misli. Zdi se mi, da ne bi bil prvi, ki bi uporabil jedrsko orožje, a prepričani ne moremo biti. Še pred tremi leti ne bi pomislil na to, da grozi tretja svetovna vojna, saj se mi nobena grožnja, nobena kriza ali konflikt ni zdel tako velik. Je pa res, da nisem strokovnjak za geopolitiko, moje področje je mednarodno pravo. Toda to pravo je sin oziroma hči mednarodne stvarnosti. Za vladavino prava, nekega zavezujočega predpisa, morata biti izpolnjena dva osnovna pogoja. Zapoved mora biti mogoče implementirati, jo izvajati in spoštovati in hkrati mora biti mogoče to zapoved tudi kršiti. Če neki skupini ljudi za eno uro prepoveste dihati, to ne more biti pravna zapoved, saj je ni mogoče udejanjiti. Tudi če jim zapoveste, da morajo nujno vdihniti vsaj vsakih pet minut, to ne more biti pravna zapoved, saj drugače sploh ne gre in se to dogaja že samo po sebi. A tudi če sta ta dva pogoja izpolnjena, hkrati pa le malokdo ali nihče ne spoštuje zapovedi, recimo mednarodnopravnih pravil igre, potem to tudi ni več pravo.

Zadnja leta ste eden izmed glasnejših kritikov ruskega predsednika Vladimirja Putina, toda nekoč ste Rusijo pod njegovim vodstvom zastopali in zagovarjali pred Meddržavnim sodiščem v Haagu.

Res je. Prvič sem v korist Rusije nastopil v zadevi Gruzija proti Ruski federaciji leta 2008 predvsem na podlagi prijateljstva z enim izmed ruskih kolegov. Že na začetku mi je bilo precej nelagodno, čeprav se je izkazalo, da je Gruzija res prva uporabila silo in ne Rusija. Sicer pa ni šlo za oborožen spopad ali agresijo, pač pa za primer rasne diskriminacije, in tega se nič ne sramujem. Leta 2014, ko je Rusija brez uporabe sile izvedla priključitev Krimskega polotoka, sem za Le Monde napisal članek, v katerem sem bil jasen, da pravno gledano njeno ravnanje ne zdrži, politično pa ima to neki smisel, saj so si prebivalci Krimskega polotoka večinoma želeli priključitve k Rusiji. Ko sem kasneje zastopal Rusijo, smo med postopkom dobili tudi veliko informacij o tem, da so bili tam Ukrajinci celo bolj diskriminatorni do Rusov in Tatarov kot pa Rusija do Ukrajincev in Tatarov. Kakorkoli, če bi Putin razumel, kaj pomeni demokracija, bi tam izpeljal svobodni referendum. Kljub temu ne vem, ali bi se ravnanje Rusije ujemalo z zavezami mednarodnega prava, a včasih je mogoče tudi prekršiti neko pravno pravilo, če je to moralno sprejemljivo, in po mojem je tedaj bilo. Rusija je kasneje pristopila k meni in me povabila, naj sodelujem v tem primeru, in povabilo sem sprejel. Takoj sem povedal, da ne bom zagovarjal zakonitosti priključitve Krimskega polotoka, ker tega ne morem, a Ukrajina je potem v tožbi združila več primerov v enega, zato sem tedaj ostal in pristal v ekipi na strani Rusije.

Mednarodno pravo se ni razblinilo z dnem ameriške invazije v Irak. Bil pa je to grozljiv precedens, ki je dal proste roke drugim državam, da počno podobno.

Iz ruske odvetniške ekipe ste izstopili na začetku leta 2022, ko je Rusija napadla Ukrajino? 

Tri dni pred to agresijo sem vnaprej pripravil pismo ruskim prijateljem, da jim povem, da to, kar delajo, ni prav in da je tako očitno v nasprotju z mednarodnim pravom, da ne morem biti njihov odvetnik. Tedaj sicer še ni bilo čisto jasno, ali bodo izvedli le invazijo v Doneck in Lugansk ali na Ukrajino kot celoto. Odstopno pismo sem že pripravil, le tedaj se še nisem odločil, ali ga bom poslal samo Rusiji ali pa tudi javno objavil. Če ne bi šli nad celotno Ukrajino, bi pismo poslal le njim, ker pa sem zjutraj 24. februarja 2022 videl, kaj se v resnici dogaja, sem pismo objavil tudi javno. Taka je moja zgodba z Rusijo.

Zdaj ste že dalj časa v različnih odvetniških ekipah, ki zagovarjajo palestinske interese v povezavi z izraelsko agresijo, ki ste jo tudi sami že označili za genocid. 

V preteklosti nisem nikoli javno govoril o primerih, ki sem jih zastopal, vsaj dokler sem to delo opravljal. Palestinci pa so me prosili, naj o tem, kar se dogaja, tudi javno govorim. Čeprav sem jim dejal, da to ni moje delo, so bili zelo vztrajni, sam pa sem tudi težko tiho ob tem, kar spremljamo v Gazi. S Palestinci sodelujem v več zadevah pred Meddržavnim sodiščem. Z njimi sem sodeloval že pri svetovalnem, nezavezujočem mnenju glede okupacije leta 2024, v katerem je sodišče sklenilo, da je izraelska okupacija palestinskih ozemelj kršitev mednarodnega prava. Sodelujem tudi v primeru tožbe Južnoafriške republike zoper Izrael zaradi genocida, in sicer na strani Palestincev, saj sem njihov zastopnik. Mi, Palestinci – ko zagovarjam kako državo, se vedno tako poistovetim z njo – smo že nekaj mesecev po Hamasovem napadu predvidevali uporabo konvencije o preprečevanju in kaznovanju genocida. Spraševali smo se, kaj lahko naredimo proti Izraelu kot pravniki, odvetniki, saj je število mrtvih, predvsem civilistov, že tedaj hitro raslo. Takrat je bilo popolnoma jasno, da gre za vojne zločine in zločine zoper človeštvo, ni pa še bilo povsem jasno, ali gre za genocid, čeprav so predstavniki izraelske vlade že tedaj javno govorili o Palestincih kot o »človeških živalih«. Za genocid je potrebna želja po uničenju neke skupine ljudi. Sčasoma je bil izpolnjen tudi ta pogoj in tožbo zoper Izrael je vložila Južnoafriška republika. Po mojem mnenju ima ta tožba pomanjkljivosti, zatrjuje, da v Gazi poteka genocid, čeprav bi bilo pravilneje zatrjevati, da gre za genocid nad palestinskim ljudstvom nasploh. Izrael se namreč želi znebiti vseh Palestincev, kjerkoli že živijo.

In kako kaže v tej zadevi? 

Poglejte, ni skrivnost, da Južnoafriška republika ne želi več predlagati novih začasnih ukrepov v sklopu te tožbe, odkar so ZDA zoper njo uvedle visoke carine. Sprašujem se, ali ne bo pritisk sčasoma tolikšen, da bo začela razmišljati o umiku tožbe. Mislim sicer, da tega ne bo naredila, a nikoli ne veš. Seveda bi lahko Palestinci sami vložili takšno tožbo, vendar jih je treba razumeti, da je tudi njih strah Izraela in še posebej Trumpa.

Zastopate pa Palestino še v več drugih primerih, s katerimi se odpirajo druga pomembna vprašanja. Recimo to, da Izrael strada Palestince, ali pa soodgovornost Nemčije za genocid … 

Tako je. Prvi je primer UNRWA , kot mu sam skrajšano rad rečem. Gre za svetovalno mnenje, v tem primeru pa Norveška Meddržavnemu sodišču predlaga, naj obsodi odločitev Izraela, da Agencijo Združenih narodov za pomoč palestinskim beguncem (UNRWA), ki je pomagala s hrano in osnovnimi potrebščinami, izžene s svojega ozemlja. In da seveda omogoči njeno vrnitev. Mi, Palestinci, pa smo dobili možnost, da povemo svoje, in smo to v treh urah, ki so nam bile na voljo, tudi storili. Enak čas je sodišče dalo na razpolago zagovornikom Izraela, a se ti tam sploh niso pojavili. Upam, da bo odločitev sodišča sprejeta kmalu, škandalozno se mi zdi, da že tako dolgo traja. Še posebej zanimiv in pomemben pa se mi zdi primer Nikaragve proti Nemčiji. Tam sodelujem v ekipi Nikaragve pri dokazovanju, da Nemčija s svojimi gospodarskimi, vojaškimi in zunanjepolitičnimi dejavnostmi omogoča izvedbo genocida nad Palestinci ter da ne izpolnjuje obveznosti storiti vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila izvedbo genocida. Zelo pomembno bi se mi zdelo, če bi nam uspelo pred sodiščem dokazati, da Nemčija Izraelu pomaga pri izvajanju genocida.

S tem ko mu recimo dobavlja orožje … 

Da, pa tudi drugače, s popolno in brezpogojno podporo izraelski vladi. Nemčija je država, ki mi je všeč, je dostojna država, delujoča država, a tu je njena vloga več kot vprašljiva.

Za genocid je potrebna želja po uničenju neke skupine ljudi. ta pogoj je pri izraelskem napadu na Palestince izpolnjen.

Ne da bi delovali črnogledo, ampak mar ni naivno pričakovati, da bo Izrael kadarkoli nehal izvajati genocidno politiko do Palestincev. To v taki ali drugačni obliki počne že desetletja in bo gotovo tudi v prihodnje, navkljub sodbam najvišjih mednarodnih sodišč ali mirovnim pogodbam.

Da, v danih geopolitičnih in notranjepolitičnih izraelskih razmerah to drži. Izrael je država, ki je tam in bo tam ostala, ne glede na izvirni greh, nakbo, in s tem pregon Palestincev leta 1948. Ko so Palestinci v postopku za svetovalno mnenje o okupaciji želeli, da zahtevamo takojšnjo odstranitev kolonizatorjev, izraelskih naseljencev na Zahodnem bregu, sem temu nasprotoval. Menil sem, da ne smejo narediti Izraelcem nič takega, kot oni počnejo njim v Gazi, ko jim rečejo – vzemite prtljago, imate 24 ur časa, da odidete. To ni humano, gre za okoli 750 tisoč Judov, nezakonitih naseljencev. Zato tudi nismo zagovarjali takojšnje preselitve, pač pa, da se mora ta zgoditi v doglednem času. A imate prav, težko se bo kaj spremenilo, dokler imamo zelo močno manjšino, ki ji je mar za to vprašanje in je v celoti na strani Izraela. Govorim o ZDA, drugi v tem pogledu nimajo nobene teže. A odločitve najvišjih sodišč na drugi strani gotovo imajo neko težo. Rekel bi, da je prav svetovalno mnenje o okupaciji ozemelj v Palestini, ki sicer ni zavezujoče, imelo pomembno vlogo pri tem, da je francoski predsednik Emmanuel Macron dejal, da bo država priznala Palestino, in jo potem tudi je. Odločitve teh sodišč vendarle niso zgolj ’scanje v violino’, kot se Francozi radi malo grobo izrazimo. Nekaj vpliva vendarle imajo.

V času južnoafriškega apartheida se je pritisk mednarodne skupnosti, tudi z gospodarskimi in političnimi ukrepi, nazadnje tako okrepil, da je imel želeni učinek. Zakaj to ni mogoče pri Izraelu? 

Razlika je zelo pomembna. Sankcije zoper Južnoafriško republiko so bile zakonite, v skladu z mednarodnim pravom in z odobritvijo Združenih narodov, pa tudi nobena od držav stalnih članic varnostnega sveta ni vložila veta, kot to zdaj počnejo ZDA. Vse je torej odvisno predvsem od njih. Morda pa ZDA ne bodo postale diktatura, čeprav sem nekoliko pesimističen glede tega. Če bodo tam svobodne volitve in se zgodi dovolj velika večina v prid pravih demokratov na čelu s kakim mlajšim Berniejem Sandersom, potem bi ZDA morda lahko nehale brezpogojno ščititi Izrael in bi lahko v poštev prišle zakonite sankcije z odobritvijo Združenih narodov, ki bi lahko imele vpliv kot pri apartheidu v Južnoafriški republiki. A četudi bi se to zgodilo, je precejšnja težava v tem, da je Izrael zdaj s svojim ravnanjem v bistvu onemogočil kak dolgotrajen mir na tistem območju. S svojim ravnanjem je ustvaril na tisoče bodočih mučenikov, ljudi, ki bodo pripravljeni tudi umreti v boju zoper to državo. Res me je strah, kaj je Izrael s tem ustvaril. Vem, da če bi bil jaz mlad Palestinec v Gazi in če bi preživel, bi gotovo podpiral uporabo terorističnih metod z namenom znebiti se teh ljudi, ki so nam storili nekaj tako groznega. Čeprav je bil proces iz Osla daleč od idealnega, bi nadaljevanje tega procesa morda še lahko omogočilo dolgotrajno sobivanje dveh držav. Netanjahu pa počne vse, kar je v njegovi moči, da bi sobivanje in načrt dveh držav preprečil. In ko ta sen umre, bo palestinska diaspora postala teroristična diaspora, če se malo grobo izrazim.

Zelo pomembno bi se mi zdelo, če bi nam uspelo pred sodiščem dokazati, da Nemčija Izraelu pomaga pri izvajanju genocida.

Začela sva v Sloveniji, še končajva tu. Zdaj spet sodelujete s Slovenijo in jo zastopate pred Meddržavnim sodiščem, in sicer na sojenju Mjanmaru za genocid nad Rohingi. 

Slovenija me kar precej navdušuje s svojo mehko močjo. Res ste majhna država, globalno gledano ste nihče. A nihče, ki mu uspeva biti spoštovan in ki ima tudi v Bruslju večjo težo, kot bi lahko sklepali iz njegove velikosti. Tudi tokratna mednarodna konferenca Ljubljana Sanctions Conference, na kateri sem sodeloval, je tak primer. Uspelo ji je privabiti veliko priznanih strokovnjakov za mednarodno pravo. Vse to povečuje vpliv, ki ga država ima. Seveda v svetu o ničemer ne morete odločati sami, imate pa glas, ki nekaj šteje. No, slovenska država me je prosila, ali bi sodeloval pri zastopanju države v primeru, ki ga omenjate, in prvič v življenju zastopanje neke države pred Meddržavnim sodiščem opravljam pro bono. Gre za tožbo Gambije proti Mjanmaru zaradi genocida nad Rohingi, ki so muslimanska manjšina v Mjanmaru. Sam sicer zavračam vse religije in sem skoraj militanten ateist, a genocid je genocid in tudi v tem primeru zagovarjam muslimansko ljudstvo. Slovenija se je tožbi pridružila tako kot več drugih držav in zdaj tam nastopam v njenem imenu. To se mi zdi zelo zanimivo, taka mala država, kot je Slovenija, vseeno pogumno stoji na strani mednarodnega prava.