V središču / Slovenska hrana za vse

Leta 2024 smo imeli v Sloveniji 3455 ekoloških kmetij, formalno ekoloških kmetijskih gospodarstev, kar je 106 več kot leto prej in skoraj tisoč več kot pred desetletjem, še dodatnih 513 kmetij pa je bilo v postopku pridobivanja »ekološkega« statusa. Še spodbudnejši je podatek, da so se površine, ki jih obdelujejo ekološki kmeti, v zadnjem desetletju povečale za skoraj 50 odstotkov, na 48.273 hektarjev, kar pomeni na skoraj 12 odstotkov vseh kmetijskih površin v uporabi pri nas. Trend je spodbuden tudi pri subvencijah. A kako bi lahko pri nas naredili še več?

Maja 2020, torej v času, ko smo se v Sloveniji že srečali z eno najagresivnejših desnih vlad v Evropi, je v Bruslju nastal Evropski zeleni dogovor. Eden njegovih ključnih delov je strategija »od vil do vilic«, v jedru katere je ravno ekološko kmetovanje ter z njim bolj zdrava in trajnostna prehrana v Evropi.

Za obrat iz konvencionalnega v ekološko kmetovanje so izjemno pomembne subvencije, izplačane v okviru skupne kmetijske politike, ki pa se že desetletja po vsej Evropi stekajo predvsem k megalomanskim živilskim podjetjem. Tudi pri nas so bili lani, kot leta prej, prejemniki največ kmetijskih subvencij veliki sistemi, zlasti proizvajalci mesa in mesnih izdelkov. Pet rekorderjev: Panvita Vrtnine (3,02 milijona evrov), Perutnina Ptuj (2,93 milijona), Jata Emona (2,84 milijona), Perutnina Ptuj - Agro (2,63 milijona) in matična Panvita (2,61 milijona evrov). Panvita je sicer v hrvaški lasti, Perutnina Ptuj pa v ukrajinski.

A kljub temu se delež subvencij za ekološko kmetovanje med vsemi kmetijskimi subvencijami pri nas veča. Prek sedemletnega Programa razvoja podeželja 2007–2013 je bilo za te subvencije izplačanih 3,8 odstotka (44,2 milijona evrov) vseh razpoložljivih sredstev, v trenutnem petletnem programskem obdobju 2023–2027 pa je za ekološko kmetovanje in ekološko čebelarjenje na voljo 8,4 odstotka (86,8 milijona evrov) vsega denarja evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, razlagajo na kmetijskem ministrstvu.

Zanimiva je tudi primerjava gibanja kmetijskih subvencij v letih dveh zadnjih vlad 2020–2025. Podatki Agencije za kmetijske trge kažejo rahlo upadanje »konvencionalnih subvencij«, torej neposrednih plačil za površine in živali, s katerimi večji kmetijski akterji dobijo več. Te subvencije so leta 2020 pri nas znašale skoraj 134 milijonov evrov, zadnji dve leti pa so bile pod 130 milijoni evrov, s čimer so še vedno pomenile največ, 30 odstotkov skupnih izdatkov za kmetijske ukrepe (lani 432 milijonov evrov). Sočasno pa je znaten porast opazen pri subvencijah, ki zajemajo kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, tudi dobrobit živali, ter ekološko kmetovanje: leta 2020 jih je bilo izplačanih 48 milijonov, lani pa 78,8 milijona evrov.

Kaj bi morali storiti? »Drzno je to, česar v teh strategijah, dokumentih in podobno ne vidimo. Govorimo o samooskrbi, pri čemer si lažemo, da je sploh mogoča z našim trenutnim prehranskim vzorcem. Govorimo o tehnologijah, dronih, namakanju, genetsko spremenjenih organizmih, pri čemer predpostavljamo, da bodo kmetje to vse prevzeli nase in plačali – pri tem pa potrošniki potem ne bomo želeli plačati višje cene,« opozarja Žiga Malek, okoljski znanstvenik. »Dejansko pa bi morali pogledati sistemsko, kakšen kmetijsko-prehranski sistem je podnebno odpornejši, manj odvisen od kmetijskih surovin iz Brazilije, Rusije, Indonezije in z Bližnjega vzhoda, ima manjše vplive na okolje in lahko nahrani čim več prebivalstva z zdravo in uravnoteženo prehrano. Namesto tega pa brez resnega premisleka še vedno javno financiramo prekomerno pridelavo mesa in alkohola.« Slovenija se s trenutnimi deleži sredstev skupne kmetijske politike, namenjenih ekološkemu kmetijstvu, uvršča v sredino držav članic EU, pravijo na ministrstvu. »V primerjavi z državami z najrazvitejšim ekološkim sektorjem, kot je Avstrija, so deleži nižji, vendar Slovenija presega večino držav Srednje in Vzhodne Evrope.« Kot opomba: sosednja Avstrija uporablja v EU največji delež svojih kmetijskih površin za ekološko kmetovanje, in sicer že več kot četrtino (25,7 odstotka že v 2020), po zadnjih podatkih Eurostata za leto 2024 pa je bil ta delež pri nas 11,9 odstotka, v Italiji 19,5 odstotka, na Madžarskem pa le 6,1 odstotka in zadnja leta v nasprotju s Slovenijo celo pada.

Koliko ekološko pridelane hrane pri nas pojemo? Koliko zanjo dajemo potrošniki?

Tudi pri nas so bili lani, kot leta prej, prejemniki največ kmetijskih subvencij veliki sistemi, zlasti proizvajalci mesa in mesnih izdelkov.

Evropsko računsko sodišče je leta 2024 objavilo poročilo Ekološko kmetijstvo v EU: Vrzeli in neskladja ovirajo uspeh, v katerem je navedlo pomenljive podatke tudi o tem, koliko evrov daje v povprečju prebivalec posamične države EU za ekološke izdelke. Podatki za 23 držav EU so se nanašali na porabo v letu 2022, ko je ekološka hrana pomenila okoli štiri odstotke vse hrane na trgu EU, porabe po državah pa kažejo enormne razlike. Podatek za Slovenijo je nizek in kaže, da kupujemo poceni: v povprečju za ekološke proizvode porabimo le 27 evrov na prebivalca, s čimer smo se uvrstili v drugo polovico držav, med Irsko s 47 evri in Hrvaško s 24 evri, ob Češki z 22 evri. Rekorderke pri povprečni porabi za ekološko hrano na prebivalca so Danska (365 evrov), Avstrija (274 evrov), Luksemburg (259 evrov), Švedska (248 evrov), sledita Nemčija (181 evrov) in Francija (176 evrov), na dnu lestvice pa sta Madžarska in Romunija s tremi oziroma dvema evroma na prebivalca.

Pomemben vstop ekološke hrane v prehrano prebivalstva so javni zavodi, kjer pa ministrstvo nima podrobnejših podatkov o dejanskih količinah, ki jih javni zavodi naročajo neposredno pri lokalnih kmetih. »Uredba o zelenem javnem naročanju določa cilje, in sicer najmanj 15 odstotkov ekoloških živil in najmanj 20 odstotkov živil iz drugih shem kakovosti. Ti cilji za javne zavode pomenijo obvezno usmeritev, vendar način doseganja (na primer sodelovanje z lokalnimi kmeti) ni predpisan, temveč prepuščen posameznim naročnikom,« razlagajo. In dodajajo: »Praksa kaže, da nekateri javni zavodi te cilje že dosegajo ali celo presegajo, zlasti tam, kjer obstajajo motivirano osebje, podpora vodstva in dobro razvite povezave z lokalnimi dobavitelji.« Po ugotovitvah nadzorov Inšpekcije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo v letih 2024 in 2025 se deleži trajnostnih živil postopno povečujejo, med pregledanimi javnimi zavodi je povprečni delež ekoloških živil znašal približno 30 odstotkov, delež živil iz shem kakovosti pa 52,5 odstotka, kar, kot rečeno, presega minimalne zahteve.

Malek poziva k premisleku: »Javni zavodi se zagotovo trudijo pridobiti lokalno hrano. Vendar pa te hrane ni vedno na voljo, zaradi česar je ’saj bomo kupovali od lokalnih kmetov’ precej težja naloga, kot se sliši. Morda bi bilo bolje to delno centralizirati: Slovenija je majhna, in praktično vse je lokalno. Če poenostavim, lažje bi bilo, da bi se naročalo korenje, pridelano v Sloveniji, za vse javne zavode ali njihove skupine, namesto da je na desetine lokalnih zavodov prisiljenih, da to počnejo sami. Zavedati se moramo, da naloga teh javnih zavodov, recimo vrtcev, šol, ni povezana z obvladovanjem prehranskih verig, zaradi česar jim samo naložimo dodatno delo.«

V tej vladi so se zgodili tudi premiki k prehrani z manj mesa, kar tudi številni kmetijski strokovnjaki vidijo kot pozitiven korak, a menijo, kot na primer agrarni ekonomist Emil Erjavec, da si je treba tam, kjer je naše konvencionalno kmetijstvo najobčutljivejše, prizadevati za bistveno bolj odprt dialog.