V središču / Dostopna stanovanja

Težko je dovolj poudariti, kako nujno bi bilo nadaljevati politiko gradnje javnih najemnih stanovanj. Ta je odgovor na celoten seznam težav, ki pestijo Slovenijo. Pomanjkanje dostopnih stanovanj je danes po ugotovitvah humanitarnih organizacij in tudi vladnega urada za makroekonomske analize najpomembnejši dejavnik tveganja revščine. Zdaj v Sloveniji niso več izključeni upokojenci kot nekoč, ampak najemniki (tržnih) stanovanj. Potem je tu še mavrica vseh drugih težav, povezanih z dostopnostjo stanovanj. Nizka rodnost, nedelujoč kapitalski trg, ker tisti z denarjem sredstva raje kot v inovativne zamisli vlagajo v nepremičnine, kopičijo se prazna stanovanja – v Ljubljani jih je že več kot 11 tisoč –, hkrati pa cene nepremičnin letijo v nebo. Leta 2025 smo imeli najvišjo rast cen nepremičnin v Evropi.

Drži, koalicija Roberta Goloba je zagnala javni stanovanjski program, a da se te naložbe, katerih amortizacijska doba je več kot 50 let, obrnejo, izplačajo in da postane sistem javnih najemnih stanovanj samoumeven in obstojen, mora preteči več desetletij. Dunaj velja za svetovni zgled na tem področju, koncept stanovanj, ki niso tržno blago, pa je začel razvijati leta 1918, ko je tamkajšnja Socialdemokratska stranka začela izvajati program gradnje javnih stanovanj. V mestu, kjer živi približno toliko ljudi kot v Sloveniji, so v prvih desetih letih zgradili 60 tisoč stanovanj. Pri nas zdaj vlagamo v ta program 100 milijonov evrov, kar je 47 evrov na prebivalca in s čimer je mogoče zgraditi dobrih 1000 stanovanj na leto. Na tem področju je torej še ogromno prostora za razvoj dobrih politik. Dunajski letni proračun za socialna stanovanja presega 400 milijonov, kar znese 210–280 evrov na prebivalca, in tam ta stanovanja financirajo s posebnim davkom v višini odstotka od bruto plače.

Program razvoja javnih najemnih stanovanj je poleg tega treba podpirati še z vzporednimi ukrepi. V Sloveniji že desetletja uporabljamo zastarelo in nepravično nadomestilo za stavbno zemljišče (NUSZ), to je nepremičninski davek, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo in ga še vedno uporabljamo začasno. Nova koalicija bi zato morala uvesti sodoben nepremičninski davek na podlagi Gursovih evidenc, kar je v preteklosti kot ukrep podpirala tudi Gospodarska zbornica Slovenije. Še pred tem bi morala nova vlada uvesti premoženjski davek, s katerim bi omejila špekulativne nakupe in preprečila kopičenje premoženja, ki pospešeno poteka tudi zaradi nizke rodnosti. Po zadnjih podatkih geodetske uprave ima najpremožnejših deset odstotkov lastnikov nepremičnin v lasti 37 odstotkov nepremičnin v Sloveniji glede na njihovo vrednost. Zadnja leta se delež tega sloja poveča za približno pol odstotne točke na leto. Mit o Sloveniji z majhnimi razlikami v bogastvu se je že zdavnaj razblinil.

Toda tak razvoj ni pravičen. Slovenija je danes evropska davčna oaza za nepremičninske magnate. V zahodnoevropskih državah nepremičninski in premoženjski davki k BDP prispevajo od dveh odstotkov (Danska, Italija) do 3,7 odstotka (Francija, Belgija), v Sloveniji le približno 0,5 odstotka. Če bralec pri tem upošteva še, da pri nas nimamo drugih mehanizmov za preprečevanje špekulativnih nakupov stanovanj – na Dunaju ni mogoče ustvarjati dobička s preprodajo zazidljivih zemljišč, dobiček nepremičninskih podjetij je omejen, najemnine so regulirane –, mora biti očitno, da postaja to ena največjih resničnih slovenskih težav. Uvedba nepremičninskega davka in uvedba premoženjskega davka sicer ne bi smela biti namenjena polnjenju proračunske malhe, ampak regulaciji socialnih, stanovanjskih in urbanističnih politik, a tudi z vidika proračuna je ta uvedba smiselna. Saj nas že svetilniki kapitalistične ureditve, kot je organizacija OECD, opozarjajo, da imamo pri nas kapital – beri nepremičnine – premalo obdavčen.