V središču / Brezplačni vložki in plenice

Vprašanje brezplačnih menstrualnih higienskih pripomočkov, ki ga vsakih nekaj let obudimo pri nas ali kje drugje po svetu, je, recimo temu, občutljive narave. Dejstvo je, da neposredno ne zadeva vsega svetovnega prebivalstva, pač pa približno polovico – tisti del, seveda, ki se rodi ženskega spola. Toda to ne pomeni, da vprašanje ni pomembno ali da se ne tiče prav vseh. Globoko je povezano z menstrualno revščino in stigmatizacijo menstruacije; stigmatizacijo tega, kaj pomeni roditi se kot ženska. Ker pa torej ne gre za univerzalno izkušnjo, se lažje potisne v zasebno sfero, med »ženske« teme, ki naj bi se urejale individualno, ne pa sistemsko.

Ženske že kot deklice z mešanico vznemirjenja, strahu in zmedenosti pričakujemo dan, ko bomo na svojem perilu prvič zagledale sledove krvi. Kot najstnice v šoli skrivamo vložke in se naučimo tampone diskretno podajati sošolkam, menstruacijo pa imenovati z evfemizmi, kot so »tisti dnevi v mesecu«, ali pa onimi bolj inventivnimi, kot so »fešta« in »teta s Krvavca«. Besedo »menstruacija« izrekamo šepetaje in z nelagodjem, skoraj opravičujoče, in ni ga večjega strahu, kot je krvav madež na naših hlačah ali krilu. S tem sramom odraščamo. Menstruacijo do odrasle dobe tako povečini dojemamo kot nadlogo, ki jo pogosto spremljajo še utrujenost, napihnjenost, občutljivost, boleče dojke, glavobol, slabost in menstrualni krči. Te se naučimo blažiti s protibolečinskimi tabletami ali pa preprosto stisnemo zobe in potrpimo. Da o sindromu policističnih jajčnikov in endometriozi ne govorimo, toda to so teme, ki si zaslužijo posebno obravnavo.

Okolje nam torej vseskozi sporoča, da je krvavenje, ki večino žensk spremlja nekje med 30. in 40. leti življenja, približno od tri do sedem dni na mesec (natančneje na 21–35 dni), nekaj nečistega, nekaj, kar je treba skrivati in okrog česar je treba ovinkariti; namesto da bi nas menstruacijo naučilo sprejeti kot nekaj naravnega, zdravega, lepega in kot del zdravega delovanja reproduktivnega sistema.

Ob tem pa se pojavi še en, pogosto spregledan, a zelo konkreten problem: menstrualna revščina, s katero naj bi se pri nas srečevalo približno med pet in deset odstotkov žensk. Gre za pomanjkanje dostopa do osnovnih menstrualnih pripomočkov, pa tudi pomanjkanje informacij in izobraževanja o menstrualni higieni. Ob že tako visokih, vse višjih življenjskih stroških nekaterim vložki in tamponi pomenijo takšno finančno breme, da jih nadomeščajo z neustreznimi sredstvi ali uporabljajo dlje, kot je priporočljivo. To pa lahko privede do nevarnih stanj, kot je recimo sindrom toksičnega šoka. Varuh človekovih pravic pri tem poudarja, da se nekatere skupine lahko srečujejo z dodatnimi ovirami pri dostopu do menstrualnih higienskih pripomočkov: na primer invalidke oziroma osebe z oviranostjo, brezdomke, Rominje, žrtve nasilja v družini, oskrbovanke oziroma varovanke, posameznice, ki živijo v oddaljenih krajih, tiste s kulturnimi ali verskimi ovirami, razseljene osebe zaradi vojn in naravnih nesreč ipd.

Z dodatnimi ovirami pri dostopu do menstrualnih higienskih pripomočkov se med drugim srečujejo osebe z oviranostjo, brezdomke, Rominje, žrtve nasilja v družini, posameznice, ki živijo v oddaljenih krajih, razseljene osebe zaradi vojn in naravnih nesreč ...

Pri tem torej ne gre le za vprašanje osebnega nelagodja in higiene, temveč za vprašanje enakosti in dostojanstva. Menstrualna revščina poglablja socialne razlike, vpliva na izobraževanje in zaposlitvene možnosti ter dodatno utrjuje stigmo glede menstruacije. Zato je pomembno, da o menstruaciji ne govorimo le kot o biološkem procesu, temveč tudi kot o družbenem vprašanju in sistemskem izzivu. Šele ko bomo to dvoje začeli obravnavati skupaj, bomo lahko resnično zmanjšali sram in odpravili konkretne neenakosti, ki jih ta še vedno ustvarja.

Zato je kar nekoliko neverjetno, da je na menstrualne higienske pripomočke pri nas še do maja 2021 veljala najvišja, 22-odstotna stopnja davka na dodano vrednost (DDV). Pobudo za znižanje DDV na 9,5 odstotka je že leta 2016 dala takratna Združena levica, kar je podprla tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Poslanska skupina Levice je nato še marca 2021 vložila predlog novele zakona o DDV, s katero bi za te izdelke znižali davčno stopnjo na pet odstotkov, vendar ta ni bil sprejet. Vzporedno s tem je poslanka SD Bojana Muršič tedanjemu ministru za finance Andreju Širclju poslala pisno pobudo za uvrstitev menstrualnih higienskih pripomočkov med izdelke z 9,5-odstotno stopnjo DDV. Opozorila je, da so menstrualni higienski pripomočki obremenjeni z najvišjo stopnjo DDV, za številne druge izdelke za higiensko zaščito, na primer za vate, gaze in plenice, pa velja 9,5-odstotna stopnja. Ministrstvo za finance je nato sprejelo predlog dopolnitve pravilnika o izvajanju zakona o DDV, s katerimi so menstrualne higienske pripomočke končno uvrstili med izdelke z nižjo, 9,5-odstotno stopnjo DDV.

Se je s tem pri nas kaj bistvenega spremenilo? Zveza potrošnikov Slovenije in Inštitut 8. marec sta slabo leto kasneje odločevalce pozvala, naj v Sloveniji dodatno znižajo DDV na menstrualne pripomočke in naj bodo ti tudi brezplačno na voljo v zdravstvenih in izobraževalnih ustanovah. Iz popisa cen, ki so ga tedaj opravili pri Zvezi potrošnikov, je bilo namreč vidno, da znižanje DDV za menstrualne pripomočke z 22 odstotkov na 9,5 odstotka ni bistveno znižalo končne maloprodajne cene.

Da znižanje DDV ni prineslo znižanja drobnoprodajnih cen, nam je potrdilo tudi ministrstvo za finance, kjer na podlagi preteklih izkušenj z uvajanjem nižjih stopenj DDV za dobavo blaga in storitev »ocenjujemo, da se tovrstna znižanja stopenj DDV le redko odrazijo v nižjih končnih cenah za potrošnike, saj se znižanje davka zgolj prelije v višjo ceno pred obdavčitvijo, končna cena za potrošnika pa ostane enaka ali pa se celo zviša«. Upoštevaje navedeno ministrstvo za finance ne načrtuje dodatnega znižanja stopnje DDV z 9,5-odstotne stopnje na posebno nižjo petodstotno stopnjo DDV, saj bi takšno znižanje »zgolj znižalo prihodke državnega proračuna iz naslova DDV za okoli 800.000 evrov, brez ustreznega znižanja drobnoprodajnih cen teh izdelkov. Tak ukrep tako po naši oceni ne bi dosegel svojega cilja.« Znižanje DDV pred petimi leti torej ni imelo resnega učinka pri odpravljanju menstrualne revščine, pač pa je bilo, čeprav pomembno, bolj simbolnega pomena.

Toda že če si preberemo komentarje pod novicami o tovrstnih pobudah preteklih let na enem osrednjih slovenskih spletnih portalov, naletimo na odzive, kot so »kdaj bo pa potem zastonj še wc papir?« (ta je že na voljo brezplačno v praktično vseh javnih ustanovah). Ali pa »kaj, ko bi se pričeli ukvarjati z resnimi političnimi temami?«. Naletimo celo na komentarje, kot so ta, naj bomo enakopravni in zahtevamo še brezplačne britvice in peno za moške brade, pa subvencije za prehrano, ker moški na dan potrebujejo več zaužitih kalorij (tovrstni komentatorji bi bili najbrž prvi, ki bi se obregnili ob dlake na ženskem telesu ali ob aktivno, atletsko, mišičasto žensko, ki na dan v povprečju zaužije toliko ali več kalorij kot oni sami). Vprašanje brezplačnih menstrualnih higienskih pripomočkov zatorej kar kliče po delitvah, po večnih izgovorih, naj se ukvarjamo s pomembnejšimi rečmi, po opravičilih, da zdaj ni pravi čas za to. Kdaj pa je pravi čas? Sploh kdaj bo ta pravi čas? Pravi čas je takrat, ko se odločimo, da je.

Da je mogoče, je dokazala Škotska, ki je pred nekaj leti kot prva na svetu z zakonom zaščitila pravico do dostopa do brezplačnih menstrualnih izdelkov. Zakon temelji na že obstoječih prostovoljnih programih v izobraževalnih okoljih in skupnostih, ki jih škotska vlada financira od leta 2018. Lokalne oblasti in izobraževalne ustanove so zakonsko dolžne zagotavljati menstrualne izdelke brezplačno, kadarkoli so ti potrebni. Izdelki morajo biti »enostavno dostopni, na način, ki spoštuje dostojanstvo ljudi, ob čemer mora biti na voljo različna izbira izdelkov«.

Kako je to videti v praksi? Ljudje lahko najdejo najbližjo točko prevzema prek mobilne aplikacije PickupMyPeriod, ki omogoča iskanje po lokaciji in vrsti izdelkov. Poleg aplikacije je mogoče izdelke poiskati tudi na spletni strani MyPeriod, kjer uporabniki z vnosom poštne številke ali območja hitro preverijo, kje v njihovi bližini so na voljo. Pomembno vlogo imajo tudi lokalne oblasti, ki organizirajo dostop na terenu – izdelki so na voljo na različnih javnih mestih, od občinskih prostorov do skupnostnih centrov. Za mlade je dostop zagotovljen neposredno v izobraževalnih ustanovah: učenke in študentke lahko brezplačne menstrualne izdelke dobijo v šolah, na fakultetah in univerzah. Celoten sistem je zasnovan tako, da je informacija o dostopu enako pomembna kot dostop sam – da ljudje vedo, kje in kako lahko izdelke dobijo, ter da do njih pridejo enostavno, hitro in brez zadrege.

Koliko to Škotsko stane? Po javno dostopnih podatkih so med letoma 2022 in 2023 zagotavljanju brezplačnih menstrualnih pripomočkov namenili skoraj 7,3 milijona evrov, med letoma 2023 in 2024 pa 6,1 milijona. Gre za deželo, ki ima približno 2,5-krat toliko prebivalcev kot Slovenija. Po škotskem zgledu so nato denimo še v Veliki Britaniji odpravili davek na menstrualne higienske pripomočke – zakonodaja EU namreč preprečuje uvedbo ničelnega davka za te izdelke, z izstopom Britancev z enotnega trga in iz carinske unije EU pa je to postalo mogoče. Bi lahko v Sloveniji šli še dlje?

Ta hip so pri nas le v nekaterih izobraževalnih in javnih ustanovah na voljo brezplačni vložki in tamponi, kar je bolj kot sistemska rešitev posledica posameznih prizadevanj in lokalnih pobud. Pred dvema letoma so denimo študentke magistrskega študija psihologije v Mariboru zasnovale pilotni projekt Rdeči val, namenjen zagotavljanju menstrualnih pripomočkov na nekaterih mariborskih fakultetah. Bi lahko v prihodnosti po vzoru Škotske tudi mi uvedli brezplačne menstrualne higienske pripomočke? »Iz zdravstvene blagajne se lahko v skladu z zakonodajo financirajo le medicinski pripomočki, potrebni za zdravljenje ali medicinsko rehabilitacijo. Pripomočki za osebno higieno, ki jih izpostavljate, tega pogoja ne izpolnjujejo,« so nam odgovorili z ministrstva za zdravje.

Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pa prepoznavajo zagotavljanje brezplačnih menstrualnih higienskih pripomočkov kot »pomemben korak k enakosti spolov, družbeni pravičnosti in dostojanstvu posameznic. Kot ministrstvo, pristojno za enake možnosti, smo pred časom prosili resorje, da proučijo možnosti, da v njihovih prostorih in v javnih ustanovah v njihovi pristojnosti pristopijo k postopnemu uvajanju brezplačnih menstrualnih higienskih pripomočkov. Podpiramo in opažamo, da vse več javnih institucij, tudi fakultete in drugi izobraževalni zavodi, zagotavljajo brezplačne higienske/menstrualne pripomočke. Te zagotavljamo tudi na našem resorju.«

Da je mogoče, je dokazala Škotska, ki je pred nekaj leti kot prva na svetu z zakonom zaščitila pravico do dostopa do brezplačnih menstrualnih izdelkov.

Varuh pri tem poudarja, da ima država na področju davkov široko polje proste presoje. Meni, da bi pristojne institucije morale najprej podrobneje preučiti, ali so oziroma na kakšen način bi bili menstrualni higienski pripomočki dostopni vsem uporabnicam in ali so obstoječi ukrepi glede znižanega DDV zadostni in učinkoviti. Predvsem pa podpira prizadevanja, da se menstruacija prepozna kot vprašanje zdravja s fizičnimi, psihološkimi in socialnimi razsežnostmi ter opozarja tudi na že dlje časa nerešen problem pomanjkanja ginekologov, ki pomeni »pomanjkanje dostopa do zdravnika na primarni ravni, kar ima lahko izrazito negativne posledice na zdravje žensk«.

Morda se zato na tem mestu odpira še eno, sorodno vprašanje – vprašanje dostopa do osnovnih higienskih potreb pri naših najmlajših. Država že leta poudarja pomen spodbujanja rodnosti, obenem pa so stroški, povezani z otrokom, za številne družine previsoki. Velik »krivec« pri tem so prav otroške plenice, ki niso enkraten, temveč dolgotrajen in nujen strošek v prvih letih otrokovega življenja.

Plenice za osebe z inkontinenco so v Sloveniji krite iz javnih sredstev. To pomeni, da jih lahko posameznik pridobi na podlagi napotitve oziroma predpisa zdravnika, strošek pa (v celoti ali delno) krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Lahko bi rekli, da gre za jabolka in hruške, za popolnoma različne logike in stanja, toda pri obeh gre za nujo in za finančne obremenitve. Če država na eni strani priznava, da so nekateri pripomočki nujni za ohranjanje zdravja in dostojanstva ter jih zato financira iz javnih sredstev, se upravičeno zastavlja vprašanje, kje potegniti mejo. Res je, da obstajajo socialni transferji, kot je otroški dodatek, ki naj bi družinam pomagal pokrivati osnovne stroške otrok, vendar so ti pogosto premajhni, da bi pokrili širok spekter otroških potreb z vse višjimi življenjskimi stroški.

Pri tem naj za konec poudarimo, da se zavedamo ekološkega problema vložkov in tamponov ter otroških plenic. Menstrualne skodelice, hlačke ali pralni vložki so nedvomno odličen izum: so trajnostni, dolgoročno cenovno ugodni in z vidika okolja bistveno prijaznejši kot klasični vložki ali tamponi. A niso rešitev za vse. Nekatere ženske jih zaradi premočnih menstruacij, različnih delovnih razmer ali zdravstvenih, anatomskih in drugih osebnih razlogov ne morejo uporabljati oziroma se z njimi ne počutijo udobno. Podobno velja tudi za pralne plenice: čeprav so ekološko bolj smiselne in prijazne, zahtevajo čas, energijo in nenehen dostop do pralnih strojev, to pa so pogoji, ki si jih ne more privoščiti vsaka družina. Zato je pomembno, da ne gradimo razprav zgolj na idealnih rešitvah, temveč na realnosti vsakdanjega življenja ljudi. Sistemske rešitve, ki upoštevajo raznolikost potreb in zmožnosti, so tiste, ki lahko dejansko zmanjšujejo neenakosti, ne glede na to, ali govorimo o menstruaciji ali o skrbi za otroke.