V središču / Brezplačne prostočasne aktivnosti

Med bralci je zagotovo kar nekaj takih, ki bi od začudenja obnemeli, ko bi ugotovili, koliko časa na dan porabijo za zrenje v zaslone. Predvsem mobilni telefon, ki je naprednejši od marsikaterega računalnika izpred nekaj let, je postal naš najzvestejši spremljevalec: z nami je ves čas, od jutra do večera, ko ga položimo na nočno omarico in mu vestno napolnimo baterijo. Vodi nas po svetu in nam odgovarja na vsa mogoča vprašanja, tudi vprašanja o odnosih – nekateri so v umetni inteligenci že našli uteho in z njo govorijo skoraj kot s terapevtom. Splet je postal svet v malem, družbena omrežja pa nekakšni mestni trgi, na katerih se pogovarjamo in prerekamo.

A nenehno ždenje pred zasloni ima tudi posledice. Pozornost se drobi na kratke utrinke, občutek za čas postane presenetljivo izmuzljiv. Kar naj bi bil kratek pogled na prejeto sporočilo, se zlahka raztegne v pol ure brezciljnega drsenja po vsebinah, saj nam algoritmi ponujajo vedno nove dražljaje. Obenem digitalni prostor ustvarja vtis, da smo ves čas povezani z drugimi, vendar hkrati zmanjšuje globino teh stikov. Pogovori se skrčijo na odzive, všečke in kratke komentarje. Družbena omrežja prav tako spodbujajo primerjanje z idealiziranimi podobami življenja drugih, kar lahko pri nekaterih uporabnikih krepi občutke tesnobe ali celo depresijo. Algoritmi dajejo prednost vsebinam, ki zbujajo največ zanimanja, zato pospešujejo širjenje lažnih ali zavajajočih informacij. Ob vsem tem odrasli zelo radi vihajo nos, češ da je to predvsem težava mladih. V resnici vsi pogosteje pogledujemo na zaslon, kot smo si pripravljeni priznati.

Kljub temu ni naključje, da se razprava pogosto vrača prav k mladim. Ne zato, ker bi bili edini, ki preživijo precejšen del dneva pred zaslonom, temveč zato, ker so še v obdobju razvoja. Navade, ki jih oblikujejo danes, jih bodo najverjetneje spremljale v življenju tudi pozneje. Digitalni prostor je zanje okolje, v katerem gradijo prijateljstva, iščejo svoje mesto med drugimi in oblikujejo predstavo o sebi. Prav zato so tudi posebej ranljivi za nekatere negativne plati družbenih omrežij in čezmerne rabe telefona, v skrajnih primerih celo za zasvojenost.

V zadnjih letih so se zato številne države odločile za strožja pravila glede dostopa otrok do družbenih omrežij. Avstralija je denimo decembra uvedla prepoved rabe družbenih omrežij za mlajše od 16 let. Tudi v Evropi napovedujejo ali pripravljajo podobne ukrepe države, kot so Francija, Avstrija, Španija in Italija, evropska komisija pa napoveduje priporočila glede primerne starostne meje za rabo družbenih omrežij do poletja. Tudi slovenska vlada je v začetku februarja potrdila izhodišča za pripravo zakonske omejitve rabe družbenih omrežij za mlajše od 15 let. S spremembo zakona o osnovnih šolah pa poskrbela za strožja pravila rabe mobilnih naprav že v tem šolskem letu.

Socialna pedagoginja dr. Špela Razpotnik z ljubljanske Pedagoške fakultete zelo omejevalnim ukrepom ni posebej naklonjena. »Razumem jih kot odraz nemoči, da bi se s problematiko spoprijeli temeljito in konstruktivno, predvsem pa, da bi jo obravnavali pri izvoru, ne na koncu, pri simptomu,« je povedala. Hkrati priznava, da so nekateri omejevalni ukrepi pri zaščiti ranljivejših skupin, kot so otroci in mladostniki, pogosto neizogibni.

Odrasli zelo radi vihajo nos, češ da je čezmerna raba telefona predvsem težava mladih. V resnici vsi pogosteje pogledujemo na zaslon, kot smo si pripravljeni priznati.

»Pomembno se je pri tem vprašati, ali bodo prepovedi prinesle želene učinke ali pa se bodo začele stvari zgolj širiti na manj nadzorovane in bolj skrite načine.« V Avstraliji so prejšnji mesec z raziskavo državnega organa, pristojnega za spletno varnost, denimo ugotovili, da je kljub prepovedi dostop do družbenih omrežij ohranilo približno 70 odstotkov uporabnikov, mlajših od 16 let.

Islandski model

Kako torej mladim pomagati dolgoročneje? Kot primer se pogosto omenja Islandija. Ta ima sicer eno strožjih zakonodaj glede alkohola, vendar je bilo v devetdesetih letih kljub temu popivanje med mladimi zelo razširjeno. Na vprašanje, ali so se v zadnjem mesecu napili, je takrat pritrdilno odgovorilo več kot 40 odstotkov 15- in 16-letnikov. Islandske oblasti so se odzvale z več ukrepi. Poleg nekaterih omejitev nočnega gibanja mladoletnih oseb so pomembno vlogo prevzeli tudi starši, ki so v lokalnih skupnostih sklepali dogovore o odgovornem ravnanju na domačih zabavah. A za najpomembnejšo se je izkazala odločitev, da država in občine občutno povečajo vlaganja v prostočasne dejavnosti za mlade.

Razširili so mrežo športnih klubov, mladinskih centrov in drugih programov ter uvedli poseben sistem vavčerjev. V Reykjaviku mladi še danes prejmejo na leto približno 500 evrov, ki jih lahko porabijo za šport, glasbo, ples ali druge organizirane dejavnosti. Logika je bila preprosta: če imajo mladi treninge, vaje ali druge dejavnosti več dni na teden, je manj verjetno, da bodo čas preživljali ob alkoholu ali drugačnem tveganem vedenju. Učinki so bili presenetljivi. Delež mladih, ki so poročali o opijanju, se je v dobrih dveh desetletjih zmanjšal z več kot 40 odstotkov na približno pet. Islandski preventivni model pa je postal zgled pri oblikovanju politik za mlade tudi za nekatere druge države.

Primerjava se morda zdi nenavadna, a med čezmernim popivanjem in drsanjem po zaslonu je v resnici kar nekaj podobnosti, pravijo v centru Logout, kjer skrbijo za pomoč in svetovanje pri težavah zaradi čezmerne rabe ali celo zasvojenosti z novimi tehnologijami. »Opazujemo lahko na primer zvišanje tolerance, pri čemer oseba potrebuje zmeraj več rabe neke naprave, da bi zadovoljila potrebo. K nam prihajajo posamezniki, ki so rabo poskušali omejiti, pa so ugotovili, da brez pomoči ne bo šlo,« je opisala mag. Julija Menoni, psihologinja in svetovalka v centru. »Posebej problematično je, ko naprava ali neka digitalna vsebina postane posameznikov glavni interes ali aktivnost – takrat začne zaradi tega trpeti šola ali služba,  če gre za odraslo osebo, odnosi in druge prostočasne dejavnosti.«

Prav te pa so za mlade izjemno pomembne. Prostočasne dejavnosti jim omogočajo sprostitev, razvijanje interesov in predvsem druženje z vrstniki. A v centru Logout pogosto slišijo, da mladim primanjkuje prav takšnih priložnosti. »Mladi nam večkrat povedo, da nimajo pravih možnosti,« je povedala sogovornica. Razlike so opazne tudi med kraji. V Ljubljani imajo mladi na voljo več mladinskih organizacij, dnevnih centrov in drugih prostorov za druženje, drugod po državi takšnih možnosti pogosto primanjkuje. Julija Menoni denimo deluje v mariborski enoti Logouta. »Tu nam mladi večkrat povedo, da imajo na voljo premalo priložnosti za sproščeno druženje.«

Številne dejavnosti so mladim sicer na voljo brezplačno, vendar je za sodelovanje pri priljubljenih športih in dejavnostih praviloma treba plačati članarino in mesečno vadnino.

Slovenija ima sicer razmeroma razvejeno mrežo mladinskih organizacij, ki se financirajo pretežno s sredstvi, pridobljenimi na državnih in evropskih razpisih, ter prispevki občin. V zadnjih dveh letih je državni urad za mladino odobril 115 programov mladinskega dela in zanje namenil skupaj 3,66 milijona evrov. Največ, 1,75 milijona evrov, za delovanje mladinskih centrov, kjer potekajo različne dejavnosti – od kulturnih prireditev in ustvarjalnih delavnic do športnih programov in projektov prostovoljstva. Takšnih centrov je po vsej državi okoli 70. To je spodbuden podatek, a se v raziskavah praviloma izkaže, da jim ne uspe zadovoljiti vseh potreb mladih. »Tudi pri raziskovanju mladinskih prostorov po Ljubljani smo ugotovili, da izrecno primanjkuje programov, ki bi spodbujali avtonomijo mladih in jim ponujali predvsem prostor in čas za udejanjanje njihovih lastnih zamisli, potreb, želja,« je povedala Špela Razpotnik. »Primanjkuje prostorov, kjer bi mladi lahko razvijali svoje interese in si oblikovali osebnost.«

Iskanje drugih možnosti

Najnovejši poskus zapolnitve te vrzeli je mladinski center Baza v prenovljeni Palači Cukrarna v Ljubljani, ki je vrata odprl prejšnji mesec. Prostori, ki obsegajo približno 2000 kvadratnih metrov površin v štirih etažah, so postali največji mladinski center v državi. Pomemben del dejavnosti pa si želijo posvetiti prav vprašanju rabe novih tehnologij med mladimi. »Pri tem smo sicer ubrali nekoliko drugačno pot,« je med obiskom povedala Ksenja Perko, direktorica javnega zavoda Mladi zmaji, ki je dobil center v upravljanje. Prvo nadstropje v stavbi so napolnili s sodobno računalniško opremo, ki mladim omogoča vse od igranja računalniških iger do videomontaže, snemanja podkastov in snovanja lastnih projektov. »Nove tehnologije same po sebi namreč niso nekaj slabega. Živimo v tehnološki dobi, zato se jih moramo naučiti uporabljati – a tako, da služijo nam in ne obratno.«

Mladi lahko prostore uporabljajo brez navadne članarine, vendar morajo za pridobitev članstva najprej opraviti 20 ur prostovoljnega dela, naj bo to organiziranje delavnic ali samo čiščenje prostorov. V centru si namreč želijo, da bi mladi članstvo razumeli kot delovanje v skupnosti. Tako se je skupina dijakov z Vegove, elektrotehniško-računalniške strokovne šole in gimnazije v Ljubljani, recimo odločila, da bo v zameno za članstvo pomagala razviti rezervacijski sistem za prostore v mladinskem centru.

Dodatna ovira pri vključevanju mladih v dejavnosti je pogosto ravno njihova finančna dostopnost. Številne športne aktivnosti so mladim denimo na voljo brezplačno kot interesne dejavnosti v šoli, vendar je za udeležbo v športnih klubih in društvih – ki se sofinancirajo iz javnih virov, državnih in občinskih, ter sredstev Fundacije za šport – praviloma treba plačati članarino in mesečno vadnino, ki lahko znaša več deset evrov. Tako je tudi pri nekaterih najbolj priljubljenih dejavnostih, kot sta plezanje in ples, ki jih pogosto izvajajo zasebniki. V priljubljeni plesni šoli v Ljubljani začetni tečaj hiphopa za srednješolce, ki poteka enkrat na teden, denimo stane skoraj 50 evrov na mesec. Udeležba v srednješolski začetni skupini v ljubljanskem plezalnem centru pa okoli 85 evrov na mesec. Takšni zneski za marsikatero družino niso zanemarljivi. Posledica je lahko, da se nekateri za organizirano dejavnost sploh ne odločijo ali pa jo opustijo prej, kot bi jo sicer.

Država bi lahko mladim pomagala z uvedbo vavčerjev, kot jih poznajo na Islandiji – pa tudi na Švedskem, Finskem in Danskem. Podoben predlog so decembra pripravili pri Zvezi prijateljev mladine. Država naj bi uveljavila tako imenovano kartico za prosti čas otrok in mladostnikov, ki bi v obliki univerzalne podpore vsem otrokom zagotavljala enake možnosti za vključevanje v prostočasne dejavnosti. Namenjena bi bila otrokom, starim od šest do 18 let, ki bi iz državnega proračuna na leto prejeli dobroimetje 100 evrov. Družine bi to nato lahko uporabile za katerokoli plačljivo prostočasno dejavnost, ki ni del obveznega ali razširjenega šolskega programa.

Čeprav se razprave o rabi telefona pogosto vrtijo okoli prepovedi in omejitev, mladi potrebujejo predvsem priložnosti: prostor za druženje, dejavnosti, pri katerih lahko razvijajo svoje interese, in občutek, da so del skupnosti. V tem smislu bi morali to razpravo obrniti tako rekoč na glavo. Namesto nenehnega pritoževanja nad mladimi, češ da preživijo preveč časa pred zasloni, bi jim morali ponuditi druge možnosti. Prepovedi rabe telefona ne bodo zares dolgoročno učinkovite – gre za to, da je treba mladim pomagati najti dovolj zanimiv svet onstran te naprave. Že naslednja vlada bo imela priložnost, da naredi pomembne korake v to smer.