V središču / Javno zdravstvo in zobozdravstvo

Odhajajoča ekipa ministrstva za zdravje bi morala na vrata ministrstva v slogu Lutrovih 95 tez nabiti najpomembnejše spoznanje zadnjih štirih let, to je krajše besedilo Zakaj poskus ministra Danijela Bešiča Loredana ni uspel?. Loredan je med letoma 2022 in 2023 z interventnim zakonom, ki je proračun stal 137 milijonov evrov, do popolnosti sprostil plačevanje zdravstvenih storitev. V največjem obsegu je poskušal uresničiti znano floskulo, ki jo politiki tako radi ponujajo kot čarobno palčko. To je reklo, da mora denar slediti pacientom in da morajo pri krajšanju čakalnih dob pomagati vsi zdravniki, tudi koncesionarji ali celo popolni zasebniki. Prav to je uresničil Loredan.

A učinek te politike je bil nasproten od pričakovanj. Zgodilo se je tole: Loredan je zdravstvo preplavil z denarjem, ki so ga poskušali vsi čim bolj izkoristiti. Ker pa so lahko koncesionarji in zasebniki zdravnikom ponudili boljše plače in boljše delovne razmere (recimo štiridnevni delovni teden), so se začeli najboljši zdravniki seliti k zasebnikom. Družinski zdravniki so iz ljubljanskega zdravstvenega doma za isto plačilo odhajali h koncesionarjem – in dobili smo še okrepljeno krizo družinske medicine. Radiologi, nujno potrebni na urgencah, so veliko več zaslužili z enostavnejšimi opravili v zasebnih diagnostičnih centrih, iz javnega sektorja so se po istem vzorcu začeli poslavljati kardiologi, ortopedi in maksilofacialni kirurgi.

Drugačna zdravstvena politika, ki je z upoštevanjem tega poskusa nadaljevala z drugačnimi ukrepi, to je s filigransko natančnim reguliranjem cen in standardov, je zato stara šele dobri dve leti. Zanjo je poskrbela Loredanova naslednica, ministrica Valentina Prevolnik Rupel. Ta politika že kaže pozitivne učinke. Vidni so celo pri čakalnih dobah. Čeprav imamo danes v zdravstvenem sistemu za 15 odstotkov več pacientov kot pred letom, se je v tem času število tistih, ki na prve preglede čakajo nad dopustno čakalno dobo, zmanjšalo za 7,6 odstotka. Nova usmeritev zdravstvene politike – skupaj z razmejevanjem med javnim in zasebnim – očitno deluje. Tudi število tistih, ki nimajo družinskega zdravnika, se je v enem letu zmanjšalo za pet odstotkov. Ni veliko, a smer je prava.

Razmere sicer še naprej ostajajo kritične. Še vedno okoli 136 tisoč prebivalcev (všteti so sicer tudi ekonomski migranti, ki dejansko delajo v drugih državah) nima izbranega osebnega zdravnika, približno pol milijona občanov nima izbranega zobozdravnika, več kot 200 tisoč žensk nima izbranega ginekologa in skoraj 16 tisoč otrok nima izbranega pediatra. Največja ostaja težava družinskih zdravnikov in v njihovem primeru je bolj ko ne očitno, da bi morala nova vlada spremeniti meje, pri katerih lahko družinski zdravniki paciente odklanjajo. Po izračunu Dušana Kebra ima danes v povprečju družinski zdravnik opredeljenih okoli 1600 pacientov, manj kot v številnih drugih državah. Na Finskem jih imajo zdravniki po 1900, na Švedskem pa celo do 2130 pacientov, še več v Veliki Britaniji.

To je eden izmed nujnih ukrepov. Po njem – ob nadaljevanju dosedanje reforme – predlagamo novi vladi tudi vrnitev k izhodišču problema. To je k prvi in najbolj privatizirani zdravstveni dejavnosti – zobozdravstvu. V Sloveniji imajo pacienti sicer veliko zobozdravstvenih pravic. Domnevno celo več kot v Skandinaviji, a kaj ko – sodeč po različnih anketah – slaba polovica občanov trdi, da dostopa do javnega zobozdravnika nima, in se zato odloča za plačevanje storitev pri zasebnikih. Hkrati tudi naše zobozdravstveno stanje ni dobro. Povedna je primerjava z Dansko: Danska ima celo manj zobozdravnikov kot Slovenija, je pa kljub temu zobno zdravje prebivalcev (po podatkih OECD) boljše. Kako je to mogoče?

Kakovostno, močno in dobro javno zobozdravstvo je le eno. Takšno, ki temelji na preventivi in je osredotočeno na otroke. Na Danskem je javno zobozdravstvo že od leta 1972 trdno vpeto v šolski sistem, zato je udeležba pri pregledih in drugih posegih skoraj stoodstotna. Tudi Slovenija je v osemdesetih in devetdesetih letih imela takšen sistem, a smo ga dejansko razgradili. Za otroke danes v preventivnih programih skrbi le še 300 zobozdravnikov (timov). Zato ima pri nas več kot polovica otrok do šestega leta karies. In ko takšni otroci odrastejo, so veliko bolj odvisni od komercialnih zobozdravstvenih storitev – v katere so se slovenski zobozdravniki v vmesnem času preusmerili. Implantati so seveda veliko dobičkonosnejši kot deljenje fluorovih tablet in učenje ščetkanja zob.