”Janša nas reže kot salamo”

Član izvršilnega odbora Nove Slovenije in nekdanji državni sekretar na ministrstvu za delo Marko Štrovs je prepričan, da lahko NSi pred propadom na jesenskih volitvah reši samo izredni kongres. V pismu občinskim odborom stranke predlaga, da bi na kongresu prevzeli staro ime Slovenski krščanski demokrati ter izvolili predsednika in organe stranke. Nekateri vodilni politiki stranke so predlog označili kot destruktiven, Štrovs pa vztraja, da so spremembe nujne, če se NSi ne želi utopiti v Janševi SDS.

Je NSi demokratična stranka?

Po tipu vodenja zagotovo ne. Organiziranost je povsem hierarhična. Lahko bi rekel, da imamo predsedniški sistem, saj Bajuk ni le predsednik stranke, ampak tudi predsednik izvršilnega odbora. Njegov prvi ščit je kolegij, ki ga sestavljajo predsednik sveta stranke, vodja poslanske skupine in trije podpredsedniki. Vendar niti kolegij ne odloča o najbolj občutljivih zadevah, kot so na primer kadrovske menjave. Za te stvari v stranki običajno izvemo šele, ko so že izvršene.

Torej o ključnih zadevah ne odloča izvršilni odbor?

Seje izvršilnega odbora so običajno videti tako, da tri ure poslušamo poročila, potem pa odidemo domov. Glasujemo redko.

To je skregano z izjavo Lovra Šturma, češ da je NSi stranka sodelovanja ...

Šturm težko ocenjuje situacijo v NSi, ker sploh ni naš član.

Kako je potem lahko postal vodja programskega odbora volilnega štaba NSi?

Z njim se je dogovoril vrh stranke. Izvršilni odbor o tem ni glasoval. Bilo nam je le oznanjeno.

Se Bajuku sme reči ne?

Jaz sem poskusil in plačal ceno. Enako Drobnič in Zupan. Pri čemer se mi Zupan najbolj smili. Predstavniki vlade so mu podporo odrekli tudi pri kandidaturi za direktorja inštituta, kamor se je vrnil potem, ko je zapustil ministrski položaj.

S funkcije državnega sekretarja vas je odnesla izjava o 'matildi', ki da je edina bojazen upokojencev. Ste bili razočarani, ker vas je NSi zaradi miru v koaliciji žrtvovala, namesto da bi vas zaščitila?

Omenjena izjava je bila samo povod, ne vzrok. Zadeve so se nabirale že mesece prej. Danes mi je žal, da sem pristal na pasivno spokorniško držo. Še vedno sem prepričan, da izjava za upokojence ni bila žaljiva. Če bi me Bajuk zaščitil, bi izpadla le kot slaba šala. Pa tega namenoma ni storil. Moram priznati, da sem nad politiko razočaran. V osmih letih sem videl vse, od izdaje, nezvestobe, prerivanja, egoizma do ustvarjanja kulta osebnosti, s čimer je okužena tudi NSi. Skratka, ena sama velika žalost.

Kaj vas je prepričalo, da nagovorite občinske odbore?

Člani NSi ugotavljamo, da se naši stranki na jesenskih volitvah slabo piše. Vsak od nas je vložil v izgradnjo stranke veliko časa in energije, zato težko gledamo, kako nam propada skupen projekt poštene stranke poštenih ljudi, ki bi predstavljala in branila interese tihe delovne večine. Sodelovanje v vladi nam kot stranki ni pomagalo. Vladni resorji iz kvote NSi morajo opravljati neprijetna in težka dela za vlado, drugi pa se hvalijo s skupnimi uspehi. NSi v vladi ni uresničila specifičnih ciljev svojega programa, predvsem na področju materialne in moralne rehabilitacije žrtev vojne in revolucije, na področju družine, malega podjetništva, kmetijstva. Celo na področjih, kjer smo dosegli očitne uspehe, kot so socialna varnost upokojencev in povečanje rodnosti, se z uspehi hvalijo drugi, nam pa očitajo slab umetniški vtis.

V pismu predlagate preimenovanje stranke. Zakaj ravno v SKD?

Volivci sploh ne vedo, kaj Nova Slovenija pomeni, kaj hoče in v čem se razlikuje od drugih strank. Smo le slaba kopija SDS. Firma krščanski demokrati pa je zelo prepoznavna, saj stranke pod tem imenom delujejo v večini srednjeevropskih držav in jim zagotavljajo red, pravno in socialno varnost, podjetniško ter osebno svobodo. Povsod predstavljajo ljudi, ki so ponosni na svojo krščansko vero, dajejo prednost družini in odklanjajo vsako diktaturo. To je pisano na kožo Slovencem, ki smo večinoma nekoliko konservativni, pošteni in imamo državo najraje, če nam pusti svobodo odločanja in se vmeša le, ko jo pokličemo.

So volivci res tako naivni, da bodo padli na drugačno ime?

Saj ne gre samo za ime. Gre tudi za volilni kongres, na katerem bi lahko sprejeli zavezo za drugačno ravnanje v naslednjem mandatu. Naša stranka bi se morala nasloniti na vse tiste strukture, ki so povezane s katoliško cerkvijo, od župnijskih svetov do skavtov. Odkrito moramo povedati, da zagovarjamo krščanske vrednote. Naše vodilo mora biti osnovna poštenost, ne egoizem. Žal v NSi opažam, da je prioriteta profesionalnih politikov predvsem ohranitev položajev.

Se ne bojite, da bi si NSi s poudarjanjem krščanskega etosa še dodatno zožila svoje volilno telo?

Prav nasprotno. Število vernikov bistveno presega rezultat, ki ga je NSi dosegla na zadnjih parlamentarnih volitvah. To je bazen, iz katerega lahko črpamo. Zato pravim, da bi morali odkrito propagirati krščanske vrednote. To se je zelo drastično pokazalo v Peterletovi kampanji za predsednika države, ko se je v ključnih vprašanjih izogibal kakršnikoli navezavi na krščanske vrednote, kar mu je samo škodilo. Peterletova izkušnja dokazuje, da krščanskih vrednot nima smisla skrivati. Treba jih je javno oznaniti in si tako na svojo stran pridobiti tudi vernike, ki so na prejšnjih volitvah volili LDS ali Desus.

V pismu ste zapisali, da predlog za sklic izrednega kongresa ni naperjen proti sedanjemu predsedniku stranke. Naj torej razumemo, da ste z Bajukom zadovoljni?

Z demokracijo v stranki prav gotovo nisem zadovoljen. Smisel kongresa je ravno v tem, da so odprte vse možnosti. Bajuk ima že zaradi svojih izkušenj prednost pred vsakim drugim kandidatom, zato nikakor ni izključeno, da na kongresu ne bi še enkrat dobil zaupnice. Njegova slabost je, da znotraj stranke ne dopušča demokratičnega dialoga.

Zakaj sploh sklicati izredni kongres pred volitvami?

Zato da se mobilizira članstvo in konča obdobje apatije. Članstvu in občinskim odborom je treba povedati, da imajo sami možnost presoditi, kako naprej.

Če je namen mobilizacija, bi verjetno zadoščal že tabor ...

Veselice žal ne pomagajo. Preimenovanje stranke, sprememba programa in volitve vodstva - vse to je mogoče doseči samo na kongresu.

Bi bil Peterle boljši predsednik kot Bajuk?

Zagotovo bi v stranki dopuščal več svobode. V nekdanji SKD je obstajala vrsta različnih struj, v NSi pa vlada enoumje, kar neizogibno vodi v redukcijo kreativnosti in idej.

Kdo so poleg Peterleta še možni kandidati za predsednika?

Zagotovo Vovk, ki je bil na zadnjem kongresu resen tekmec Bajuku, čeprav je v tekmo vstopil kot popoln outsider.

Kaj pa evropska poslanka Ljudmila Novak?

Morda. Vendar bi sam rajši stavil na druga imena.

Kakšen je odziv občinskih odborov na vaše pismo? Koliko odborov vam je že izreklo vsaj načelno podporo?

Računam na podporo tretjine občinskih odborov, kar po statutu stranke zadošča za zahtevo po sklicu izrednega kongresa. Vendar močno dvomim, da bo svet stranke zahtevo upošteval.

Vodja poslanske skupine NSi Jožef Horvat pravi, da je pozivanje h kongresu stranke pol leta pred volitvami destruktivno in bo stranki prej škodilo, kot koristilo.

Do volitev je še več kot dovolj časa za pripravo in izvedbo kongresa. Z upoštevanjem vseh statutarnih rokov bi ga lahko izpeljali že julija. Za prenovo stranke je najboljši čas tik pred volitvami, kot je za učenje najboljši pred izpitom. Potem bo prepozno. Popravnega izpita za izgubljene volitve pa ni.
Poglejte ZDA. Tam se Clintonova in Obama že tri mesece prerekata, pa sta oba člana iste stranke. Kongres prinese iskrenje idej.

In reklamo ...

Zakaj pa ne? Tudi ta je pred volitvami dobrodošla. Za tiste, ki so že na položajih in bi jih radi ohranili, kongres seveda pomeni nevarnost. Na kongresu je namreč vse odprto, tudi to, ali bo Horvat ostal na kandidatni listi za volitve. Treba je vedeti, da so danes v stranki vse ključne kandidature za volitve v izvoljivih okrajih že razdeljene in da brez kongresa tega ni mogoče spremeniti.

Ampak zakaj kongresa niste predlagali že kako leto prej?

Podmladek stranke je s še nekaj vidnimi člani že v začetku lanskega leta pripravil analizo stanja v stranki s predlogom njene prenove. Zahtevali so sklic kongresa, vendar noben organ stranke tega predloga formalno sploh ni obravnaval. Predlagatelji so računali na korekten odnos in čakali, dokler ni njihova pobuda zamrla, ne da bi se o njej sploh odločalo. Tudi sam sem letos večkrat poskusil začeti razpravo o sklicu kongresa in vrnitvi starega imena, vendar v organih stranke o tem niso hoteli nič slišati. Vodstvo stranke se očitno boji članstva.

Podpredsednik NSi Alojz Sok pravi, da tega pisma zagotovo ne bi napisali, če bi bili še vedno državni sekretar. Se za vašo reakcijo skriva užaljenost?

Užaljen nisem osebno, ampak kot funkcionar stranke. NSi ima v vladi določeno kvoto. Če se s funkcij enega za drugim režejo vidnejši člani NSi, kvota ni več zagotovljena in položaj stranke v koaliciji postane vprašljiv.

Kako bi ocenili razpoloženje v NSi pet mesecev pred volitvami?

V stranki vlada totalno mrtvilo. Vodstvo se vkopava pred članstvom. Ker ni izpolnilo obljub z zadnjih volitev, ima slabo vest. Najbolj zvesti volivci NSi so razočarani. Moti jih, da je v stranki vse bolj prisotna liberalna poanta. Vodstvo stranke se je preveč angažiralo v privatizacijskih zgodbah.

Kaj je glavni motiv vlade za hitenje pri odprodaji državnih deležev v podjetjih?

Že v času prejšnje vlade se je utrdilo prepričanje, da je državno premoženje ključen vzvod za kadrovski nadzor nad velikimi gospodarskimi družbami. Gre za ugoden položaj, ki ga nobena vlada ne privošči svoji naslednici, zato se je sedanja vlada odločila za čimhitrejšo odprodajo državnih deležev. Tisti, ki deli, ima tudi možnost izbirati. Ekonomske logike za hitro in nepremišljeno odprodajo državnega premoženja ni. Novomeški Revoz je praktično v lasti francoske države. Ko smo prodajali Telekom, so bili nekateri potencialni kupci v lasti tujih držav. Samo pri nas se na državo že a priori gleda kot na slabo lastnico.

Bi NSi za boljše socialne razmere v državi lahko naredila več glede na to, da ima v rokah dva tako pomembna resorja, kot sta finance in delo?

Zagotovo bi bilo mogoče narediti več. Treba se je zavedati, da gre skozi proračun skoraj pol bruto domačega proizvoda, zato je zelo pomembno, kakšne so prioritete ministrstva za finance. Dilem pa je ogromno. Treba se je na primer odločiti, ali naj se 600 milijonov evrov nameni za pokritje grehov neke čisto druge države izpred šestdesetih let ali naj se ta denar investira v stanovanjski sklad za mlade družine. Po mojem bi bila velika napaka, če bi se poplačala gmotna škoda iz druge svetovne vojne. Pa ne le zaradi ekonomskih razlogov, ampak tudi zato, ker gre za zgodbo neke pretekle generacije, s katero ne bi smeli obremenjevati sedanjih rodov. Poleg tega se je gmotna škoda do danes tako ali drugače že poplačala. Takoj po vojni so bile organizirane številne akcije za obnovo porušenih objektov. V rekonstrukciji polpretekle odgovornosti ne vidim smisla. Po dosedanjih izkušnjah pa bi žrtve na protipartizanski strani spet ostale brez pravic, oni drugi pa bi dobili nov obrok. Naloga politike ni samo zastopanje nekih parcialnih interesov, pač pa tudi zastopanje interesa tihe večine, ki bo teh 600 milijonov morala plačati.

V ustavi je zapisano, da je Slovenija socialna država. Koliko se tega načela drži sedanja vlada?

Ključna dilema te vlade na področju sociale je bila, ali naj se spodbuja ljudi, da bodo delali več, ali pa naj se vsakemu da pravica do čimvišjega socialnega minimuma, ki ne bo odvisen od njegovega dela. Ločnica med tema dvema pristopoma je izjemno pomembna. Sedanja vlada je imela dve fazi. V prvi smo se pogumno lotili reform. Ves sistem smo skušali usmeriti v to, da bi se ljudem splačalo delati. Z aktivno politiko zaposlovanja smo skušali odpraviti revščino. Nekateri ukrepi nekdanjega ministra Drobniča so bili sicer precej kruti, njihov namen pa je bil jasen: ljudi pripraviti do tega, da bi prevzeli delo. Žal so se reforme ustavile, saj je Desus glasoval z opozicijo. Ker vlada v parlamentu ni imela večine, se je osredotočila zgolj na vzdrževanje socialnega miru. Drobnič te logike ni bil pripravljen sprejeti, zato je moral oditi.

So ga sindikati obtoževali po krivem?

Drobnič je skušal uveljaviti krščanskodemokratsko politiko, ki ne spodbuja pretiranega korporativizma, ampak državljana vedno jemlje kot posameznika. Če je posameznik upravičen do neke socialne pomoči, naj mu jo država daje neposredno, ne pa prek nevladnih organizacij ali sindikatov, ki se na ta račun bogatijo, hkrati pa odžirajo denar tistim, ki jim je dejansko namenjen. Drobnič je bil zaradi teh stališč deležen hudih reakcij, ki so ga na koncu odnesle s funkcije. Podobno se je zgodilo meni. Zelo težko sem prenašal mnoge posrednike, ki so državne transferje skušali deliti sami in si tako kupovati odvisnost socialno šibkejših. V invalidskih organizacij je danes zaposlenih že več kot 700 ljudi. V nevladnih organizacijah, ki dobijo denar iz proračuna, pa vsaj 450 ljudi. Davkoplačevalci mislijo, da gre proračunski denar neki skupini ogroženih, dejansko pa gre pomemben del tega denarja za vzdrževanje preveč razvejane nevladne birokracije.

Verjetno ne boste trdili, da civilne družbe ne potrebujemo?

Seveda ne. Hočem samo opozoriti na kontradiktorno situacijo, v kateri nevladne organizacije živijo skoraj izključno od proračunskih sredstev.

Je bil Drobnič boljši minister, kot je Marjeta Cotman?

Najboljša diagnoza, ki ti jo lahko da zdravnik, je b. p. Pod Cotmanovo ministrstvo deluje brez posebnosti, kar je za vlado, ki želi obdržati socialni mir, najboljša možna situacija. Žal to hkrati pomeni, da v tem mandatu niso bili sprejeti predvideni reformni predlogi. Doživeli smo le nekaj kozmetičnih popravkov.

Kakšne bodo posledice politike, ki jo zanima samo vzdrževanje socialnega miru?

Dolgoročno to lahko pomeni velike težave, še zlasti na področju pokojnin. Dokler je gospodarska rast visoka, je težave še mogoče prikrivati. Ko pa začne padati, na dan pogledajo čeri. To je neizogibno.

Kako bi ocenili mandat Janševe vlade? Je dovolj dobro izkoristila priložnost? Si zasluži še en mandat?

Ta vlada je dokazala, da zna opravljati posel, da torej zamenjava politične oblasti ne pomeni tragedije, o čemer je LDS pred volitvami skušala prepričati volivce. Celo napake sedanje vlade so zelo podobne tistim, ki smo jim bili priča v mandatu prejšnje vlade.

Mislite, da bi si Janša s ponovno zmago na volitvah upal v reforme?

Korenitejše reforme bi bilo mogoče izpeljati samo, če bi vlada imela dovolj trdno večino v parlamentu. V zadnjih letih se je v Sloveniji zakoreninil strah pred odločanjem. Zaradi tega se ustanavlja ogromno komisij, pogajanja se vlečejo v nedogled, sprejemajo se zakoni, ki so bolj ali manj namenjeni zapletanju postopkov - vse zato, ker se vsi otepajo odgovornosti. Trdna večina v parlamentu bi ta strah lahko odpravila.

Bi morala biti NSi za svojo zvestobo Janši ustrezneje nagrajena?

Odvisno od tega, koga štejete za NSi. Funkcij zagotovo nismo dobili veliko. Včasih je v časopisu prav zabavno prebrati, kdo vse je bil skozi kvoto NSi nastavljen na določeno funkcijo. Sam sem v stranki od njene ustanovitve, pa nekaterih imen ne poznam. Tisti, ki me je nasledil na funkciji državnega sekretarja, ni član NSi. Cotmanova je v stranko vstopila dan pred imenovanjem za ministrico. Mislim, da stranko namenoma čistijo ljudi, ki so se izpostavili v smislu programa NSi. Janša nas reže kot salamo, rezino za rezino.

V pismu navajate, da NSi zaradi prevelike povezanosti in podrejanja SDS postaja čedalje bolj neprepoznavna. Pri katerih točkah je bilo to najbolj očitno?

Pri zakonu o žrtvah vojnega nasilja in zakonu o vojnih grobiščih. Veliko članov NSi se čuti prikrajšane še iz vojnega časa. Moti jih, da imajo tisti, ki so bili med vojno ranjeni, internirani ali so jih zaprli Nemci, vse privilegije, tisti, ki so jim partizani ubili starše, pa so deležni samo zmerjanja z izdajalci. V razpravi o vojnih zakonih se je ves čas skušal iskati konsenz, ki ga je v takšni situaciji nesmiselno iskati.

Sami ste rekli, da bi brez Desusa vojne zakone težko spravili skozi parlament ...

To sicer drži. Vendar bi lahko Desus postavili pred dejstvo - ali glasuje za zakone ali pa gre ven iz koalicije.

S čimer bi tvegali predčasne volitve.

Ni nujno. Res je sicer, da imajo SDS, SLS in NSi v parlamentu samo 45 glasov. Vendar je treba računati še na glasova predstavnikov narodnostnih manjšin, ki v parlamentu nista po svoji politični funkciji, pač pa sta tam kot zagovornika specifičnih interesov manjšine.

Ali Janša načrtno uničuje NSi?

Politični prostor za stranke na desnem delu političnega spektra je omejen in deluje kot vezna posoda. NSi, SDS in SLS imajo skupaj polovico volilnega telesa, med njimi pa vlada ostra konkurenca, saj laže dobijo več glasov na račun sorodnih strank kot od strank iz drugega bloka. Po vzoru letošnjih volitev na Hrvaškem, kjer je Sanader dobil skoraj vse glasove tradicionalnih volivcev strank, s katerimi je bil v prejšnji koaliciji, tudi SDS najlažje pride do relativne večine in mandata za oblikovanje nove vlade, če omeji vpliv NSi in prevzame glasove njenih volivcev. Vendar bi s takšno redukcijo desnica kot celota izgubila toliko volivcev, da ne bi dosegla absolutne večine in bi lahko oblikovala vlado samo skupaj z levim blokom ali kakšno od večjih levih strank. V takšni vladi ne bi bilo prostora za ideje krščanske demokracije.

Se vam zdi, da se je vodstvo NSi že sprijaznilo s pripojitvijo k SDS?

Tako je videti. Če bi ob obstoječi razporeditvi moči med NSi in SDS oblikovali skupne liste, bi bilo razmerje ena proti tri. V takšnem razmerju pa po volitvah ni mogoče pričakovati enakopravnosti. Po principu Osvobodilne fronte bi se morali pripojiti k SDS.

Je to nujno slabo?

Združevanje v eno stranko v sedanjem volilnem sistemu pomeni redukcijo. Precej tistih, ki še najdejo svoj prostor v NSi, nikakor pa nočejo voliti SDS, bo volilo SLS ali pa bodo ostali doma.

Kako resna je bojazen, da NSi ne bi presegla parlamentarnega praga?

Te bojazni ni. Vsaka stranka ima tri sloje volivcev. V jedru so fanatiki, ki so se za stranko pripravljeni tepsti. V drugem sloju so koristolovci, ki stranko jemljejo kot posel. Zunanji sloj pa sestavlja tiha večina, ki se odloča po modi. Če prva prepriča tretji sloj, stranka brez težav pride v parlament.

Koliko strankinih fanatikov je na vaši strani?

Veliko. Občutek izigranosti je najbolj prisoten prav v jedru stranke. NSi je šla na zadnje volitve z geslom Beseda velja. Žal se je po volitvah izkazalo, da to ni res. Naj navedem primer. V programu NSi smo že pred leti napisali, da bomo razdelili ogromen fond, s katerim upravlja sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Čeprav je predsednica sklada članica NSi, ima sklad še do danes vzpostavljen na pol fevdalni sistem. Narejen ni bil niti najmanjši korak v smer, da bi se zemlja dala v lastnino ljudem, ki jo dejansko obdelujejo. Na voljo nimamo niti izgovora, da smo poskušali. Zaradi tega so naši volivci upravičeno razočarani.

Je v ozadju vaše pobude tudi katoliška cerkev?

Iz cerkve prihajajo nekatere pobude. Nikakor pa ne formalna navodila.

Kaj pa Peterle, je na vaši strani?

Pri pobudi za sklic izrednega kongresa sem vso odgovornost prevzel na lastna ramena. Dokler ne bomo imeli tretjine podpisnikov, nočem izpostavljati nobenih imen podpornikov. Če bodo čutili potrebo, se bodo razkrili sami.

Vas ni strah, da bi v javnosti izpadli kot osamljeni jezdec?

Pismo občinskim odborom stranke je bilo mišljeno kot anketa, ki bi spodbudila legitimno razpravo med članstvom. Ni bilo namenjeno javnosti. Žal sem naredil napako, da sem ga poslal po interni mreži NSi, do katere ima dostop tudi strankina centrala. Domnevam, da od tam izvira moj izdajalec, ki me je z objavo pisma želel diskreditirati. Toda kdor misli, da bo tako zadušil idejo, se bo krepko uštel.