Marjan Horvat

27. 11. 2008  |  Mladina 48  |  Politika  |  Intervju

Dr. Žarko Lazarević, zgodovinar

 

/media/www/slike.old/mladina/vintvelikaarko_lazarevi_bk.jpg

© Borut Krajnc

Dr. Žarko Lazarević je znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino, ki se ukvarja predvsem z gospodarsko zgodovino. Predmet njegovega proučevanja so vplivi gospodarskih procesov na družbeno strukturo in znotraj tega zlasti dolgoročno strukturno spreminjanje gospodarsko-socialne podobe Slovenije. Je tudi sourednik zbornika Gospodarske krize in Slovenci, enega izmed redkih strokovnih del v Sloveniji na to temo. Z Lazarevićem smo se pogovarjali tudi o spremembah, ki so ob gospodarskih krizah nastajale v političnem, kulturnem in duhovnem pogledu.

Zgodovina uči, da so gospodarske krize, ki imajo zmeraj tudi politične posledice, imanentne kapitalistični blagovni proizvodnji. Zakaj smo zmeraj presenečeni in nepripravljeni, ko nas doletijo?

> Krize so, v širšem smislu, sestavni del gospodarskega življenja, saj se z njimi odpravljajo ekonomska neravnovesja, ki se pokažejo na nacionalni ali svetovni ravni in ogrozijo normalno delovanje gospodarskega sistema in življenja. Po krizi se sčasoma uskladijo in normalizirajo gospodarski tokovi, uredijo tržna razmerja in nekaj časa spet živimo v obdobju gospodarskega razcveta. Hudo je zato, ker ti procesi povzročijo padec gospodarske aktivnosti in posledično celo vrsto težav, s katerimi se spoprijemajo družbe. Krize torej so, so bile in bodo, od percepcije prebivalstva, nosilcev politike in ekonomskih politik ter različnih družbenih slojev pa je odvisno, kako se te krize odslikavajo v vsakdanjem življenju. Če pogledate dogajanje na slovenskih tleh v daljšem časovnem obdobju, boste ugotovili, da je v zadnjih sto ali sto petdesetih letih kriza mnogokrat način življenja, saj smo le izjemoma priča dolgotrajnim obdobjem prosperitete, krizna obdobja pa so s tega vidika nekakšno stanje normalnosti. Toda človeški spomin je kratek, v naši naravi je, da slabo pozabljamo.

Sedanja kriza ima planetarne razsežnosti in se zavoljo tega zagotovo razlikuje od velikih gospodarskih kriz, ki jih pozna novejša zgodovina.

> V obdobju sedanjega gospodarskega sistema, ki se je začel oblikovati nekje sredi 19. stoletja, so obstajale tri krize, ki jih lahko opredelimo kot globalne. Vsekakor je bila prva leta 1873; začela se je s propadom Dunajske borze in je že imela učinke v širšem evropskem prostoru in tudi v Združenih državah Amerike. Kriza leta 1929 je že imela globalne razsežnosti, kriza, s katero se spoprijemamo danes, pa je zaradi prepletenosti in toka dogodkov svetovna kriza. Za vse te tri velike krize je značilno, da so se najprej pokazale na finančnem področju, saj se v njem najprej pokažejo vsa neravnovesja in težave, ki nato posledično učinkujejo v drugih gospodarskih sektorjih.

Zdi se, da se krize zmeraj pojavijo po obdobju nekakšnega instantnega navdušenja nad novimi možnostmi v oplajanju kapitala z različnimi inovacijami in izumi »finančnih produktov«?

> Ker sem zgodovinar, se ukvarjam s preteklostjo in lahko opozorim le na vzporednice, ki jih zaznavam. Če poskušamo primerjati krizo iz leta 1873 s krizo iz leta 1929 in z današnjo krizo, zasledimo nekatere skupne značilnosti in tudi razlike. Kriza leta 1873 je sledila zelo pomembnim premikom v gospodarstvu, saj je šlo za pospešek industrializacije, naglo gradnjo železniških omrežij in vzpostavitev sodobnega bančnega sistema v obliki delniških družb, ki so financirale nove gospodarske pobude večinoma s prihranki širokih slojev prebivalstva, jih akumulirale in nato posojale za investiranje v industrijo in promet. In drži, da je šlo za obdobje, za katerega sta značilna vsesplošen optimizem in prepričanje, da je vsako idejo mogoče uresničiti, kar je seveda privedlo do velike zadolženosti gospodarskih subjektov. Banke so zaradi dolgoročne narave teh investicij in neugodne časovne strukture lastnih virov prišle v precep. Sčasoma so vedno težje zadovoljevale potrebe po kreditih. Nato je prenapihnjeni balon počil, pokazale so se razsežnosti neskladja. Začeli so se prekinjati denarni tokovi, sprožila se je spirala nezaupanja, banke in posamezniki so začeli tezavrirati denar, to pa je pogubno vplivalo na druge gospodarske sektorje. Celotno gospodarstvo je stopilo v neke vrste začarani krog, značilen za vse krize, ki ga je zelo težko presekati.

V vseh dosedanjih krizah so države posredovale s svojimi orodji, da bi bili učinki kriz za prebivalstvo čim manjši. A za zagovornike ekonomskega liberalizma 19. stoletja je bilo to bržkone bogokletno dejanje?

> Danes je težko primerjati orodja in ukrepe, ki jih ima država na voljo za obvladovanje krize, s tistimi iz 19. stoletja. Takrat gospodarska politika ni bila ena od osrednjih nalog države kot danes. Države so zajemale največ desetino bruto domačega proizvoda. Širitev pristojnosti države na ekonomskem področju je potekala zlagoma. Države so se učile in sproti, razmeram primerno, širile svoje pristojnosti. Ob krizi leta 1873 se vprašanja o intervenciji države še niso postavljala kot usodna za delovanje liberalnega trga, četudi so države s protekcionističnimi ukrepi že sprožile nekatere mehanizme za varovanje lastnega gospodarstva, da bi preprečile »uvoz krize«. Nemčija je, denimo, spodbudila sprejetje socialnovarstvenih ukrepov za zavarovanje socialno šibkega dela prebivalstva. V primerjavi z veliko gospodarsko krizo 1929-1933 je bila po razsežnostih to mila kriza, saj je bil obseg ekonomije in vključenosti prebivalstva vanjo znatno manjši, številne evropske pokrajine so v tistem času še živele v nekakšni samozadostni ekonomiji, saj niso bile povsem integrirane niti znotraj lastnega nacionalnega gospodarskega prostora.

Velika gospodarska kriza 1929-1933 pa je že imela vse značilnosti svetovne krize in je povzročila tudi pomembne premike na evropskem in svetovnem zemljevidu moči držav.

> Takrat je bila integracija nacionalnih gospodarstev in njihova vključenost v mednarodni prostor že velika. Tudi ta kriza je izbruhnila najprej v finančnem sektorju in bila posledica evforije, navdušenja, zanosa in pričakovanja, da se svet lahko razvija samo v smeri nečesa boljšega. K njej je prispevala tudi ameriška lakota po kapitalu - zadnja leta pred izbruhom krize -, ki naj bi uresničil te sanje. Toda ko gre za krize, moramo zmeraj upoštevati kontekst, v katerem se pojavijo. Kriza leta 1929 se je začela po prvi svetovni vojni, ki je razblinila miselni svet Evrope in njeno dotedanjo paradigmo razvoja. Velika Britanija je izgubila vlogo svetovnega hegemona, težišče dominacije pa se je vse bolj premikalo proti ZDA, ki sicer še niso bile povsem pripravljene na to vlogo. S svojo protekcionistično politiko so vnašale neravnotežje v tedanji mednarodni finančni sistem, saj so zaprle svoj trg za evropske izdelke, hkrati pa zahtevale vračilo kreditov, ki so jih evropske države najele za financiranje vojne. Evropa je pogojevala ta odplačila s plačilom reparacij za vojno škodo, ki pa bi jih Nemčija le s težavo odplačevala, ne da bi ogrožala svojo ekonomsko podlago. V srednji in vzhodni Evropi so nastale nove države z rednimi velikimi proračunskimi in zunanjetrgovinskimi deficiti, ki niso bile sposobne redno odplačevati posojil, najetih na Zahodu.

So se evropske države različno odzvale na borzni zlom v ZDA in na krizo sploh?

> Odzivi v posameznih državah so bili odvisni seveda od globine krize pri njih. Na splošno vzeto je bila kriza v zahodni Evropi huda, vendar razmeroma kratka. Kratka seveda v primerjavi s tisto v vzhodni Evropi. Kot odgovor nanjo so se v evropskem prostoru oblikovali trije modeli ravnanja. V zahodnih državah se je uveljavil model liberalnega kapitalizma s povečano vlogo države, ki naj bi preprečevala oscilacije v gospodarstvu in zagotavljala napredek. Ta splet državnih ukrepov in spodbud je nastajal samodejno, glede na specifične potrebe vsake države. Nastali so programi raznovrstnih javnih del in neposrednih državnih vlaganj v različne gospodarske sektorje, da bi zaposlili čim več ljudi, povečali njihovo kupno moč in spodbudili povpraševanje na trgu. Kasneje, leta 1936, je bistvo teh ekonomskih in socialnih politik povzel Keynes v svoji doktrini ekonomskega razvoja. Specifično pa je dogajanje v skandinavskih deželah, kjer jim je uspelo doseči družbeno soglasje vseh dejavnikov, relevantnih za zaščito socialne varnosti v času bolezni, brezposelnosti in upokojitve. Na Danskem so, denimo, ustvarili ideologijo »ljudskega doma«, ki pravi, da je narod velika družina, zato je treba poskrbeti za vsakega družinskega člana. Na drugi strani je Sovjetska zveza že od dvajsetih let ponujala centralnoplanski model kot alternativo kapitalistični ekonomiji. V fašistični Italiji in Nemčiji pa so prisegali na model dirigiranega gospodarstva. Praviloma so se države zatekale v protekcionizem in v času velike krize v prejšnjem stoletju so bili povsem prekinjeni finančni tokovi med državami, potekala je le menjava blaga za blago.

V času velike krize je bila Slovenija del Kraljevine Jugoslavije in se je komaj izvlekla iz habsburške monarhije. Kako se je kriza pokazala na njenih tleh?

> Dejansko se je tudi Slovencem svet obrnil na glavo. Z razpadom Avstro-Ogrske je Slovenija iz dežele v središču postala obmejna jugoslovanska pokrajina, odrezana od morja in z mejo pri Rakeku. Meje so korenito posegle v slovenski prostor, saj so pretrgale gospodarske tokove z Avstrijo in Italijo. Njen ekonomski prostor je bil pred svetovno vojno razmeroma dobro integriran, v vseh kotičkih slovenskega poselitvenega prostora so delovale zadružne posojilnice in Ljubljanska kreditna banka. Meja pa je ostro zarezala v ta do tedaj enoten gospodarski prostor in postavila zlasti Slovence v zamejstvu v težak položaj, saj se je gospodarsko intenzivneje razvijala le Slovenija, ki je bila vključena v jugoslovanski prostor.

Čeprav je vstopila v tako rekoč neznan prostor in se morala povsem tržno preusmeriti in prilagoditi?

> Slovenija je vstopila v ta prostor po nekaj desetletjih predvojnega razmeroma hitrega razvoja, ki jo je v habsburški monarhiji pripeljal na raven povprečno razvite dežele. Z vstopom v Jugoslavijo pa je postala njen tehnološko in gospodarsko najrazvitejši del. Ob tem je pomembno dodati, da je tedanja Jugoslavija uspešno spodbujala domače podjetništvo tudi s carinskimi ovirami, kar je slovensko gospodarstvo znalo izkoristiti.
Zlasti po letu 1923, ko se je začela doba monetarne stabilnosti, so sledila leta gospodarskega vzpona, rasti industrijske proizvodnje, povečevanja števila zaposlenih in podvojitve gospodarske zmogljivosti. K temu so pripomogla tudi tuja vlaganja, zlasti v tekstilno industrijo. Hkrati je tekel proces slovenizacije ekonomskih subjektov na ozemlju Slovenije. Pred vključitvijo Slovenije v Kraljevino Jugoslavijo je tedanja slovenska vlada sprejela moratorij na lastniške spremembe, kasneje pa je beograjska vlada sprejela zakone, ki so omogočali prevzem tujih, na jugoslovanskih tleh delujočih podjetij. To je bil tudi za Slovenijo izredno pomemben ukrep, saj je, denimo, takrat največje podjetje v državi, Trboveljska premogokopna družba, ki je pomenila kar tretjino slovenskega delniškega kapitala, delovala izključno v slovenskem prostoru, sedež pa je imela na Dunaju. Trboveljska premogokopna družba je morala prenesti sedež v Ljubljano in tu so potem plačevali davke in uporabljali storitve slovenskih bank. Hkrati so dvajseta leta prejšnjega stoletja prinesla dokajšnjo kapitalsko okrepitev v bančništvu in industriji. V Ljubljanski kreditni banki, ki je nastala leta 1900 s češkim kapitalom, so Slovenci povečali svoj delež in Čehi so ostali v manjšini. S prevzemom ljubljanske podružnice dunajske banke Credit Anstalt je nastala za Slovence pomembna banka Kreditni zavod za trgovino in industrijo, ki pa je pri pridobivanju kapitala še vedno ostala navezana na nekdanjo dunajsko centralo. Napredka so se zavedali tudi sodobniki, tedanji časopisi pa so bili zvesti kronisti tega procesa.

Posledica velike svetovne finančne krize je bil tudi zlom banke Credit Anstalt, takrat zelo pomembne banke v vsej srednji Evropi in s tem v Jugoslaviji. To je zagotovo usodno vplivalo na krizo, ki se je začela v tedanji Sloveniji in Jugoslaviji?

> Bankrot dunajske banke Credit Anstalt je močno prizadel celotno srednjo Evropo. V jugoslovanskem primeru pa se je časovno ujelo nekaj dogodkov. Jugoslovanska država je namreč leta 1931 uvedla konvertibilno valuto in s tem odpravila omejitve za pretok kapitala, kar je omogočilo odtok kapitala iz države, čeprav so pričakovali nasprotno. Banka Credit Anstalt je imela tako odprto pot za prenos kapitala iz Jugoslavije in tudi Slovenije.
Logično je vprašanje, zakaj je jugoslovanska vlada postavila dinar na zlato podlago ravno leta 1931, saj se je to leto kasneje izkazalo za usodno v ekonomskem smislu. Če je namreč hotela jugoslovanska država priti do vojne odškodnine, nemških reparacij, se je morala vključiti v sistem baselske banke BIS, ki je bila ustanovljena v ta namen. Vanj pa se je lahko vključila le, če je njena valuta temeljila na zlati podlagi. Tudi zato je Jugoslavija ravnala tako in ob tem se je še nadejala, da bo s konvertibilno valuto pritegnila v državo tuji kapital. Stodnevna pozlata dinarja in odprava kapitalskih omejitev pa sta veljali prav v času, ko je bankrotirala dunajska banka Credit Anstalt. Avstrijska vlada je svojo največjo banko takrat podržavila, saj je bil to edini način, da jo ohrani in sanira ter prepreči obsežnejše posledice. Sestavni del sanacije je bilo tudi dezinvestiranje, kar je v praksi pomenilo, da so potegnili ves razpoložljivi kapital iz sosednjih dežel, kjer je imela banka Credit Anstalt podružnice ali odvisne družbe. Še danes, kot vidimo, ta vzorec ni nekaj neznanega.

Takrat so ljudje pred bančnimi okenci spraševali za svoj denar?

> Zlom banke Credit Anstalt in nekaterih drugih velikih nemških bank je v srednji Evropi povzročil paniko, tako tudi v Jugoslaviji in Sloveniji. Vlagatelji so pritisnili na banke, naj jim izplačajo njihove vloge, te kajpak niso bile zmožne zadovoljiti panične potrebe po dvigovanju vlog in vse skupaj je pripeljalo do krize; banke so postale, kot so tedaj rekli, »impotentne«. In zato niso bile več sposobne kreditirati industrije, niti njenega tekočega poslovanja, kaj šele investicij; začela se je ustavljati proizvodnja, sledilo je množično odpuščanje, kupna moč prebivalstva pa je naglo padala. To je povzročilo nove težave na različnih področjih, da ljudje nazadnje niso več ločili posledic od vzrokov. Ostala je le kriza kot neka zlovešča »pošast«.

Zgodbo o posledicah velike krize na slovenskih tleh je doživeto opisal Prežihov Voranc v Jamnici. Zakaj so takrat kmetje plačali najvišji davek?

> Voranc krizo, tako kot drugi v Evropi, to je bila splošna percepcija, opisuje kot nevidno pošast, ki pušča za seboj oprijemljivo gospodarsko in socialno opustošenje. Slovenski industriji in trgovini je prehod v Jugoslavijo zelo koristil, v kmetijstvu pa je bila zgodba drugačna. Slovenski kmetje so vstopili na območje, ki je bilo še bolj kmetijsko in na katerem so bile cene pridelkov konkurenčne. Prej so oskrbovali Trst, Gorico, Gradec, Reko, potem jim je meja to preprečila. Povrh tega so na svetovnem trgu cene kmetijskih pridelkov padale, kar je povzročilo relativno upadanje dohodka kmečkega prebivalstva, težave zaradi izpada dohodkov pa je bilo treba premostiti. Premoščali so jih z zadolževanjem, vsaj polovica posojil pa je bila porabljena za neproduktivne namene. Ko so cene pridelkov padle, je vrednost posojil naenkrat strahotno narasla in kmetje jih niso bili več sposobni odplačevati.

Toda velika kriza ni prišla naenkrat, saj je bilo zagotovo dovolj znakov, ki so opozarjali na možen zlom finančnega in gospodarskega sistema?

> Tudi za sedanjo krizo ni mogoče trditi, da je prišla na mah, saj že poldrugo leto poslušamo, kaj se dogaja v ZDA, in se sprašujemo, kdaj bo prišla k nam. Časovni zaostanek, ki smo mu priča, je podoben, kot je bil pred skoraj osemdesetimi leti. Slovenija je bila takrat in je danes v ekonomskem smislu periferija. Tudi takrat so najprej zbolela središča kapitala, nato pa se je bolezen razširila in prizadela še obrobje. Leta 1930 se je ustavil izvoz, cene so se zniževale in nato je prišlo tisto usodno leto 1931, ko so zapovrstjo bankrotirale velike banke v Nemčiji, na Dunaju in v Pragi, v regionalnih središčih kapitala, ki so večidel s posojili financirala vzhodno Evropo, torej tudi Jugoslavijo in Slovenijo.

Kako so se razsežnosti tedanje krize pokazale v slovenski industriji?

> Delo je izgubilo 27 odstotkov zaposlenih, to je bilo pri tedanji latentni brezposelnosti v Sloveniji in v vsej državi zelo hudo. Ta kriza je povzročila propad industrije zunaj urbanih območij. Skoncentrirala pa se je v Mariboru, Ljubljani, Kranju in na Jesenicah. Kako hudo je bilo, govori podatek, da se je obseg zaposlenosti v Sloveniji šele tik pred drugo svetovno vojno vrnil na raven pred krizo.    
Rastoči dohodki prebivalstva v času gospodarskega okrevanja vendarle niso bili tolikšni, da bi hitro in docela odpravili posledice velikega obubožanja. Pri tem ne mislim samo na padec javne porabe zaradi proračunskega varčevanja, temveč tudi na občutno znižanje življenjske ravni, kar je vplivalo na zdravstveno in demografsko podobo Slovenije. V tridesetih letih so pri kar 45 odstotkih nabornikov ugotovili, da so nezadostno razviti za opravljanje vojaške službe. Nadalje se je upočasnilo zniževanje stopnje umrljivosti, prek 40 odstotkov odraslih Slovencev ni dočakalo starosti 60 let. Povečala se je obolevnost prebivalstva za tuberkulozo, revmatizmom in nalezljivimi boleznimi. Trideseta leta so prinesla tudi naraščanje obsega socialnopatoloških dejanj: kršitev javnega reda in miru, prestopkov zoper nedotakljivost lastnine in telesa, ki so bili večinoma opravljeni v vinjenem stanju. Pozimi leta 1931 je javnost prvič izvedela za redek pojav v slovenskih razmerah, da se je približno ducat brezposelnih, ki so povrhu vsega ostali še brez strehe nad glavo, v svoji nemoči zateklo v temo ljubljanske kanalizacije in si tam uredilo bivališča.

Končno se je država vendarle odzvala?

> Odločila se je, da najprej zavaruje kmete, in sprejela zakon o zaščiti tega sloja prebivalstva. Šlo je za moratorij na odplačevanje kmečkih dolgov, banke pa so lahko zaprosile državo za odlog izplačil svojih obveznosti, ki so jih imele zaradi posojil kmetom. Odplačevanje dolgov je bilo sicer prekinjeno, vendar pa vlagatelji v bankah niso mogli do svojega premoženja, kajti država je z zakonom kratkoročne bančne vloge spremenila v dolgoročne, te pa so nato banke vlagateljem izplačevale do konca druge svetovne vojne. Leta 1934 se je začela sanacija bank, po podobnih načelih, kot smo jih spoznali pri sanaciji slovenskih bank v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja. Malo pred krizo ustanovljeni Privilegirani agrarni banki (PAB) so namenili osrednjo vlogo pri likvidaciji kmečkih dolgov in delno tudi pri sanaciji bančnega sistema. PAB je prevzela četrtino slabih kmečkih terjatev bank, četrtino takšnih terjatev so morale odpisati banke same, to pa jim je nadomestila država z državnimi obveznicami. Skozi ta proces sanacije so, z zelo redkimi izjemami, šle vse tedanje slovenske banke.

Opozorili ste na posledice, ki jih kriza pusti na ljudeh. Mislim na upad zaupanja v poslovnem svetu, kar navadno ni dovolj prisotno v razpravah o krizah.

> Za vse krize je značilno, da se iz ekonomske prelevijo v socialne in politične, pa tudi v psihološke krize, ki se kažejo v spremenjeni miselnosti in krizi vrednot. Nezaupanje in negotovost sta se razlezla v vse družbene pore. Tudi v bančništvo. Banke so v postopkih sanacije in po njej le počasi obnavljale kreditno aktivnost. Kar nekaj let je trajalo, da se je vzpostavilo ponovno medsebojno zaupanje med bankami na eni strani in poslovnim sektorjem ter prebivalstvom na drugi. Iz tega začaranega kroga nezaupanja in negotovosti je težko priti in zato tudi danes slišite, da banke sedijo na denarju, pa ga ne dajo, navkljub državnim jamstvom, za financiranje nekaterih projektov. Gre za krizo zaupanja in za samospraševanje, kakršno je sestavni del vsake krize, ob kateri pridejo na dan vprašanja o varnosti, o tveganjih, o morali, o naravi kapitalizma, o pravični plači, o pojmu človeka vrednega življenja itd.

Toda v kriznih časih je, sva ugotovila že prej, na političnem prizorišču tudi več prostora za nove preroke, ki ponujajo radikalne možnosti izhoda. Smo temu priča tudi danes?

> Vse je odvisno od tega, kako se bodo etablirane strukture dejansko lotile odpravljanja krize. Če bo sedanja kriza dolga in globoka, se lahko pojavijo tudi radikalni projekti, kot so se v preteklosti, ki bodo ljudem na hitro ponujali svetlo prihodnost. Česa takega ni mogoče vnaprej izključiti. Vendar so se družbe pripravljene učiti iz svojih izkušenj. Težave, s katerimi se svet in posamezne države spoprijemajo danes, so lahko enake, kot so bile nekoč, vendar je kontekst drugačen. Danes sta stopnja zavedanja o globini in razsežnostih krize ter nabor orodij in ukrepov ekonomske in socialne politike, ki jih ima na voljo država za iskanje izhodov, znatno večja kot v preteklosti.
A po vsaki krizi se nekaj spremeni. Po prvi svetovni vojni so stopili na plano do tedaj zapostavljeni družbeni sloji, postali so politični dejavnik, ki ga ni bilo več mogoče ignorirati. Ta politična sila je zahtevala programe o tem, kako se bo država lotila, recimo, problema brezposelnosti, urejanja socialnih stisk, družbenega razvoja sploh. To vpliva na sistem družbenih vrednot in temu se prilagajajo tudi nosilci politične moči. Davčna politika kot del socialne in razvojne politike je postala pomembno orodje v času po prvi svetovni vojni. Dosedanje krize so prelomile še z eno dogmo, da zasebna lastnina ni nedotakljiva; lahko postane v imenu višjih interesov tudi začasno dotakljiva. To so majhne izboljšave, ki se dogajajo v zgodovini, vendar državo usposabljajo za spoprijemanje s krizo.

Slovenska država ima izkušnje s krizami. Navsezadnje se je v času razpadanja nekdanje SFRJ spoprijela s hudimi gospodarskimi težavami in dobro zvozila.

> V celoti se je morala preusmeriti na nove trge, hkrati pa smo se spoprijeli z nelikvidnostjo finančnega sektorja, ki ga je bilo treba sanirati, in s splošno gospodarsko in družbeno transformacijo. Tega ni bilo mogoče storiti naenkrat, saj gre za zahtevne operacije in dolgoročne procese. Pri tem je imela Slovenija prednost pred drugimi vzhodnoevropskimi socialističnimi državami, saj si je lahko privoščila sanacijo gospodarstva iz lastnih sredstev in ni bila odvisna od dotoka tujega kapitala. Ne le da je imela Slovenija drugačne banke, tudi podjetja so bila drugače koncipirana kot v drugih socialističnih državah, raven znanja in obvladovanja ekonomskih procesov pa je bila višja.

V tem kontekstu bo zagotovo zanimivo vaše razmišljanje o slovenskem nacionalnem interesu v gospodarstvu skozi zgodovinsko prizmo.

> Nacionalni gospodarski interes je intrigantna historična in aktualistična kategorija. Gre za samoumevno in samodefinirajočo kategorijo, ki pa jo je navsezadnje težko enoznačno opredeliti. Nacionalni interes je mogoče definirati na splošni ravni. Vsi smo zainteresirani za ekonomsko učinkovito in politično stabilno Slovenijo z izjemnimi socialnimi programi in vrhunsko izobraženim prebivalstvom. Pravo vprašanje, to je točka razločevanja, pa se pojavi tisti trenutek, ko v ospredje postavimo vprašanje, kako do tega priti. In kot je v življenju v navadi, se zaradi množice poti začnejo težave.
Kako presojati posamezne odločitve, kako prepoznati oziroma razločevati posamezne interese od splošnih, ki naj bi ustrezali nacionalnemu interesu? Je nacionalni interes skupek parcialnih interesov ali gre za neko vrednoto, na katero vsi prisegajo? Kako razmejiti konkretni podjetniški interes v razmerju do splošno družbenega/nacionalnega interesa? Kateri ima večjo legitimnost, zlasti ko nastane konflikt podjetniških in nacionalnih interesov, če nam jih uspe opredeliti kot take? Kateremu dati prednost? Kako ravnati ob tem, da je problematika nacionalnega gospodarskega interesa v bližnji soseščini in tudi oddaljenejši tujini praviloma sprejeta kot ekonomski nacionalizem? Je to v slovenskem nacionalnem interesu? Ali morda ni? Odgovori niso enostavni!

Nam lahko postrežete s primeri iz preteklosti?

> Edina stalnica, ki nam jo zgodovina ponudi na temo nacionalnega interesa, je dejstvo, da je bilo v percepciji javnosti ves čas do druge svetovne vojne slovensko lastništvo gospodarskih subjektov cilj in merilo nacionalnega gospodarskega interesa. Resda so se ob tem pojavljali nedoslednosti in protislovja, ko so banko, čeprav je poslovala samo na slovenskem ozemlju in tu oplajala svoj kapital, slovenske politične elite ožigosale za nemško ustanovo in s tem nasprotno slovenskemu nacionalnemu ekonomskemu interesu. Gre za Kranjsko hranilnico, ki je bila ustanovljena že leta 1820. Na drugi strani je bila Ljubljanska kreditna banka, čeprav je bila v prevladujočem češkem lastništvu, v slovenskem nacionalnem interesu, ker se je ujela z interesi slovenskih elit. Hkrati nam zgodovina streže s primeri, ko je slovenski nacionalni interes potegnil kratko na račun podjetniških interesov, dobička ob prodaji tujcem. Ob drugih priložnostih pa zvemo, kako se je slovenski nacionalni interes v gospodarstvu zagotavljal s kapitalom pripadnikov nemške manjšine. Primer banke Kreditni zavod za trgovino in industrijo priča, da je bila »slovenizacija« te banke ob bankrotu banke Credit Anstalt, torej realizacija slovenskega nacionalnega interesa, mogoča le ob izdatni pomoči posameznih podjetnikov nemškega rodu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.