Aleš Zalar, minister za pravosodje

/media/www/slike.old/mladina/vint_velika_zalar20090119_2152_b5.jpg

© Borut Peterlin

Aleš Zalar je postal eden najbolj prepoznavnih predsednikov sodišč predvsem zaradi spora s pravosodnim ministrom Lovrom Šturmom, svojim predhodnikom na ministrskem položaju. Kateri in kakšni so njegovi projekti, ki jih že od prevzema ministrstva niza drugega za drugim, zakaj se njegovi sogovorniki vsi po vrsti smehljajo, kakšno zapuščino je podedoval, zakaj je breme ministrovanja zanj dvojno, kaj je storila Barbara Brezigar, da je deležna njegove podpore, koliko sodnikov je preveč in zakaj se trenutno bolj vidi v vlogi gasilca kot v vlogi ministra ...

Ste eden dejavnejših ministrov. Ste imeli projekte v glavi že pred volitvami, še pred zmago sedanje koalicije?

> Imel sem to srečo, da sem bil edini, ki je že v fazi nastajanja koalicijskega sporazuma pripravil večino besedila v poglavju o pravosodju. Če sem povsem natančen, v glavnem sva se o tem, kaj naj piše v sporazumu za področje pravosodja, usklajevala s poslancem Socialnih demokratov Miranom Potrčem. Druge stranke in posamezniki se v to vprašanje niso vključevali, vsaj ne v pomembnem obsegu, in to je omogočilo precej jasen načrt, na katerih področjih in v kateri smeri iti v modernizacijo, spremembe, prenovo ...

V času pred volitvami, ko je bila SD v velikem vodstvu, ste dejali, da v politiki ni nič gotovo. A kot bi bilo že takrat, pred volitvami, jasno, da boste, če zmaga levica, pravosodni minister.

> Navzven je bilo mogoče videti tako, navznoter pa ni bilo čisto tako. Koalicijska usklajevanja, pogajanja in iskanja kadrovskih rešitev so vedno negotova in tudi glede mene so v neki točki bila. Res pa je, da nihče od teh, ki so se pojavljali kot možni kandidati za ministre, ni kazal kakega posebnega navdušenja nad tem, da bi vodil pravosodni resor. Tudi nobenega drugega kvalificiranega pravnika, ki bi zelo dobro poznal to področje, v teh krogih ni bilo. Naše pravosodje pa, to se vidi iz težav, ki jih ima, očitno potrebuje nekoga, ki razmere dobro pozna, zato da jih lahko vsaj poskuša izboljšati. Konec koncev pa je tako: predsednik vlade je tisti, ki je presodil, da sem jaz lahko ta človek.

Kako pa ste končali delo svetovalca v Romuniji in na Hrvaškem, ki ste ga opravljali, preden ste postali minister?

> Delo v Romuniji sem končal že v času volitev. Projekt na Hrvaškem pa še teče, a seveda brez mojega sodelovanja. Iz tega projekta sem se kot strokovnjak umaknil, vendar so že našli zamenjavo.

Da bi slovenski pravosodni minister svetoval hrvaškemu pravosodju, pač ne gre.

> Seveda, v to delo ne morem biti več vključen, ker ni združljivo z ministrsko funkcijo. Področje svetovanja je bilo politično na prvi pogled zelo neproblematično, šlo je za projekt mediacije, torej mirnega reševanja sporov. Glede na to, da smo s Hrvaško v sporu in da nujno potrebujemo ustrezen postopek za rešitev tega spora, bi bila mediacija lahko idealen način.

Postali ste viden član LDS, kar zadeva javno mnenje, pa LDS trenutno slabo kaže. Glede na to, da boste zdaj imeli precej dela z vladanjem, kako boste dvignili ratinge do naslednjih volitev, evropske so že junija?

> Ocena uspeha LDS na volitvah je lahko pozitivna in negativna. Pozitivna, ker smo prišli v vlado, in negativna, ker odstotek podpore, ki smo ga dobili na volitvah, res ni bil tak, kot smo pričakovali. Realno smo pričakovali okoli osem odstotkov, dobili pa smo jih le nekaj več kot pet. Zaradi položaja, v kakršnem smo sedaj, torej, da ima LDS v vladi dva ministra v dveh zelo izpostavljenih resorjih, seveda oba z ministrico Kresalovo nosiva dvojno breme. Breme ministrovanja, ki je povezano z odgovornostjo za optimalno opravljanje te funkcije, in hkrati breme ugleda stranke LDS, ker je jasno, da bodo volivci merili svoje zaupanje do stranke tudi ali predvsem skozi to, kako bova midva opravljala ministrski funkciji. Tega bremena se zavedam, ampak to sem vedel že, ko sem se odločil, da vstopim v politiko in kandidiram za ministra.

Ko ste postali minister, ste dejali, da generalna državna tožilka Barbara Brezigar uživa vašo podporo. To najbrž pomeni, da je ne boste zamenjali, če bo delala enako kot doslej?

> Ta izjava je res dvignila kar nekaj prahu, ampak mislim, da mora biti vsakomur jasno, da mora pravosodni minister zagotavljati institucionalno podporo vsem delom pravosodnega sistema. Nikakor ne sme rušiti ali spodjedati te podpore. Poleg tega bi bila vsakršna izjava, ki ne bi šla v tej smeri, razumljena, kot da se je začel postopek za razrešitev generalne državne tožilke. Za kaj takega pa bi morali obstajati zakoniti razlogi in jaz jih ne vidim. Niti nimam te pristojnosti, pač pa jo imata vlada in državni zbor. Dokler generalna državna tožilka dela po predpisih, dotlej mora uživati podporo.

Pred imenovanjem za ministra ste ostro kritizirali delo vrhovnega tožilstva ob aferi Patria in tudi ob aretaciji Boštjana Penka; to ste označili za »skrajno neprofesionalno ravnanje policije in tožilstva«.

> Povzeli ste del izjav iz časov, ko še nisem bil minister. Gre tudi za postopke, ki še vedno tečejo, to pomeni, da bi kot minister naredil hudo napako, če bi se danes do tega kakorkoli opredeljeval. Treba bo počakati na konec teh postopkov in se potem ustrezno odločiti. Kot minister moram pač biti skrajno zadržan.

To razumem, vendar v manj kot pol leta verjetno niste spremenili mnenja?

> Glede zadeve Patria se je takrat zdelo, da gre za veliko neaktivnost obeh, policije in tudi tožilstva, zdaj pa lahko rečem le, da sem seznanjen s tem, da naše tožilstvo aktivno vodi postopke v zvezi s preiskovanjem suma kaznivih dejanj, ki se povezujejo z afero Patria. Več o tem vam ne smem povedati. Glede tega vprašanja sem torej res nekoliko spremenil mnenje. Sem pa z generalno državno tožilko in njenimi sodelavci govoril o vprašanju predstavljanja informacij o tem, kaj tožilstvo v kakem trenutku počne v predkazenskem postopku. Opozoril sem jih, da mora tožilstvo najti način, da bo javnost prepričalo, da obravnava posamezno zadevo, seveda ne da bi kompromitiralo postopek. Z dobro komunikacijo z javnostjo je mogoče nekatere stvari vedno povedati na način, ki ga javnost razume in sprejme. Ne glede na zgodnjo fazo postopka s sklicevanjem na to, da je zadeva v predkazenskem postopku in da ne dajejo informacij, javnosti pač ni mogoče zadovoljiti.

Kaj pa sporna aretacija Boštjana Penka?

> Takrat nisem govoril o tem, ali je prav, da je bil Penko procesiran ali ne, poudaril sem le, da način, na katerega mu je bila odvzeta prostost, ni bil primeren. To se je pozneje potrdilo tudi z interno policijsko preiskavo. Glede tega svoje takratne izjave ne mislim spreminjati. Policija je zdaj podala kazensko ovadbo, tožilec pa se bo moral odločiti, ali jo bo sprejel ali zavrgel.

Ko sva ravno pri ovadbah. Je kazenska ovadba zoper vašega predhodnika Lovra Šturma zaradi spornih povolilnih imenovanj Roberta Marolta in Marjetke Cotman za notarja prišla z ministrstva?

> Skoraj zanesljivo ne, čeprav tega nikoli ne bomo izvedeli, ker je šlo za anonimno ovadbo. Zaposlene na ministrstvu, vsaj bližnje sodelavce, sem povprašal o tem in so mi zagotovili, da ne. V bistvu smo bili vsi presenečeni, ko so se kriminalisti nenapovedano zglasili pri nas in opravili pogovore z nekaterimi ljudmi. Tudi sicer mi takšna vroča razprava o tej zadevi prav nič ne ustreza, saj potrebujem mir, da lahko kot minister izpeljem nekatere projekte, ne pa da se zdaj ukvarjam s prejšnjim ministrom Šturmom.

V prejšnjem mandatu so mnogi prav v povezavi z bivšim sekretarjem vašega ministrstva Maroltom opozarjali, da na ministrstvu potekajo nezdravi politični pritiski na strokovno osebje in da so posledice tega odhodi dobrih ljudi. V kakšnem stanju ste prevzeli ministrstvo?

> Slišal sem, da ozračje na ministrstvu nikakor ni bilo sproščeno. To sem potem opazil tudi sam, ko sem po prevzemu ministrstva začel opravljati prve pogovore z zaposlenimi. Kako plah je bil njihov pristop, kako težko so pravzaprav povedali svoje mnenje ... Kar nekaj časa je trajalo, da sem ljudem dopovedal, da želim odkrito komunikacijo, odkrite pogovore, da mi povedo, ko se s kako mojo odločitvijo ne strinjajo. Uvedel sem tudi redne kolegije, ki prej niso bili praksa. Zdaj je ozračje veliko boljše, to pravijo tudi zaposleni na ministrstvu. Več o tem ne bi želel govoriti. Ne želim se ukvarjati s starimi problemi, ker vso svojo energijo usmerjam naprej, v to, kako se čim prej lotiti glavnih izzivov.

Vsaj z enim starim problemom se vendarle že ukvarjate, in sicer s Centrom za narodno spravo.

> Pristojnim službam sem naročil, naj preverijo zakonitost poslovanja, in to zato, ker so me zaposleni na ministrstvu obvestili, da se je del ministrstva, organizacijski del, ki se imenuje sektor za popravo krivic in narodno spravo, izločil iz ministrstva tako, da je vlada ustanovila javni zavod. S tem nisem bil seznanjen ob primopredaji, ampak šele kasneje, in potem sem seveda želel videti vse akte v zvezi s tem in na podlagi tega se mi je postavilo nekaj pravnih vprašanj. Zato sem prosil pravnike na ministrstvu, da to vprašanje posebej preučijo, in dobil sem njihovo pravno mnenje, iz katerega izhaja, da je zelo vprašljivo zlasti, ali je bilo pravilno, da se je z izločitvijo tega centra hkrati na center prenesel tudi del zaposlenih, ki pa so obdržali status javnih uslužbencev.

Kako je nasploh mogoče, da se je vaš predhodnik sprl s skoraj vsakim podsistemom pravosodja, vas pa vsi sprejemajo in se potem od vas tudi poslavljajo z nasmehom?

> Predstavniki pravosodnih organov in drugih organov, s katerimi se sestajam, so ljudje, ki predstavljajo institucije in se svojega posla lotevajo resno. Zato grem tudi sam na pogovore z resnimi predlogi in vprašanji. Seveda na prvem sestanku ne bomo našli odgovorov na vsa vprašanja, sčasoma pa jih bomo zagotovo našli. Ta konstruktivni odnos, odnos spoštovanja, odnos, kjer ne daješ občutka, da imaš moč vsak trenutek spremeniti zakon, se mi zdi najprimernejši. Morda so zato vsi nasmejani, moram pa reči, da ko sem, recimo, odhajal s srečanja z varuhinjo človekovih pravic, mi je ob koncu rekla, veste, ta najin pogovor je bil pa povsem nekaj drugega, kot so bili pogovori s prejšnjim pravosodnim ministrom, in glede načina in glede poznavanja problematike in glede rešitev, ki jih načrtujete. Naše ministrstvo ima v tem mandatu jasno vizijo, točno ve, kako se lotiti posameznih problemov. Problemov pa je veliko in veliko jih izvira iz časov prejšnje vlade, povzročila jih je prejšnja pravosodna politika. Včasih se počutim kot kakšen junak iz risanke, recimo gasilec Samo. Danes izbruhne en požar in ga gasim, jutri izbruhne drug požar in ga gasim, ampak vsi požari so bili podtaknjeni v prejšnjem mandatu. Moram iskreno priznati, veliko več časa, kot sem pričakoval, porabim za reševanje težav za nazaj in veliko manj časa imam za izvajanje ukrepov in programov, ki jih imamo za naprej. Tu sem nekako ujetnik preteklih odnosov na relaciji pravosodno ministrstvo in različni pravosodni podsi-stemi.

V kateri fazi sploh je trenutno vaš spor z ministrom Šturmom, ki izvira iz časov vaše kandidature za predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča?

> Ta zadeva je končana. Sam ne bom več vlagal pravnih sredstev, ker sem kot minister v položaju, da je moje ravnanje lahko točno tako, za kakršno sem se prej zavzemal, in tudi zato, ker lahko kot minister zagotovim, da bo tako ravnanje pravosodnih ministrov onemogočeno s sistemskega vidika. Na pravosodnem ministrstvu namreč pripravljamo spremembo zakona o sodiščih, po kateri pravosodni minister ne bo več imenoval predsednikov sodišč.

Prvi problem, s katerim ste se spoprijeli, je stavka sodnikov. Boste popustili in šli k sodnikom s konkretnim vsebinskim izhodiščem, kar postavljajo kot pogoj za prekinitev stavke?

> Če pogledate zadnje javne izjave in sporočila stavkovnega odbora, veste, da gredo v tej smeri, da bodo pripravljeni prekiniti stavko takoj, ko bodo dobili konkretno ponudbo vlade. Zato upravičeno pričakujem, da bo stavka prekinjena februarja. Ta mesec vlada namreč mora oblikovati svoj predlog, ki seveda zajema ključno vprašanje, torej uvrstitev sodnikov v plačne razrede. Potem morajo steči usklajevanja s stavkovnim odborom in tudi ali predvsem s sodnim svetom, kot je opozorilo ustavno sodišče. Doslej taka konkretna ponudba ni bila možna iz preprostega razloga, ker se je vlada najprej morala odločiti za izhodišča, v okviru katerih se bodo iskale rešitve. Zdaj jih imamo in točno vemo, v kateri smeri moramo iskati razpoložljiva sredstva, da se fiksne plače sodnikov prilagodijo plačam poslancev in ministrov, kar pa ne pomeni, da se bodo z njimi izenačile. Ko bo vlada dala konkreten predlog, sem prepričan, da bo razumen, predvsem pa ne bo podan s kakimi podcenjevalnimi podtoni. Zato si težko predstavljam, da bi sodniki potem spremenili svoj prejšnji sklep in ne prekinili stavke. Verjamem, da smo na vladni in na sodniški strani dovolj modri, da bomo znali rešiti to vprašanje.

Kako naj bi bil v praksi videti mehki prehod na manjše število sodnikov?

> Ko sem se o tem pogovarjal s službo za sodno upravo vrhovnega sodišča, mi je bilo rečeno, da je vrhovno sodišče po različnih merilih vselej prišlo do istega zaključka. Namreč, da je okrožnih sodnikov že ta trenutek preveč glede na merilo povprečne storilnosti sodnikov, glede na merilo porabe časa posameznega sodnika za posamezno opravilo ... Na podlagi tega smo se dogovorili, da se tak izračun opravi za vsa sodišča. Pričakujem, da se bo pokazalo, da je ta trenutek lahko tudi več kot sto sodnikov preveč. Poleg tega je že ta trenutek jasno, da sodišča ne potrebujejo dodatnih 185 t. i. medokrajnih sodnikov, ki bi bili na razpolago kot neke vrste leteči sodniki. Predsedniki sodišč sporočajo, da teh mest ne potrebujejo. In če vzamemo seštevek plač vseh teh sodnikov, dobimo razpoložljivo maso, kjer tudi lahko iščemo rezerve za dvig plačnih razredov.

Ampak odpuščanj verjetno ne bo.

> Za tiste sodnike, ki so že danes sodniki, je jasno, da jih nihče ne more vreči na cesto in da odpuščanja ne bo. Zato pa je možno nižanje števila sodnikov tako, da ne nadomestimo sodnikov, ki se upokojijo, in sodnikov, ki se odpovejo sodniški službi. Seveda pa bi bilo treba paziti, da potem na kakem sodišču ne bi bilo prevelikega osipa. To lahko rešujemo z dvema institutoma, ki ju zakon omogoča že zdaj. Eden je premeščanje sodnikov z manj obremenjenih sodišč na bolj obremenjena, drugi pa premeščanje spisov z bolj obremenjenih na manj obremenjena sodišča.

Posledica teh ukrepov bi bila tudi višja kakovost kandidatov, saj se sedaj najboljši kadri praviloma ne prijavljajo za prosta sodniška mesta.

> Težava v zvezi s pravosodjem je, da sodniški poklic v očeh povprečnega pravnika ni videti dovolj ugleden. Zaradi tega ni kakšnega posebnega zanimanja za sodniško službo. To so vprašanja, ki terjajo tudi odziv vlade. Pravosodno ministrstvo v zvezi s tem načrtuje prenovo sistema vstopanja v trajni mandat, in sicer tako, da bi bil trajni mandat lahko podeljen samo tistemu kandidatu za sodnika, ki bi uspešno zaključil posebno specializirano usposabljanje za sodniško službo. Zdaj imamo sistem, v katerem predhodnega usposabljanja ni, saj se začne šele po tem, ko nekdo pridobi trajni mandat. V tem je seveda težava, ker se v nekaterih primerih izkaže, da neki pravnik sodniški službi pač ni kos in da bi lahko veliko bolje opravljal kako drugo pravno delo. Tako bi lahko zagotovili boljšo kakovost, o kateri govorite. Torej z ustrezno selekcijo pred vstopom v sodniško službo. Zato nam ni treba spreminjati ustave, tu imamo tudi že institucionalni okvir v centru za izobraževanje v pravosodju, tako da bo potrebna zgolj ustrezna sprememba zakona o sodniški službi.

V javnosti se govori o lenih sodnikih. Je povprečen slovenski sodnik priden ali len, to vi gotovo veste iz prve roke?

> Te primerjave s pridnimi in lenimi sodniki mi nikakor ne gredo skupaj z vlogo, ki jo sodniki imajo. Sodniki so funkcionarji, so nosilci oblasti tako kot poslanci in ministri, in tako kot poslanci in ministri zavzeto opravljajo svojo funkcijo, jo tudi sodniki. Pridnost in lenoba sta izraza, ki sta se pogosto uporabljala prav v povezavi z novim načinom nagrajevanja sodnikov po uspešnosti. Predvideno je namreč bilo, da naj bi pridni sodniki dobili boljše plače, leni pa slabše. Po enem letu izvajanja tega sistema pa se je pokazalo, da absolutno ni dosegel želenih učinkov in da je šlo samo za umetno zviševanje plač, ki so bile prenizke. Produktivnost in učinkovitost sodišč se zaradi tega tako rekoč ni omembe vredno povečala. Samo 1,1 odstotka nerešenih zadev je bilo rešenih v okviru pogodb sodnikov, sklenjenih zaradi povečanega obsega dela. Zneski, ki so bili za to delo izplačani, pa so bili tako visoki, da je celo predsednik vrhovnega sodišča javno rekel, da ga žalosti, da so se nekateri sodniki zaradi tega uvrstili med največje zaslužkarje v javnem sektorju.

Sedanja merila uspešnosti pri sodnikih opuščate in predlagate ocenjevanje sodišč, ampak nekje bodo morali biti ocenjeni tudi sodniki. Kako?

> Eno je merjenje učinkovitosti sodišča, tu bo odgovornost nosil predsednik sodišča in morda direktor sodišča. Ko pa gre za ocenjevanje dela sodnikov, bo ostalo takšno, kot je bilo doslej, v pristojnosti sodstva samega, v rokah predsednikov sodišč in zlasti sodnega sveta. Tisto, kar lahko na tem področju naredi ministrstvo za pravosodje, da bi bilo to ocenjevanje čim bolj objektivno, je, da poskuša v največji možni meri predpisati časovne standarde za sodnike v vseh procesnih predpisih, in to za posamične procesne dogodke in tudi za čas, ki je potreben do dokončne rešitve zadeve. Ne more pa biti ministrstvo tisto, ki bo ocenjevalo, ali je neki sodnik delo opravljal dovolj kakovostno v smislu, da so bile njegove zadeve pretežno potrjene na pritožbenem sodišču. To je stvar sodstva samega.

Bodo ta vprašanja, število sodnikov, merila uspešnosti, nov način napredovanja in podobna, del bližajočih se usklajevanj s sodniki?

> Ministrstvo za pravosodje bo pripravilo spremembe, ki se nanašajo na večjo učinkovitost sodišč in podobno, sočasno s prenovo plačnega sistema za sodnike, ne bo pa ta del neposredno predmet usklajevanj v zvezi s plačami. To ne bi bilo primerno in zakonito. Po drugi strani pa to ne pomeni, da o tem vprašanju ne bomo opravili ustreznega posvetovanja z vrhovnim sodiščem in s sodnim svetom. Ti dve zadevi bosta na neki način tekli vzporedno.

Mar ni sploh največja težava sodstva povsem uničen ugled sodnikov v družbi, kakršnega opazimo le še v državah v razvoju?

> Povsem se strinjam z vami, da je nizek ugled, ki ga sodstvo ta trenutek uživa v javnosti, eden od razlogov, zaradi katerih se spoprijemamo s številnimi težavami. Težava je v tem, da je k nižanju ugleda prispevala tudi politika sama. Prav zato je ena od glavnih nalog ministrstva ta, da politika obravnava sodstvo in sodnike resno, enakopravno, da jih tudi v javnosti obravnava kot nosilce oblasti, kar tudi so. Da skratka pomaga krepiti avtoriteto sodnikov in sodišč. Na pomanjkanje te avtoritete je pred časom opozoril tudi predsednik države. Želel bi si več zadržanih odzivov naših politikov takrat, kadar kritizirajo sodnike.

Prej ste rekli, da nosite precejšnje breme odgovornosti za prihodnje volilne izide LDS. Volivci pa vas bodo po izteku mandata ocenjevali predvsem po količini sodnih zaostankov. Kaj bo vaša Lukenda?

> Predvidevamo vrsto, lahko bi rekel dramatičnih, sprememb v pravosodju. Naj omenim le nekatere. Lotili se bomo korenite prenove izvršilnega postopka. Pri nas je sodna izvršba katastrofalno počasna. Z izjemo izvršbe na podlagi verodostojne listine, ki je zdaj računalniško podprta, vsa druga izvršba pomeni veliko težavo. Nerešenih zadev je toliko, da niti sodišča sama ne vedo, koliko jih imajo. Statistično se govori o okoli 250 tisoč zadevah, realne ocene pa kažejo, da bi jih lahko bilo tudi dva- do trikrat več. Nujno je, da izpeljemo nekatere ukrepe, ki bi jih morali že zdavnaj, ki jih priporoča Svet Evrope in jih na tem področju poznajo številne države. Premislek gre v tej smeri, da bi bile neposredno izvršljive že prvostopenjske sodne odločbe, da bi praktično odpravili fazo dovolitve izvršbe in da bi dolžnik imel v izvršilnem postopku eno samo pravno sredstvo, in sicer ugovor, da je dolg že plačal. Vsi drugi procesni in materialni ugovori bi se lahko sicer reševali v posebni pravdi, vendar ne bi zaustavili izvršbe. Drugo področje je področje reševanja civilnopravnih, delovnopravnih sporov, kjer so naša politična prednostna naloga alternativni postopki, zlasti mediacija in arbitraža.

Samo uvedba teh postopkov v zakonodajo verjetno ne bo dovolj, težji del bo zagotovo premik v glavah ljudi.

> Država bo dala zgled, kako naj državljani rešujejo svoje spore tako, da bomo pripravili take spremembe predpisov, da bo država vselej, kadar bo stranka v sporu, nasprotni strani ponudila mirno reševanje spora z mediacijo. Takih primerov je več tisoč. Poleg omenjenega pa nameravamo izpeljati tudi temeljito prenovo kazenskega postopka, kjer je glavni cilj prav tako, da se čim več postopkov konča pred fazo glavne obravnave, s pogajanji med tožilcem in obrambo ob ustrezni vlogi sodišča. Načrt je skratka zelo ambiciozen in vprašanje je, ali se bo dalo do konca mandata vse izpeljati, zagotavljam pa, da bodo tudi statistike, kar zadeva sodne zaostanke, pokazale, da smo delali v pravi smeri.

Pri spremembah ZKP govorite o pogajanjih tudi med kazenskim postopkom, tudi glede stopnje krivde, kar poznajo v ZDA?

> To je predvideno. Brez tega danes ne more več delovati noben kazenskopravni sistem. Pogajanja bodo možna o obtožbi, o krivdi in o kazni. Če bo obdolženec krivdo priznal, bi se mu morala izrečena kazen znižati do tretjine glede na zagroženo kazen. Postopek se v tem primeru konča, zadeva ne gre na glavno obravnavo. Ta institut potem omogoča vsem drugim primerom, kjer pogajanja ne bodo uspešna, da se končajo v razumnem roku.

Pri uvajanju pogajanj o krivdi in o kazni verjetno pričakujete oster odpor akademske sfere, pravnih teoretikov ...

> Nasprotno, mislim, da pravni teoretiki na pravni fakulteti že nekaj časa opozarjajo na veliko pomanjkljivost našega kazenskega postopka, da mora sodišče, tudi če obdolženec krivdo prizna, izvesti vse dokaze, kar ni ne smiselno, ne smotrno in tudi ne v interesu davkoplačevalcev. Sicer pa sem prav zato, da se pravna stroka ne bi tako sprla, kot se je ob pisanju novega kazenskega zakonika, imenoval svet za kaznovalno pravo, ki združuje večino uglednih pravnih strokovnjakov s tega področja. Njihova vloga je sicer svetovalna, ampak ministrstvo bo še kako upoštevalo njihova priporočila in mnenja.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.