Nič več ni tako, kot je bilo

Menda niti erekcije niso več tisto, kar so nekoč bile. Bomo ukrepali ali obtičali v recesiji?

Pričujoče besedilo v nadaljevanju prinaša rekapitulacijo dejstev, ki za moškega tako v spolnem kot simbolnem pomenu niso ravno spodbudna in se po svoje priročno rimajo na epidemijo recesijskih virusov, ki vztrajno pronicajo v vse pore življenja. In, kot bi rekel Aldous Huxley, avtor Krasnega novega sveta, dejstva ne nehajo obstajati, če jih ignoriramo. Naj zato začnem optimistično, z meni sila ljubo definicijo, ki jo je Paul Joannides, eden hudomušnejših psihoanalitikov, dejavnih na področju popularne seksologije, zapisal v spolnem priročniku z naslovom Dajmo se dol. Takole pravi: »Penis je edina igrača iz otroštva, ki jo moški lahko obdrži in s katero se potem igra vse življenje. To je in bo edina igrača, ki povzroča ugodne občutke, če jo cuka, ki nadalje nenehno spreminja velikost in obliko in se odziva na dražljaje vseh čutil. Pa poskusite to kupiti v trgovini. Kadar gre v življenju vse narobe, je edina stvar, na katero se moški lahko zanese, da ostaja vir ugodnega počutja, njegov penis, razen če so mu stvari že ušle povsem iz rok in mora seči po čem močnejšem, recimo po tekili ali pobožni molitvi.«
Definicija odpira poglavje, namenjeno bralkam, ki želijo razumeti, zakaj moški tako resno jemljejo svoje orodje, ali bolje, svojo igračo. Joannides namreč ugotavlja, da ženske za razliko od moških niso navajene od ranega otroštva povezovati spolnega vznemirjenja z določenimi telesnimi spremembami. Čeprav tudi njihova spolovila nabreknejo, navzven v glavnem ne kažejo opaznejših signalov, saj se večina sprememb zgodi znotraj in jih je lažje prikriti. Poleg tega pa se ženskam v zahodnem patriarhalnem družbenem okolju, tradicionalno prežetem s cerkveno moralnimi dogmami in socialnimi stereotipi, od mladih nog vbija v glavo, da se pridne punčke ne menijo za signale lastnega telesa. No, zmeraj več je tudi signalov, ki dajejo slutiti, da se garancijsko obdobje moške najljubše igrače počasi izteka in ga bo treba prej ko slej podaljšati, kar pa ne bo čisto zastonj.
Tudi sloviti dr. Alex Comfort (1920 - 2000), anarhistični pacifist in gerontolog, avtor nepogrešljivega priročnika Spolne radosti, v vseh ponatisih navaja, da je penis tako estetski kot funkcionalen predmet in kot tak skozi vso zgodovino človeštva poraja tesnobo in vraže, pogosto pa je tudi središče vseh mogočih magijskih obredov. V penisu in njegovi simboliki sta pogosto locirana moško samospoštovanje in čut identitete, podobno kot je bila Samsonova moč skrita v njegovih laseh. Zato ne preseneča, da ima spolni ud večji simbolični pomen od kateregakoli drugega človeškega organa. Kot znak dominance in zato, ker se dobesedno ravna po svoji volji, ki jo dostikrat vsiljuje tudi svojemu lastniku. Ravno zaradi te predominantne vloge organa dr. Comfort trdi, da stopnjo idealnega ljubezenskega razmerja partnerja dosežeta takrat, ko penis, čeravno izrazito njegov, postane last obeh, ko ljubimca odkrijeta in izkusita, da ga lahko obravnavata tako, kot bi tretjega udeleženca. Kot znamenje veselja, norosti, blaznenja in zamaknjenosti, da, tako, kot so v antičnih časih častili falus, ud v erekciji, in ga ob slovesnostih nekaterih božanstev nosili v sprevodu kot znamenje plodnosti narave in kot vir naslade ljudi vseh spolov.
Comfortove Spolne radosti, ki so prvič izšle leta 1972, so poleg raziskav pionirja moderne seksologije Alfreda Charlesa Kinseya (1894 - 1956) predstavljale biblijo tako imenovane seksualne revolucije, ki je konec šestdesetih let minulega stoletja iz falusa dokončno naredila mit, fetiš in talisman obenem. Skratka, organ, za katerega naj bi bili moški stvarniku iskreno hvaležni, saj gre v osnovi za mogočni instrument, ki odklepa vrata do raja na zemlji in predstavlja kvintesenco tistega, kar nam menda ženske po Freudu že od Evinih časov na vse kriplje zavidajo. Feministične reakcije so bile kajpada burne in so se nagibale v smer, da lahko ženske moškim zavidajo penis samo zato, ker lahko njegovi imetniki v kriznih situacijah praktično kjerkoli brez težav izpraznijo mehur, vse ostalo pa ni omembe vredno. Kontra je sledila iz ženskega dela ekipe, ki si ni pustila omejevati pravice do spolnega užitka in nikoli ni gojila pretiranih simpatij do feminističnih krožkov, prav tako pa se ni kaj prida obremenjevala z moškimi seksističnimi teorijami. Čemu le? Emancipiranim ženskam je bilo jasno, da bodo moški do konca življenja imeli enega samega tiča, one pa toliko, kolikor jih bodo hotele.
Glede spolnosti je bila že antika silno napredna, pestra in demokratična, strah pred domnevno poganskim falusom se je v srca vernikov naselil šele s prihodom krščanstva. Falus je bil namreč v antičnih časih znamenje blagostanja. V Pompejih je bilo moč na družinskih hišah videti kamnit relief ponosno vzravnanega penisa, ki ga je obkrožal napis »hic habitat felicitas« ali po naše »tu prebiva sreča«. Malikovanje nabreklih spolnih udov ali falofilija, kot so temu rekli stari Grki in Rimljani, se je - večinoma po zaslugi moških fantazij - ohranilo vse do danes, resda v drugačni žanrski obliki: kot zabavna industrija za odrasle.

Težave v raju

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno prijaviti.

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Naroči