Vesna Teržan

22. 6. 2010  |  Mladina 21  |  Družba  |  Profil

MICHELANGELO MERISI DA CARAVAGGIO

Tako kot je dramatično njegovo slikarstvo in kot je bilo razburljivo njegovo življenje, tako lahko dramatično opišemo tudi njegovo vlogo v zgodovini evropskega slikarstva - brez Caravaggia ne bi bilo modernizma

Caravaggio: David z Goljatovo glavo, 1610, olje na platnu, 125x101cm, hrani Galleria Borghese, Rim

Caravaggio: David z Goljatovo glavo, 1610, olje na platnu, 125x101cm, hrani Galleria Borghese, Rim

Brez Michelangela Merisija da Caravaggia (1571-1610) ne bi bilo Velazqueza in njegove vloge v zgodovini slikarstva, nato pa ne bi bilo Maneta, ki je pri Velazquezu našel vir svoje slikarske poteze, in tudi ne bi bilo Rembrandta in njegovih holandskih slikarskih kolegov, ki jim je bilo delo olajšano, saj jim je Caravaggio do natančnosti demonstriral oblikovanje svetlobe v slikarstvu - ostra nasprotja med osvetljenimi in osenčenimi deli podobe - to je chiaroscuro, ki ga je Caravaggio pripeljal do tako imenovanega tenebrizma (iz latinske besede tenebrae - tema), ko je ojačal razmerje med naslikano temo in senco do skrajne točke, uporabljajoč svetlobni jašek, žarek na osrednji figuri slike in jo s tem dramatiziral. In seveda seznam slikarjev, ki jih je zaznamoval Caravaggio, šteje veliko slikarskih imen vse do 20. stoletja, če izvzamemo caravaggiste, njegove neposredne posnemovalce.
Kaj je bilo tisto, kar je bilo v Caravaggievem lombardskem slikarstvu tako drugačno kot pri renesančnih umetnikih? Eno je zagotovo njegov izredni slikarski talent, sposobnost, da brez natančnih skic oblikuje kompozicijo in pričara tretjo dimenzijo naslikanih teles in prostora. Vendar so imeli podobno tovrstno znanje že slikarji pred njim. Tisto, kar je drugačno, je psihična napetost, razpoloženje, prostor, ki se odpira v skrivnostno temno globino, vsak naslikan lik ima svoj značaj, kot v gledališču, kompozicija teles je dramatična, vedno v nekem gibanju, polnem obratov teles, pogledov in kretenj. Umetnostni zgodovinarji pravijo, da je bil revolucionar. Morda je nekaj uporniškega v tem, da je v slikah govoril o sebi in s tem tudi pritegnil gledalce. Slike so avtobiografske, a hkrati dvignjene na raven univerzalnih metafor. Radikalno je spremenil prakticiranje in dojemanje slikarstva. Razmerje med gledalci in Caravaggiem je drugačno kot navadno. Ne gre le za estetiko, gre za psihologijo, pravi Claudio Strinati, eden izmed avtorjev besedil v katalogu rimske razstave, ki si jo je te dni mogoče ogledati na Quirinalu, saj gledalci prepustijo svojo dušo Caravaggievemu vplivu: »Ljudje se ne omejujejo le na pozitivno ali negativno mnenje o njem, ampak uporabijo njegovo delo kot podlago za izražanje svojih lastnih misli. Za nekatere je Caravaggio posebna referenčna točka in izrekanje sodb o njem izhaja iz neke odgovornosti, saj je premalo izraziti le navdušenje, mojstrovo delo od vsakega zahteva več, zahteva analizo in hkrati predanost.«
Predmet Caravaggievih slik so bili pogosto svetniki in svetnice, modeli zanje pa njegovi pivski prijatelji in prostitutke. Baročni slikar, ki se je izvil iz pozne renesanse in manierizma, je bil natančen opazovalec in narisal je vse, kar je videl, bil je realist in naturalist hkrati. Verno je naslikal umazane in razpokane podplate, umazanijo za nohti na rokah in nogah, razgaljena telesa so kazala, do kam jih je doseglo vroče mediteransko sonce. Njegov grobi realizem je nekatere sodobnike/vernike motil, drugi so v njem videli napoved nove dobe. Na prelomu stoletja (okoli 1600) je Caravaggio postal izjemno cenjen slikar, ki pa se ni oziral na spodobnost in določila tridentinskega koncila. Nemirni temperament, ki je razburkal takratno družbo, delal sive lase zaščitnikom in budil zavist pri slikarskih kolegih. Okoli Caravaggia se je spletel mit o »virtuozu-furiozu«, ki z ostrim očesom, z roko in s čopičem ustvarja čudež pod patronatom boga Geniusa. Zdi se, kot da je slikal v kratkih odmorih med enim in drugim pijančevanjem, zabavami, mečevanji, partijami tenisa in lascivnimi igrami. V začetku je slikal hitro, strastno in dovršeno. Kasneje, ko so ga dotolkle ječe, rane, dobljene v pretepih in duelih, je zadnja leta svojega kratkega življenja (39 let) preživel tako rekoč na begu; takrat so poteze čopiča postale ekspresivnejše, kolorit temnejši, tako imenovani malteški kolorit, sicer v njegovi standardni paleti barv - rjava/oker, temno rdeča/siena, zlata, črna in bela, še temnejši tenebrizem.
Caravaggio je za slaba tri stoletja utonil v pozabo, a ga je na začetku 20. stoletja ponovno odkril italijanski umetnostni zgodovinar Roberto Longhi in ga z veliko razstavo v Milanu, leta 1951, postavil za ključnega slikarja evropskega slikarstva. Caravaggio pa ni bil navdih le slikarjem, ampak tudi filmskim ustvarjalcem. Najznamenitejši film, ki je dosegel skorajda takšen kultni status kot sam Caravaggio, je istoimenski film Dereka Jarmana. Jarman je bil slikar, oblikoval je vrsto gledaliških in filmskih scenografij, bil je pisatelj in pesnik in seveda filmski avtor. Scenarij za film o Caravaggiu je pisal osem let in naredil osemnajst različic. To je bilo osem frustrirajočih let - poleg nenehnih sprememb scenarija se je boril za denar in film s težavo pripeljal na filmska platna. Teh osem let pomeni polovico Jarmanovega staža filmskega ustvarjalca in skoraj toliko let, kot je trajala Caravaggieva poklicna kariera. Film so imenovali eksperimentalen, in ko je leta 1986 prišel na filmska platna, je doživel izreden odziv, pritegnil je presenetljivo veliko občinstva. Postal je kultni film. Iztočnico za film je Jarman dobil leta 1978, ko mu je Nicholas Ward-Jackson dal zamisel za film, ki naj bi temeljil na življenjskih zgodbah Jeana Geneta in Piera Paola Pasolinija. A Jarman je nemudoma naredil svojo predlogo, narisal prve skice, začel iskati igralce za film o Caravaggiu (Nigel Terry, Tilda Swinton, Sean Bean, Dexter Fletcher ...). V teh osmih letih se je Jarman poistovetil s Caravaggiem in film je imel tak odziv le zato, ker ga je Jarman gradil kot slikar in gojil globoko spoštovanje do velikega mojstra. Caravaggio je zaradi svoje domnevne homoseksualnosti postal gejevska ikona in predmet poželenja. Vendar je iz fragmentov njegove biografije razbrati, da je bil biseksualec, o tem govori zgodba o razmerju s kurtizano Fillide Melandroni, morda tudi s princeso Collona in ljubezenski trikotnik med Tomassinijem, Leno in Caravaggiem.
Če zanemarimo povprečne italijanske TV-nadaljevanke o njegovem življenju, je omembe vredna predvsem predstava mariborskega gledališča, ki je nastala v lanski sezoni po dvajset let starem besedilu Vilija Ravnjaka - Potovanje v Rim ali Caravaggio - pod režisersko taktirko Sebastijana Horvata.
Vili Ravnjak je v gledališkem listu zapisal: »Spominjam se, kako sem neke noči spomladi leta 1987, ko nisem mogel spati, prelistaval monografijo o Caravaggiu in ob neki njegovi sliki nenadoma odkril, da je pred menoj gledališče, ki ga iščem - umetnost, ki v sebi združuje čutnost in duhovnost, prefinjeno filozofijo in banalnost vsakdana. Tekst sem pisal povsem intuitivno ... Caravaggieve slike so mi bile, poleg njegove biografije seveda, osnovni vir inspiracije. Iz slik sem oblikoval dramske skice, nato pa jim po asociativni logiki dodal druge prizore ... Zaprl sem oči in začel zavestno sanjati ... struktura drame se je zgodila sama od sebe. Spontano, naključno. Potovanje v Rim morda na najbolj jasen način izraža arhetip mojega razumevanja in doživljanja gledališča (kakor tudi drame kot literarne umetnine) ... Zanimivo je, da sem imel občutek, ko sem tekst dokončal, kako sem z njim dokončal tudi pot dramskega pisca.« Te Ravnjakove besede so dramatične, zdijo se usodne in ključne za njegovo osebno zgodovino. Vse kaže, da Caravaggio, kogarkoli se dotakne, vedno ustvari dramatičen učinek.
Režiser Sebastijan Horvat se spominja, kako so že konec osemdesetih let v dramskem studiu brali ta Ravnjakov tekst in bili fascinirani. Caravaggio ga je kot magični umetnik spremljal vseskozi od najstniških let. »Kako sva z Vilijem prišla do zamisli, da postavimo Caravaggia na oder? Saj ne vem, kateri od naju je bil prvi, skratka rodila se je ideja, da tekst postavimo na oder. Da se naša predstava časovno ujema s 400. obletnico njegove smrti, sva dojela kasneje, bilo je spontano, bilo je naključje.« Tekst je nastal v času postmodernizma in v času, ko so se dogajale revolucije na umetniškem in tudi političnem področju. »Verjeli smo, da beseda nekaj velja, da obstaja svoboda misli, in v zraku so lebdele spremembe. Pojavil se je new age, glasno se je začelo govoriti tudi o gejevskih in pravicah istospolno usmerjenih, cvetel je pluralizem in Ravnjakov tekst je izraz tistega časa in treba ga je gledati skozi to optiko. Verjetno je to tudi eno izmed redkih slovenskih besedil ''avant la lettre'', ki se ne ukvarjajo le z ozkim slovenskim prostorom in njegovimi problemi, ampak tekst pravi - govorili bomo o vsej zemeljski krogli, z mislimi bomo potovali povsod in kjerkoli, se sprehajali med različnimi časovnimi obdobji - od svetopisemskih časov Salome do današnjega časa. Iz tega vidika veje skozi tekst specifična svoboda in to je tisto, kar nas je fasciniralo, ko smo začeli branje. In ko se enkrat prepustiš takšni svobodi, je še najmanjši problem ta časovna razparceliranost. Priznam, da smo v odrski postavitvi poskušali iti še dlje, tako smo mešali različne žanre in preskakovali medije, potovali smo iz medija v medij in iz časa v čas.« Celotna ekipa si je ogledala film Dereka Jarmana. Horvat trdi, da film nanj ni naredil posebnega vtisa, Ravnjak pa prizna, da ga je Jarmanov film navdihnil. Horvat obžaluje, da predstave ne bo več na repertoarju, in zavzeto razlaga: »Zanimala nas je specifična pozicija umetnika v današnjem času. V smislu - ali je umetnik danes še vedno tisti tipični romantični upornik, norec, erotoman in spolni obsedenec, ki se od časa do časa zapre v svojo kamro in ustvarja pod diktatom božjega navdiha. Razpravljali smo tudi o razmerjih v družbi, o pop kulturi in še in še, skratka, zanimala nas je pozicija umetnika v družbi skozi prostor in čas. Zanimala nas je Caravaggieva drznost, upor proti avtoritetam in cerkvi, ki se je kazal na različne načine - recimo, svetnice je slikal kot navadne ženske. To so realistične, žive, močne slike. V predstavi smo se odločili za radikalno potezo, da ne bomo projicirali Caravaggievih slik, ampak bomo izhajali iz slik znotraj mizanscene. Postavili smo žive slike, ki dihajo, ki se gibljejo in se po nekem čudežu zberejo v neko razmerje in postavitev oseb, a se potem spet razidejo/razbijejo. Nekatere slike smo nadgrajevali, komentirali, druge pa postavili čim bolj veristično. Keč je v tem, da je že sam Caravaggio v svojih slikah tako izredno dramatičen, prav zato smo situacije lahko gradili neposredno iz slik. Caravaggieve slike so dramatične do konca: iz njih rastejo zgodbe, skriti pomeni, pogledi, njegovi avtoportreti v konstelaciji s skritimi pomeni, skrivnostnimi napisi, svetniki se pojavljajo v apokrifnih razmerjih itd. Zanimivo se je bilo ukvarjati s tem likovnim opusom in poskušati prodreti v njegovo bistvo.«
Na prehodu iz 16. v 17. stoletje so bili meščani in aristokrati, učenjaki in znanstveniki, navsezadnje tudi umetniki izpostavljeni oblasti, ki jo je imela katališka cerkev, in z orodji inkvizicije je ta izvajala nasilje nad družbo: grmade, obglavljenja in aretacije. Caravaggio se je na svoje oči prepričal, kako so udejanjali »božjo voljo«, ko so na grmado obsodili filozofa, astronoma, matematika in pesnika Giordana Bruna (1548-1600), ker je razlagal, da je vesolje neskončno in da Zemlja ni središče vesolja. Videl je tudi, kako so umorili družino Cenci, ker se je uprla tiraniji papeža Klementa VIII., in njeno bogastvo je poniknilo v vatikanskih zakladnicah. V tem času strahovlade katoliške cerkve, ki se je trudila zatreti predvsem znanstvena raziskovanja, pa so italijanska mesta ostala umetniška središča Evrope, predvsem zaradi umetnikov, ki so nepopustljivo prestopali meje dovoljenega.
Caravaggieva drznost in nekonvencionalnost v življenju in slikarstvu izkazujeta njegovo radovednost, njegov intelekt. Sledil je novostim v fiziki, matematiki, astronomiji. Zaščitnik in mecen, kardinal Del Monte, ga je seznanjal tudi z alkimijo. Sposoben je bil uporabiti znanstvene izsledke v praksi. Morda je tudi zato postal najboljši slikar svojega časa, ker je znal izkoristiti najboljše, kar mu je ponujala njegova doba. Vse kaže, da je pri slikanju uporabljal leče in je bil prvi, ki je camero obscuro (temno sobo) Leonarda da Vincija uporabljal v slikarske namene. V temni sobi je žive slike (kompozicije) projiciral na platno, z lečo in konkavnim zrcalom, kot osnovo za sliko. Raziskave so pokazale, da je te projekcije fiksiral s fotoaktivnimi snovmi, kot sta svinec in živo srebro, oba pa lahko vplivata na osrednje živčevje in povzročita razdraženost. Te raziskave so tako prinesle ugibanja, kako je lahko njegov prirojeni temperament dobil pospešek, tako da ga je njegova furioznost vodila iz konflikta v konflikt. Ali je Caravaggio uporabljal fotografske postopke 200 let pred datumom, ki velja za rojstni dan izuma fotografije? Možnost, da je morebiti uporabljal projiciranje na platno, pa nikakor ne more zmanjšati dejstva, da je bil virtuozen slikar.
Slikarjeva dramatična življenjska zgodba je bila letos, v letu, ki mu je posvečeno, zapisana že neštetokrat. Pa vendar: pot ga je iz rimskih aristokratskih salonov, kjer so občudovali njegove slike, iz beznic in špelunk, kjer je tedne in tedne popival, vodila v nenehen beg, potem ko je v dvoboju smrtno ranil Ranuccia Tomassinija. Po tem dogodku se je moral umakniti iz Rima pred papeževo jezo in pred srdom rimskih mogočnikov. Caravaggiev lik v Ravnjakovi drami pripoveduje: »V strahu pred kaznijo sem s kraja zločina pobegnil. Najprej sem se skril v okolici Rima, potem sem zbežal v Neapelj, od tam na Malto, z Malte na Sicilijo; bil vmes v Mesini in Palermu, dokler oktobra 1609 nisem spet prišel v Neapelj, kjer sem ostal do predvčerajšnjim, ko sem prejel povabilo kardinala Del Monteja, da se vrnem v Rim, ker so mi kazen oprostili.« V vseh teh krajih azila je slikal in zapustil svoja zrela dela. Prizor ob koncu Ravnjakove drame opisuje Caravaggiev konec na morski obali: »Še tri dni imam do smrti. Ostal bom v Portu Ercole, zadela me bo sončarica, v blodnjah visoke vročine bom umrl, razžrt od malarije.«
Caravaggio je na začetku 17. stoletja začutil, da je v zraku novega stoletja napetost med nepomirljivimi nasprotji na vseh družbenih področjih. V umetnosti se je nadaljevala tradicija renesančnih vzorov, ki so slavili veselje do življenja in popolno lepoto, hkrati pa so umetniki iskali »resnico« v nasprotju idealne lepote, jo morda našli v neproporcionalnosti in neskladnosti, začele so jih zanimati resničnost, končnost in smrt. Navsezadnje je o tem na drugem koncu Evrope pisal tudi Caravaggiev sodobnik Shakespeare.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.