Urša Marn

17. 3. 2011  |  Mladina 11  |  Ekonomija

Vse bliže grškemu scenariju

Pokojninska reforma je ena od strukturnih reform, ki so v posttranzicijski družbi nujno zlo. Nihče je ni vesel, ampak brez nje bo na dolgi rok vsem res slabše.

Obrok v Ljudski kuhinji, Ljubljana, marec 2011

Obrok v Ljudski kuhinji, Ljubljana, marec 2011
© Borut Krajnc

Večina ljudi komaj čaka dan, ko bodo šli še zadnjič v službo in se nato zasluženo upokojili, zato težko pogoltnejo zvišanje upokojitvene starosti. Razumljivo. Že misel na to, da bi morali delati dlje, je depresivna. Dolgoročna vzdržnost javnih financ ni nekaj, kar bi jim krajšalo spanec in zaradi česar bi na referendumu podprli pokojninsko reformo. Toda ali se res lahko še naprej kolektivno slepimo, da se bo tudi brez te reforme vse dobro končalo in da jo bomo odnesli brez posledic? Absolutno ne, svarita vlada in ekonomska stroka. »Če želi Slovenija dolgoročno stabilizirati javne finance, je pokojninska reforma nujna,« pravi minister za evropske zadeve in razvoj Mitja Gaspari.
Maastrichtska pogodba, s katero so se države članice EU zavezale kriterijem finančne stabilnosti, določa, da javnofinančni primanjkljaj ne sme presegati treh odstotkov BDP-ja, javni dolg pa ne 60 odstotkov. Decembra lani je primanjkljaj znašal 4,5 odstotka, celoten javni dolg pa se je gibal pri 40 odstotkih BDP-ja. Če reforme ne bo, se bo dolg države leta 2021 povečal čez dovoljeno maastrichtsko mejo, kažejo izračuni ministrstva za finance. Takrat bodo odhodki za pokojnine znašali 13,1 odstotka BDP-ja, nato pa se bodo v nadaljnjih štirih letih povečali za 0,9 odstotne točke in do leta 2060 narasli na 21,7 odstotka BDP-ja. Če se bodo odhodki za pokojnine povečali na več kot 11 odstotkov, bo po mnenju Gasparija breme za narodno gospodarstvo preveliko. Ker se bodo finančni učinki reforme začeli kazati postopoma, je nujno, da se uveljavi takoj.
Minister za delo Ivan Svetlik opozarja, da bi za javne finance padec reforme na referendumu pomenil dodatne stroške na račun nezmanjšanega trenda upokojevanja, zahtev EU po zmanjševanju proračunskega primanjkljaja v višini približno četrt milijarde evrov na leto in večjih stroškov financiranja kreditov države, bank in drugih poslovnih oseb zaradi znižanja bonitete. »Optimističnega scenarija tu ni, saj bi bilo nadpovprečno gospodarsko rast težko pričakovati prav zaradi dodatnih težav gospodarstva pri dostopu do denarja. Slovenija bi se začela poslavljati od nemško-francoske naveze, še preden se je vanjo vključila. Koliko časa bi se še lahko izogibala grškemu scenariju, pa je odvisno od trenutnih rezerv,« pravi Svetlik. Mimogrede: tako Nemčija kot Francija sta pokojninski reformi že sprejeli, in to kljub izredno ostrim protestom sindikatov.
»EU bo morebiten padec pokojninske reforme na referendumu obravnavala kot porast tveganja, zato bo od Slovenije na srednji rok zahtevala nižji primanjkljaj ali celo presežek,« opozarja ekonomist in predsednik fiskalnega sveta Marjan Senjur. V paketu stabilnosti in rasti je zapisano, da mora Slovenija, če reforma ne bo uveljavljena, kriti implicitni dolg države, ki ga ustvarja pokojninska blagajna, in vsako leto privarčevati dodatnih 0,6 odstotka BDP-ja. To pomeni vsako leto, vključno z letošnjim, približno četrt milijarde evrov manj proračunskih izdatkov. Če pokojninska reforma na referendumu ne bo sprejeta, bo vlada prisiljena v takojšen proračunski rebalans, s katerim bo oklestila javne izdatke. »V tem primeru pridejo načeloma v poštev vse možnosti: omejevanje plač in zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju, omejevanje pokojnin, zmanjševanje vrednosti in ukinjanje socialnih transferjev za posamezne kategorije prebivalstva, na primer otroških dodatkov, starševskih nadomestil, štipendij, denarnih nadomestil za brezposelne, bolniških nadomestil, pa tudi krčenje posameznih javnih storitev in dostopa do njih,« je trdil minister Svetlik. Da je to slaba novica za vse, ni treba posebej poudarjati. Trenutno luknjo v pokojninski blagajni krije predvsem proračun. Za redna izplačila pokojnin gre iz proračuna vsako leto 1,4 milijarde evrov. Če pokojninske reforme ne bo, se bo ta znesek zaradi vse več upokojencev vsako leto povišal, s tem pa se bo skrčil manevrski prostor za vse druge javne izdatke. »Če pride do padca reforme, bi to pomenilo, da bi se upokojencem pokojnine usklajevale morda še niže kot sedaj, začetne pokojnine novih upokojencev bi se še naprej zniževale. Drugim državljanom bi se prejemki s strani države zmanjševali odvisno od konkretnih omejitev. Krediti bi se podražili, za zagotavljanje osnovnih potreb bi bilo treba zagotoviti večji del osebnega oziroma družinskega proračuna. Zaradi težav gospodarstva bi bilo treba pričakovati večjo brezposelnost in povečevanje socialne problematike,« opozarja Svetlik. V najtežjem položaju bi se znašle najnižje dohodkovne in socialno najbolj ranljive kategorije, to so starejši, ki živijo sami, enostarševske družine in brezposelni. Država bi se usmerila predvsem k pomoči tem družinam. To pa seveda pomeni, da bi najhujše breme padlo na večji del srednjega razreda.
Rez v javne izdatke bi bil sicer lahko tudi manjši, če bi vladi uspelo povečati proračunske prihodke. A kako? Z davki? »Morebiten dvig davka na dodano vrednost bi znižal življenjski standard, saj bi se raven cen povečala. V primeru povečanja prispevne stopnje za pokojninsko zavarovanje in dohodninskih stopenj pa bi se znižale neto plače zaposlenim. V obeh primerih bi torej prišlo do znižanja standarda,« opozarja ekonomist Sašo Polanec. Država bi sicer lahko prodala tudi del svojega premoženja (naložbe države v podjetjih so vredne okoli šest milijard evrov, od tega skupen letni donos znaša komaj 60 milijonov), vendar s tem težav ne bi odpravili, saj je obseg tega premoženja v primerjavi z izdatki za pokojnine razmeroma majhen. »Relativno enostavna rešitev je tudi spodbujanje priliva tujih delavcev, predvsem iz držav bivše Jugoslavije, ki imajo zaradi jezika afiniteto do Slovenije. Lahko bi pritegnili tudi mlajše s štipendiranjem tujih študentov v Sloveniji. Na ta način bi lahko povečali delovno aktivno populacijo in delno razbremenili pokojninsko blagajno. Vendar pa bi moral biti priliv precejšen - recimo 15 tisoč delavcev na leto,« ocenjuje Polanec.
Ekonomist Mojmir Mrak ne dvomi, da bi morebitni padec pokojninske reforme negativno vplival na javne finance. »Kakšne konkretno bi bile posledice, je odvisno od odziva ekonomske politike na zavrnitev reforme. Ena varianta je, da reforma preprosto ne bo sprejeta, pa tega dejstva ne bo spremljalo bistveno zmanjšanje drugih postavk v javnih financah, kot so plače in socialni transferji. Tak scenarij bi seveda vodil k dokaj hitremu in korenitemu zniževanju bonitete države z vsemi negativnimi posledicami, povezanimi s tem. Druga varianta je, da bi nesprejetje pokojninske reforme ekonomska politika skušala nevtralizirati z drastičnim krčenjem drugih proračunskih izdatkov. To bi na kratek rok sicer lahko nekoliko stabiliziralo javne finance, vendar pa ne bi pomenilo rešitve na srednji oziroma daljši rok. Tudi po tej varianti je realno pričakovati nižanje bonitete, ki pa morda v začetni fazi ne bo tako drastično kot po prvi varianti.«
Celo signaliziranje, da bomo šli razmeroma hitro v popravljanje morebiti propadle pokojninske reforme, po mnenju Mraka ne bo prepričalo mednarodne finančne javnosti o kredibilnosti naših namer, zato nas tudi v tej različici verjetno čaka znižanje bonitete. Povedano drugače: znižanju bonitete se je mogoče izogniti samo s sprejetjem pokojninske reforme na referendumu, in še to skupaj z nekaterimi drugimi bolečimi strukturnimi reformami. »Tu gre zlasti za reforme na trgu dela, vključno z referendumom o malem delu, pa tudi za reformo zdravstvenega sistema.« Posledice morebitnega znižanja bonitete bi skozi čas in ne povsem enakomerno čutili vsi subjekti v Sloveniji, torej tako podjetja kot državljani oz. gospodinjstva. »Najbolj neposredno bi se to izrazilo v pogojih zadolževanja, saj bi krediti preprosto postali dražji, kot so sedaj. Subjekti z nižjo boniteto pač plačujejo višje pribitke za izposojena sredstva od subjektov z višjo boniteto. Če k temu prištejemo še dejstvo, da je v naslednjih letih realno pričakovati splošno dviganje obrestnih mer, potem ni težko ugotoviti, da se bo denar podražil. Dražji denar pa običajno pomeni nižjo stopnjo investiranja in posledično nižjo stopnjo gospodarske rasti, s tem pa tudi manj dinamično ustvarjanje delovnih mest,« pravi Mrak.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članke za daljše obdobje, se morate prijaviti. Prijavite se . Ostala ponudba naročniških paketov se nahaja TUKAJ.

Celotna številka Mladine je vaša za 3,7 evra. Za nakup tedenskega dostopa do vsebine pošljite SMS z vsebino MLADINA2 na številko 7890.

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €
  • Polletni zakup ogleda člankov
    75 €
  • Letni zakup ogleda člankov
    149 €
  • Spletna Mladina - mesečna naročnina na spletne vsebine, prekini kadarkoli
    14 €

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.