Odisejeva zarja

Zakaj je »humanitarna intervencija« v Libiji le zbirka starih paradoksov in zakaj jo skupaj držijo izključno ti paradoksi

Nemško-francoski vlak je odpeljal na prvo testno vožnjo - v Libijo. Toda ko je pripeljal v Libijo, na njem ni bilo Nemčije. Kar je seveda paradoks: Nemčija pri napadu na Libijo ni hotela sodelovati, Francija pač. Še več, Sarkozy, ki mu ratingi padajo, očitno upa, da bo napad na Libijo zanj naredil to, kar je za Busha naredil napad na Irak. Naslednji paradoks: Afriška unija, v kateri je 53 držav, je obsodila napad na Libijo, toda Južna Afrika, Nigerija in Gabon, članice Afriške unije in varnostnega sveta Združenih narodov, so resolucijo o letalski zaščiti libijskih civilistov - o vzpostavitvi no-fly cone oz. prepovedi poletov nad Libijo - podprle. Naslednji paradoks: k sprejemu te resolucije je Združene narode pozvala Arabska liga, toda o članicah Arabske lige pri operaciji ni ne duha ne sluha (če odštejemo Katar, ki pa se ni ravno pretegnil). Ne da to preseneča: arabski vladarji, ki naj bi se pridružili rušenju Gadafija, so namreč natanko avtokrati, kakršne odstavljajo arabske revolucije. Paradoks? Že morda, toda še hujši paradoks je to, da je Zahod k odstavitvi Gadafija pozval arabske avtokrate, ki so prav tako zreli za odstavitev - kot da obstaja povsem jasna moralna razlika med diktatorjem, ki je dal prejšnji teden pobiti 52 ljudi, in diktatorjem, ki jih je dal prejšnji teden pobiti 73. In še hujši paradoks: k rušenju Gadafija, ki pobija svoje ljudi, so pozvali tudi savdske kraljeve sile, ki so nedavno sodelovale pri brutalni zadušitvi bahrajnske pomladi - pri pobijanju bahrajnskih protestnikov.
Toda napad na Libijo, ki se je zgodil ob osemletnici napada na Irak, ni le poplavljen s paradoksi, ampak ga paradoksi sploh držijo skupaj. Za začetek, vleče ga francosko-britansko-ameriški vlak. Ameriški? Obama je, kot veste, nasprotoval napadu na Irak. To je zelo rad poudaril - tudi med predvolilno kampanjo. In iraška vojna je bila ena izmed glavnih in najbolj udarnih topik predvolilne kampanje. V času, ko je bila iraška vojna povsem kompromitirana, ko je bila v slepi ulici, ko so bile razkrinkane že vse vojne laži in ko se je intervencija, ki naj bi bila le »prehod« oz. »kirurški poseg«, prelevila v katastrofo z orjaško »kolateralno škodo«, je predsedniški kandidat, ki je nasprotoval invaziji na Irak, je Obama izgledal atraktivno in sprejemljivo - na volitvah je imel več možnosti kot John McCain, ki je invazijo na Irak slepo podpiral. Toda zdaj je podprl napad na Libijo. Ironično? Vsekakor. Še toliko bolj, ker so napad lansirali v času, ko je bil Obama na turneji po Latinski Ameriki, ali bolje rečeno: četudi je točno vedel, kdaj bodo lansirali napad na Libijo, je odšel na turnejo po Latinski Ameriki. Predstavljajte si, da bi to storil Bush! V resnici si vam tega niti ni treba predstavljati: Bush je počel natanko take reči. Je Obama Bush? Ne, daleč od tega, toda ko pride do zunanje politike, se politiki - ne le ameriški - hitro znajdejo v Bushevi glavi, magari v levi polovici Bushevih možganov. Ne pozabite: Obama, ki mu te dni ne prizanaša niti Michael Moore (»Okrog Obamove Nobelove nagrade za mir bi bilo treba ustvariti stokilometrsko evakuacijsko cono«), ni zaprl Guantanama, kot je obljubil, ampak zapiranje Guantanama zdaj prepušča tistim državam, ki sprejemajo zapornike iz Guantanama. Dalje, Obama tudi ni končal obeh ameriških vojn, iraške in afganistanske, kot je obljubil, ampak je v Iraku število ameriških vojakov zmanjšal, v Afganistanu pa povečal. Zakaj? Da bi strl Al Kaido, to veliko Bushevo fantazmo. In končno: fotografije iz Abu Grajba so bile Bushev škandal - čigav škandal so zdaj fotografije, ki jih je objavil Spiegel in na katerih ameriški vojaki pozirajo ob razmesarjenih afganistanskih truplih?
Nič, Obama vse počne sredinsko. Zato ni čudno, da je tudi pri napadu na Libijo ubral srednjo pot: napada na Libijo ne vodi Amerika, ampak Francija, no, Sarkozy, ki je s tem postal - oh, ironija, paradoks, nadrealizem! - novi »voditelj svobodnega sveta«. Kar pomeni, da je Obama iniciativo - in Zgodovino, kot si domišlja Sarkozy - prepustil drugim. Zakaj? Po eni strani zato, da Amerika ne bi bila vpletena v tri vojne hkrati, po drugi strani zato, da Amerika ne bi napadla še tretje muslimanske dežele zapored, po tretji strani - in to je ključno - pa zato, da napad na Libijo ne bi izgledal kot napad na Irak, ki mu je svet, vključno s francosko-nemškim vlakom, nasprotoval. Kar je spet paradoks: napadejo Libijo, toda pod pogojem, da tega nihče ne primerja z napadom na Irak. Zato napad na Libijo vodi Francija, ki je napadu na Irak najbolj nasprotovala. Kar pomeni: Libijo napadejo, toda pod pogojem, da to ne izgleda kot napad na Irak. Ali bolje rečeno: Libijo napadejo, toda pod pogojem, da to ne izgleda kot napad. Odtod nov paradoks: vsi vpleteni nas vztrajno prepričujejo, da to sploh ni napad, še najmanj napad na Libijo. To ni napad! To ni invazija! Tal se ne bomo dotaknili! Izrazu »napad« se panično izogibajo, ampak raje uporabljajo druge izraze - »humanitarna intervencija« ... »izvrševanje resolucije Združenih narodov 1973« ... »letalska intervencija« ... »reševanje civilistov« ... »dejanje kolektivne varnosti« ... »omejena vojaška operacija« ... in tako dalje. Okej, najraje rečejo, da gre za »humanitarno intervencijo«, pa še to ne prepogosto, kajti tudi izraz »humanitarna intervencija« ima slabe konotacije. Spomnite se le posledic »humanitarne intervencije« v Iraku: na sto tisoče mrtvih civilistov, na tisoče mrtvih ameriških in koalicijskih vojakov, milijoni beguncev in razseljencev, orjaški stroški, teror, razdejana infrastruktura, pomanjkanje, brezposelnost, prostitucija - in premier Al Maliki, ki muči in pobija svoje politične nasprotnike. Irak je podprl napad na Libijo, pa četudi bi bilo treba po tej logiki zdaj napasti tudi Irak - ker njegov avtokratski vladar muči in pobija svoje ljudi.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.