Vesna Teržan

24. 3. 2011  |  Mladina 12  |  Družba  |  Profil

Milan Trenc

Ilustrator, režiser, pisatelj, politični komentator - zanj je ustvarjalna svoboda zrak, raznolikost bistvo kreacije, tudi slog risbe sporočilo

/media/www/slike.old/mladina/profilmilan_trencvelika_luka_gusiimg_1088.jpg

© Luka Gusić

V skladu s tradicijo in v slogu duhovitih in modrih karikaturistov Trenc zase pravi, da je kot dvorni norček, ki se norčuje iz vsega, prepričan, da je prav smeh sredstvo, s katerim bomo morda spreobrnili svet, ga naredili boljšega in razumnejšega. V stripih je pogosto risal svojo, »alternativno« zgodovino sveta, recimo, kako bi bilo, če bi se druga svetovna vojna začela z državnim udarom nacistov v ZDA, ali pa kot v Zgodbi z vzhodne strani, kjer se zalivska vojna konča s svetovno kataklizmo. Absurdne zamisli ali povsem možen potek zgodovine? Trenc razlaga: »Ob pogledu nazaj v zgodovino se navadno ugotovi, da je moral biti potek dogodkov natančno takšen, kot je bil. Marsikdo misli podobno kakor jaz, da je zgodovina rezultat vrste naključij in da je lahko biti pameten ob koncu nekega zgodovinskega obdobja.«
Zgodbo z vzhodne strani je Trenc risal za Mladino čisto na začetku devetdesetih let. Pobudo za sodelovanje je dal Ivo Štandeker. »Dragi prijatelj Ivo je bil zaljubljen v strip, oba sva bila navdušena tudi nad legendarnim Carlom Barksom, avtorjem Racmana Jake. Ivo je videl moj strip Berlin 1936 in si zaželel, da bi narisal strip za Mladino, in to karkoli bi hotel. Takšne ponudbe pač ne zavrneš! To je bil čas zalivske vojne in moje obsedenosti z Mohamedom, tako je šel strip v to smer.« Prva poglavja stripa za Mladino so nastala v Zagrebu, zadnje nadaljevanje pa je risal že v New Yorku, tako je strip narasel na 50 strani in kasneje izšel kot poseben album. V tistem obdobju je naredil tudi naslovnico za Mladino. »V sedem okvirjev sem narisal portrete mladeničev v uniformah z oznakami takrat porajajočih se nacionalnih republiških vojsk v nekdanji Jugoslaviji, zadnji okvir pa je bil prazen, tam je pisalo 'vaša slika'. Naslovnica je izšla leta 1991 in čez nekaj mesecev je, žal, postala 'meso'. Zame je bilo strašno, doživel sem šok, ko sem izvedel, da je Ivo umrl zaradi strelnih ran, medtem ko je poročal iz obleganega Sarajeva. Bil je krasen človek.«
Trenc je začel kariero v osemdesetih letih, ko jih je imel 20, risal je stripe in ilustracije; ilustriral je naslovnice hrvaških in tujih revij, šest let je bil glavni ilustrator hrvaške revije Start (1985-91), leta 1991 se je odpravil v New York in prav kmalu so njegove stripe objavili v reviji Heavy Metal, počasi je začel dobivati tudi naročila za ilustracije v New York Timesu, Timu, Wall Street Journalu, New Yorkerju, Fortunu itn.
»Ilustracija je moja strast, zagotovo! Ilustracija tudi zato, ker je vez med novinarstvom in politiko. Sem zelo politično angažiran in ilustracija je krasna oblika, odličen medij, da z njim komentiraš družbene dogodke. Ilustracijo vidi veliko ljudi, pogosto že dan po tem, ko jo narišem. Ta občutek, ko zgodaj zjutraj v bližnjem kiosku vzameš v roke svežo izdajo New York Timesa in jo s prsti, umazanimi od barvnih svinčnikov, prelistaš vse do Op Ed strani in vidiš ilustracijo, ki si jo končal prejšnji dan pozno zvečer, hkrati pa veš, da bo tega dne milijon ljudi videlo to tvojo ilustracijo - vse od ameriškega predsednika naprej, no, ta vrsta medijskega vpliva na okolico je zares zapeljiva. To govorim tudi zato, ker sem ilustriral članke, ki jih je podpisal Bill Clinton ali James Baker. Zaradi tega me galerijsko slikarstvo nikoli ni zares zanimalo. Pa naj zveni še tako čudno, mislim, da je film moja največja ljubezen, ampak jemlje preveč časa ... no, takoj ko bom imel čas, leto ali dve ...«
Ob navdušenju nad njegovimi ilustracijami in stripi seveda ne smemo pozabiti, da je diplomirani filmski režiser in predavatelj filmske režije na zagrebški akademiji. Njegov animirani film iz leta 1989 Velika zabava danes velja za klasiko zagrebške šole animacije, istega leta je posnel televizijski film Zgodba o duhu, v ZDA je posnel Zen zgodbe (2000), na Hrvaškem animirana filma Slon gre v vrtec (2009) in Samota (2010). Njegova ameriška kariera se je začela pravzaprav leta 1993, ko je napisal in ilustriral knjigo za otroke Noč v muzeju, ki je izšla pri založbi Barrons Juvenile. Knjiga je bila razstavljena v izložbi velike knjigarne Barnes & Noble na križišču Broadwaya in Upper West Sida v New Yorku. Tam blizu je stanoval Chirs Columbus, eden izmed treh producentov filma Noč v muzeju (2006). Columbus je kupil knjigo, jo prebral svojim otrokom, vzkliknil »To bi lahko bil dober movie!« in tako je knjiga postala podlaga za film. »Knjiga je bila dobro sprejeta, veliko je k temu pripomogel film, ki ga je videlo nekaj sto milijonov gledalcev po svetu. To je dobra reklama. Mislim, da imam dobre, izvirne zamisli, in to je tisto, kar povezuje moje delo v vseh medijih. To je morda ta moj trapasti zorni kot, izkušnja s filmom je bila nadrealna.« Ko je knjiga prvič izšla, so ga poklicali iz new-yorškega Naravoslovnega muzeja in mu sporočili, da v muzeju njegove knjige ne bodo prodajali. Preprosto ne, ker knjiga govori, kako nagačene živali ponoči oživijo, medtem ko nočni muzejski čuvaji spijo. »Deset let po tem dogodku je bila prav v omenjenem muzeju premiera tega hollywoodskega visokoproračunskega filma in celotna muzejska zgradba je bila prekrita z napisi in reklamami za film Noč v muzeju. To mi je bilo všeč, a hkrati je bilo čudno. Pravzaprav mi je šlo na živce. Vendarle sledim nekemu svojemu notranjemu ritmu, nizu občutij in misli; četudi je pomembno, da zaslužim dovolj denarja za spodobno življenje, me denar pretirano ne zanima. Tisto, kar me zanima, je to, da imam pri delu svobodo in da veselo skačem iz sloga v slog, iz medija v medij, torej da govorim ali pišem, rišem, snemam, kar mislim, da je treba. To je kljub vsemu največji užitek!«
Tisto, kar ga zanima pri vseh umetnostnih zvrsteh, so scena, situacija, liki, zgodbe. Tako ni naključje, da je knjiga Noč v muzeju postala podlaga za film. V njegovi glavi se vrtijo zgodbe, filmi, situacije in potem jih glede na možnosti prevaja v strip, ilustracijo, film ali animacijo. »Prepričan sem, da bi bil, če ne bi imel risarskih spretnosti, torej talenta za risanje, obsojen le na filmsko režijo. Včasih laže narišem, drugič napišem, vsaka zgodba je določena za svoj medij. Na primer: Slon gre v vrtec bi bil težko igrani film in Zen zgodbe bi bile težko animirani film. No, kar se tiče stripa, z njim se ne ukvarjam že dvajset let. Ampak, kdo ve ...«
Zaradi vsega povedanega je Milana Trenca nespodobno spraševati, kaj mu je ljubše - ilustracija, animirani film, strip, filmska režija ali pisanje knjig. »Naj parafraziram znani film, postavili ste me pred 'Sofijino izbiro'. Vse to gre v valovih. Po svoje pa vem, da bi se moral omejiti, saj ukvarjanje s toliko stvarmi pelje v neke vrste razpetost.« Trenc se je že zdavnaj odločil, da se ne bo omejeval, niti slogovno niti pri izbiri medija izražanja. Pri svojem delu tako udejanja popolno iskrenost. »V mojem portfoliu so dela različnih tehnik in slogov in vsak art direktor bi rekel, da je to znak, da je portfolio delo začetnika. Izkušeni avtorji na slogu vendar gradijo svoj svet. Jaz si ne postavljam nobenih omejitev, verjamem, da talent sam najde svojo pot, podobno kot puščica v Zen zgodbah ali pa v umetnosti lokostrelstva, ko strelec dneve čaka, da se puščica sama sproži. Iz tega izhaja tudi moj odnos do medijev. Kadar mi je do risanja, rišem, kadar mi je do pisanja, pišem, kadar mi je do režije, režiram.« Katerega projekta se bo lotil in na kakšen način, je odvisno od tega, kaj ima takrat pri roki, kaj pričakujejo njegovi klienti in kakšen projekt so mu ponudili.
Posebna zgodba pa je Trenčev odnos do svobode umetniškega ustvarjanja, predvsem v sferi politične ilustracije. »Svoboda ustvarjanja zame ni bila nikoli posebna tema, vse dokler nisem prišel v ZDA. Najprej me je na to opozoril znan in zelo angažiran ilustrator Steve Croningen, ki je izkusil ameriško nesvobodo izražanja. No, takrat sem mu razložil, da smo v socializmu vedno našli način, da smo javnosti sporočili prav tisto, kar smo želeli, in tako je bilo vse do devetdesetih let. Res je, da so obstajale tabu teme, a tudi to je bilo mogoče zaobiti. V Startu sem imel popolno umetniško svobodo. Ilustracije sem tik pred zdajci prinesel v tiskarno, uredniki so vedeli, da ne bom prinesel česa povsem neobjavljivega. Užival sem v tem, da sem znotraj postavljenih okvirjev in omejitev povedal tisto, kar ni bilo dovoljeno, vendar sem izbral zelo premeten način pripovedi. To je bilo zabavno! Mislim, da so ravno zaradi takšnih izkušenj ilustratorji iz Vzhodne Evrope tako zelo cenjeni v ZDA, prav kot dobri, angažirani politični ilustratorji. No, v ZDA pa so razmere zelo drugačne. Tega, kar lahko delam v Globusu, ne bi mogel v ameriških revijah. Za zagrebški Globus dostikrat ilustriram članek tako, da narišem stališče, ki je diametralno nasprotno stališču pisca članka. V Ameriki kaj takega sploh ne bi šlo skozi uredniško sito, saj se od ilustratorja pričakuje, da bo uredniku poslal najprej skico, želijo tudi več skic hkrati in tako avtorju ilustracije že na samem začetku vzamejo možnost nadzora. Z nekaterimi art direktorji sem sicer imel dobro izkušnjo: z Mirkom Ilićem v Timu, Blakom Taylorjem v Fortunu, s Kenom Smithom v Timu ali Danom Clarkom v Wall Street Journalu, pa vendar je urednik tisti, ki izbira.« Spominja se, kako so v New York Timesu pripravljali Op Ed stran (stran, kjer je objavljeno gostujoče mnenje) na temo zdravstvene reforme. Tema je bila kompleksna, a hkrati zelo pomembna za vsakega državljana. »Skušal sem poseči v bistvo problema in z risbo povedati, kaj se dogaja na tem področju, ter tako po balkansko pokazati, kdo tu koga nateguje. Z uredniki smo pregledali več ilustracij: ta ni dobra, pa tudi druga ne ... roki za to stran pa so zelo kratki. Nazadnje mi je urednik rekel, naj narišem ilustracijo, ki bo pokazala, da je to nekaj izjemno zapletenega, nekaj, česar tako ali tako nihče ne razume. Vidite, to je zame cenzura najhujše vrste! To je poneumljanje in omrtvičenje bralca! V totalitarizmih je bilo veliko takšnih poskusov, ki so bili boleče očitni, in naša generacija se še dobro spomni, kako smo prezirali uradno jugoslovansko propagando. No, na Zahodu so ti postopki subtilnejši, a zaradi tega dosti nevarnejši. Nekje v tej smeri je tudi zadnji poljub Mirka in Slavka z naslovnice Starta (1990).«
Trenc se je vrnil na Hrvaško in je le virtualno razpet med New Yorkom in Zagrebom. Še vedno dela za newyorške založnike, v New Yorku ima agenta, ki skrbi za posle, a sam tja redkeje potuje. »V času interneta to niti ni potrebno. Življenje v tem našem delu sveta se mi zdi zabavno. Ponovno spoznavam ljudi, saj sem bil v tujini trinajst let. Sedaj polnim baterije, proučujem svet okoli sebe, mislim filme, zgodbe ... To, da sem bil toliko časa odsoten, mi omogoča svež pogled na okolico. Zagreb je dobro mesto za družinsko življenje, hčerka hodi v šolo, jaz predavam na akademiji, poleti smo na morju, niti ni časa za potovanja.«
In kaj je trenutno na njegovi risalni mizi? »Pravkar sem ameriškemu založniku Henry Holt & Co. oddal nadaljevanje Noči v muzeju. Delam nov animirani film, trenutno uživam v risanju nove ilustracije za zagrebški Globus ... Aa, ne bi bilo dobro, če bi vse povedal. Včasih mi pridejo v roke stari intervjuji izpred desetih ali dvajsetih let in vedno sem na podobno vprašanje - kaj pripravljam - odgovarjal in opisoval neke zamisli, ki pa jih potem nikoli nisem zares niti začel, kaj šele končal. Tako je morda najbolje, da presenetim sebe in vas ...«

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 3,7 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

 
Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

  • Tedenski zakup ogleda člankov
    3,7 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

  • Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 14 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.