Dolžniška kriza / Čas je, da se nehamo pretvarjati
Evropa in Združene države so globoko prezadolžene. Štiri leta po izbruhu krize, ki se je začela v ZDA in nato naglo razširila v Evropo, smo še vedno na začetku. Med vlagatelji vlada panika, politiki ponavljajo stare napake, vsi skupaj pa še vedno nismo dojeli, da je morda recesija normalno gospodarsko stanje, ki se ga bomo morali navaditi.
Paul Krugman: »Pravo vprašanje, s katerim se sooča Amerika, ni, ali porezati bilijon tu ali bilijon tam za znižanje primanjkljaja. Pač pa, ali je mogoče ekstremiste, ki blokirajo kakršnokoli odgovorno politiko, poraziti in omejiti.«
Razmere so do konca moreče. Morda celo bolj kot pred štirimi leti, ko se je kriza začela. Takrat so namreč mnogi, še zlasti politiki, upali, da gre le za krajšo epizodo, omejeno na ameriški nepremičninski trg, ki jo bo mogoče prebroditi v letu ali dveh. Danes pa je tudi največjim optimistom jasno, da čudežev ne bo in da okrevanje ne bo prišlo tako naglo. Povsem mogoče je, da so pred nami leta ničelne ali zelo nizke gospodarske rasti, s čimer se sodobna družba, obsedena z nenehno rastjo, težko sprijazni. Histerija, ki smo ji bili v zadnjih dneh priča na kapitalskih trgih, je bila na neki način zgolj uskladitev z realnim stanjem. Mnogi ekonomisti so že mesece prej opozarjali, da se v razvitih državah krepijo znaki ohlajanja gospodarske rasti. Ameriški ekonomist Nouriel Roubini pravi, da je bilo v prvi polovici letošnjega leta opaziti upočasnitev rasti v najbolj naprednih ekonomijah. »Zabloda optimistov, češ gre le za začasno epizodo, se je dokončno razblinila. Postalo je jasno, da ZDA in druge razvite ekonomije drvijo v drugo recesijo.« Evropska periferija se krči ali v najboljšem primeru komajda raste. Tveganje, da Italija ali Španija ali obe hkrati izgubita dostop do zadolževanja na kapitalskih trgih, je zelo visoko. In v nasprotju z Grčijo, Portugalsko in Irsko sta ti dve državi preveliki, da bi zanje lahko jamčili. Še hujše, pravi Roubini. Ključni kazalci globalne proizvodnje se upočasnjujejo tako v rastočih ekonomijah, kot so Kitajska, Indija in Brazilija, kot tudi v izrazito izvozno usmerjenih evropskih državah, kot sta Nemčija in Avstrija.