”Prav nič škode ne bi bilo, če bi večino finančnih trgov odpravili”

V reviji Spiegel se sprašujejo, ali gre svet v bankrot. Je ta teza pretirana?

> Ne vem, kaj so v Spieglu mislili z bankrotom sveta. Ves svet težko bankrotira, nasproti obveznostim so terjatve, nasproti dolžnikom upniki. Bankrot držav se tudi razlikuje od bankrota gospodarskih družb. Pri bankrotu družb se zamenjajo lastniki, pri bankrotu držav pa ne, zato je bolj podoben prisilni poravnavi; upniki se odpovedo delu ali vsem terjatvam, in če morejo, izsilijo kaj drugega. Morda pa so z bankrotom v Spieglu mislili, da smo prišli do zatona EU, »zahoda« ali celo zdajšnjega tipa kapitalizma?

Je svet pred novo recesijo ali gre za to, da še ni prišel iz prve recesije?

> Morda je recesija oziroma nihanje okoli ničte rasti normalno gospodarsko stanje, ki se ga bomo morali navaditi, Japonci so se ga. V družbah zasvojenih z rastjo to seveda ni preprosto. A svet je v zdajšnjo krizo potoval vsaj dve desetletji z gradnjo presežnih zmogljivosti in seljenjem proizvodnje v dežele z nizko ceno »delovne sile«, ki prav zaradi tega ni ustvarjala dovolj povpraševanja. Vsaj dve desetletji smo povpraševanje, ki je omogočalo produkcijo, ustvarjali s krediti oziroma z zadolževanjem.

Evropa in ZDA se tresejo zaradi prezadolženosti. Kako iz brezna dolgov? Je treba zmanjšati porabo?

> Zmanjšanje porabe povzroči le še večje probleme, saj imamo opraviti s presežno ponudbo in ne s presežnim povpraševanjem. Za izstop iz prezadolženosti preostajata dve poti: odpis velikega dela dolgov in/ali inflacija, ki je dejansko tudi nekakšna oblika odpisa. Res smo se je odvadili, a tudi inflacija je povsem normalna sestavina tržnega gospodarstva. Pred štiridesetimi leti je bila deset- in večodstotna inflacija nekaj povsem normalnega; imeli so jo v ZDA in v večini evropskih držav.

“Morda je recesija oziroma nihanje okoli ničte rasti normalno gospodarsko stanje, ki se ga bomo morali navaditi, Japonci so se ga. V družbah zasvojenih z rastjo to seveda ni preprosto.”

Lahko svet reši Kitajska?

> Ne. Kitajska bo tudi sama zabredla v težave. Doslej je svet oziroma ZDA »reševala« s kupovanjem ameriškega dolga, ki ga je morala kupovati, da bi vzdrževala povpraševanje po svojih izdelkih. Če preneha kupovati ameriške papirje, se ji bo proizvodnja ustavila in se bo hitro soočila z brezposelnostjo in socialnimi trenji.

Katere ključne napake pri reševanju dolžniške krize so zagrešile ZDA in Evropa?

> ZDA so hitro začele z oživljanjem povpraševanja, žal pa so republikanci onemogočili nujno prerazdelitev dohodkov z obdavčenjem bogatejših; s sporazumom o zadolžitvi pa so krizo spet vsaj malo prestavili. Evropska politika je nihala; na začetku krize so politiki hiteli s ponavljanjem neumnosti iz lizbonskih strategij. Evropska centralna banka je nato s »topčiderskim« tiskanjem denarja preprečila zlom, države so začele prevzemati velik del terjatev do zasebnih bank (Irska) in zasebnih bank do prezadolženih držav (Grčija). Sledilo je neizogibno povečanje javnega dolga, na to pa se je EU odzvala panično in kot rešitev začela izsiljevati prehitro konsolidacijo javnega dolga, kar implicira zmanjševanje povpraševanja in s tem poglabljanje krize oziroma vračanje recesije. Na vrnitev se je zdaj Evropska centralna banka spet odzvala s »topčidersko« politiko odkupa državnih obveznic. Praktično nič ni bilo narejenega pri odpravljanju vzrokov krize. Krizo hiperprodukcije naj bi reševali s povečano konkurenčnostjo, kar samo še povečuje neskladje med ponudbo in povpraševanjem ter ustvarja še več brezposelnih. Tudi nujna postopna odprava nepotrebnih finančnih institucij in finančnih produktov je povsem zastala.

Kako pomiriti finančne trge? Kakšne opcije sploh ima politika?

> Finančnih trgov ni mogoče pomiriti, dokler se virtualno finančno bogastvo ne bo sesulo in ne bomo več poslušali zgodb o tem, kako so vlagatelji na primer včeraj na borzah »izgubili« tri tisoč milijard evrov, ki so jih prejšnje leto »zaslužili«, in dokler se finančni sektor ne bo vrnil k funkciji, ki mu gre, to je k učinkovitemu prenašanju prihrankov od varčevalcev k investitorjem, brez cele vrste stranpoti in finančnih predalov. Prav nič škode ne bi bilo, če bi večino finančnih trgov odpravili. Kakšne so na primer koristi od Ljubljanske borze? Se na njej zbirajo prihranki za investicije, se na njej oblikuje prava vrednost podjetij ali zagotavlja njihovo dobro upravljanje? Nič od tega. Še sreča, da nikoli ni bila preveč likvidna, če bi bila, bi med letoma 2005 in 2008 omogočala še več hazardiranja in škode.